Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
Detektivski kamp v mladosti, ljubezen dveh moških, kriminal iz strasti, težave z glutenom, direktorski položaj v tovarni umivalnikov, potovanje do pekla in nazaj, nagradno potovanje v Fieso…Skratka, na kratko – cela DRAMA! Zgodbo izmišljene gospodične Valerije so v živo sestavljali gostujoči improvizatorji, ki so pet juter zapored pripovedovali o njenih dogodivščinah. Njihova iztočnica je bila zgolj kratek opis lika in seveda zgodba predhodnika. Smer posamezne epizode je določal tudi filmski žanr, ki so ga sodelujoči slišali kot glasbeno ozadje.
Žiga Klančar v glasbenih Noticah na Valu 202 predstavlja domače glasbene novosti.
Kako je biti Valerija? Valerija je sodobna, emancipirana ženska, ki ve, kaj hoče. Stara je 45 let in verjame, da je rojena pod srečno zvezdo. Sicer pa rojena v znamenju tehtnice, vendar meni, da karakterno bolj ustreza škorpijonu. Horoskopom ne verjame. S svojo službo je zadovoljna, do pokoja pa bi rada poskusila še kaj drugega, kar bi jo zares osrečilo. Zgodbo sta začela ustvarjati dva improvizatorja - Eva Nanut in Žan Sterle.
Na Morski biološki postaji Piran se s klobučnjaki, ki jim ljudje največkrat pravimo meduze, ukvarjajo že vrsto let. Pravzaprav od sredine 80.-ih let, ko so se pri nas množično začele pojavljati mesečinke, ena bolj nevarnih vrst ožigalkarjev, ki lahko pri občutljivih ljudeh po ožigu povzročijo precejšnje zdravstvene težave. A brez skrbi, te vrste v našem morju že nekaj let niso opazili. Trenutno se pojavlja morska cvetača, a njenega ožiga marsikdo niti ne zazna. Morje pa je zadnje čase polno še enih organizmov, ki so morda za marsikoga videti kot meduze, a to pravzaprav niso, so pa zdrizaste in fuj na dotik. Gre za rebrače, želatinozen zooplankton, popolnoma nenevaren za kopalce. Če zasledite kakega nenavadnega klobučnjaka ali drugo neznano morsko bitje se lahko s fotografijo tega in vprašanjem, za kaj gre, obrnete tudi na mail Morske biološke postaje Piran infombp@nib.si
Kako je biti Valerija? Valerija je sodobna, emancipirana ženska, ki ve, kaj hoče. Stara je 45 let in verjame, da je rojena pod srečno zvezdo. Sicer pa rojena v znamenju tehtnice, vendar meni, da karakterno bolj ustreza škorpijonu. Horoskopom ne verjame. S svojo službo je zadovoljna, do pokoja pa bi rada poskusila še kaj drugega, kar bi jo zares osrečilo. Zgodbo sta začela ustvarjati dva improvizatorja - Katja Brezovar in Kristjan Kolar. Valerija je sina Pepeta Marjana obvarovala pred zloveščim glutenom, ga naučila vrtnarjenja, partnerju Marjanu pa priskrbela službo na visokem položaju.
Slovenski pesnik Uroš Zupan pravi, da bere samo najboljše knjige. Knjiga , ki pa ga spremlja že desetletja pa je »Zeno Cosini«, italijanskega pisatelja Itala Sveva.
Kako je biti Valerija? Valerija je sodobna, emancipirana ženska, ki ve, kaj hoče. Stara je 45 let in verjame, da je rojena pod srečno zvezdo. Sicer pa rojena v znamenju tehtnice, vendar meni, da karakterno bolj ustreza škorpijonu. Horoskopom ne verjame. S svojo službo je zadovoljna, do pokoja pa bi rada poskusila še kaj drugega, kar bi jo zares osrečilo. Zgodbo ustvarjata dva scenarista, dva improvizatorja – Matjaž Peklaj in Rok Bohinc. V drugi epizodi Valerijina zgodba pripelje do nepričakovanega romantično-dramatičnega zasuka. Njen fant ustreli njenega nekdanjega sošolca Marjana.
