Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
“Nikoli nismo imeli toliko, da nam ne bi že sredi meseca zmanjkalo in bi ostali brez hrane, tudi brez vode, ker nimamo vodovoda. In potem je treba s steklenicami po vodo v vodnjak, ki je v dolini, dvajset minut hoda od hiše … Tam napolnimo steklenice, damo v torbe in se vrnemo peš, hodimo tudi pol ure in več. Večkrat na dan, seveda. Do hiše nimamo ceste, da bi nam vodo lahko pripeljali gasilci, pa tudi plačati je ne bi mogli. Vse življenje se spomnim samo revščine.”
Tako 16-letna dijakinja Nika. Oče je že dolgo težak srčni bolnik, med lansko zahtevno operacijo je skoraj umrl, in ko je prav tako bolna mama po 25. letih izgubila službo, je stiska postala še večja. Starejši brat, ki ni zmogel dokončati niti osnovne šole, je z bolnima staršema ostal doma, Nika pa se je odločila, da bo s šolanjem v Ljubljani in kasneje zaposlitvijo vsem čim prej pomagala iz bede.
Oblačila ima zgolj tista, podarjena od sošolk ali prijateljic, včasih, ko so daljša sušna obdobja in doma ni vode za pralni stroj, jih tudi zmanjka, je iskrena Nika.
Ker imajo tudi nekaj živali, morajo po vodo prav vsak dan in letošnja spomladanska suša je bila zanje velik udarec, pripoveduje Nikina mama.
“Zdaj smo bili mesec dni brez vode. Daleč sem hodila ponjo, v šolsko torbo sem dala po sedem, osem plastenk, pa ajdi v breg. Včasih torbe sploh dvigniti ne morem, včasih me kar prevrne …”
Odhod v dijaški dom v Ljubljano ob nedeljah zvečer je zanjo odrešitev, a tudi slaba vest, saj je zaradi plačevanja internata stiska s hrano doma še večja, pravi Nika.
“Slabo se počutim, ker bom čez teden jedla in pila, oni pa bodo brez hrane. Najraje bi jim hrano poslala domov.”
Ker Nika v dijaškem domu čez vikend ne sme ostati, je dodaten velik strošek še vsakokratna vozovnica za vlak. Tako včasih družino pred lakoto rešuje njen brat, ki pri kmetih dela za hrano, včasih tudi za malo denarja.
“Že en evro nam pomeni veliko, vsak cent pomeni, da si lahko kupimo mleko ali kruh. Vsakič, ko dobimo denar, pomislimo, kako bo, ko bomo povsem brez, ko ne bo niti za drobtinico kruha. Včasih jemo teden ali dva samo testenine iz humanitarnih paketov z jajci, ker imamo pač kokoši doma …”
Že tako bolnima staršema finančna stiska še dodatno najeda zdravje, saj velikokrat ne zmoreta več kot 10 kilometrov pešačenja do zdravnikov, prav tako ne potnih stroškov do večjega mesta in tamkajšnjih specialistov.
Nika je prepričana, da bo s pridnostjo zmogla družini do boljše prihodnosti. Toda z nekaj več kot 450 evri, kolikor štiričlanska družina dobi socialne pomoči, po novi socialni zakonodaji pa tudi z bistveno nižjim otroškim dodatkom, družina komajda še krije stroške za internat in Niki resno grozi, da že prihodnje šolsko leto šolanja ne bo mogla več nadaljevati.
“Zelo rada hodim v šolo in prepričana sem, da sem izbrala pravi poklic. Zelo bom razočarana, če bom morala šolanje opustiti.”
Če bodo stroške šolanja zmogli plačati, Nika zaradi upanja, da bo z njenim zaslužkom družina lažje živela, šolanja po končani srednji šoli ne namerava nadaljevati.
“Rada bi študirala angleščino, pa ne bom mogla, ker nimamo denarja.”
Niki lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 128
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NIKO
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Nike in njene družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
Zadnja leta je vedno bolj priljubljeno urbano čebelarstvo, ki pa ni neka novodobna domislica mestnih srajc. Gojenje čebel v mestih je stara reč, toliko kot mesta sama. V svetu za svetovno prestolnico mestnega čebelarstva velja Pariz, sledi mu Berlin, kjer je bilo čebelarstvo med drugim tudi strategija preživetja v obdobju berlinskega zidu. Pa New York, Sydney, Vancouver in še bi se našla mesta, v katerih je doma urbano čebelarstvo. Pri nas je na tem področju na prvem mestu Ljubljana, sledijo pa ji tudi druge mestne občine. Prav minuli teden pa smo v Ljubljani dobili tudi nov učni čebelnjaka, zamisel študentk arhitekture, ki v Botaničnem vrtu, kjer je postavljen, označuje tudi začetek ljubljanske Čebelje poti.
