Aljažev stolp, izjemen kulturni spomenik in nenadomestljiv simbol Slovenije, že 120 let kraljuje na vrhu Triglava, 2864 metrov nad morjem. Ob 120. obletnici postavitve “pleha z dušo” na najvišji točki Slovenije se bo zvrstilo več dogodkov, svojo več kot enoletno popotovanje po slovenskih in obmejnih krajih pa bo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani končala tudi razstava Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo!
Aljažev stolp so postavili leta 1895, od tedaj je priča vihram zgodovine in menjavi režimov
Aljažev stolp, izjemen kulturni spomenik in nenadomestljiv simbol Slovenije, že 120 let kraljuje na vrhu Triglava, 2864 metrov nad morjem. Ob 120. obletnici postavitve “pleha z dušo” na najvišji točki Slovenije se je zvrstilo več dogodkov, svojo več kot enoletno popotovanje po slovenskih in obmejnih krajih pa je v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani končala tudi razstava “Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo!”.
“Ko prideš na vrh, ga vedno opaziš, kaj pravzaprav dela tu, kaj pomeni,” pripoveduje Gorazd Lemajič, eden od avtorjev omenjene razstave in istoimenskega filma, sicer konservator in restavrator v Narodnem muzeju Slovenije.
“Takrat so se tega lotevali z zanosom in vizijo, Aljaž je to počel z dolgoročno vizijo. Stolp je postavil kot skromno zavetišče za planince in branik slovenstva.”
Gorazd Lemajič
Za en goldinar
Župnik z Dovjega Jakob Aljaž se je konec 19. stoletja odločno uprl tedanjemu nadaljnjemu ponemčevanju. Od občin Dovje in Mojstrana je za en goldinar kupil “špico” Velikega Triglava, skupaj 16 kvadratnih metrov zemljišča, in začel izdelavo stolpa. “Iz zapiskov sem prebral, da Aljaž ni šel na Triglav, je pa pri današnji Staničevi koči poslušal, kako so ga zbijali na vrhu.”
Dele stolpa so iz Šentvida z vlakom prepeljali v Mojstrano, nato pa jih je šest krepkih nosačev v tednu dni znosilo na Triglav. Na slovesnosti ob postavitvi stolpa, ki je sledila v nekaj tednih, so prvič zapeli pesem “Oj, Triglav, moj dom“, ki jo je uglasbil Aljaž. Ta je menda pel kleče in ganjen do solz objemal stolp.
Najmanj 12-krat prebarvan
“Nemci so ga hoteli podreti, vrstile so se tožbe na sodiščih,” pripoveduje Lemajič. Po prvi svetovni vojni je ob njem potekala meja in s tem prava »malarska« vojna. Najprej so ga v svoje barve prebarvali Slovenci, nato so ga v svoje odeli Italijani. Po drugi svetovni vojni so ga prebarvali v rdeče, nato zaradi snemanja filma o Kugyju v belo. Kot so pozneje ugotovili s pomočjo rentgena, naj bi bilo na njem najmanj 12 plasti barve.
Danes njegov največji sovražnik postajajo v lahkomiselne turiste spreminjajoči se planinci in pa korozija. “Streha ni več originalna. Deli oboda so zamenjani,” pravi Lemajič, ki za veliko poškodb krivi tudi planince.
“Z vsako novo poškodbo stolp pokrpajo, popravljajo in tako nadomestki počasi izrivajo original.”
Stroka se bo morala po njegovih besedah spopasti z dvema vprašanjema – ali vzdrževati stolp na mestu, kjer je, ali pa ga zamenjati s kopijo, izvirnik pa postaviti v muzej.
Posebna zahvala za pomoč pri pripravi prispevka Manci Čujež.
Aljažev stolp, izjemen kulturni spomenik in nenadomestljiv simbol Slovenije, že 120 let kraljuje na vrhu Triglava, 2864 metrov nad morjem. Ob 120. obletnici postavitve “pleha z dušo” na najvišji točki Slovenije se bo zvrstilo več dogodkov, svojo več kot enoletno popotovanje po slovenskih in obmejnih krajih pa bo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani končala tudi razstava Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo!
