Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
”Nikakor ne morem pristati, da se bodo Svizci, ki delajo štiri ure na dan in malico, pogajali o moji eksistenci! Pa kaj so Bogovi padli na glavo ali kaj?” je del zapisa v korespondenci med člani Fidesa, ki smo ga dobili v uredništvu Vala 202 in v katerem je znova nakazano, da želijo člani Fidesa izstopiti iz javnega sektorja.
Zakaj se niste udeležili splošne stavke in kakšno je vaše stališče do zahtev sindikatov v javnem sektorju?
No, naše stališče je ves čas enako. Dokler pogajanja tečejo se je pogajanj treba udeleževati in nasprotno stran prepričati s svojimi argumenti. Tu kot Fides nismo sami, je še šest ali sedem manjših sindikatov, ki pri teh pogajanjih sodelujemo z drugačnimi stališči kot večina.
Kako nameravate v prihodnje urejati ta odprta vprašanja z zdravniki in z vašimi zahtevami? Se nameravate pogajati ločeno od drugih sindikatov javnega sektorja, neposredno z vlado?
To ni odvisno samo od nas, to je odvisno tudi od vlade. Mi, kot vedno, ne gledamo pol leta ali leto v naprej, ampak gledamo več let v naprej. Razumemo zdajšnjo hudo ekonomsko in finančno situacijo, imamo pa tudi precej nerešenih problemov. Zlasti teh, ki se tičejo zdravnikov primarnega nivoja in zobozdravnikov – kot veste so njihove plače nizke, to je posledica tega plačnega sistema. Neposredno v pogovoru z ministrom smo se lotili tudi že teh problemov.
Imate občutek, da je Fides v primežu javnega sektorja?
Ne, mi nismo bili nikoli v primežu javnega sektorja. V bistvu nasprotni strani, tako vladna kot sindikalna, bi morali delovati kot partnerji, ki nastopajo eni proti drugim z argumenti in tako smo delovali recimo leta 1996, ko smo sedemnajst dni štrajkali, pa tudi vse druge naše zahteve smo vedno utemeljevali z tehtnimi razlogi in običajno vladno stran prepričali v naš prav.
Kako ocenjujete sodelovanje z drugimi sindikati javnega sektorja?
Tega sodelovanja ne ocenjujem dobro. Tudi vsa leta, ko smo se pogajali o novem plačnem sistemu smo bili med večino, seveda ne med vsemi sindikati, neke vrste smo bili črna ovca. Ko smo se pogajali o orientacijskih delovnih mestih naši argumenti niso obveljali, bili smo preglasovani. Proti nam in našim argumentom je glasoval oziroma jih ni upošteval Sviz in Starozdravstveni sindikat, kar je šlo takratni vladni pogajalski skupini samo v korist, saj smo bili osamljeni tako na eni kot na drugi strani.
Na Valu 202 smo dobili interno sporočilo člana vašega sindikata, v katerem je zapisana pobuda, da naj bi Fides ubral svojo pot. Če dovolite citat: ”Upam, da nismo prišli tako daleč, da bo Svizec odločal o moji plači in z njo barantal ter si ustvarjal pogajalsko pozicijo. To je lepa priložnost, da se umaknemo iz javnega sektorja in se postavimo na pozicijo sodnikov. Morda bi bilo smiselno lobiranje znotraj vlade tudi o teh stvareh.” Razmišljanja o smeri izstopu Fidesa iz javnega sektorja – vaš komentar?
No, mi smo vsa leta, že takrat, ko so se ideje o enotnem plačnem sistemu napovedovale, torej leta 2000, pa tudi vsa poznejša leta, nasprotovali enotnemu plačnemu sistemu, zlasti takšnemu, kot je ta. Prepričan sem, da se v tem plačnem sistemu ne počutimo slabo samo zdravniki, ampak številni drugi poklici in čas je, da se z odpravo teh neplačnih sorazmerij ta zgodba konča in začne neka zgodba. Mi nismo nikoli skrivali, da bi radi izstopili iz tega plačnega sistema, mislim pa, da imajo podobne želje tudi številne druge poklicne skupine.
