Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
Ob rojstnem dnevu Vala 202 poslušalcem odgovarjajo Andrej Karoli, Miha Šalehar, Nataša Štefe, Anja Hlača Ferjančič in Uršula Zaletelj.
Razbijamo mite in stereotipe o K-popu. Glasbi iz Južne Koreje, ki je obnorela mlade po vsem svetu!
Vas zanima kaj je bil v resnici najstarejši poklic na svetu? Ali so Ljubljančani res izumili kolo? Kakšen je bil bonton na emonskih javnih straniščih? Kam je Trubar skril svoje prepovedane bukve? Zakaj Julija ni marala za Prešerna? Katere so bile zadnje besede župana Hribarja preden je skočil v Ljubljanico? Kako smo preživeli socializem in zraven postali svetovni prvaki v košarki? Prisluhinte reportaži iz gledališke ekskurzije skozi zgodovino Ljubljane.
Prihaja čas intenzivnega prehajanja državnih meja: nekateri se odpravljajo na dopust samo v sosednje države in morajo vzeti s seboj le osebno izkaznico, spet drugi potujejo v najbolj odmaknjene konce sveta, v katerih ne zadostuje samo veljaven potni list, ampak je treba pridobiti tudi posebna dovoljenja. In čeprav Slovenci praviloma nimamo večjih težav pri potovanjih po svetu, si moramo pravočasno priskrbeti vizum, če ga država vstopa zahteva, biti pozorni na dosledno izpolnjevanje obrazcev in se pozanimati, ali morda ne potrebujemo tudi potrdil o cepljenjih.
Jaka Kranjc, član ekipe Društva ekologi brez meja, ki je ob svetovnem dnevu oceanov preverjala in popisovala onesnaženost reke Rižane, ki se izliva v Jadransko morje. Ekologi brez meja opravljajo pionirsko delo na področju analize realnega stanja onesnaženosti slovenskih vodotokov in našega dela Jadranskega morja. Na državni ravni namreč tovrstnih statistik ne beležimo. Najbolj elegantna in tudi najučinkovitejša rešitev za zmanjšanje količine plastičnih odpadkov je dolgoročno zmerna in preudarna potrošnja. Po ocenah strokovnjakov namreč kar 50 odstotkov plastičnih izdelkov in embalaž uporabimo samo enkrat, nato pa jih odvržemo v naravo.
Jošt Napret opisuje, kako je ekipa slovenskih jadralnih padalcev premaknila nov mejnik. Aprila so skupaj z Bojanom Gaberškom, Primožem Sušo in Dušanom Orožem uspeli postaviti nov svetovni rekord v poletu s povratkom na vzletišče, preleteli so kar 302 kilometra v desetih urah in prejšnji rekord izboljšali za 20 kilometrov.
Finančni komentar je prispeval upravljalec skladov pri KBM Infond Damjan Kovačič.
Cascais je kraj, kjer so življenjski stroški zelo visoki, je portugalska Azurna obala ali portugalski Monako, letos pa tudi mesto z nazivom Evropska prestolnica mladih. Vodja projekta Catarina Marques Vieira pravi, da mladi do 30 ali 35 leta živijo pri starših, zato se osredotočajo zlasti na reševanje stanovanjske problematike.
Je kitara, ki pooseblja rock'n'roll, blues, jazz in ostale glasbene zvrsti, ime pa ji je kar po znamki; ne glede na model, barvo ali leto izdelave, pravijo ji Gibsonka. Zlasti prelomno je bilo leto 1952, ko je ameriški glasbenik Les Paul izdelal električno kitaro, kot jo poznamo še danes. Pionir električnega zvoka, tedaj eksperimentalni umetnik, je izumil prepoznavni ton, ki je pozneje plemenitil najbolj znane glasbene stvaritve.
Evrovizijsko razglednico iz Lizbone pošilja Maruša Kerec.
Lea Sirk je z odličnim odrskim nastopom in odbitimi intervjuji prepričala Evropo. Slovenija se je prvič po letu 2015 spet uvrstila v sobotni finale
Rana ura, slovenskih fantov grob, je eden najbolj ustaljenih slovenskih antipregovorov, ki je nastal s križanjem dveh pregovorov. Izraz antipregovor se je v jezikoslovju prvič pojavil v začetku 80-ih let, ko je paremiolog Wolfgang Mieder izdal zbirko takih izrazov. “Gre za parodijo znanih pregovorov, ki poleg tega, da prinašajo parodijo osnovne enote, tudi zabavajo,” razlaga jezikoslovec z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša dr. Matej Meterc.
Finančni komentar je tokrat prispeval Luka Gubo, upravljalec skladov iz družbe Numerica Partners.
S svojim rdečim kovčkom, palico, ki jo podpira pri hoji in ročno torbico se je konec februarja Irma Dall’Armellina oziroma nona Irma, kot ji ljubkovalno pravijo v Italiji, pri svojih 93 letih odpravila na tritedensko prostovoljno delo v Kenijo. Deset let je finančno podpirala patra Remigia, da je lahko gradil šole, bolnišnice in sirotišnice, potem pa se je en dan odločila, da si bo v živo pogledala sad njene pomoči. Zdaj je zaradi svoje poti postala spletni fenomen in navdih za mnoge.
Zagovorniki in nasprotniki univerzalnega temeljnega dohodka o priložnostih, nevarnostih in možnostih za eksperiment. UTD naj bi preprečil državni paternalizem, omogočil večjo svobodo in kreativnost posameznika ter zagotovil drugačno prerazporeditev sredstev. Medtem ko podporniki v UTD vidijo sredstvo za nadgradnjo socialne države in ukrep proti revščini, skeptiki opozarjajona morebitne pasti.
Z balkona je pogled na prepoznavni dimnik nekdanje tovarne ribjih konzerv. Delamaris leta 2018 na slovenski obali nima več proizvodnje, industrijska Izola iz starih časov je res še zgolj v simboliki dimnika. Pisatelj Borut Golob je fizično delo in prekarstvo v delavskem Kranju spoznal že v zgodnji mladosti, zdaj je že nekaj mesecev preseljen ob morje, kjer dela v šoli. Lucidno analizira delavski in gospodarski položaj v Sloveniji in Evropi, nastavlja ogledalo “dobrim turističnim letinam, politiki v službi kapitala, gospodarski rasti kot pesku v oči … Spomni na Louisa Adamiča, “najboljšega slovenskega pisatelja,” ki je pred skoraj 90 leti v ZDA napisal delo Dinamit, neke vrste učbenik razrednega boja, odnosa med delavstvom in kapitalizmom. Pojasni, zakaj ima kapitalizem kot produkcijski način fašizem vgrajen v sebi in zakaj je Adamič, ki je v ZDA emigriral, ko je imel samo 15 let, razumel, da če ljudem ne daš kruha, jim moraš dati sovraštvo. Tudi zato Dinamit začne s citatom Jayja Golda, enega najbolj razvpitih ameriških kapitalistov 19. stoletja: “Pol delavskega razreda lahko najamem za to, da pobijem drugo polovico.”
Ob prazniku dela analiziramo aktualne razmere, iščemo tudi primere dobre prakse, ki uspešno prepletajo dobiček in spoštovanje človeka. Realnost mogočega in nemogočega, dinamit delavstva in kapitalizma.
Neveljaven email naslov