Natalija je pred tremi leti v oboroženem spopadu v Ukrajini izgubila spodnji del noge. Danes po zaslugi rehabilitacije najstnica hodi, pleza, rola in vozi kolo. Trenutno v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča preizkuša novo protezo, prosti čas pa izkoristi za izlete z očetom, slikanje in druge aktivnosti.
Tik pred začetkom sedme sezone, ki bo dosegljiva v nedeljo 16. julija boste spoznali Slovenca, Kristiana Vrečiča, ki je sodeloval pri snemanju serije Igra prestolov
Nataša in Mitja sprašujeta, zakaj je družbeno bolj sprejemljivo, da ima starejši moški mlajšo partnerko, ne pa nasprotno, da ima mlajšega partnerja starejša ženska?
Ne tako redka percepcija je, da so ženskam tehnična opravila tuja. Nataša in Mitja spodbujata in sprašujeta: pohvalite se, kaj vse znate, in povejte, zakaj je ta percepcija krivična?
Kako si delite gospodinjska opravila in po kakšnem ključu? Kaj naredi partner, kaj partnerka? Nataša in Mitja debatirata s poslušalci.
Sinoči se je v Novem Sadu končal eden največjih poletnih glasbenih festivalov v regiji oziroma v Evropi. Tradicionalno 4-dnevni festival Exit je letos ponudil še dodaten, "nulti" dan, glavne zveze katerega so bili ameriški rokerji The Killers. To pa ni bilo edino zveneče ime na 18-ti ediciji Exita. Tudi letos je bila tam naša ekipa.
V Noticah smo se odpravili v Novi Sad. Tam je na Exit festivalu tudi ekipa Vala 202, Jernej Sobočan je ocenil koncert največjih zvezd festivala The Killers.
Miha Šalehar in ekipa Vala 202 se je mudila na Soča Outdoor Festivalu in pred mikrofonom gostila nekaj zanimivih gostov, ki niso odšli iz Posočja, ali pa so se tja po nekaj letih odsotnosti vrnili.
Svetlana Slapšak je antropologinja, avtorica številnih antropoloških knjig.
V sredo se je v Zagrebu končal tridnevni festival InMusic. Gre za enega največjih poletnih festivalov na Hrvaškem, ki so ga za svojega vzeli tudi številni Slovenci. Letos so se na prizorišču na Jarunu zvrstila zares vroča in velika imena iz sveta glasbe: Kings of Leon, Arcade Fire, Kasabian. In Michael Kiwanuka. Britanski glasbenik ugandskih korenin, ki je maja dopolnil 30 let, in ki je po zaslugi odličnega albuma Love & Hate vse bolj popularen.
Jutranji program na Valu 202 bodo pet poletnih tednov zapored vodili pari.
Anastazija Avsec je ravnateljica, ki ni pozabila biti pedagoginja in je z medsebojno komunikacijo svojo šolo pozitivno spremenila.
Ne karaoke, živooke! Vabljeni k sodelovanju v radijski oddaji z Miho Šaleharjem, Andrejem Karolijem, glasbeno zasedbo in žirijo. Podrobnosti: www.val202.si/2017/06/zivooke
Dan D so svoj drugi dom, prostor za vaje, odprli za najzvestejše oboževalce ter tudi za Val202; tako smo bili priča rojevanju in umiranju novih komadov. Poleg tega pa so kot mentorji mladih dolenjskih glasbenikov predstavili tudi podmladek, na katerega stavijo - bend Luto.
Tudi letos se je Val 202 vsaj za nekaj časa pridružil eni naših največjih in najbolj množičnih nevladnih, prostovoljskih organizacij. Planinska zveza Slovenije že 35 let praznuje dan slovenskih planincev, šesto leto pa je v okviru Dne slovenskih planinskih doživetij obogatila program z brezplačnim celodnevnim dogajanjem za obiskovalce vseh starosti. Na domu pod Storžičem smo preverili planinski utrip in utrip planincev, odprli kakšno knjigo pohval in pritožb, plezali in svetovali, kako varno v gore. Vsako leto svetujemo, pa se še vedno zgodi kakšna nesreča.
Neveljaven email naslov