Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Konec dolgotrajnega spraševanja o tem, ali ga bomo septembra videli v slovenskem dresu ali ne. Komentar Francija Pavšerja.
Konec dolgotrajnega spraševanja o tem, ali ga bomo septembra videli v slovenskem dresu ali ne
Priznam, da sem bil že naveličan večmesečnega ugibanja bo ali ne bo. Še nikoli nihče ni razmišljal tako dolgo in tako na glas kot Goran Dragić.
Predvsem pa je doslej vedno vsak slovenski košarkar, ki je pozimi javno podvomil o nastopu za reprezentanco, poleti tudi manjkal. V slogu diplomata: če diplomat reče "ja", pomeni mogoče, če izgovori "ne vem", pomeni ne. Če pa diplomat reče "ne", potem pa sploh ni pravi diplomat.
In v minulih letih le Beno Udrih ni bil diplomat, večkrat je kar naravnost rekel ne, ostali slovenski košarkarji pa so bili diplomatski in so vedno začeli z ne vem.
Goran Dragić je marca omenil, da bi zaradi najbolj naporne sezone v karieri, načetega telesa in družinske želje prvič po desetih letih izpustil nastop na reprezentančnem tekmovanju. In iz tega reprezenatbnčnega "ne vem", smo prvič dočakali da. Priznam, da je Dragić s svojim "da" presentil tudi mene. Ko je pred tremi tedni prišel na intervju na Val 202 je še šepal, bil je telesno in psihološko izčrpan, izžet od vseh obeznosti, ki jih tudi v posezonskem obdobju ne zmanjka.
Pa ne samo mene: nejgovega nastopa nista pričakovala pričakovala niti selektor Jure Zdovc in direktor reprezentance Matej Avanzo, ki je bil v stikih z Goranom.
Ta dolgotrajna saga, ali Dragič bo ali ne bo, je bila pravzaprav edina pot, da bo Dragić zaigral na sevtovnem prvenstvu. Če bi zahtevali, da se odloči marca, bi rekel ne. Petkrat v sezoni si je zvil levi gleženj, na koncu lige zaradi tega slabše igral, natrpana NBA liga pa je imela že naporno predsezono s slovensko reprezenatnco in domačim evropskim prvenstvom.
Odločilno je bilo, da Dragić uživa v košarki, v igri in tudi tekmovanju. Ne smemo pa zanemariti, da je bila poleg Dragićeve želje velika tudi želja Slovencev – to je lahko Goran občutil tudi sam. Dobesedno na vsakem koraku. Njegova hitrost hoje po Ljubljani je 100 metrov v desetih minutah. To je napor tudi za tistega, ki je v Dragićevi družbi, kaj šele za Gorana.
Ta pravi, da se je to zelo spremenilo po evropskem prvenstvu: da so prej ljudje po Sloveniji večinoma le sramežljivo kazali s prstom za njim, zdaj pa pristopijo, vprašajo za podpis in fotografiranje z njim. Tako kot je v Ameriki vajen že leta. No, le da je pri nas večina še mimogrede zaželela, da bi poleti zaigral v reprezenatnci. Če je Dragić želel mir, si je moral globoko na obraz povezniti kapuco, skoraj kot v Guantanamu.
Vprašanju bo ali ne bo, se Dragič ni mogel izogniti nikjer, ne on, ne njegovi bližnji. In k igranju ga je pozval tudi predsednik države, seveda z obveznim naslavljanjem: "Gospod Dragić."
In gospod Dragić, košarkar z velikim srcem, ni imel srca reči ne.
Trenutno najbolje plačani slovenski športnik je včeraj sporočil svojo težko pričakovano in tolikokrat spraševano odločitev. Danes jo bo še pojasnil. Danes je zadnji dan te vroče dileme. In potem bo temo, ali bo Dragič nastopil na svetovnem prvenstvu, zamenjala kakšna druga.
Prisluhnite intervjuju z Goranom Dragićem po koncu letošnje sezone v ligi NBA: "Ko sem videl sedemmestno številko, sem se vprašal, če je to sploh možno."
