Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Vrata, za katerimi se nas je skrivalo vseh pet, so bila na gosto prebodena z nožem, mi pa smo na drugi strani čakali, ali mu bo uspelo vdreti in kaj nam bo potem storil … Velikokrat smo bežali skozi okno, imeli že pripravljen avto za pobeg. Včasih nam je s starimi avtomobili zanalašč zaparkiral dvorišče, da nas mami ni mogla peljati v šolo. Velikokrat se spomnim na to, kako grozno je bilo in kako me je bilo strah …,” so spomini 14-letnega Matica na otroštvo.
“Običajno se je dogajalo zvečer, ko je prišel domov poln alkohola, razbijal, grozil, vpil. Policija je prihajala vsaj enkrat tedensko, odpeljali so ga tudi na zdravljenje, ki pa ga ni želel. Vrnil se je domov, vseh pet se nas je zaklepalo v eno sobo, omaro smo potisnili čez vrata … Zjutraj smo s strahom preverjali, kaj vse je uničeno. Mašil je kanalizacijske cevi, rezal električne kable na štedilniku in drugih aparatih, hladilnik je z nožem povsem preluknjal, da je postal neuporaben, dan na dan je povzročal škodo, mi pa smo že tako bili brez denarja,” opisuje njihov vsakdan mama Sonja.
MATICU lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 131
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA MATICA
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Matica in njegove družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
»Žal mi je, da sem tako dolgo vztrajala.«
Matičev oče je najprej postal nasilen nad starejšim polbratom iz maminega prvega zakona. “Znašal se je nad njim, tepel ga je, po stopnicah potisnil, kamenje metal za njim. Umaknili smo ga tudi k sosedi, tam je delal naloge, tudi spal, vse zadeve. Vendar je bil za očima še vedno preblizu. Dobro leto dni je fantič nato živel pri starih starših, ki pa, ostarela in bolna, nista bila kos živahnemu dečku, zato se je moral vrniti domov.”
Zaradi rojstva deklice s cerebralno paralizo je bila mama Sonja prisiljena ostati doma. To je bila tudi glavna ovira, zakaj se že prej ni odločila za ločitev. “Bala sem se, kako bom zmogla sama s štirimi otroki, kako bomo finančno zmogli, saj sem vedela, da službe ne morem dobiti, pa tudi nismo imeli kam. Zdaj to zelo obžalujem in vem, da bi morali iti že prej, že takoj, ko se je začelo. Kdor enkrat udari, ne bo nikoli nehal in vztrajanje v zakonu, polnem nasilja, je za otroke katastrofalno. Nekatere posledice jim bodo ostale za zmeraj.”
Ni denarja za hrano in zdravila, kaj šele za košarko ali kolo
Najhujše so prav pri Maticu, rahločutnem najstniku, zaprtem vase, ki o vsem, kar se jim je zgodilo, veliko premišljuje. Prepričan je, da je prav zato v šoli manj uspešen, saj se v novi šoli ne znajde, nima prijateljev in se težko uči. Na njegov šolski uspeh zagotovo vplivajo tudi težave z imunskim sistemom, zato pogosto zboli in je precej odstoten iz šole. Žal so zdravila, ki bi mu imunski sistem okrepila, samoplačniška in zanj nedostopna. Kot je nedostopen tudi trening košarke, ki jo ima tako zelo rad. O mountingboardu, posebni, pregrešno dragi rolki, s katero je zelo spreten, kadar mu jo kdo posodi, pa še sanjati ne more. Če bi že imel nekaj denarja, bi si kupil kolo.
Odkar je deklica v šoli s prilagojenim programom, se mama obupno trudi najti vsaj priložnostno delo. »Zelo rada bi delala, do rojstva dvojčkov sem bila ves čas v službi, tudi zdaj opravim kakšna priložnostna dela. Nazadnje sem razvažala po gradbiščih malice, vendar pa je žal toliko neplačnikov, da si trenutno takih del ne upam prevzeti.«
Kakršenkoli prihodek bi vsaj malo olajšal finančno stisko družine, ki samo za pleničke za osemletno sestrico s cerebralno paralizo plačuje vsaj 50 evrov mesečno. Plačati morajo še najemnino za občinsko stanovanje, v katerem so našli svoj mir pred očetom, zato velikokrat zmanjka že za hrano. Zdaj, ko prejemajo še za 130 evrov manj socialnih transferjev, je kriza še večja, sploh, ker so počitnice pred vrati in bo številna družina vsak dan morala jesti doma.
