Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prva stvar, ki jo je Matevž Lenarčič videl, ko je šestkrat preletel ekvator, sedem celin in tri oceane ter naposled le pristal na domačih tleh, je bila, razumljivo, domača postelja.
Nekateri težko sedejo na letalo in z zaprtimi očmi preletijo uro in pol dolgo vožnjo. Ekstremni pilot Matevž Lenarčič pa je sedel v Pipistrelovo le 290 kilogramov težko letalo virus SW 914 in v treh mesecih in pol preletel 100.000 kilometrov.
”Svet je leta 2012 videti še manjši,”je dejal v pogovoru z novinarko Vala 202 Simono Habič. Po videnem in doživetem je s samozavestjo dejal, da je na svetu dovolj prostora za vse, le da smo ljudje preveč grabežljivi: ”Skušajo nas prepričati, da je svet prenaseljen … Vode, prostora in vsega je dosti, le vse je treba dobro prerazporediti.”
”Najboljši inštrument je bil Domen Grauf”
Slovenski alpinist, fotograf in avanturist Matevža Lenarčiča je začel svoj polet 8. januarja letos in ga končal s pristankom na letališču Jožeta Pučnika 19. aprila. Na pot se je pripravljal skoraj eno leto, med drugim tudi zato, ker je moral januarski vzlet z virusom SW 914 kar trikrat prestaviti.
”Letalo vzdrži veliko več, kot je bilo potrebno”
In čeprav se zdi, da je projekt GreenLight WorldFlight, kot ga je poimenoval, minil brez težav, ni bilo tako. Na poti se je spopadal z birokratskimi težavami, carino, dovoljenji in seveda s težavami z gorivom in večkratnimi okvarami motorja. Tako je bil najboljši inštrument , na katerega se je lahko zanašal tri mesece in pol Domen Grauf. ”Ker je na letalu inštrument, ki kaže vreme, odpovedal, so mi preostale le informacije od doma,” je z nasmehom na obrazu povedal Lenarčič.
Ob tem je dodal, da poleta 4.000 kilometrov v enem kosu, z enim rezervoarjem vendarle ni mogoče preleteti. ”Ne da se toliko leteti. Če je slab veter lahko preletiš 3.800 kilometrov. Letalo sicer vzdrži veliko več kot je bilo potrebno.”
Dve muhi na en mah
Polet s Pipistrelovim virusom SW 914, ki omogoča hitrost do 300 kilometrov na uro in ekološko porabo goriva, je bil izveden tudi v znanstvene namene. ”Merili smo koncentracijo črnega ogljika v ozračju, pozabili pa smo ga meriti v motorju in ravno to je bil eden izmed razlogov za okvaro motorja. Zadeva je zanimiva z več vidikov. Eden je ta, da še ni meritev z območja, kjer smo leteli, če pa že so, so podatki skriti. Zdaj pa jih bomo javno pokazali.”
Prisilne počitnice
Lenarčič in virus SW 914 sta imela na poti največ težav z vremenom, ”Če nad Himalajo človek ni klimatiziran hitro pade v nezavest. To je tudi razlog, da nisem bil še deset minut več nad Himalajo.”
Najhujše težave zaradi turbulence je imel nad Novo Zelandijo. ”Nad hribi je bilo slabo vreme. Nastala je mehanična turbulenca, zato so verjetno težave z letalom nastale že tam. In letalo seveda lahko kdaj odpove.” Na prisilnih počitnicah je tako ostal štirinajst dni, kolikor je potrebovala Pipistrelova ekipa strokovnjakov, da je prišla na Novo Zelandijo in letalo popravila.
Na poti ga je presenetila dvoličnost ljudi
Tudi sicer na poti Lenarčič ni bil sam. ”V celi ekipi je bilo okoli deset ljudi. En sam človek ne naredi veliko. Na veliko koncih sveta je bilo pripravljenih pomagati veliko ljudi. Ko prideš sam v Čad, ne moreš narediš čisto nič. Tam mi je recimo pomagala neka gospa Vivienne,” se je spominjal.
Na opravljeni poti se je veliko naučil tudi o sami naravi človeka. Ob tem ga je presenetila predvsem njegova dvoličnost: ”Na eni strani smo tako živalski, tako grabežljivi, na individualnem nivoju pa smo vendarle pripravljeni pomagati.”
Lenarčič, ki bo svoje dovtipe zapisal tudi v knjižnem gradivu, je še dejal, da nikjer na poti ni bil junak: ”Moraš biti ponižen, spoštovati letalo, vremenske razmere in nasploh spoštovati vsakega.”
