Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
Njegov prvenec nosi naslov You Know I Knew in je lahek uvod v trilogijo albumov. Sledi mu album Made You Make Me, ki ga je izdal pred kratkim.
16. aprila 2018 nas je po dolgi bolezni zapustili imenitni novogoriški kitarist Alan Jakin. V karieri je igral v skupinah Era, Jutro in Go, največji pečat pa je pustil na šestih albumih skupine Avtomobili. Bil je mojster svojega inštrumenta. Z lahkoto ga je obvladoval in ravno tako je tudi komuniciral z vsemi, ki jih je zanimalo, kako ga igrati in kako najti svoj zvok. Lahko zapišem, da je bil Alan Jakin Carlos Santana in Eric Clapton v eni osebi. Ob vsakem srečanju je prisotne navdal z optimizmom in mladostno šegavostjo. Vsem svojcem ekipa Vala 202 izreka iskreno sožalje.
Mlada vsestranska umetnica, ki živi za glasbo, modo, ličenje in ustvarjanje na sploh.
Bilo je leta 1994, Kurt Cobain je vzel slovo, kariraste srajce so se pobrale v omare in eno izmed dveh glasbenih središč je bilo pripravljeno na nekaj novega. 11. aprila je izšel debitantski posnetek britanske zasedbe Oasis – Supersonic.
Orsola de Castro je nekdanja modna oblikovalka, danes aktivistka in soustanoviteljica organizacije za etično in trajnostno modo Fashion Revolution. Prizadeva si za človeške delovne pogoje, dostojno plačilo in trajnostno modo. Pravi, da se je industrija rodila z izkoriščanjem, od zasužnjenih pobiralcev bombaža v Ameriki do izkoriščevalskih tovarn v viktorijanskih časih. Sama je opazovala propad kulturne dediščine v Italiji.
Državljani sveta je ustanova, ki še čaka na uraden pečat. Kampanjo Otrokom sveta za pomoč begunskim otrokom na grškem otoku Lezbos pa sta zasnovala Jure Poglajen in David Zorko, ki sta se z begunci na Lezbosu srečala že leta 2015 in jim od takrat tudi nesebično pomagata. Begunske družine z dojenčki zelo potrebujejo otroške vozičke, da bi starši lahko otroke odpeljali na svež zrak, da bi šli po osnovnih nakupih v bližnje naselje ali vsaj za kakšno uro zapustili begunski center. Vozički, ki se zdijo nam nekaj samoumevnega, so beguncem nedosegljivi. Zato želijo Državljani sveta v sodelovanju z Borisom Krabonjo iz društva Upornik zbrati 20 tisoč evrov, s katerimi bodo kupili 300 otroških vozičkov.
Zvoka ne moremo videti, okusiti, vohati ali čutiti, lahko pa pogosto slišimo tišino. Nekateri pravijo, da je to, da slišimo tišino uspešna zaznava odsotnosti zvoka, ne pa nezmožnost slišanja zvoka. Na Univerzi v Londonu pa so zdaj objavili raziskavo, v kateri so ugotovili, da tišine ne slišijo le sinesteti, ampak tudi mnogi drugi. Pa še to: če opazite, da včasih slišite svoje misli, nimate shizofrenije. In če se vam včasih v glavi vrti komad, ki vam “ne gre iz glave”, ste v dobri družbi. Voditelj ameriškega podkasta RadioLab Jad Abumrad se je preizkusil, za uro se je usedel gluho sobo in stvari so se hitro zasukale. Čeprav je bila tišina, je Abumrad v nekem trenutku slišal komad Everywhere skupine Fleetwood Mac. Po petih minutah je slišal še brnenje čebel, pihanje vetra, pa zvok sirene. V sobi je bila tišina, v njegovi glavi pa več kot očitno ne. Kaj pa vaša glava – je tiha ali glasna? Foto: Flickr/ALwinDigital (CC)
Fotograf Henry Hargreaves uprizarja zadnje obroke pred usmrtitvijo: od ene same nerazkoščičene olive do vedra ocvrtega piščanca. Po podatkih organizacije Amnesty International so v letu 2016 smrtno kazen izrekli v 55-ih državah. Z obglavljanjem, obešanjem, smrtonosno injekcijo ali ustrelitvijo. Če se vam že ob omembi obrača želodec, si predstavljajte, da bi morali pred smrtjo naročiti zadnji obrok.
