Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
Andrej Karoli in Rok Kužel iz Tel Aviva o prvih vtisih po polfinalnem večeru Evrovizije, na katerem sta si Gašper in Zala zagotovila vstopnico za veliki finale.
Carlesa Puigdemonta je s položaja katalonskega predsednika odstavila španska vlada, ko je po razglasitvi nekakšne odložene neodvisnosti Katalonije v katalonskem parlamentu jeseni 2017 ukinila katalonske institucije in razpisala predčasne volitve v regiji, katalonske politične in civilnodružbene voditelje, ki so imeli kaj opraviti z referendumom o neodvisnosti, pa obtožila upora proti državi. Proti njegovim kolegom, ki so že več kot leto in pol v priporu, v Madridu poteka sojenje, Puigdemont pa danes živi v Belgiji in bo konec maja kandidiral za evropskega poslanca. Njegova kandidatura je bila sicer še pred nekaj dnevi vprašljiva. Španska volilna komisija mu je namreč prepovedala kandidiranje, ker da ne more kandidirati nekdo, ki je v izgnanstvu, vendar je špansko sodišče to prepoved razveljavilo. Vprašanje je sicer, ali bo lahko v primeru izvolitve tudi opravljal delo poslanca in predvsem – ali se bo lahko vrnil v Španijo brez bojazni aretacije.
Na prvi Evroviziji pred 64 leti je tekmovalo 7 držav, letos bo v Tel Avivu sodelovalo 42 držav, tudi Slovenija, ki jo zastopata Zala Kralj in Gašper Šantl.
Motoristov je iz leta v leto vse več, saj so motorji cenovno vse bolj dostopni. A tudi vse hitrejši, močnejši in zato lahko tudi nevarnejši. Kakšne nevarnosti prinaša vožnja na motorju in drugih enoslednih vozilih in kako jih vsaj zmanjšati opozarja Danijel Andoljšek, dolgoletni reševalec na motorju Reševalne postaje UKC LJ in zasebno dolgoletni navdušeni motorist.
Dare Rupar in Igor Tominec sta bila v družbi Primoža Rogliča po prvi zmagi na Giru 2019 na uvodnem kronometru, ko je oblekel, kot prvi Slovenec, tudi roza majico vodilnega na dirki.
Dare Rupar in Igor Tominec sta bila v družbi Primoža Rogliča po prvi zmagi na Giru 2019 na uvodnem kronometru, ko je oblekel, kot prvi Slovenec, tudi roza majico vodilnega na dirki.
Nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek je gost uvodne epizode nove serije Frekvence X, ki smo jo naslovili Quo vadis, človek?! Prof. Pirtošek se ukvarja tudi z Alzheimerjevo boleznijo in drugimi demencami, ki so vedno bolj razširjene v sodobni družbi. Kako se bo z njimi soočal človek prihodnosti, kakšne rešitve lahko ponudi znanost? Tudi o možnostih tako imenovanega kognitivnega ojačevanja in tehnoloških možnostih, ki bi omogočile, da bi človeku prihodnosti lahko celo brali misli. Je prihodnost optimistična ali pesimistična, kako je in predvsem bo z etičnimi vprašanji? Avtor: Luka Hvalc
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas. *INTERVJU je v angleščini
Letos ne obeležujemo samo 40 let od prvega slovenskega pristopa na vrh Everesta, pač pa tudi 70 let Športnega uredništva na Radiu Slovenija. V vseh teh letih so naši športni kolegi zabeležili številne dogodke in pred mikrofon povabili veliko gostov. Rajko Dolinšek se je tako leta 1979 po vrnitvi iz Himalaje pogovarjal z Andrejem Štremfljem.
Eden izmed članov 25-članske odprave Everest 1979 je bil tudi alpinist Viki Grošelj, takrat star 27 let. Pravi, da je bila odprava dobro zastavljena, od starejših do zelo mladih članov, bila pa je tudi zelo obširna in priprave zanjo so se formalno začele že štiri leta prej, da so imeli čas pripraviti vso opremo. Skladišče, v katerem so pakirali, so imeli v kletnih prostorih takrat še neodprtega Kliničnega centra. Od Katmanduja pa do baznega tabora je ekipi pomagalo prenašati tovor kar 800 nosačev. Prav Viki Grošelj in Marjan Manfreda - Marjon sta na najvišjo goro sveta poskusila priti prva, a so bile razmere slabe, njune ozebline pa prehude. Vseeno pa sta na neki način odprla vrata do vrha.
Konec februarja pred 40 leti je na pot krenila obsežna jugoslovanska alpinistična himalajska odprava na Everest. Priprave nanjo so se začele že leta 1974, ko so alpinisti dobili dovoljenje za vzpon na najvišjo goro na Zemlji, na čelo sveta, kot imenujejo goro v Nepalu, ali na mater vesolja, kot ji pravijo v Tibetu. 25-člansko odpravo je vodil Tone Škarja, med spremljevalci so bili še novinarja, snemalec, slikar in dva radioamaterja našega radia. In tudi zaradi teh dveh smo v našem arhivu, predvsem pa v arhivu Športnega uredništva Radia Slovenija, ki letos obeležuje 70 let, našli nekaj res neprecenljivih posnetkov.