FOTOGALERIJA (Foto: Simona Habič)
[slickr-flickr search=”sets” set=” 72157629853195285″ type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on” sort=”name”]
Prva stvar, ki jo je Matevž Lenarčič videl, ko je šestkrat preletel ekvator, sedem celin in tri oceane ter naposled le pristal na domačih tleh, je bila, razumljivo, domača postelja.
Nekateri težko sedejo na letalo in z zaprtimi očmi preletijo uro in pol dolgo vožnjo. Ekstremni pilot Matevž Lenarčič pa je sedel v Pipistrelovo le 290 kilogramov težko letalo virus SW 914 in v treh mesecih in pol preletel 100.000 kilometrov.
”Svet je leta 2012 videti še manjši,”je dejal v pogovoru z novinarko Vala 202 Simono Habič. Po videnem in doživetem je s samozavestjo dejal, da je na svetu dovolj prostora za vse, le da smo ljudje preveč grabežljivi: ”Skušajo nas prepričati, da je svet prenaseljen … Vode, prostora in vsega je dosti, le vse je treba dobro prerazporediti.”
”Najboljši inštrument je bil Domen Grauf”
Slovenski alpinist, fotograf in avanturist Matevža Lenarčiča je začel svoj polet 8. januarja letos in ga končal s pristankom na letališču Jožeta Pučnika 19. aprila. Na pot se je pripravljal skoraj eno leto, med drugim tudi zato, ker je moral januarski vzlet z virusom SW 914 kar trikrat prestaviti.
”Letalo vzdrži veliko več, kot je bilo potrebno”
In čeprav se zdi, da je projekt GreenLight WorldFlight, kot ga je poimenoval, minil brez težav, ni bilo tako. Na poti se je spopadal z birokratskimi težavami, carino, dovoljenji in seveda s težavami z gorivom in večkratnimi okvarami motorja. Tako je bil najboljši inštrument , na katerega se je lahko zanašal tri mesece in pol Domen Grauf. ”Ker je na letalu inštrument, ki kaže vreme, odpovedal, so mi preostale le informacije od doma,” je z nasmehom na obrazu povedal Lenarčič.
Ob tem je dodal, da poleta 4.000 kilometrov v enem kosu, z enim rezervoarjem vendarle ni mogoče preleteti. ”Ne da se toliko leteti. Če je slab veter lahko preletiš 3.800 kilometrov. Letalo sicer vzdrži veliko več kot je bilo potrebno.”
Dve muhi na en mah
Polet s Pipistrelovim virusom SW 914, ki omogoča hitrost do 300 kilometrov na uro in ekološko porabo goriva, je bil izveden tudi v znanstvene namene. ”Merili smo koncentracijo črnega ogljika v ozračju, pozabili pa smo ga meriti v motorju in ravno to je bil eden izmed razlogov za okvaro motorja. Zadeva je zanimiva z več vidikov. Eden je ta, da še ni meritev z območja, kjer smo leteli, če pa že so, so podatki skriti. Zdaj pa jih bomo javno pokazali.”
Prisilne počitnice
Lenarčič in virus SW 914 sta imela na poti največ težav z vremenom, ”Če nad Himalajo človek ni klimatiziran hitro pade v nezavest. To je tudi razlog, da nisem bil še deset minut več nad Himalajo.”
Najhujše težave zaradi turbulence je imel nad Novo Zelandijo. ”Nad hribi je bilo slabo vreme. Nastala je mehanična turbulenca, zato so verjetno težave z letalom nastale že tam. In letalo seveda lahko kdaj odpove.” Na prisilnih počitnicah je tako ostal štirinajst dni, kolikor je potrebovala Pipistrelova ekipa strokovnjakov, da je prišla na Novo Zelandijo in letalo popravila.
Na poti ga je presenetila dvoličnost ljudi
Tudi sicer na poti Lenarčič ni bil sam. ”V celi ekipi je bilo okoli deset ljudi. En sam človek ne naredi veliko. Na veliko koncih sveta je bilo pripravljenih pomagati veliko ljudi. Ko prideš sam v Čad, ne moreš narediš čisto nič. Tam mi je recimo pomagala neka gospa Vivienne,” se je spominjal.
Na opravljeni poti se je veliko naučil tudi o sami naravi človeka. Ob tem ga je presenetila predvsem njegova dvoličnost: ”Na eni strani smo tako živalski, tako grabežljivi, na individualnem nivoju pa smo vendarle pripravljeni pomagati.”
Lenarčič, ki bo svoje dovtipe zapisal tudi v knjižnem gradivu, je še dejal, da nikjer na poti ni bil junak: ”Moraš biti ponižen, spoštovati letalo, vremenske razmere in nasploh spoštovati vsakega.”