Aljažev stolp so postavili leta 1895, od tedaj je priča vihram zgodovine in menjavi režimov
Aljažev stolp, izjemen kulturni spomenik in nenadomestljiv simbol Slovenije, že 120 let kraljuje na vrhu Triglava, 2864 metrov nad morjem. Ob 120. obletnici postavitve “pleha z dušo” na najvišji točki Slovenije se je zvrstilo več dogodkov, svojo več kot enoletno popotovanje po slovenskih in obmejnih krajih pa je v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani končala tudi razstava “Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo!”.
“Ko prideš na vrh, ga vedno opaziš, kaj pravzaprav dela tu, kaj pomeni,” pripoveduje Gorazd Lemajič, eden od avtorjev omenjene razstave in istoimenskega filma, sicer konservator in restavrator v Narodnem muzeju Slovenije.
“Takrat so se tega lotevali z zanosom in vizijo, Aljaž je to počel z dolgoročno vizijo. Stolp je postavil kot skromno zavetišče za planince in branik slovenstva.”
Gorazd Lemajič
Za en goldinar
Župnik z Dovjega Jakob Aljaž se je konec 19. stoletja odločno uprl tedanjemu nadaljnjemu ponemčevanju. Od občin Dovje in Mojstrana je za en goldinar kupil “špico” Velikega Triglava, skupaj 16 kvadratnih metrov zemljišča, in začel izdelavo stolpa. “Iz zapiskov sem prebral, da Aljaž ni šel na Triglav, je pa pri današnji Staničevi koči poslušal, kako so ga zbijali na vrhu.”
Dele stolpa so iz Šentvida z vlakom prepeljali v Mojstrano, nato pa jih je šest krepkih nosačev v tednu dni znosilo na Triglav. Na slovesnosti ob postavitvi stolpa, ki je sledila v nekaj tednih, so prvič zapeli pesem “Oj, Triglav, moj dom“, ki jo je uglasbil Aljaž. Ta je menda pel kleče in ganjen do solz objemal stolp.
Najmanj 12-krat prebarvan
“Nemci so ga hoteli podreti, vrstile so se tožbe na sodiščih,” pripoveduje Lemajič. Po prvi svetovni vojni je ob njem potekala meja in s tem prava »malarska« vojna. Najprej so ga v svoje barve prebarvali Slovenci, nato so ga v svoje odeli Italijani. Po drugi svetovni vojni so ga prebarvali v rdeče, nato zaradi snemanja filma o Kugyju v belo. Kot so pozneje ugotovili s pomočjo rentgena, naj bi bilo na njem najmanj 12 plasti barve.
Danes njegov največji sovražnik postajajo v lahkomiselne turiste spreminjajoči se planinci in pa korozija. “Streha ni več originalna. Deli oboda so zamenjani,” pravi Lemajič, ki za veliko poškodb krivi tudi planince.
“Z vsako novo poškodbo stolp pokrpajo, popravljajo in tako nadomestki počasi izrivajo original.”
Stroka se bo morala po njegovih besedah spopasti z dvema vprašanjema – ali vzdrževati stolp na mestu, kjer je, ali pa ga zamenjati s kopijo, izvirnik pa postaviti v muzej.
Posebna zahvala za pomoč pri pripravi prispevka Manci Čujež.
Temperature že redno vztrajajo pri dvomestnih številih, med drevesi je vsak dan več cvetočih krasotic, spet se sliši čebljanje ptic in brenčanje čebel. Pomlad je skratka tu, le da temu letos zaradi glave v ‘koronaoblaku’ posvečamo manj pozornosti. O tem, kako se je pomlad napovedala letos, bomo poklepetali z dvema, ki naravi budno sledita ne glede na letni čas. O ptičjih povratnikih bo več povedal biolog Dušan Klenovšek iz Kozjanskega parka, o cvetoči predstavi, ki smo ji lahko priča zunaj, pa botanik dr. Jože Bavcon in ljubljanskega Botaničnega vrta.
V Srbiji je policija ta teden aretirala novinarko Ano Lalić, ki je objavila pričevanja zdravnikov iz Novega Sada o pomanjkanju zaščitne oreme in informacij za zaposlene v Kliničnem centru Vojvodina. Ob uvedbi izrednih razmer je vlada dobila mnoga nova pooblastila in kritične glasove skuša utišati na različne načine, poroča naš dopisnik Boštjan Anžin.