In doma že zdaj ni ničesar.
“Vrata, za katerimi se nas je skrivalo vseh pet, so bila na gosto prebodena z nožem, mi pa smo na drugi strani čakali, ali mu bo uspelo vdreti in kaj nam bo potem storil … Velikokrat smo bežali skozi okno, imeli že pripravljen avto za pobeg. Včasih nam je s starimi avtomobili zanalašč zaparkiral dvorišče, da nas mami ni mogla peljati v šolo. Velikokrat se spomnim na to, kako grozno je bilo in kako me je bilo strah …,” so spomini 14-letnega Matica na otroštvo.
“Običajno se je dogajalo zvečer, ko je prišel domov poln alkohola, razbijal, grozil, vpil. Policija je prihajala vsaj enkrat tedensko, odpeljali so ga tudi na zdravljenje, ki pa ga ni želel. Vrnil se je domov, vseh pet se nas je zaklepalo v eno sobo, omaro smo potisnili čez vrata … Zjutraj smo s strahom preverjali, kaj vse je uničeno. Mašil je kanalizacijske cevi, rezal električne kable na štedilniku in drugih aparatih, hladilnik je z nožem povsem preluknjal, da je postal neuporaben, dan na dan je povzročal škodo, mi pa smo že tako bili brez denarja,” opisuje njihov vsakdan mama Sonja.
MATICU lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 131
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA MATICA
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje Matica in njegove družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
»Žal mi je, da sem tako dolgo vztrajala.«
Matičev oče je najprej postal nasilen nad starejšim polbratom iz maminega prvega zakona. “Znašal se je nad njim, tepel ga je, po stopnicah potisnil, kamenje metal za njim. Umaknili smo ga tudi k sosedi, tam je delal naloge, tudi spal, vse zadeve. Vendar je bil za očima še vedno preblizu. Dobro leto dni je fantič nato živel pri starih starših, ki pa, ostarela in bolna, nista bila kos živahnemu dečku, zato se je moral vrniti domov.”
Zaradi rojstva deklice s cerebralno paralizo je bila mama Sonja prisiljena ostati doma. To je bila tudi glavna ovira, zakaj se že prej ni odločila za ločitev. “Bala sem se, kako bom zmogla sama s štirimi otroki, kako bomo finančno zmogli, saj sem vedela, da službe ne morem dobiti, pa tudi nismo imeli kam. Zdaj to zelo obžalujem in vem, da bi morali iti že prej, že takoj, ko se je začelo. Kdor enkrat udari, ne bo nikoli nehal in vztrajanje v zakonu, polnem nasilja, je za otroke katastrofalno. Nekatere posledice jim bodo ostale za zmeraj.”
Ni denarja za hrano in zdravila, kaj šele za košarko ali kolo
Najhujše so prav pri Maticu, rahločutnem najstniku, zaprtem vase, ki o vsem, kar se jim je zgodilo, veliko premišljuje. Prepričan je, da je prav zato v šoli manj uspešen, saj se v novi šoli ne znajde, nima prijateljev in se težko uči. Na njegov šolski uspeh zagotovo vplivajo tudi težave z imunskim sistemom, zato pogosto zboli in je precej odstoten iz šole. Žal so zdravila, ki bi mu imunski sistem okrepila, samoplačniška in zanj nedostopna. Kot je nedostopen tudi trening košarke, ki jo ima tako zelo rad. O mountingboardu, posebni, pregrešno dragi rolki, s katero je zelo spreten, kadar mu jo kdo posodi, pa še sanjati ne more. Če bi že imel nekaj denarja, bi si kupil kolo.