FOTOGALERIJA (Foto: Simona Habič)
[slickr-flickr search=”sets” set=” 72157629853195285″ type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on” sort=”name”]
V Združenih državah Amerike že več kot deset dni spremljamo proteste, ki jih je sprožil še en surov policijski umor temnopoltega Američana. Novinar Studia City Dejan Štamfelj se je o razmerah v ZDA pogovarjal z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem. Grubančić je doktoriral pri znanem lingvistu in filozofu Noamu Chomskem. 43-letni Beograjčan že leta živi v ZDA, trenutno je na zahodni obali, v San Franciscu, zaposlen pa je na Kalifornijskem Inštitutu za integralne študije (CIIS).
Direktor Radia Slovenija Mirko Štular pravi, da se je v času epidemije izkazalo, da je radio tisti medij, ki mu občinstvo najbolj zaupa.
To soboto je na prvem programu naše nacionalne televizije potekala prav posebna oddaja Malih sivih celic, s katero so njeni ustvarjalci zaznamovali konec jubilejne že 25. sezone. Prvo vprašanje je oktobra leta 1994 tekmovalcem kot prvi in nato tudi dolgoletni voditelj zastavil dramski igralec Pavle Ravnohrib, v prvi sezoni so zmagali tekmovalci Osnovne šole Ormož. Od tedaj je minilo 25 sezon, 25 let torej, posnetih je bilo več kot 800 oddaj in zastavljenih več kot 10.000 vprašanj, zamenjal pa se je tudi voditelj oddaje, to je postal vsestranski dramski igralec Nik Škrlec. Nika – ki je medtem že skočil počitnicam naproti – je poklical voditelj Aljaž Golčer.
Na raziskovanje Slovenije se lahko odpravite kar s kolesom, saj se posod po državi razprostirajo zanimive kolesarske poti, primerne tako za cestne kot gorske kolesarje, družine, ki se z otroci odpravljajo na aktivne počitnice in tiste, ki si želijo zgolj nekajurni oddih od mestnega življenja. Odpravili smo se v Posočje, zapeljali pa smo se tudi po kolesarskih poteh na Gorenjskem, Kozjanskem in Obsotelju ter po slovenskem delu Dravske kolesarske poti.
Kako lahko kolesarji in avtomobilisti na cestah sobivajo? Nastajajo namreč konflikti, tako eni kot drugi bi radi uveljavili svoj prav preko razumnih meja, kar pa nikakor ni del rešitve, ampak problem. Kako lahko torej v prometu sobivajo kolesarji in avtomobili, v današnjih minutah za mobilnost raziskuje Janez Martinčič. Med avtomobili pa v tokratni oddaji APM med drugim izpostavljajo Renault captur in Renault clio.
Strukturne neenakosti so po svetu dosegale ekstremne razsežnosti že veliko pred izbruhom virusa COVID-19. Pandemija jih je kruto razkrila in še zaostrila. Direktorica mreže evropskih razvojnih organizacij CONCORD Tanya Cox opozarja, da jih moramo nujno nasloviti in začeti graditi bolj vključujoče in trajnostno naravnano gospodarstvo.
V prvi oddaji Val kolesari smo preizkusili cestna kolesa. S kolesarskim trenerjem Miho Koncilijo smo se pogovarjali o tem kako trenirati, kako se obnašati v prometu in kakšno kolo kupiti.
Prvi teden v juniju je tradicionalno namenjen ozaveščanju o težavah in potrebah slepih in slabovidnih. Mateja Vodeb iz Službe za dostopnost programov o dostopu do informacij za tiste, ki so jim v običajnih oblikah težje dostopne.
Oddaja Izodrom, ki je zaznamovala koronaobdobje, je pred dnevi doživela še zadnjo izvedbo. 49. izobraževalnih, zabavnih in izzivalnih vsebin so pripravili naši televizijski kolegi in z njimi polepšali jutro marsikateremu šolarju. Oddaje so se začele kmalu po razglasitvi epidemije, ko so se šole zaprle in so bili šolarji prisiljeni ostati doma. Žur, nepričakovano, čar živosti, ljubezen na prvi pogled, adrenalin ... so besede, ki se jih bodo ob zadnji oddaji spominjali njeni ustvarjalci.
Akademija za gledališče, radio, film in televizijo je ena izmed najbolj izstopajočih, na nek način pa pa tudi skrivnostnih izobraževalnih institucij v Sloveniji. Bodisi zaradi učnega programa, načina predajanja znanja, medsebojnih odnosov ali samega prostora. Mnogi smo o njej slišali le iz medijev, izkušenj znancev ali govoric, redko kdo pa je imel možnost zaznati kreativni utrip Akademije in njenih rednih obiskovalcev. V reportaži o tem, kako so vsi AGRFT-jevci pravzaprav ena mala družina, kako jih je karantena izmučila pa tudi nekaj naučila ter kako umetnost ne sme nikoli zaspati v svojem boju za uveljavljanje in obstoj.