Angleški glasbenik Frank Turner, ki smo ga v Sloveniji lahko slišali že večkrat, je pojasnil položaj, v katerem so se ob epidemiji koronavirusa znašli glasbeniki.
Miha Šalehar je v Švico poklical Mirana Ališiča.
“V Švici je nedeljsko vzdušje. V primerjavi s Slovenijo, kolikor lahko spremljam, je tu promet nekoliko bolj živahen, ljudje še vedno delno hodijo v službe. Vrtci do 4. leta starost še delujejo. To so zasebni vrtci in država želi, da ostanejo odprti.”
Tinkara Kovač pravi, da je izbrala flavto, ker si ni znala predstavljati, da bi na šolskem izletu na zadnjih sedežih avtobusa igrala kontrabas ali harfo. V teh dneh jo veliko igra, tudi poučuje na daljavo.
Ob nujnih ukrepih za zajezitev širitve novega koronavirusa in prepovedi dejavnosti je brez dela in mesečnega zaslužka ostalo veliko ljudi različnih panog. Eden od naših sogovornikov celo pravi, da z epidemijo koronavirusne bolezni 19 postaja vse večja tudi epidemija nezakonitosti delodajalcev. Iz Sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije opozarjajo, da so bili nekateri tuji delavci, ki so bili v Sloveniji zaposleni v gostinstvu, prisiljeni podpisati sporazumne odpovedi delovnega razmerja ali sporazumne odsotnosti z delovnega mesta brez nadomestila plače. Kako pa je s slovenskimi državljani, ki so bili zaposleni v Avstriji in prav tako izgubili zaposlitev? Naši sogovorniki so: Robert Vavh, regionalni predstavnik Sindikata delavcev migrantov za Koroško, Mirela Žnidarec, sekretarka OO ZSSS Gorenjska, Mojca Krašovec, direktorica Sava hotelov Bled, Goran Lukić, predsednik Društva za zagovorništvo ranljivih skupin – Delavske svetovalnice.
Barbara Šešet, učiteljica angleščine na OŠ Raka pri Krškem o tem, kako učitelji na novo odkrivajo sodobne načine poučevanja in kako se z znjimi spoprijemajo
Številni muzeji so pripravili virtualne predstavitve svojih zbirk, natečaje in organizirajo spletna druženja. Kakšna je naša ponudba? Poklicali smo v Etnografski in Tehniški muzej Slovenije ter Gorenjski muzej
Nedelje so običajno za to, da so družine skupaj, da dlje poležavajo, da so na sporedu risanke in da v dopoldne omamno diši po kavi. Zadnje čase pa dnevi izgubljajo značaj, podobni so eden drugemu, lahko bi rekli, da je kar vsak dan po malem podoben nedelji. To je lahko priložnost za krepitev družinskih vezi, a terja po drugi strani tudi dobro organizacijo, ustvarjalnost in tudi obilo strpnosti. Kako se s socialno izolacijo spopadajo velike družine? Poklicali bomo v okolico Kranja, kjer živi družina Pavec s šestimi otroki. Z nami bo Ana Pavec, mama šestih otrok, prevajalka in samostojna podjetnica.
V Franciji je po zadnjih podatkih 25.533 okuženih za koronavirusom in 1331 mrtvih, stanje pa še ne umirja, zato država iz dneva v dan napoveduje vse več prepovedi. Francozi še do nedavnega niso prav resno jemali epidemije koronavirusa, kljub zaskrbljujočim podatkom o okuženih v Italiji, so parki v francoskih mestih pokali po šivih, na igralih se je trlo otrok. Kot pogosto rečemo, so se Francozi na začetku enostavno naredili francoze v zvezi s epidemijo – v medijih so se pojavile tudi fotografije ljudi, ki so se zbirali na protestih. Zdaj pa je Francija že več kot teden dni v karanteni, posamezniki pa morajo v primeru, da zapustijo dom, s sabo nositi poseben certifikat. In če jih na cesti ustavi policija, ga morajo tudi predložiti. Kako je to videti v praksi, je Svta Peterlina, študenta na Erasmus izmenjavi v frwancoskem Lillu, vprašala Maja Stepančič.
“Če gre človek dovolj globoko vase, lahko najde tisto, kar je skupno vsem. To je uglašenost,” pravi Janez Dovč. Glasbenik poudarja, da se bomo po krizi morda bolj zavedali pomena koncertov, glasbe v živo.
