Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
V jesensko-zimskem času zaradi hladnejšega vremena in razmaha respiratornih obolenj velja spomniti na pomen in vlogo imunskega sistema. V kovidnih časih še toliko bolj. Kakšna je vloga in namen imunskega sistema pa tudi, kako ga lahko krepimo, smo vprašali profesorja s fakultete za farmacije, dr. Matjaža Jerasa in dr. Sama Krefta. Z njima se je pred spletnim predavanjem z naslovom Imunovember, ki so ga prejšnji teden organizirali študentje fakultete za farmacijo, pogovarjala Maja Ava Žiberna.
Prišel je 1. december in v Sloveniji bomo lahko prvič kupili elektronske vinjete. Letne vinjete za osebna vozila in polletne za motorna kolesa so od danes naprej na voljo samo še v digitalni različici in ne več v obliki nalepk. Elektronska vinjeta bo vezana na registrsko številko vozila, zato bomo ob nakupu potrebovali registrsko številko vozila, za katerega bo kupljena e-vinjeta, pri spletnem nakupu pa boste potrebovali še elektronski naslov in plačilno kartico za nakupe prek spleta. O podrobnostih smo se pogovarjali z Branko Videtič, direktorico Področja cestninjenja pri DARS-u.
Medtem ko svetovna marketinška industrija skrbi za naraščajoče nakupovalne želje ob črnem petku, je med nami še vedno veliko ljudi, ki vse težje plačujejo tudi najosnovnejše stroške za že tako skromno preživetje. Prenizki dohodki, nedostopnost stanovanj, pa tudi drugih storitev so bile tudi teme rednega letnega srečanja Evropske mreže za boj proti revščini, na kateri so sodelovali predvsem taki predstavniki evropskih in zunajevropskih držav, ki govorijo o svojih osebnih izkušnjah z revščino. Slovenijo je poleg koordinatorja zastopalo še pet oseb, med njimi tudi sogovornica Jane Vidic.
Takoj za naftno industrijo je tekstilna največja onesnaževalka na svetu, kar oblečemo in obujemo pa je povezano s kar desetino vseh emisij toplogrednih plinov, ogromno porabo vode in lupi odpadkov."Dan brez nakupov", ki ga obeležujemo v več kot 65 državah se kritično posvečamo prav hitri modi in nepremišljenim nakupom.
Dolgoletni urednici in večkrat nagrajeni avtorici v kulturnem uredništvu TV Slovenija Darji Korez Korenčan je covid marca letos usodno zaznamoval življenje. Njen glas se je zaradi intubacije precej spremenil in tudi to je bil razlog, da se je odločila svojo zgodbo predstaviti v knjižni obliki. Nastala je prva knjiga o osebni covid izkušnji pri nas z naslovom Korak za korakom, v kateri avtorica skozi svojo izkušnjo ozavešča ljudi in jih seznanja s tistim, kar je njej pomagalo prebroditi stres pri okrevanju. O svoji izkušnji je spregovorila tudi z nami.
Tudi na Norveškem število novih okužb s koronavirusom raste, a je še vedno nižje od števila odkritih okužb v Sloveniji, čeprav ima Norveška več kot 5 milijonov prebivalcev. A večina teh prebivalcev že nekaj mesecev sploh ni nosila maske. Jan Grilc je v Oslu preveril tudi, kakšni ukrepi proti širjenju koronavirusa veljajo in kakšno je vzdušje pred začetkom decembra ter seveda električnost prometa.
Slovenski medijski prostor je, kot že nekaj časa vemo in kot je pogosto slišati, izredno neuravnotežen. Ženske se pojavijo kot gostje le v slabi četrtini medijskih nastopov, komentarjev, razlag, pogovorov. Tri četrtine medijskih nastopov pripadajo moškim. Za boljšo zastopanost žensk v medijskem in javnem prostoru se bo zavzemalo Združenje za povezovanje strokovnjakinj in promocijo znanja Ona ve. Po vzoru iz Švice ga je s somišljenicami ustanovila Marta Kos, nekdanja novinarka in veleposlanica v Nemčiji in Švici.
Igor Samobor, dolgoletni ravnatelj Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, je nepreklicno odstopil zaradi ignorance države do obnove gledališke hiše. Vse ostalo pa je za Val 202 povedal Nini Zagoričnik.
Kako sta povezana demokracija in boj proti podnebnim spremembam? Kako mesto Dunaj želi ohraniti najvišjo kakovost življenja še naprej? Gost: Jürgen Czernohorszky, mestni minister na Dunaju zadolžen za podnebje, okolje, demokracijo in meščane.
Andrej Šifrer je novembra 1981 izdal tretjo ploščo Ideje izpod odeje. Izšla je kot dvojni album in seveda tudi kot dvojna avdio kaseta. Besedila so rahlo zbadljiva in kritična, a še vedno zelo topla, nanje pa je prilepil različne glasbene sloge.