Kako je biti Valerija? Valerija je sodobna, emancipirana ženska, ki ve, kaj hoče. Stara je 45 let in verjame, da je rojena pod srečno zvezdo. Sicer pa rojena v znamenju tehtnice, vendar meni, da karakterno bolj ustreza škorpijonu. Horoskopom ne verjame. S svojo službo je zadovoljna, do pokoja pa bi rada poskusila še kaj drugega, kar bi jo zares osrečilo. Zgodbo ustvarjata dva scenarista, dva improvizatorja - Dino Kapetanović in Rahela Klopčič. V prvi epizodi smo izvedeli, da se Valerija kdaj pa kdaj zbudi sredi noči in presenečena ugotovi, da je sama.
Andrej Blatnik je predlagal knjigo Černobilska molitev, dobitnico Nobelove nagrade za književnost, Svetlane Aleksijević.
Kratki izlet je celovečerni igrani prvenec, 35 letnega hrvaškega režiserja, scenarista in producenta Igorja Bezinovića, ki nam ga je predstavil na letošnjem festivalu Kino Otok, Isola Cinema. Film je je uvrščen tudi v glavni program Mednarodnega filmskega festivala v Motovunu, ki se začenja prav nocoj.
Kako močno se glasba, predvsem besedila v katerikoli zvrsti glasbe dotaknejo generacije ki je pred približno 20 leti zapuščala srednje šole, se je spet izkazalo v četrtek ob objavi novice, da je umrl Chester Bennington, pevec ameriške rock zasedbe Linkin Park. Ob vsem zapetem in doživetem, novica o samomoru niti ni bila tako neverjetna, a izrečeno je le eno od ugibanj. Ves čas življenja v javnosti se je bojeval tako z alkoholom kot z drogami, večkrat naglas povedal, da je vse preveč trenutkov, ko se mu zdi, da ni izhoda. Zadnje besede Chesterja Benningtona pred tedni, so bile polne optimizma in neizrečenih načrtov za prihodnost, a zapustil je šest otrok in zaradi glasbe, ki je vedno bila polna čustev, veliko iskreno žalostnih ljubiteljev in ogromno vprašanj, ki bodo ostala brez odgovorov.
Ste v mestu že kdaj opazili mladiča goloba? Če ste, ste eni redkih. Dr. Martin Dobeic pojasnjuje, zakaj v naravi in v mestu srečujemo številne ptičje mladičke, ne pa tudi golobje.
V gozdu tik pod gradom Vurberk, ki stoji na južnem delu Slovenskih goric, sta v sredo otroka v spremstvu očeta z detektorjem kovin iskala zaklad. Našli pa so vse prej kot to. Našli so namreč 250 kilogramov težko neeksplodirano ameriško letalsko bombo iz druge svetovne vojne. A tam se je neverjetna zgodba šele začela: najditelj je namreč zelo nevarno bombo na lastno pest odkopal, jo s pomočjo dvigalke natovoril in odpeljal na dvorišče svoje hiše, ki stoji v neposredni bližini znamenitega gradu, cerkve in župnišča. Zaradi te nespametne in smrtno nevarne odločitve bombe zdaj pirotehniki ne morejo več varno deaktivirati, kar pomeni, da bo bombo prihodnje teden treba razstreliti.
V teh dneh gotovo niste preslišali novice o tem , da je Unesco Slovenijo že drugič vpisal na Seznam svetovne naravne dediščine. Skupaj je ta meddržavna kandidatura z uradnim naslovom "Starodavni in prvinski bukovi gozdovi Karpatov in drugih delov Evrope" združila kar 12 držav in 78 gozdnih območij. Čast je toliko večja, če vemo, da je zdaj na Seznamu svetovne dediščine sicer več kot tisoč vpisov, a le petina s področja naravne dediščine.
Odgovarjata mladinski pisatelj Primož Suhodolčan in zgodovinar Marko Zajc.
Janez Marolt pojasnjuje, kako se tri družine, ki si delijo en avto, ob različnih interesih in potrebah dogovorijo, kdaj ga bo kdo uporabljal.
Matej Praprotnik in Maruša Kerec v nasprotju z ustaljenimi poletnimi rubrikami sprašujeta, kje dopustujejo neznani Slovenci.
Neveljaven email naslov