Konec dolgotrajnega spraševanja o tem, ali ga bomo septembra videli v slovenskem dresu ali ne. Komentar Francija Pavšerja.
Konec dolgotrajnega spraševanja o tem, ali ga bomo septembra videli v slovenskem dresu ali ne
Priznam, da sem bil že naveličan večmesečnega ugibanja bo ali ne bo. Še nikoli nihče ni razmišljal tako dolgo in tako na glas kot Goran Dragić.
Predvsem pa je doslej vedno vsak slovenski košarkar, ki je pozimi javno podvomil o nastopu za reprezentanco, poleti tudi manjkal. V slogu diplomata: če diplomat reče "ja", pomeni mogoče, če izgovori "ne vem", pomeni ne. Če pa diplomat reče "ne", potem pa sploh ni pravi diplomat.
In v minulih letih le Beno Udrih ni bil diplomat, večkrat je kar naravnost rekel ne, ostali slovenski košarkarji pa so bili diplomatski in so vedno začeli z ne vem.
Goran Dragić je marca omenil, da bi zaradi najbolj naporne sezone v karieri, načetega telesa in družinske želje prvič po desetih letih izpustil nastop na reprezentančnem tekmovanju. In iz tega reprezenatbnčnega "ne vem", smo prvič dočakali da. Priznam, da je Dragić s svojim "da" presentil tudi mene. Ko je pred tremi tedni prišel na intervju na Val 202 je še šepal, bil je telesno in psihološko izčrpan, izžet od vseh obeznosti, ki jih tudi v posezonskem obdobju ne zmanjka.
Pa ne samo mene: nejgovega nastopa nista pričakovala pričakovala niti selektor Jure Zdovc in direktor reprezentance Matej Avanzo, ki je bil v stikih z Goranom.
Ta dolgotrajna saga, ali Dragič bo ali ne bo, je bila pravzaprav edina pot, da bo Dragić zaigral na sevtovnem prvenstvu. Če bi zahtevali, da se odloči marca, bi rekel ne. Petkrat v sezoni si je zvil levi gleženj, na koncu lige zaradi tega slabše igral, natrpana NBA liga pa je imela že naporno predsezono s slovensko reprezenatnco in domačim evropskim prvenstvom.
Odločilno je bilo, da Dragić uživa v košarki, v igri in tudi tekmovanju. Ne smemo pa zanemariti, da je bila poleg Dragićeve želje velika tudi želja Slovencev – to je lahko Goran občutil tudi sam. Dobesedno na vsakem koraku. Njegova hitrost hoje po Ljubljani je 100 metrov v desetih minutah. To je napor tudi za tistega, ki je v Dragićevi družbi, kaj šele za Gorana.
Ta pravi, da se je to zelo spremenilo po evropskem prvenstvu: da so prej ljudje po Sloveniji večinoma le sramežljivo kazali s prstom za njim, zdaj pa pristopijo, vprašajo za podpis in fotografiranje z njim. Tako kot je v Ameriki vajen že leta. No, le da je pri nas večina še mimogrede zaželela, da bi poleti zaigral v reprezenatnci. Če je Dragić želel mir, si je moral globoko na obraz povezniti kapuco, skoraj kot v Guantanamu.
Vprašanju bo ali ne bo, se Dragič ni mogel izogniti nikjer, ne on, ne njegovi bližnji. In k igranju ga je pozval tudi predsednik države, seveda z obveznim naslavljanjem: "Gospod Dragić."
In gospod Dragić, košarkar z velikim srcem, ni imel srca reči ne.
Trenutno najbolje plačani slovenski športnik je včeraj sporočil svojo težko pričakovano in tolikokrat spraševano odločitev. Danes jo bo še pojasnil. Danes je zadnji dan te vroče dileme. In potem bo temo, ali bo Dragič nastopil na svetovnem prvenstvu, zamenjala kakšna druga.
