Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Crosby Stills & Nash, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 12. septembra 2015. Recenzira Matjaž Ambrožič.
Crosby Stills & Nash, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 12. septembra 2015
Koncertne poti verjetno najslavnejših folk rockerjev, to je zasedbe Crosby Stills & Nash, so vse manj pogoste. Ena prvih superskupin ali bend, ki ga sestavljajo vodje že prej uveljavljeni skupin, bo še ali pa le še zdaj (in morda) nikoli več.
Nostalgija bo najbrž prvi razlog, zakaj so koncertne dvorane med nastopi tria Crosby Stills & Nash še vedno polne. Toda prav ta se že takoj po začetku šova sprevrže v spoznanje, da trio frontmanov s petimi spremljevalnim glasbeniki ni na delu samo zato, da mimogrede ali z najmanj truda poteši spominske užitke poslušalstva, pač pa preprosto zato, ker tudi 45 let po izdaji svoje druge, to je tiste antologijske plošče Déjà Vu (posnel jo je kvartet, saj je tedaj s trojico sodeloval tudi Neil Young) ima kaj predstaviti, res ima.
Crosby Stills & Nash bodo najbližje nam nastopili 3. oktobra v italijanski Padovi.
S to pripombo se navezujem na lastno navdušenje nad silovito glasbeno ekspresivnostjo, ki sem jo v zadnjem desetletju zaužil pod odri starih rockerskih mojstrov, pa naj so bili to Eric Clapton ali pa skupina Supertramp in številni drugi.
Vsi ti koncerti – seveda zaradi bogatega razpoložljivega gradiva oziroma enormne količine songov – lahko trajajo dlje, pri tem pa se morajo glasbeniki še dodatno potruditi.
In res se. Nastop CS & N je skupaj z 20-minutnim odmorom trajal dobre tri ure! O izpovednem naboju in muzikalni genialnosti ameriških veteranov pa tudi v nadaljevanju.
Repertoar je tudi v tem primeru pričakovan “Najboljše od” ali “Best-of”: CS & N so pomenljivo začeli z zraščenima songoma Carry On in Questions ter nadaljevali s hitom Southern Cross, potem so nanizali še uspešnice Chicago, Cathedral, Our House, Guinnevere, Helplessly Hoping in druge.
Vmes je ekstatična množica 3.500 obiskovalcev – na voljo so nam bila sedišča – pospremila tudi izbrane, takoj prepoznane songe, ki so jih David Crosby, Stephen Stills in Graham Nash objavili na svojih samostojnih ploščah.
Taki so Stillsovi Love The One You’re With in For What It’s Worth, ta še z repertorarja njegove matične skupine Buffalo Springfield, ali pa Crosbyjevi What Makes It So in Somebody Home. Nekatere so predstavili sami, nekatere v duetih ali pač kot celotna zasedba. Med izbrankami je bila tudi priredba Dylanove Girl From The North Country.
Trio svoj recital sklene z nepogrešljivima Teach Your Children in eno najbolj slavnih večstavčnih rockovskih epskih skladb, to je s Suite: Judy Blue Eyes.
Čudovit dinamični nastop skriva navdušujoč preplet tihih, umirjenih minimalističnih folk balad, hardrockovskih kitarskih udarnosti, funkovskobluesovskih ali boogiewoogiejevskih potovalnih radostnic. Eksotiko triglasnih (do petglasnih) pevskih aranžmajev bi označil kot naslednjo dobro stran izjemne rockovske predstave. Kot še naslednjo pa takoj pristavim odlično kitarsko igro, tako akustično kot seveda tudi električno. Nenazadnje dvanajstrunske električne kitare dandanes ni pogosto slišati.
Zvok na tokratni turneji Crosby Stills & Nash je neprimeljivo boljši, kot pa ga je slišati na koncertni plošči, ki so jo pod naslovom CSN Američana in Anglež izdali pred tremi leti.
Pripombi, ki pa bi ju na tem mestu vseeno ne želel pozabiti, pa sta: glas Stephena Stillsa je bil vsaj na začetku prvega od dveh letošnjih londonskih nastopov zelo šibak. A se je skozi koncert, na srečo, zaznavno okrepil. Legendarni avtorji protestniških songov ali pa stari hipiji z nekaj političnimi pamfleti pred občinstvom – ne le po Twitterju – sicer krepijo svojo prodemokratično držo, a ko se spomnijo kritizirati nekatere svetovne politične nepravilnosti, dobi opazovalec občutek, kot da so novico o koncu hladne vojne nemara preslišali.
Crosby Stills & Nash, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 12. septembra 2015. Recenzira Matjaž Ambrožič.