Pisanje Sarajevčana Aleksandra Hemona, piše v angleščini, primerjajo z Nabokovom in Kundero. Ameriško družbo opazuje že 28 let, od takrat, ko se v obkoljeno Sarajevo ni mogel več vrniti. Dolgo časa je živel v Chicagu, zdaj poučuje kreativno pisanje na ugledni univerzi Princeton. Pravi, da se nasilje nad temnopoltimi prebivalci v Združenih državah, dogaja že od nekdaj. To v Minneapolisu ni novo. Kar je novo, je kontekst. "Epidemija, Trump in trumpizem, kar se dogaja v tem hipu." Kmalu objavimo daljši intervju z Aleksandrom Hemonom, v katerem bo govoril o novem (četrtem) delu filma Matrica, o tem, kako je prvič videl igrati Michaela Jordana v Chicagu in kako se je njegova pisateljska kariera v Združenih državah amerike začela pri uglednem tedniku The New Yorker. Foto: MMCRTVSLO/Reuters
Ljudje letos tožijo o kar hudi sezoni za tiste, ki so alergični na cvetni prah. Je letošnje leto nadpovprečno v koncentracijah cvetnega prahu in obremenitvah zaradi tega? Zanimalo nas bo, kaj na to vpliva in če je katera slovenska regija še posebej izpostavljena visokih koncentracijam cvetnega prahu. Predstavili bomo tudi, kako v posameznem letu potekajo najbolj tipične alergije na posamezen tip cvetnega prahu in katera vrsta cvetnega prahu Slovencem povzroča največ preglavic. Gostja bo Andreja Kofol Seliger, vodja aerobiološkega laboratorija v NLZOH (Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano), ki je edini te vrste v Sloveniji.
Zvečer, okoli pol enajste po srednjeevropskem času, v vesoljskem centru Kennedy v Cape Canaveralu na Floridi napovedujejo zgodovinski dogodek. Ameriška vesoljska agencija Nasa bo v sodelovanju z zasebnim vesoljskim podjetjem SpaceX milijarderja Elona Muska na Mednarodno vesoljsko postajo poslala raketo falcon 9 z dvema astronavtoma. Nazadnje so Američani svoj raketoplan v vesolje poslali leta 2011. Maja Ratej se je pogovarjala s kolegom iz Multimedijskega centra Aljošo Mastnom, ki spremlja tovrstne polete in z vesoljem povezane teme.
Kje so bili študenti v času korone? So bili njihovi predlogi, zahteve slišani, njihove pravice pa dovolj zastopane?
Z Janezom Bončino – Benčem se pogovarjamo o njegovih spominih na glasbene nosilce: od radia Luksemburg do pretočnih storitev. “Glavna informacija in moja največja ljubezen je še vedno radio. Prvi je bil Radio Luksemburg. Bili smo kot eni lovci, če ti je nekaj všečnega padlo v uho, si presedel noči ob radiu in čakal na refren za refrenom.”
Prejšnji teden so se pred Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo prvič po dolgem času spet v živo srečali študentje 1. letnika Dramske igre. Po približno dveh mesecih karantene so v prostorih fakultete izpeljali uro Tehnike govora. Po 90-ih minutah ogrevanja, interpretiranja in artikuliranja so bili njihovi občutki različni. “Zame je bilo zelo ganljivo. Dva meseca sem vas gledal preko ekrana, samo do prsnega koša, kdaj ste pritekli s hriba, kdaj ste bili še v pižami. Sedaj pa ste tu, pred mano, v živo. Pravi študentje! Zdi se mi, da smo se gledali drugače, kot bi se sicer. Kot, da bi skupaj dali neko težko, intimno zadevo.” – Tomaž Gubenšek, profesor in dekan na AGRFT O poučevanju na daljavo pa smo se pogovarjali tudi z ravnateljem Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, Gregorjem Markljem.
Četrta majska sobota je bila pred tedni eden najbolj zaželjenih terminov za poroko. Toda koronavirus je tudi javno izkazovanje ljubezni postavil na glavo. Po 6- tedenski prepovedi je od 28. aprila ob upoštevanju preventivnih ukrepov spet mogoče skleniti zakonsko ali partnersko zvezo. Toda številni pari so se vseeno odločili za prestavitev na jesen ali naslednje leto.
Z dr. Markom Pahorjem z ljubljanske Ekonomske fakultete o posledicah epidemije za slovensko gospodarstvo, novem paketu vladnih ukrepov in turističnih bonih, ki naj bi pomagali preživeti najhuje prizadetemu sektorju.
Neveljaven email naslov