V sporočilu je še zapisano, da vidite zaostrovanje razmer v javnem sektorju kot priložnost, da se umaknete iz javnega sektorja in začnete lobirati. Ste že začeli lobirati pri ministru za zdravje in pri predsedniku vlade?
Nobenih t. i. lobiranj še nismo začeli, a bomo naše želje ponudili vladni pogajalski skupini, ko bo napočil ta trenutek. Mi teh ambicij nismo nikoli skrivali. Ne mislimo, da je to kakšna posebna priložnost. Je morda priložnost za streznitev za mnoge. Je pa gotovo perspektivno gledano izstop oziroma razrahljanje tega rigidnega sistema priložnost, ne le za zdravnike ampak tudi za vse druge.
Ali delite mnenje iz dela dopisa, ki kaže, da odnosi med Svizom in Fidesom niso najboljši, citiram: ”Nikakor ne morem pristati, da se bodo Svizci, ki delajo štiri ure na dan in malico, pogajali o moji eksistenci! Pa kaj so Bogovi padli na glavo ali kaj?”
No glejte, moram reči, da tako mnenje delijo mnogi kolegi in gre za to, da bi se morala v določenih okvirih, ki ne presegajo ekonomske sposobnosti te države, z argumenti vsaka poklicna skupina sama pogajat in nasprotno, torej vladno stran prepričati, kaj je prav in kaj ni prav. Vse te argumente, ki jih kolega na sicer zabaven način, ki je pa dejansko v realnosti manj zabaven, kot je slišati, bomo mi v pogajanjih za plačni sistem dali na mizo ministru Virantu pa jih ni dosledno upošteval oziroma prav nič.
”Nikakor ne morem pristati, da se bodo Svizci, ki delajo štiri ure na dan in malico, pogajali o moji eksistenci! Pa kaj so Bogovi padli na glavo ali kaj?” je del zapisa v korespondenci med člani Fidesa, ki smo ga dobili v uredništvu Vala 202 in v katerem je znova nakazano, da želijo člani Fidesa izstopiti iz javnega sektorja.
Zakaj se niste udeležili splošne stavke in kakšno je vaše stališče do zahtev sindikatov v javnem sektorju?
No, naše stališče je ves čas enako. Dokler pogajanja tečejo se je pogajanj treba udeleževati in nasprotno stran prepričati s svojimi argumenti. Tu kot Fides nismo sami, je še šest ali sedem manjših sindikatov, ki pri teh pogajanjih sodelujemo z drugačnimi stališči kot večina.
Kako nameravate v prihodnje urejati ta odprta vprašanja z zdravniki in z vašimi zahtevami? Se nameravate pogajati ločeno od drugih sindikatov javnega sektorja, neposredno z vlado?
To ni odvisno samo od nas, to je odvisno tudi od vlade. Mi, kot vedno, ne gledamo pol leta ali leto v naprej, ampak gledamo več let v naprej. Razumemo zdajšnjo hudo ekonomsko in finančno situacijo, imamo pa tudi precej nerešenih problemov. Zlasti teh, ki se tičejo zdravnikov primarnega nivoja in zobozdravnikov – kot veste so njihove plače nizke, to je posledica tega plačnega sistema. Neposredno v pogovoru z ministrom smo se lotili tudi že teh problemov.
Imate občutek, da je Fides v primežu javnega sektorja?
Ne, mi nismo bili nikoli v primežu javnega sektorja. V bistvu nasprotni strani, tako vladna kot sindikalna, bi morali delovati kot partnerji, ki nastopajo eni proti drugim z argumenti in tako smo delovali recimo leta 1996, ko smo sedemnajst dni štrajkali, pa tudi vse druge naše zahteve smo vedno utemeljevali z tehtnimi razlogi in običajno vladno stran prepričali v naš prav.
Kako ocenjujete sodelovanje z drugimi sindikati javnega sektorja?
Tega sodelovanja ne ocenjujem dobro. Tudi vsa leta, ko smo se pogajali o novem plačnem sistemu smo bili med večino, seveda ne med vsemi sindikati, neke vrste smo bili črna ovca. Ko smo se pogajali o orientacijskih delovnih mestih naši argumenti niso obveljali, bili smo preglasovani. Proti nam in našim argumentom je glasoval oziroma jih ni upošteval Sviz in Starozdravstveni sindikat, kar je šlo takratni vladni pogajalski skupini samo v korist, saj smo bili osamljeni tako na eni kot na drugi strani.