Crosby Stills & Nash, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 12. septembra 2015
Koncertne poti verjetno najslavnejših folk rockerjev, to je zasedbe Crosby Stills & Nash, so vse manj pogoste. Ena prvih superskupin ali bend, ki ga sestavljajo vodje že prej uveljavljeni skupin, bo še ali pa le še zdaj (in morda) nikoli več.
Nostalgija bo najbrž prvi razlog, zakaj so koncertne dvorane med nastopi tria Crosby Stills & Nash še vedno polne. Toda prav ta se že takoj po začetku šova sprevrže v spoznanje, da trio frontmanov s petimi spremljevalnim glasbeniki ni na delu samo zato, da mimogrede ali z najmanj truda poteši spominske užitke poslušalstva, pač pa preprosto zato, ker tudi 45 let po izdaji svoje druge, to je tiste antologijske plošče Déjà Vu (posnel jo je kvartet, saj je tedaj s trojico sodeloval tudi Neil Young) ima kaj predstaviti, res ima.
Crosby Stills & Nash bodo najbližje nam nastopili 3. oktobra v italijanski Padovi.
S to pripombo se navezujem na lastno navdušenje nad silovito glasbeno ekspresivnostjo, ki sem jo v zadnjem desetletju zaužil pod odri starih rockerskih mojstrov, pa naj so bili to Eric Clapton ali pa skupina Supertramp in številni drugi.
Vsi ti koncerti – seveda zaradi bogatega razpoložljivega gradiva oziroma enormne količine songov – lahko trajajo dlje, pri tem pa se morajo glasbeniki še dodatno potruditi.
In res se. Nastop CS & N je skupaj z 20-minutnim odmorom trajal dobre tri ure! O izpovednem naboju in muzikalni genialnosti ameriških veteranov pa tudi v nadaljevanju.
Repertoar je tudi v tem primeru pričakovan “Najboljše od” ali “Best-of”: CS & N so pomenljivo začeli z zraščenima songoma Carry On in Questions ter nadaljevali s hitom Southern Cross, potem so nanizali še uspešnice Chicago, Cathedral, Our House, Guinnevere, Helplessly Hoping in druge.
Vmes je ekstatična množica 3.500 obiskovalcev – na voljo so nam bila sedišča – pospremila tudi izbrane, takoj prepoznane songe, ki so jih David Crosby, Stephen Stills in Graham Nash objavili na svojih samostojnih ploščah.
Taki so Stillsovi Love The One You’re With in For What It’s Worth, ta še z repertorarja njegove matične skupine Buffalo Springfield, ali pa Crosbyjevi What Makes It So in Somebody Home. Nekatere so predstavili sami, nekatere v duetih ali pač kot celotna zasedba. Med izbrankami je bila tudi priredba Dylanove Girl From The North Country.
Trio svoj recital sklene z nepogrešljivima Teach Your Children in eno najbolj slavnih večstavčnih rockovskih epskih skladb, to je s Suite: Judy Blue Eyes.
Čudovit dinamični nastop skriva navdušujoč preplet tihih, umirjenih minimalističnih folk balad, hardrockovskih kitarskih udarnosti, funkovskobluesovskih ali boogiewoogiejevskih potovalnih radostnic. Eksotiko triglasnih (do petglasnih) pevskih aranžmajev bi označil kot naslednjo dobro stran izjemne rockovske predstave. Kot še naslednjo pa takoj pristavim odlično kitarsko igro, tako akustično kot seveda tudi električno. Nenazadnje dvanajstrunske električne kitare dandanes ni pogosto slišati.
Zvok na tokratni turneji Crosby Stills & Nash je neprimeljivo boljši, kot pa ga je slišati na koncertni plošči, ki so jo pod naslovom CSN Američana in Anglež izdali pred tremi leti.
Pripombi, ki pa bi ju na tem mestu vseeno ne želel pozabiti, pa sta: glas Stephena Stillsa je bil vsaj na začetku prvega od dveh letošnjih londonskih nastopov zelo šibak. A se je skozi koncert, na srečo, zaznavno okrepil. Legendarni avtorji protestniških songov ali pa stari hipiji z nekaj političnimi pamfleti pred občinstvom – ne le po Twitterju – sicer krepijo svojo prodemokratično držo, a ko se spomnijo kritizirati nekatere svetovne politične nepravilnosti, dobi opazovalec občutek, kot da so novico o koncu hladne vojne nemara preslišali.