Letos ne obeležujemo samo 40 let od prvega slovenskega pristopa na vrh Everesta, pač pa tudi 70 let Športnega uredništva na Radiu Slovenija. V vseh teh letih so naši športni kolegi zabeležili številne dogodke in pred mikrofon povabili marsikaterega gosta. Franek Trefalt se je tako leta 1979 po vrnitvi iz Himalaje pogovarjal s Stanetom Belakom - Šraufom.
Letos ne obeležujemo samo 40 let od prvega slovenskega pristopa na vrh Everesta, pač pa tudi 70 let Športnega uredništva na Radiu Slovenija. V vseh teh letih so naši športni kolegi zabeležili številne dogodke in pred mikrofon povabili veliko gostov. Rajko Dolinšek se je tako leta 1979 po vrnitvi iz Himalaje pogovarjal z Jernejem (Nejcem) Zaplotnikom.
“Študent - veš kaj ješ?” je program Zveze potrošnikov Slovenije, ki skuša v okviru programa Ministrstva za zdravje “Dober tek Slovenija”, študente spodbuditi k bolj zdravemu prehranjevanju. Kakšne spremembe predlagajo na ZPS in v študentskih organizacijah ter kako na študentsko prehrano gledajo njeni uporabniki?
V torek se bo v Izraelu začelo letošnje tekmovanje za Pesem Evrovizije, v prvem polfinalu bosta nastopila tudi Zala Kralj in Gašper Šantl. Tudi na Valu 202 bomo spremljali Eurosong, namesto ogrevanja pa pogovor Aleša Smrekarja s predsednikom slovenskega Kluba ljubiteljev Evrovizijske popevke, Miranom Cvetkom. Tudi o tem, zakaj tokrat spektakla ne bo spremljal v živo.
Deset let po velikem koncertu s Simfoniki RTV Slovenija ob Dnevu 202 se Dan D vračajo na oder ljubljanskih Križank. Najprej pa so se ustavili v našem studiu.
V Kopru so ob semedelski promenadi uredili park, ki ponuja, svežo, privlačno podobo. Z intenzivno ozelenitvijo preglasi okoliške zgradbe, v svoji osnovi pa združuje elemente mestne plaže in sodobnega mestnega parka. Tako so v okviru Evropskih skladov in trajnostnega urbanega razvoja s pomočjo mehanizma celostnih teritorialnih naložb, v mestu pridobili tudi športno rekreativne površine, ki v marsičem presegajo ustaljeno krajinsko arhitekturo. Več je Borisu Žgajnarju povedala Marina Jelen iz urada župana na Mestni občini Koper. Pred in med poletno sezono je torej možnosti za dodatne vsebine v novem, obmorskem parku dovolj. Če ga boste obiskali, pa še tale nasvet. Posebno doživetje park ponuja zvečer, ko se v njem prižgejo luči in ustvarijo izjemen ambient. Projekt nastaja v okviru trajnostnega urbanega razvoja, sofinancirala pa ga je tudi Republika Slovenija in Evropska unija.
Hrvaški filozof Srećko Horvat je že pred leti postal eden izmed bolj pomembnih glasov mlade generacije. Bil je eden od ustanoviteljev zagrebškega Subverzivnega festivala, zdaj pa v hrvaškem glavnem mestu pripravlja sklope pogovorov poimenovane Filozofski teater. Gašper Andrinek se je z njim pogovarjal tik pred predavanjem Slavoja Žižka.
Drobiž je taka, po svoje banalna stvar. Dokler ga imamo se ga ne zavedamo, ko nam ga zmanjka, nam gre pa vse narobe, pravi Vitomir Čop, tajnik Numizmatičnega društva Slovenije, ki so ga kovanci začeli zanimati na začetku osnovne šole. Ko je pisal knjigo o slovenskih kovancih in bankovcih v 20. stoletju, je naletel na zanimive članke o drobižu in tem, kako je tega med prvo svetovno vojno pravzaprav zmanjkalo.
O Leonardu da Vinciju je bilo povedanih že res veliko stvari, kdo je bil, kaj je počela, ali je sebe opredelil bolj kot slikarja ali anatoma, se je raje ukvarjal z arhitekturo ali vojnim inženirstvom? O zadnjem razstavljata kar dva muzeja v Firencah, kjer so po njegovih revolucionarnih skicah in načrtih v leseni izvedbi in v naravni velikosti izdelali denimo tank ali katapult. Pa še nekaj drugih zares inovativnih in nepojmljivih stvari - denimo letalne naprave, zamisel katerih naj bi zrasla prav v njegovi glavi. Po muzeju inovacij Leonarda da Vincija je Majo Stepančič peljala kustosinja Alessandra Romanelli.
Neveljaven email naslov