Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
V Združenih državah Amerike že več kot deset dni spremljamo proteste, ki jih je sprožil še en surov policijski umor temnopoltega Američana. Novinar Studia City Dejan Štamfelj se je o razmerah v ZDA pogovarjal z zgodovinarjem, sociologom in antropologom Andrejem Grubačićem. Grubančić je doktoriral pri znanem lingvistu in filozofu Noamu Chomskem. 43-letni Beograjčan že leta živi v ZDA, trenutno je na zahodni obali, v San Franciscu, zaposlen pa je na Kalifornijskem Inštitutu za integralne študije (CIIS).
Direktor Radia Slovenija Mirko Štular pravi, da se je v času epidemije izkazalo, da je radio tisti medij, ki mu občinstvo najbolj zaupa.
To soboto je na prvem programu naše nacionalne televizije potekala prav posebna oddaja Malih sivih celic, s katero so njeni ustvarjalci zaznamovali konec jubilejne že 25. sezone. Prvo vprašanje je oktobra leta 1994 tekmovalcem kot prvi in nato tudi dolgoletni voditelj zastavil dramski igralec Pavle Ravnohrib, v prvi sezoni so zmagali tekmovalci Osnovne šole Ormož. Od tedaj je minilo 25 sezon, 25 let torej, posnetih je bilo več kot 800 oddaj in zastavljenih več kot 10.000 vprašanj, zamenjal pa se je tudi voditelj oddaje, to je postal vsestranski dramski igralec Nik Škrlec. Nika – ki je medtem že skočil počitnicam naproti – je poklical voditelj Aljaž Golčer.
Na raziskovanje Slovenije se lahko odpravite kar s kolesom, saj se posod po državi razprostirajo zanimive kolesarske poti, primerne tako za cestne kot gorske kolesarje, družine, ki se z otroci odpravljajo na aktivne počitnice in tiste, ki si želijo zgolj nekajurni oddih od mestnega življenja. Odpravili smo se v Posočje, zapeljali pa smo se tudi po kolesarskih poteh na Gorenjskem, Kozjanskem in Obsotelju ter po slovenskem delu Dravske kolesarske poti.
Kako lahko kolesarji in avtomobilisti na cestah sobivajo? Nastajajo namreč konflikti, tako eni kot drugi bi radi uveljavili svoj prav preko razumnih meja, kar pa nikakor ni del rešitve, ampak problem. Kako lahko torej v prometu sobivajo kolesarji in avtomobili, v današnjih minutah za mobilnost raziskuje Janez Martinčič. Med avtomobili pa v tokratni oddaji APM med drugim izpostavljajo Renault captur in Renault clio.
Strukturne neenakosti so po svetu dosegale ekstremne razsežnosti že veliko pred izbruhom virusa COVID-19. Pandemija jih je kruto razkrila in še zaostrila. Direktorica mreže evropskih razvojnih organizacij CONCORD Tanya Cox opozarja, da jih moramo nujno nasloviti in začeti graditi bolj vključujoče in trajnostno naravnano gospodarstvo.
V prvi oddaji Val kolesari smo preizkusili cestna kolesa. S kolesarskim trenerjem Miho Koncilijo smo se pogovarjali o tem kako trenirati, kako se obnašati v prometu in kakšno kolo kupiti.
Prvi teden v juniju je tradicionalno namenjen ozaveščanju o težavah in potrebah slepih in slabovidnih. Mateja Vodeb iz Službe za dostopnost programov o dostopu do informacij za tiste, ki so jim v običajnih oblikah težje dostopne.
Oddaja Izodrom, ki je zaznamovala koronaobdobje, je pred dnevi doživela še zadnjo izvedbo. 49. izobraževalnih, zabavnih in izzivalnih vsebin so pripravili naši televizijski kolegi in z njimi polepšali jutro marsikateremu šolarju. Oddaje so se začele kmalu po razglasitvi epidemije, ko so se šole zaprle in so bili šolarji prisiljeni ostati doma. Žur, nepričakovano, čar živosti, ljubezen na prvi pogled, adrenalin ... so besede, ki se jih bodo ob zadnji oddaji spominjali njeni ustvarjalci.
Akademija za gledališče, radio, film in televizijo je ena izmed najbolj izstopajočih, na nek način pa pa tudi skrivnostnih izobraževalnih institucij v Sloveniji. Bodisi zaradi učnega programa, načina predajanja znanja, medsebojnih odnosov ali samega prostora. Mnogi smo o njej slišali le iz medijev, izkušenj znancev ali govoric, redko kdo pa je imel možnost zaznati kreativni utrip Akademije in njenih rednih obiskovalcev. V reportaži o tem, kako so vsi AGRFT-jevci pravzaprav ena mala družina, kako jih je karantena izmučila pa tudi nekaj naučila ter kako umetnost ne sme nikoli zaspati v svojem boju za uveljavljanje in obstoj.