Prisluhnite intervjuju z Goranom Dragićem po koncu letošnje sezone v ligi NBA: "Ko sem videl sedemmestno številko, sem se vprašal, če je to sploh možno."
Letošnja sezona svetovnega prvenstva v motokrosu je ena najbolj izenačenih doslej. V boju za naslov prvaka so trije tekmovalci, med katerimi je tudi slovenski predstavnik Tim Gajser, na koledarju pa le še štiri dirke.
79. kolesarska dirka po Španiji se je začela s posamično vožnjo na čas. Osrednji slovenski adut za najvišja mesta je Primož Roglič, ki je eden najuspešnejših tekmovalcev v zgodovini dirke. Zasavec je dirko dobil v letih 2019, 2020 in 2021.
Poletni del sezone v smučarskih skokih se je začel v Courchevelu v Franciji, kjer žensko reprezentanco že vodi novi trener Jurij Tepeš.
Nogometaši Celja so se v 3. krogu kvalifikacij za uvrstitev v Evropsko ligo pomerili z irskimi prvaki iz Dublina, z ekipo Shamrock Rovers.
S tekmo prestižne narave med sedanjima zmagovalcema lige prvakov in evropske lige, Real Madridom in Atalanto, se je sinoči v Varšavi še uradno začela nova evropska klubska nogometna sezona.
Po koncu iger 33. olimpijade v Parizu so nekateri športniki med povratkom domov spisali zanimive zgodbe.
Dobra dva tedna smo bili zaprti v športnem mehurčku tisočerih barv, vonjev in okusov. Bolj kot to pa so nas privlačile kolajne. Za uspehom se je gnalo 11.000 športnic in športnikov.
Ko je Janja Garnbret v steni, je videti enostavno, včasih celo igraje. A resnica je precej drugačna. Za lahkotnostjo so ure trdega dela, osredotočenosti, tudi solz.
Slovenija je lovila svetovne prvake Dance, se jim približala le na gol zaostanka, v zadnjih trenutkih olimpijskega polfinala pa izenačenje ni uspelo.
Toni Vodišek ohranja najboljše izhodišče pred nadaljevanjem finala v razredu formula kite. Še enkrat več pa se je izkazalo, kako nepredvidljiv šport je jadranje.
Nekdanji rokometaš Kristijan Čeh na olimpijskem stadionu ni vrgel dovolj daleč, da bi osvojil eno od razpoložljivih medalj. V igri zanjo pa ostajajo slovenski rokometaši, ki so s 33 : 28 premagali Norveško. Pred 25.000 gledalci so podaljšali svoje bivanje v olimpijski vasi, sicer ne tisti, ki smo jo največkrat omenjali.
Janja Garnbret poskuša postati prva športna plezalka z dvema zlatima olimpijskima kolajnama.
Poljaki so končali sanje slovenskih odbojkarjev v Parizu. Boleč poraz pa ne pomeni, da odbojkarji niso zmagovalci.
Jadralci imajo svoj Pariz v Marseillu. Nastope v jadralskem razredu formula kite je uspešno začel Toni Vodišek.
Jan Tratnik je pristal na končnem osmem mestu dolge cestne preizkušnje, kar je četrta najboljša olimpijska uvrstitev slovenskih kolesarjev v zgodovini.
Slovenski odbojkarji so za prvo mesto v predtekmovalni skupini A premagali gostitelje olimpijskih iger, aktualne zmagovalce lige narodov in branilce olimpijskega zlata Francoze. Napetost v dvorani z 12.500 sedeži bi lahko rezal.
Slovenske rokometašice so po porazu z Nemčijo izgubile tudi proti Norveški, prikazale pa precej boljšo igro. Še vedno ohranjajo možnosti za napredovanje v četrtfinale.
Na olimpijskih igrah tekmujejo le najboljši. Navijači znajo vrhunske nastope nagraditi, ne glede na uro, nacionalnost športnikov ali vremenske pogoje.
V športu se veliko ne da narediti čez noč. Razmislek o razmerah v domačem judu ob zlati olimpijski kolajni Andreje Leški.
Neveljaven email naslov