Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
Tokrat nam bo svoje spomine predstavila Marta Brüfach, ki pravi, da tudi spomini, če jih ne neguješ, zbledijo. Marta je rojena leta 1916 in je mladost preživela na Bregu v Ljubljani. Ta je bila precej drugačna, kot jo doživljajo mladi danes. Tudi zaradi časov, kakršni so bili med obema vojnama.
Če se odpravimo v ljubljansko staro mestno jedro do Gornjega trga, prečimo tudi Mestnega in Starega. Precej opustele, vsaj v primerjavi s tem, kakšno je bilo na njih življenje nekoč, danes raziskujejo predvsem turisti. A ti najbrž ne vedo, da so bili nekoč v Tranči, kot so imenovali stavbo, zapori in da se je tam nekoč sprehajala Lili Novy. Pesnice se spomni Vlasta Fras, ki je slaba tri desetletja živela na Mestnem trgu številka 13, ob tem pa še mnogo drugih stvari, ki jih danes ni več.
Predstavljamo koncertno dogajanje in Les Marquesis
Tekom koncertne turneje se je v Vidmu ustavila trenutno ena izmed najpopularnejših britanskih pop skupin, Bastille. Klavdija Kopina jih je za RTVSLO povabila pred mikrofon, kjer so med drugim povedali, zakaj je trikotnik bolj kul kot črka A.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini Drugega vala predstavljamo tretji album japonskega kvarteta Bo Ningen, ki ne glede na svoj domicil v Londonu prepričljivo nadaljuje japonski val alternativnega rocka. Poslušamo tudi njihovo sodelovanje z Damom Suzukijem, gostom letošnje 15. Sajete na Sotočju v Tolminu. Tretji del uvedeta Brian Eno in Karl Hyde, le mesec dni po objavi albuma Someday World sta presenetila z novim skupnim izdelkom, bolj eksperimentalnim High Life. Berlinski duo Driftmachine ponuja album Noctures, na njem je dubovska elektronika za nočne ure. Sklene krautronik Dieter Moebius, ki pri 70 letih ne pozna počitka, letos je objavil že dva albuma v sodelovanjih.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini Drugega vala predstavljamo nov album kanadskih soničnih punkerjev Fucked Up. V tretjem delu nas čaka nekaj kot jazzovski val.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini Drugega vala se ogrevamo pred koncertom prodorne norveške zasedbe Kvelertak, ki z domišljenim cepljenjem elementov rocka, metala in hard cora drobi in maliči vse marnje o smrti rocka in kitar. V tretjem delu tokrat t.i. retromanija, opozarjamo na ponovne izdaje, kompilacije.
Fakulteta za računalništvo in informatiko že osmič zapored organizira Poletno šolo FRI - delavnice iz področja računalništva in informatike za osnovnošolce, srednješolce in študente.
V predvolilnem obdobju je ena priljubljenih tem legalizacija marihuane. Toda nekaj je predvolilno leporečenje, drugo pa so dejanja. Tudi ta se uresničujejo v Združenih državah Amerike. Joshua Kappel je eden od pravnikov, po zaslugi katerih je lani v Koloradu uspel referendum o legalizaciji marihuane.
Danes pa o večni dilemi: »Ali je bolje, da imaš reprezentanco na mundialu in se potem sekiraš ter doživljaš infarkte, tako kot 200 milijonov ubogih Brazilcev ob tekmi s Čilom, ali pa je bolje, da živiš v mundialsko impotentni državi ter neobremenjeno uživaš ob čistem nogometu?«
V prvem delu ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarjamo še na domača klubska, koncertna in festivalska dogajanja. Drugo tretjino Drugega vala bo zapolnil bristolski tandem Malachai z novim, tretjim albumom Beyond Ugly. V tretjem delu Avey Tare izkorišča premor, ki si ga je vzela njegova matična zasedba Animal Collective, Yann Tiersen je pri Mute Records objavil album Infinity, Sklene duo Orcas z eterično pop-rockovsko muziko z albuma Yearling.
Pregled in napoved festivalov v drugem delu poletne sezone - ozremo se čez mejo in pregledamo atraktivne lokacije.
V prvem delu Igor Vidmar ob pregledu aktualnih izdaj domačih izvajalcev opozarja še na domača klubska in koncertna dogajanja. V drugi tretjini tokratnega Drugega vala nadaljujemo s predstavitvijo albuma Divide & Exit nergaškega postpunk-rapovskega dua Sleaford Mods iz Nottinghama, z industrial-eksperimentalno ploščo Wölfli’s Nightmare pa vstopamo v zono somraka švicarskega projekta Sudden Infant. Tretji del Drugega vala bo zapolnila glasba s tretjega dela projekta The Jeffrey Lee Pierce Session. Na ploščku Axels & Sockets manj znane pesmi prezgodaj umrlega vodje skupine The Gun Club izvaja vrsta eminentnih glasbenikov, glasbenic, pevk in pevcev – Iggy Pop, Nick Cave, Thurston Moore, Deborah Harry, Andrea Schroeder, Mark Lanegan, Mark Stewart, Hugo Race in drugi.
Neveljaven email naslov