Mamina zgodba: Pismo tebi, ki si rodila mojega sina Interpretira: Eva Longyka Marušič
Kako bi zveneli Štirje letni časi, če bi jih mojster Vivaldi napisal leta 2050? Umetna inteligenca je ob pomoči znanstvenikov na novo napisala partituro skladbe in v notne zapise vključila predvidene ekstremne spremembe v okolju. Projektu, poimenovanem "The Uncertain Four Seasons", se je pridružil tudi Slovenski mladinski orkester, ki bo poustvaril verzijo Štirih letnih časov, kakšna bi bila, če bi bila leta 2050 napisana na Marshallovih otokih, ki jih že zdaj ogroža dviganje morske gladine. Še več različic z vsega sveta od Afrike do Bangladeša in Evrope pa bomo slišali 1. novembra, v urah pred začetkom letošnje konference Združenih narodov o podnebnih spremembah COP26.
Ogenj, voda, zrak in zemlja so štirje elementi, ki jih skupaj povezuje tudi nova 80 km dolga krožna pot v Prekmurju, imenovana GardEN. Povezuje pa tudi obmejno območje Slovenije in Madžarske in na njeni poti se lahko ustavite tudi v krajih, ki morda niso med našimi najbolj znanimi turističnimi destinacijami. Pot je možno prekolesariti, ali se po njej v več etapah odpraviti peš in tudi zato se pot vije mimo različnih ponudnikov namestitvenih kapacitet. V Tešanovcih je taka Panonska vas, prekmurska zgodba na sodoben način, ki si jo je pred osmimi leti zamislil sicer Korošec, ki se, kot pravi, trudi biti Prekmurec, Matevž Kadiš. Če vam na poti GardEN, ki poteka po manj prometnih cestah, vseeno zmanjka energije, pa se lahko ustavite na domačiji Passero pri Jasmini in Tomažu Sotošku. Na domačiji je nekoč gospodaril Jasminin pradedek Joža, najprej so bili pod velbi konji, potem kmetijska mehanizacija, zdaj pa tam diši po čokoladi. Po Sloveniji z Valom 202 - ob podpori Slovenske turistične organizacije.
Predstavljamo Instagram skupnosti, ki skrbijo, da je svet vsaj za trenutek lepši. Prva v vrsti je skupnost, ki se je razvila okoli profila Redkobesedno
Poezija skupnosti Redkobesedno v interpretaciji Ivana Lotriča.
12. avgust je od leta 1999 namenjen mladim, saj so ga takrat Združeni narodi razglasili za mednarodni dan mladih. Letošnja tema dneva mladih so trajnostni prehranski sistemi, hkrati pa ta dan izpostavlja tudi pomen vključevanja mladih v procese odločanja. Ob mednarodnem dnevu mladih smo se o stanju mladih v Sloveniji pogovarjali s predsednikom Mladinskega sveta Slovenije Miho Zupančičem.
Do 16. avgusta poteka oddaja prijav za vpis v študentske domove. V prihodnjih dneh tako študente, ki s tem odlašajo, čaka še nekaj poletne birokracije. To uokvirja dejstvo, da se v visokošolskih središčih spopadajo s pomanjkanjem kapacitet v študentskih domovih. Največje težave na Primorskem, kjer bi potrebovali najmanj tisoč ležišč več.
Poolimpijski teden zaznamujejo predvsem številni uradni sprejemi za slovenske olimpijce. Tina Šoln je ob tej priložnosti pred mikrofon povabila Mateja Avanza, ustanovitelja in direktorja agencije Sportanzo, nekdanjega direktorja marketinga ter članskih reprezentanc na Košarkarski zvezi Slovenije, sedaj pa delegata pri mednarodni košarkarski zvezi Fiba. Pogovarjala sta se o odnosu države do športa, o tem, zakaj potrebujemo samostojno ministrstvo za šport ter o tem, kaj kdaj in zakaj smejo ali ne smejo politiki komunicirati o športnih uspehih. Foto: Sportanzo
234 znanstvenikov iz 66 držav je včeraj objavilo prvo daljše poročilo o podnebnih spremembah po letu 2014. V skoraj 4000 strani dolgem zapisu Medvladni odbor za podnebne spremembe tako ugotavlja, da čutimo vpliv sprememb pravzaprav po vsem svetu, izračuni pa so pokazali, da ima največ vpliva na podnebne spremembe človek. Več z dr. Lučko Kajfež Bogataj z ljubljanske Biotehniške fakultete.
Medtem število tujih študentov v Nemčiji po krajšem zastoju zaradi pandemije znova strmo narašča, država želi biti privlačna za najboljše z vsega sveta. Več pa iz Berlina Polona Fijavž.