Odkar je deklica v šoli s prilagojenim programom, se mama obupno trudi najti vsaj priložnostno delo. »Zelo rada bi delala, do rojstva dvojčkov sem bila ves čas v službi, tudi zdaj opravim kakšna priložnostna dela. Nazadnje sem razvažala po gradbiščih malice, vendar pa je žal toliko neplačnikov, da si trenutno takih del ne upam prevzeti.«
Kakršenkoli prihodek bi vsaj malo olajšal finančno stisko družine, ki samo za pleničke za osemletno sestrico s cerebralno paralizo plačuje vsaj 50 evrov mesečno. Plačati morajo še najemnino za občinsko stanovanje, v katerem so našli svoj mir pred očetom, zato velikokrat zmanjka že za hrano. Zdaj, ko prejemajo še za 130 evrov manj socialnih transferjev, je kriza še večja, sploh, ker so počitnice pred vrati in bo številna družina vsak dan morala jesti doma.
In doma že zdaj ni ničesar.
Zdaj že nekdanji dopisnik časnika Delo s Primorske Boris Šuligoj po 40 letih še vedno redno prihaja v koprsko redakcijo, kljub temu da tam že sedi njegova naslednica. Po 40 letih rednega pisanja se mu je težko kar tako odpovedati. V teh letih je postal eden izmed osrednjih novinarskih poznavalcev primorskega področja, kar je prepletal tako z zunanjepolitičnimi temami kot kulturnimi. Kako po toliko letih vidi Primorsko, Slovenijo, Evropo in svet?
Odrasli s kajenjem v avtomobilu mladim niso le slab zgled, temveč škodujejo tudi njihovemu zdravju, saj ko je posameznik izpostavljen tobačnemu dimu drugih, vdihava iste škodljive snovi kot kadilec.
V mestnem albumu se kot velika družina nabirajo Slovenjegradčanke in Slovenjegradčani. Okoli 400 jih je doslej fotografirala domačinka Katja Goljat, ki je sinoči zaključila z zadnjim fotografiranjem v improviziranem studiu na naslovu Glavni trg 24. Tako so v albumu, kamor po vsakem fotografiranju nalepi nastale portrete, že več županov, župnik, mestni posebneži in povsem običajni meščani, učiteljice joge in petja, gospodinje, odvetniki, novinarke in novinarji, skratka, različni prebivalci, ki tvorijo mesto.
Jutri se na otoku Lido zaključuje 76. Beneški filmski festival. Mostra 2019 je v desetih dneh na svoj filmski zemljevid razgrnila več kot 100 filmskih novitet vseh filmskih žanrov. V glavnem tekmovalnem programu smo lahko videli kar nekaj mojstrskih presežkov.
Pomembnejši del odraščanja so odločitve za prihodnost. Z njimi se soočamo že kot otroci, od najstniških let do odraslosti pa se njihovo število le še povečuje. Odločitve so lahko zelo težavne in marsikdo bi si upal priznati, da je med odraščanjem zaradi njih nemalokrat doživel stres. Dodatno breme na pleča svojih otrok pa pogosto prispevajo kar starši sami, ki jim odrejajo dodatne dejavnosti in pritiskajo nanje, da bi zadovoljili svoja pričakovanja glede idealnega otroka.
O tem, ali se za odstranjevanjem prikazovanja števila všečkov res skriva skrb za duševno zdravje uporabnikov ali razlogi tičijo kje drugje, odgovarjata dr. Jernej Amon Prodnik in Maša Butara.
Andrej je izbrskal priredbe uspešnic z letnico 2019, ki ne povzročajo bolečine v ušesih in kolkih.
Pogovor s Svetlano Zakharovo, eno izmed najbolj prepoznavnih obrazov ruskega in svetovnega baleta.
Da ne bodo v središču pozornosti samo fantje in nogometni klub Mura, ki sicer slovi po zvestih navijačih, sta se na Valu 202 iz terenskega studia v Murski Soboti oglasili nogometašici Tjaša in Sara.