Pisanje Sarajevčana Aleksandra Hemona, piše v angleščini, primerjajo z Nabokovom in Kundero. Ameriško družbo opazuje že 28 let, od takrat, ko se v obkoljeno Sarajevo ni mogel več vrniti. Dolgo časa je živel v Chicagu, zdaj poučuje kreativno pisanje na ugledni univerzi Princeton. Pravi, da se nasilje nad temnopoltimi prebivalci v Združenih državah, dogaja že od nekdaj. To v Minneapolisu ni novo. Kar je novo, je kontekst. "Epidemija, Trump in trumpizem, kar se dogaja v tem hipu." Kmalu objavimo daljši intervju z Aleksandrom Hemonom, v katerem bo govoril o novem (četrtem) delu filma Matrica, o tem, kako je prvič videl igrati Michaela Jordana v Chicagu in kako se je njegova pisateljska kariera v Združenih državah amerike začela pri uglednem tedniku The New Yorker. Foto: MMCRTVSLO/Reuters
Ljudje letos tožijo o kar hudi sezoni za tiste, ki so alergični na cvetni prah. Je letošnje leto nadpovprečno v koncentracijah cvetnega prahu in obremenitvah zaradi tega? Zanimalo nas bo, kaj na to vpliva in če je katera slovenska regija še posebej izpostavljena visokih koncentracijam cvetnega prahu. Predstavili bomo tudi, kako v posameznem letu potekajo najbolj tipične alergije na posamezen tip cvetnega prahu in katera vrsta cvetnega prahu Slovencem povzroča največ preglavic. Gostja bo Andreja Kofol Seliger, vodja aerobiološkega laboratorija v NLZOH (Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano), ki je edini te vrste v Sloveniji.
Zvečer, okoli pol enajste po srednjeevropskem času, v vesoljskem centru Kennedy v Cape Canaveralu na Floridi napovedujejo zgodovinski dogodek. Ameriška vesoljska agencija Nasa bo v sodelovanju z zasebnim vesoljskim podjetjem SpaceX milijarderja Elona Muska na Mednarodno vesoljsko postajo poslala raketo falcon 9 z dvema astronavtoma. Nazadnje so Američani svoj raketoplan v vesolje poslali leta 2011. Maja Ratej se je pogovarjala s kolegom iz Multimedijskega centra Aljošo Mastnom, ki spremlja tovrstne polete in z vesoljem povezane teme.
Kje so bili študenti v času korone? So bili njihovi predlogi, zahteve slišani, njihove pravice pa dovolj zastopane?
Z Janezom Bončino – Benčem se pogovarjamo o njegovih spominih na glasbene nosilce: od radia Luksemburg do pretočnih storitev. “Glavna informacija in moja največja ljubezen je še vedno radio. Prvi je bil Radio Luksemburg. Bili smo kot eni lovci, če ti je nekaj všečnega padlo v uho, si presedel noči ob radiu in čakal na refren za refrenom.”
Prejšnji teden so se pred Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo prvič po dolgem času spet v živo srečali študentje 1. letnika Dramske igre. Po približno dveh mesecih karantene so v prostorih fakultete izpeljali uro Tehnike govora. Po 90-ih minutah ogrevanja, interpretiranja in artikuliranja so bili njihovi občutki različni. “Zame je bilo zelo ganljivo. Dva meseca sem vas gledal preko ekrana, samo do prsnega koša, kdaj ste pritekli s hriba, kdaj ste bili še v pižami. Sedaj pa ste tu, pred mano, v živo. Pravi študentje! Zdi se mi, da smo se gledali drugače, kot bi se sicer. Kot, da bi skupaj dali neko težko, intimno zadevo.” – Tomaž Gubenšek, profesor in dekan na AGRFT O poučevanju na daljavo pa smo se pogovarjali tudi z ravnateljem Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, Gregorjem Markljem.
Četrta majska sobota je bila pred tedni eden najbolj zaželjenih terminov za poroko. Toda koronavirus je tudi javno izkazovanje ljubezni postavil na glavo. Po 6- tedenski prepovedi je od 28. aprila ob upoštevanju preventivnih ukrepov spet mogoče skleniti zakonsko ali partnersko zvezo. Toda številni pari so se vseeno odločili za prestavitev na jesen ali naslednje leto.
Z dr. Markom Pahorjem z ljubljanske Ekonomske fakultete o posledicah epidemije za slovensko gospodarstvo, novem paketu vladnih ukrepov in turističnih bonih, ki naj bi pomagali preživeti najhuje prizadetemu sektorju.
Neveljaven email naslov