Na Valu 202 smo dobili interno sporočilo člana vašega sindikata, v katerem je zapisana pobuda, da naj bi Fides ubral svojo pot. Če dovolite citat: ”Upam, da nismo prišli tako daleč, da bo Svizec odločal o moji plači in z njo barantal ter si ustvarjal pogajalsko pozicijo. To je lepa priložnost, da se umaknemo iz javnega sektorja in se postavimo na pozicijo sodnikov. Morda bi bilo smiselno lobiranje znotraj vlade tudi o teh stvareh.” Razmišljanja o smeri izstopu Fidesa iz javnega sektorja – vaš komentar?
No, mi smo vsa leta, že takrat, ko so se ideje o enotnem plačnem sistemu napovedovale, torej leta 2000, pa tudi vsa poznejša leta, nasprotovali enotnemu plačnemu sistemu, zlasti takšnemu, kot je ta. Prepričan sem, da se v tem plačnem sistemu ne počutimo slabo samo zdravniki, ampak številni drugi poklici in čas je, da se z odpravo teh neplačnih sorazmerij ta zgodba konča in začne neka zgodba. Mi nismo nikoli skrivali, da bi radi izstopili iz tega plačnega sistema, mislim pa, da imajo podobne želje tudi številne druge poklicne skupine.
V sporočilu je še zapisano, da vidite zaostrovanje razmer v javnem sektorju kot priložnost, da se umaknete iz javnega sektorja in začnete lobirati. Ste že začeli lobirati pri ministru za zdravje in pri predsedniku vlade?
Nobenih t. i. lobiranj še nismo začeli, a bomo naše želje ponudili vladni pogajalski skupini, ko bo napočil ta trenutek. Mi teh ambicij nismo nikoli skrivali. Ne mislimo, da je to kakšna posebna priložnost. Je morda priložnost za streznitev za mnoge. Je pa gotovo perspektivno gledano izstop oziroma razrahljanje tega rigidnega sistema priložnost, ne le za zdravnike ampak tudi za vse druge.
Ali delite mnenje iz dela dopisa, ki kaže, da odnosi med Svizom in Fidesom niso najboljši, citiram: ”Nikakor ne morem pristati, da se bodo Svizci, ki delajo štiri ure na dan in malico, pogajali o moji eksistenci! Pa kaj so Bogovi padli na glavo ali kaj?”
No glejte, moram reči, da tako mnenje delijo mnogi kolegi in gre za to, da bi se morala v določenih okvirih, ki ne presegajo ekonomske sposobnosti te države, z argumenti vsaka poklicna skupina sama pogajat in nasprotno, torej vladno stran prepričati, kaj je prav in kaj ni prav. Vse te argumente, ki jih kolega na sicer zabaven način, ki je pa dejansko v realnosti manj zabaven, kot je slišati, bomo mi v pogajanjih za plačni sistem dali na mizo ministru Virantu pa jih ni dosledno upošteval oziroma prav nič.
Pred skorajšnjim izidom dokumentarnega filma, ki nastaja ob 30. obletnici izida njegove prve plošče Štorije in baldorije, se z Iztokom Mlakarjem pogovarjamo o ... teatru glasbe
V nedeljo se bo končal 72. knjižni sejem v Frankfurtu, ki so ga naslovili posebna edicija. Gre namreč za eksperiment, ki ga je, soočena z omejitvami potovanj in združevanj, razvila ekipa direktorja Jürgena Boosa. Tokratna edicija je namreč skoraj docela digitalna. Tudi Slavoj Žižek, Ana Roš in Alenka Zupančič, ki jih še lahko ujamete na današnjem knjižnem festivalu, vrhunec katerega bo enourni pogovor s kanadsko pisateljico Margaret Atwood ob 20.00, bodo vidni in slišani le na spletu. Eden od vtisov, ki spremlja sejem, je ogromna in bogata, obenem pa precej nepregledna ponudba. V prispevku o letošnjem nenavadnem sejmu pa več Polona Balantič, naša kolegica s Televizije Slovenija, ki se je pogovorila z direktorjem sejma.