Daniel Sukič, ki se je sicer rodil v Kanadi, se je priselil na Goričko in pravi, da je pravi Prekmurec. Kuhar po poklicu, z nabrušenim jezikom in občutkom za prebujanje okušalnih brbončic.
Končal je eno najboljših kanadskih univerz na področju inovacij, dobro leto živel v Los Angelesu, šest mesecev tudi v Ljubljani. Zakaj je izbral ravno Mursko Soboto?
Dobri ljudje, odlična hrana, neskončna ravnica. Prekmurje ob 100 obletnici priključitve matičnemu narodu izpostavljamo tudi na Valu 202.
Komik, voditelj, predvsem pa kulinarični mojster Boštjan Napotnik - Napo za poletni sprehod po gozdu svetuje poslušanje podcasta z vprašanji in odgovori za kulinarične zagate Milk Street.
Po krščanskem izročilu pohlep velja za enega izmed sedmih smrtnih grehov. Če so se ga davno nekoč ljudje sramovali, pa naj bi že nekaj časa veljal tudi kot vrlina in predvsem pot k uspehu. O tem, kako močno je pohlep zarezan v današnjo družbo in na kakšen način vpliva nanjo, razmišljajo duhovnik Branko Cestnik, pisatelj Miha Mazzini, gledališka režiserka Ivana Djilas in pesnik Ahmed Burić. Z njimi se je pogovarjal Gašper Andrinek.
20. maja je ves svet poročal o trgovinski vojni med ZDA in Kitajsko. Huawei naj bi ostal brez dostopa do posodobitev Googlovega operacijskega sistema Android. Kmalu potem so ZDA dogovor o prepovedi poslovanja s Huaweiem preložili za 90 dni, pred tednom pa so ga znova podaljšali za 90 dni. Kaj se bo zgodilo novembra letos, si ne upa napovedati nihče, je pa jasno, da trgovinska vojna v ospredje postavlja tudi usodo naših digitalnih življenj, ki so močno povezana s tujimi podjetji.
Alex Cvetkov je mlad režiser, nekdanji didžej in kaskader. To je logično, saj prihaja iz kaskaderske družine, njegov oče Rok Cvetkov ga je navdušil za vse vrste vragolij: “Je moj tata in tata je moj idol – če se bo on vrgel, se bo tudi sin.” Alex Cvetkov je zaradi svojega izzivanja usode pristal celo v Guinnessovi knjigi rekordov – pri šestih letih je s kolesom preskočili enajst ljudi; zaradi padcev, nevarnosti in tudi skrbi matere je opustil ta nevaren šport in se vrgel v filmsko industrijo. Da bi tam ostal. “Zadnji skok z motorjem, ki sem ga izvedel, je preskok dveh vlakov. Takrat se je oče ustrašil, da o mami sploh ne govorim. Oče me je potegnil stran od športa, nvem, ali obžalujem umik ali ne, sem pa imel najlepše otroštvo, polno adrenalina.” Pred kratkim je Alex Cvetkov predstavil svoj prvi kratki film Scout, ki govori o naši obsedenosti z družabnimi omrežji, prihodnje leto načrtuje snemanje svojega prvega celovečerca. “Sploh moja generacija je izgubila stik z realnostjo. Ustvarjamo neko identiteto na omrežjih, ko nismo več mi. Včasih se tudi sam spozabim in brskam na omrežjih, potem pa si rečem: ‘Hej, snemaš film o tej težavi, potem pa sam ‘skrolaš’. To ne pomeni, da je telefon slab, problem je, ko izgubimo mejo in se predamo.”
Renata Vidic v branje priporoča klasično delo, ki na tragikomičen način opisuje življenje v Makedoniji leta 1948.
Režiser in umetniški vodja SNG Nova Gorica Marko Bratuš poletne počitniške dni namenja različnim dejavnostim. Njegov poletni namig je povezan z literaturo.
Ker je kampiranje (pa tudi kompliciranje) med Slovenci priljubljeno, na vprašanje kako z enostavnostjo doseči komplicirane okuse odgovarja Boštjan Napotnik
Neveljaven email naslov