Slovenska prestolnica in z njo cela Slovenija je zadnji oktobrski konec tedna dihala z 22-tim Ljubljanskim maratonom. V soboto so tekli otroci in mladina, v nedeljo so na svoj račun prišli še udeleženci na 10, 21 in 42 kilometrov dolgih trasah.

Slovenska prestolnica in z njo cela Slovenija je zadnji oktobrski konec tedna dihala z 22. Ljubljanskim maratonom

V soboto so tekli otroci in mladina, v nedeljo so na svoj račun prišli še udeleženci na 10, 21 in 42 kilometrov dolgih trasah. Ne le tekmovanje, tudi družbena nota, je v ospredju največjega slovenskega tekaškega dogodka.

Več kot 23.000 vrhunskih in rekreativnih tekačic ter tekačev v dveh dneh, je odraz razvoja tekaške in splošne športne kulture v Sloveniji, s katero so se okužili tudi tekači drugih držav.

Kar 58 državnih zastav je plapolalo v vetrovni nedelji, a rekord Ljubljanskega maratona je ostal nedotaknjen. Kenijec Marius Kimutai ga je zgrešil za vsega 14 sekund. Kljub temu je 22. izvedba maratona vnovič upravičila sloves, ki tekaškemu prazniku pritiče. To dokazujejo tudi pozitivna energija in besede zadovoljnih udeležencev. Veliko dela pa je imela letos tudi zdravstvena služba.

Kljub temu je maraton zamenjal “barvo”- iz bronastega je zrasel v srebrnega in že trka na zlatega.

Morajo pa biti za bronasti znak vrhunski tekmovalci iz najmanj štirih držav, za srebrnega pa iz petih. Za bronasti maraton so zahtevani časi pod 2:15, za srebrni 2:12. Dodatni pogoji za bronasto kategorijo maratonov so vrhunske merilne naprave in zamenjave zanje, če bi se te med tekmo pokvarile, izmerjena in certificirana trasa, okrepčevalnice na pet kilometrov v prvih 21 km, v drugem delu pa vmes še na tri kilometre vodne postaje.