O psih kot pomočnikih pri iskanju in reševanju ljudi so prvi pisali menihi v švicarskem samostanu sveti Bernard, ki je postal znan po tem, da so ob pomoči psov bernardincev iskali izgubljene popotnike čez prelaz. Ob koncu 30. let prejšnjega stoletja so švicarski gorski reševalci spoznali, da lahko psi odkrijejo tudi ponesrečenca v snežnih plazovih, izkazali pa so se tudi v drugi svetovni vojni, ko so prav psi v okolici Stalingrada našli 200.000 ranjencev. Za iskanje ljudi v ruševinah po bombnih napadih so pse prvi začeli uporabljati v Angliji. Pri nas je Kinološka zveza prvi tečaj za šolanje reševalnih psov za iskanje v snežni plazovini prvič organizirala leta 1970 pod Stolom. Kako reševati poškodovane ljudi v ruševini, pa so pse učili v ruševinah podrtih hiš na trasi avtoceste Ljubljana-Vrhnika. Danes so vodniki reševalnih psov v Sloveniji organizirani v Enoti reševalnih psov v okviru Kinološke zveze Slovenije ter v Zvezi vodnikov reševalnih psov in delujejo v društvih in klubih po Sloveniji. Vsi vodniki reševalnih psov v Sloveniji so prostovoljci in to ni njihov hobi, je način življenja.
Poslušalec Branko dokazuje, kako pomembno je takojšnje ukrepanje. Že en sam človek lahko ogromno spremeni in reši življenje!
Nace Breitenberger iz Idrije se je prostovoljcem na Tom telefonu pridružil pred 28-imi leti. Dolgoletni pedagog je prostovoljec in predsednik Planinskega društva Idrija in tudi velik ljubitelj knjig.
Nemedicinske vidike, ki jih ustvarja aktualna koronadoba, komentira profesorica na ljubljanski Fakulteti za socialno delo Darja Zaviršek. Opozarja, da imajo ukrepi premalo posluha za partikularnosti.
Pred časom je bila sopomenka za dostavo hrane prek telefona naročena pizza. Na škatli je bil enak logotip kot na uniformi in vozilu dostavljavca. Danes pa lahko izbiramo med različnimi jedmi iz številnih restavracij v naši bližini. Naročilo in dostava pogosto nista več v domeni gostinskega obrata. Podjetja, ki nastopajo kot posredovalci naročil in imajo lastno floto dostavljavcev hrane, pri nas sta to eHrana in Wolt, želijo postopek čim bolj poenostaviti, pospešiti in ga približati uporabnikom. Kako jim to uspeva ter kakšne so izkušnje dostavljalcev in uporabnikov?
Danes se ob 13. uri odvija protest slovenskih študentk in študentov z avstrijske Koroške. Študentka Julija je ena od organizatork protesta ter predstavnica Kluba študentk in študentov na Dunaju. Pove, da bo protest potekal tako, da "bomo skupaj prehodili Celovec. Ob točkah v mestu bo vsakič ena organizacija spregovorila in imela govor. Cela demonstracija danes se bo kontekstualizirala iz različnih vidikov."
Pogovor z Markom Sternom, piscem besedil in bobnarjem v skupini Bališ.
Pogovor s Felixom Wieserjem, podpredsednikom Slovenske gospodarske zveze.
Rudi Vouk je odvetnik in aktivist. Pove, da so ostali na četrt poti. "Če bi nam člen 7 izpolnili takoj, ko bi ga morali, leta 1955, bi imeli na Koroškem okoli 800 krajev z dvojezičnimi krajevnimi napisi in bi bilo navzen vidno, kje živimo. Potem desetljetja dolgo niso naredili nič, dokler Ustavno sodišče ni odločilo, da bi morali. Ustavno sodišče je bilo malo bolj ohlapno, uresničili bi dvojezične napise 350 krajev, pa tudi tega niso naredili, ponovno samo polovico rečenega."