Razmišljanje o vpisu na italijanske univerze se – po navodilih Ministrstva za visoko šolstvo in raziskovanje – začne na spletni strani universitaly.it, ki ponuja pregled univerz, programov, šolnin in pogojev tako v italijanščini kot v angleščini. Tam lahko najdemo tudi okrožnico z navodili, pripravljenimi na pristojnem ministrstvu za mednarodne študente, ki bi v naslednjem akademskem letu radi študirali v Italiji. Pri tem imamo v mislih tiste, ki niso državljani Evropske unije, ne stalno bivajoči v Italiji in niti udeleženci kakšnega od evropskih štipendijskih programov.
Arheološki park v Simonovem zalivu v sebi skriva ostanke vile iz rimskih časov. Na najdišču so na ogled mozaiki in ostanki bivalnih prostorov, ob vhodu pa je postavljen tudi interpretacijski center. V njem obiskovalci s pomočjo interaktivnega zemljevida spoznajo življenje v vili in rimski dobi. Na ogled nas je peljal arheolog Andrej Preložnik.
Butični muzej Izolana - hiša morja je skrit globoko v centru Izole. Ta obmorski kraj velja za ribiško mesto, kjer lahko še danes ob jutrih pri ribičih na pomolu kupimo kakovostne sveže ribe in morske plodove. Po poteh ribiške tradicije, ladjedelništva in ribje predelovalne industrije nas je popeljal vodič Gregor Benčina.
Po Sloveniji z Valom 202 - ob podpori Slovenske turistične organizacije. Lovrenška jezera, nahajališče čizlakita, oplotniški Vintgar je le nekaj zanimivih stvari, ki jih lahko obiščete na turistični destinaciji Rogla - Pohorje. Ena od najbolj priljubljenih pa je gotovo Pot med krošnjami, ki obiskovalce od leta 2019 dobesedno pelje nad krošnje. Lani je pot dobila tudi tobogan in vožnje po njem nikakor ne gre izpustiti.
Tonči Žlogar je nekdanji kapetan slovenske nogometne reprezentance, zdaj pa selektor slovenske reprezentance do 17 let. Odraščal je v Izoli, kjer z družino živi še danes. Kako ga je mesto zaznamovalo? Kam bi popeljal turiste? Kakšno je bilo odraščanje v tem obmorskem mestu?
V deveti epizodi zanimivosti o Japonski se znova lotevamo tamkajšnje kulture. Tokrat predvsem o tempu življenja. Pričakovali bi, da je na Japonskem izjemno hiter, a ga japonologinja Katarina Petaci primerja s hojo po vrvi. Premikaš se počasi, ampak če narediš eno samo napako, boš padel v globino, kar je velik stres. In vpliva na kakovost življenja. Fenomen inemuri, spanje na delovnem mestu ali v javnosti, ki izvira iz preobremenjenosti, je razširjen povsod, tudi na fakultetah. Med predstavitvijo seminarske naloge se zgodi, da nekateri študenti spijo, tudi profesorji. To je dejansko sprejemljivo, ker s tem pokažeš, da si veliko delal.
Kdo lahko o uspehih naših športnikov objavlja na družabnih omrežjih in kakšna so pravila glede oglaševanja na samih olimpijskih igrah? Kakšne so posebnosti glede oglaševanja na največjem športnem dogodku na svetu? Sogovorniki: - Maja Šorli Jakin, soustanoviteljica in direktorica vsebin v agenciji W3B - mag. Barbara Bejek, nekdanja športna novinarka in ustvarjalka vsebin v agenciji W3B - Matic Švab, Olimpijski komite Slovenije Foto: pixabay.com
V osmi epizodi zanimivosti o Japonski se znova lotevamo tamkajšnje kulture. Pri razlagi nam pomaga japonologinja Katarina Petaci, ki z nami deli svoje izkušnje s potovanj po deželi vzhajajočega sonca. Pravi, da je religija velik del tradicije, kar je opaziti na vsakem koraku. A obenem meni, da tradicija zavira inovacije. Družba ima namreč togo hierarhijo, kar se pozna predvsem pri kakšnih podjetjih, kjer se bolj ceni senioriteta kot pa inovativnost posameznika.
Olimpijske igre v Tokiu so zaradi aktualnih razmer na svetu, ki jih narekuje epidemija covida-19 precej nenavadne. Tako udeleženci kot tudi novinarji so pod nenehnim nadzorom organizatorjev.
Verjetno bi se tudi v najhujši vročini precej bolj olimpijsko počutili, če bi lahko v razžarjeni prestolnici našli kakšno rečno kopališče, kot smo jih nekoč že poznali … In ko je že vse v znamenju Tokia, morda bi se tako našli tudi talenti, ki se jim ne bi bilo treba dokazovati zgolj v kratkih bazenih.
Neveljaven email naslov