Nekatere pesmi se pojavijo in hitro pozabijo. Nekatere vztrajajo dlje, komu med nami pomenijo nekaj več, so za posebne priložnosti, vračajo v trenutke, pričarajo spomine in občutja. So pa tudi sodobne pesmi, ki postanejo neformalne himne.
Vojni veterani pripovedujejo srhljive zgodbe o vojakih, ki so osiveli zaradi strahu, čez noč naj bi osivela tudi francoska kraljica Marija Antoaneta, ko je v ječi čakala na usmrtitev z giljotino. O sivenju zaradi šoka in normalnemu procesu staranja z nevrologom dr. Zvezdanom Pirtoškom in dermatologom dr. Davidom Fisherjem s harvardske medicinske šole.
Mačka ali pes? Povej mi, katero žival imaš raje, in povem ti, kakšen si! Raziskovalka dr. Mikel Delgado z Veterinarske fakultete Univerze Kalifornije v Davisu pravi, da so si lastniki mačk in psov osebnostno zelo različni.
Iskrenost je prav gotovo ena od odlik Anje Baš, katere skladba Vse OK je še zadnja izbranka razpisa Imamo novo glasbo.
Ko metulji odletijo in ostanejo gosenice, nastopi sindrom bolečega želodca in strtega srca. Zakaj boli in kako ga zaceliti? O tem z Robertom Emeryjem, doktorjem psihologije in profesorjem na Univerzi Virginije v Združenih državah Amerike.
V radijski manipulaciji nastopa Marjan Šarec, vodilna osebnost v resničnostnem šovu Nov obraz ima tvoj glas. Z gostom o ljubezni do glasbe in petja, drugih tekmovalcih in zmagovalni strategiji, pa tudi o morebitnem nastopu na Evroviziji!
V državi, ki ima skoraj 100-odstotno internetno pokritost, iščejo načine, kako se odklopiti od elektronskih naprav. S sporočilom, da svojim možganom privoščimo oddih od vseh mogočih informacij, zato v Južni Koreji vsako leto priredijo tekmovanje, na katerem zmaga tisti, ki najdlje samo gleda v zrak in ne počne ničesar. Prepovedano je denimo brskati po telefonu, brati, spati, tudi če se tekmovalci smejejo, so izključeni. Dovoljeno pa je recimo praskanje po glavi, vrtanje po nosu, če tekmovalci postanejo žejni ali morajo na stranišče, imajo posebne kartice, ki jih dvignejo in zahtevajo kozarec vode. Tekmovanje Space – out si je zamislila južnokorejska umetnica Woops Yang, in sicer zato, ker so prebivalci Južne Koreje eden najbolj “priklopljenih” narodov na svetu, posledica pa je, da so v večini primerov vseskozi pod stresom in v zavedanju, da: “če nisi vseskozi na spletu, ne obstajaš.”
Čehinja Ester Ledecka je olimpijska prvakinja v superveleslalomu! Dvakratna svetovna prvakinja v deskanju na snegu je s številko 26 šokirala tekmice!
Z biologom Simonom Zidarjem o mitih, povezanih z netopirji: se nam lahko zapletejo v lase, ali res pijejo kri in zakaj med spanjem visijo.
V radijski manipulaciji minister Zdravko Počivalšek pomaga pri dilemi glede ogleda filma 50 odtenkov za valentinovo.
Neveljaven email naslov