Ekonomska situacija na Koroškem je vplivala na izid plebiscita. Takratna generacija koroških Slovencev je bila v prvi vrsti odvisna od delodajalcev, deloma so to bili kmetje. Vladimir Wakounig, sociolog z Univerze AlpeAdria Celovec meni, da je bilo pri nekaterih srce zelo močno. "Če pogledam svojega dedka, on je bil goreč Slovenec, samostojen kovač, ki je iz borne kovačije naredil zelo dobro kovačijo, v tistih letih se je boril. Na drugi strani poznam kmete, ki so Slovenci, a so bili odvisni od trga. Takšni ljudje so se odločili za Republiko Avstrijo. Predvsem intelektualci, ki so imeli popolnoma drug pogled na politične stvari, so se odločali s srcem in za ohranjanje slovenščine, ker niso zaupali koroški propagandi."
Ni več veliko krajev na avstrijskem Koroškem, kjer bi večina mladih govorila slovensko, opozarja študentka in aktivistka Lena Kolter, ki pove, da "nas je veliko, ki se ne strinjamo in ne praznujemo tega praznika in pomembno je, da se nas končno enkrat sliši.”
Ob 100. obletnici koroškega plebiscita se je Val 202 odpravil pred Slovensko gimnazijo v Celovcu z namenom, da raziščemo zgodovino, sedanjost in prihodnost koroških Slovencev. Zgodovinar Teodor Domej v pogovoru z Damjanom Zorcem odstira pogled na dogajanje v začetku 20. stoletja in na manj znane dogodke, ki so pomembno vplivali na rezultat plebiscita.
Po maratonskem sodnem procesu se je po petih letih in pol končalo sojenje proti grškim neonacistom Zlata zora. Sodišče je vidne vodilne člane spoznalo za krive vodenja in organiziranja kriminalne združbe. Sodišče je tudi odločilo, da je podpornik stranke Jorgos Rupakias kriv umora 34-letnega raperja Pavlosa Fisasa leta 2013. Grozi mu najdaljša zaporna kazen. V procesu so članom stranke sodili tudi v dveh primerih zaradi poskusa umora, in sicer egiptovskih ribičev 12. junija 2012 in članov komunističnega sindikata PAME 12. septembra 2013. Kaj to sojenje in obsodba pomeni za grško družbo? Se je s tem res znebila nacizma? V analizi s Katjo Lihtenvalner, poročevalko Večera iz Aten.
Po več kot desetih letih delovanja bo Kickstarter, globalno najbolj priljubljena platforma za množično financiranje, končno zaživel tudi v Sloveniji. Ob tej priložnosti je v Slovenijo pripotovala Heather Corocan, direktorica dizajna in tehnologije, ki pojasnjuje, kaj prihod platforme v Slovenijo sploh pomeni in odgovarja na dileme o prihodnosti Kickstarterja.
V Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu so pripravili razstavo, posvečeno 30-letnemu delovanju TOM telefona, telefona za otroke in mladostnike. Ta je začel delovati v času, ko veliko ljudi doma še ni imelo telefonskega priključka in so bile telefonske govorilnice nekaj vsakdanjega. V treh desetletjih so zabeležili 800 000 stikov. V začetku so klicale predvsem deklice, pozneje se je številka teh izenačila s fanti, najpogosteje pa kličejo mladi, stari med 13 in 15 let. Stalnica med težavami so ljubezen, odnosi v družini, težave v šoli, zadnja leta se povečujejo težave, povezane z internetom, oglašajo pa se tudi starejši od 25 let, ki imajo dileme povezane z zaposlitvijo, stanovanjsko problematiko in osamosvojitvijo.
24. septembra leta 1945 je nekdanji smučarski skakalec, predvsem pa vizionar, Rudi Finžgar, v Begunjah na Gorenjskem ustanovil zadrugo za izdelavo športnega orodja in jo poimenoval Elan. Letos torej podjetje, ki je predvsem z zmagami Ingemarja Stenmarka postalo znano v Evropi pa tudi izven nje, praznuje 75 let obstoja. V kakšni kondiciji je zimska divizija podjetja, s katero se je vse skupaj začelo?
Neveljaven email naslov