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje – za začetek se je s kajakom odpravil na 1.400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja – v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
Tudi v Pomurju, torej v prleških in prekmurskih vinogradih je letošnja letina količinsko skromnejša od običajnih, vinogradniki in vinarji pa zatrjujejo, da je vino odlično. Tega sicer, kar ponavljamo že vso soboto, ne morejo obelodaniti na tradicionalnih martinovanjih, ker so jih povsod odpovedali, a bodo svoje vino zagotovo lahko do naslednjega letnika tako med prijatelji kot obiskovalci prireditev, ko jih bodo razmere spet omogočale, še velikokrat pohvalili. No, za to se bodo seveda morali ves čas skrbno truditi tudi v kleteh, a večina to počne z veseljem in veliko ljubezni. O vinu in Martinu med panonskimi griči pa Lidija Kosi, ki je pred mikrofon povabila tudi nekdanjo vinsko kraljico Slovenije Tjašo Kos in etnologinjo v Pomurskem muzeju Murska Sobota Jelko Pšajd.
Glede na številne podatke je regija, kjer proizvajajo najbolj kakovostno vino, Bordeaux v Franciji. Vinogradi se tam razprostirajo na 115.000 hektarjih, regija pa proizvede do 960 milijonov steklenic vina na leto – od namiznih do najdražjih; nekatera stanejo tudi po deset tisoč evrov. Tudi mi smo se v teh dneh poskušali kar se da približati najkakovostnejšim buteljkam. A za to nam ni bilo treba v Francijo, obsežno zbirko vin iz Bordeauxja smo našli v eni izmed z njimi najbolje založenih slovenskih komor, v mariborski Galeriji gosposki. Predstavil nam jo je hišni somelje Sebastjan Onič.
Vinorodno območje Slovenije se deli na tri vinorodne dežele – torej na Podravje, Posavje in Primorsko. Aleš Smrekar se je prejšnji teden mudil še v eni slovenski deželi, ki pa še nima vinorodne pravice. Na Gorenjskem, v Radovljici, kjer obstaja prvo in doslej še vedno edino gorenjsko društvo vinogradnikov – Šparon.
Martinova pojedina mora biti dopolnjena tudi s pravim vinom. Torej, eden brez drugega ne moreta, most med njima pa je dandanes sommelier. Tijan Wenzel je pri 22-ih somellier v nastajanju. Je še sredi izobraževanja, si je pa nabral že kar nekaj izkušenj in sodi med najbolj obetavne pri nas.
Anže Kuplenik je mladi dolenjski kuhar iz Otočca, ki ga širša javnost pozna predvsem kot zmagovalca pete sezone kuharskega tekmovanja Masteršef Slovenije, leta 2019. Do nedavnega je bil zasebni kuhar premožne slovenske družine, ki živi na Dunaju, pred nekaj tedni pa je začel delati v novo odprti restavraciji v središču Ljubljane. Že na kuharskem tekmovanju se je izkazal z izvrstnim poznavanjem in pripravo tradicionalnih jedi, kako tudi ne, saj se je od malega kalil v kuhinji svoje babice. In ker tradicionalne jedi rad pripravi tudi na nekoliko drugačen, moderen način, smo ga postavili pred izziv, naj za tokratno Martinovo, ki ga bomo zaradi kovidnih ukrepov očitno bolj kot ne preživeli v domačem krogu, sestavi sodoben Martinov meni s tradicionalnim in manj tradicionalnimi sestavinami.
Smiljan Benkovič je profesor na srednji šoli za gostinstvo in turizem Maribor, kjer se torej izobražujejo mladi gostinci – tudi vinarji. Kako je torej z mladimi v gostinstvu in turizmu, posledično torej tudi v vinarstvu?
NA Primorskem smo, v Gorških Brdih, v vasi VIŠNJEVIK. Tam je posestvo Erzetič, ki ga je zasnoval Martin Erzetič; po njem se domačiji še danes reče pri Martinovih. Zadnja leta se pod vina podpisuje Andrej Erzetič, ki mu je vajeti vodenja kmetije prepustil oče Aleksij, njemu pa jih je nekaj desetletij pred tem zaupal oče Anton. 28 letni Andrej je tudi aktualni slovenski mladi vinar in v pogovoru v eni od degustacijskih sob, v kateri sta sedela z očetom, sem ga najprej povprašal prav po tem nazivu.
Matjaž Frešer, ki je s svojimi vini, renskim rizlingom, laškim rizlingom, sovinjonom, rumenim muškatom in seveda tudi ritoznojčanom, prejel številne nagrade, nazadnje, na najprestižnejšem mednarodnem ocenjevanju DECANTER srebrno medaljo za SAUVIGNON letnik 2019 in za isti letnik RUMENEGA MUŠKATA bronasto medaljo, nam bo razkril svoj sodoben pogled na vinarstvo, pa tudi uspešne poteze za uspeh na tujih tržiščih.
Mladi dolenjski vinogradnik Janez Colnar ml. je že v rosnih letih vedel, da želi postati profesionalni vinogradnik. In čeprav se je kalil v eni od najbolj uglednih Luksemburških kleti in bi tam lahko naredil lepo mednarodno enološko kariero, ima preveč rad dolenjske griče in jih ni bil pripravljen zamenjati za znamenite mozelske superior grand crue (supirijur gran kru) lege. Pri komaj 20 letih je kot mladi prevzemnik začel na Trški gori pisati zgodbo o uspehu, v domače vitrine pa je dvema nazivoma kralja cvička, ki sta ga pridelala oče in stric, v nekaj letih vodenja kleti dodal dve Decanterjevi bronasti medalji za cviček in zlato za rose. V družinski zidanici na Trški gori je Janeza osmega Colnarja obiskal Miha Švalj.
Neveljaven email naslov