Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Crosby Stills & Nash, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 12. septembra 2015. Recenzira Matjaž Ambrožič.
Crosby Stills & Nash, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 12. septembra 2015
Koncertne poti verjetno najslavnejših folk rockerjev, to je zasedbe Crosby Stills & Nash, so vse manj pogoste. Ena prvih superskupin ali bend, ki ga sestavljajo vodje že prej uveljavljeni skupin, bo še ali pa le še zdaj (in morda) nikoli več.
Nostalgija bo najbrž prvi razlog, zakaj so koncertne dvorane med nastopi tria Crosby Stills & Nash še vedno polne. Toda prav ta se že takoj po začetku šova sprevrže v spoznanje, da trio frontmanov s petimi spremljevalnim glasbeniki ni na delu samo zato, da mimogrede ali z najmanj truda poteši spominske užitke poslušalstva, pač pa preprosto zato, ker tudi 45 let po izdaji svoje druge, to je tiste antologijske plošče Déjà Vu (posnel jo je kvartet, saj je tedaj s trojico sodeloval tudi Neil Young) ima kaj predstaviti, res ima.
Crosby Stills & Nash bodo najbližje nam nastopili 3. oktobra v italijanski Padovi.
S to pripombo se navezujem na lastno navdušenje nad silovito glasbeno ekspresivnostjo, ki sem jo v zadnjem desetletju zaužil pod odri starih rockerskih mojstrov, pa naj so bili to Eric Clapton ali pa skupina Supertramp in številni drugi.
Vsi ti koncerti – seveda zaradi bogatega razpoložljivega gradiva oziroma enormne količine songov – lahko trajajo dlje, pri tem pa se morajo glasbeniki še dodatno potruditi.
In res se. Nastop CS & N je skupaj z 20-minutnim odmorom trajal dobre tri ure! O izpovednem naboju in muzikalni genialnosti ameriških veteranov pa tudi v nadaljevanju.
Repertoar je tudi v tem primeru pričakovan “Najboljše od” ali “Best-of”: CS & N so pomenljivo začeli z zraščenima songoma Carry On in Questions ter nadaljevali s hitom Southern Cross, potem so nanizali še uspešnice Chicago, Cathedral, Our House, Guinnevere, Helplessly Hoping in druge.
Vmes je ekstatična množica 3.500 obiskovalcev – na voljo so nam bila sedišča – pospremila tudi izbrane, takoj prepoznane songe, ki so jih David Crosby, Stephen Stills in Graham Nash objavili na svojih samostojnih ploščah.
Taki so Stillsovi Love The One You’re With in For What It’s Worth, ta še z repertorarja njegove matične skupine Buffalo Springfield, ali pa Crosbyjevi What Makes It So in Somebody Home. Nekatere so predstavili sami, nekatere v duetih ali pač kot celotna zasedba. Med izbrankami je bila tudi priredba Dylanove Girl From The North Country.
Trio svoj recital sklene z nepogrešljivima Teach Your Children in eno najbolj slavnih večstavčnih rockovskih epskih skladb, to je s Suite: Judy Blue Eyes.
Čudovit dinamični nastop skriva navdušujoč preplet tihih, umirjenih minimalističnih folk balad, hardrockovskih kitarskih udarnosti, funkovskobluesovskih ali boogiewoogiejevskih potovalnih radostnic. Eksotiko triglasnih (do petglasnih) pevskih aranžmajev bi označil kot naslednjo dobro stran izjemne rockovske predstave. Kot še naslednjo pa takoj pristavim odlično kitarsko igro, tako akustično kot seveda tudi električno. Nenazadnje dvanajstrunske električne kitare dandanes ni pogosto slišati.
Zvok na tokratni turneji Crosby Stills & Nash je neprimeljivo boljši, kot pa ga je slišati na koncertni plošči, ki so jo pod naslovom CSN Američana in Anglež izdali pred tremi leti.
Pripombi, ki pa bi ju na tem mestu vseeno ne želel pozabiti, pa sta: glas Stephena Stillsa je bil vsaj na začetku prvega od dveh letošnjih londonskih nastopov zelo šibak. A se je skozi koncert, na srečo, zaznavno okrepil. Legendarni avtorji protestniških songov ali pa stari hipiji z nekaj političnimi pamfleti pred občinstvom – ne le po Twitterju – sicer krepijo svojo prodemokratično držo, a ko se spomnijo kritizirati nekatere svetovne politične nepravilnosti, dobi opazovalec občutek, kot da so novico o koncu hladne vojne nemara preslišali.
Crosby Stills & Nash, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 12. septembra 2015. Recenzira Matjaž Ambrožič.
Crosby Stills & Nash, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 12. septembra 2015
Koncertne poti verjetno najslavnejših folk rockerjev, to je zasedbe Crosby Stills & Nash, so vse manj pogoste. Ena prvih superskupin ali bend, ki ga sestavljajo vodje že prej uveljavljeni skupin, bo še ali pa le še zdaj (in morda) nikoli več.
Nostalgija bo najbrž prvi razlog, zakaj so koncertne dvorane med nastopi tria Crosby Stills & Nash še vedno polne. Toda prav ta se že takoj po začetku šova sprevrže v spoznanje, da trio frontmanov s petimi spremljevalnim glasbeniki ni na delu samo zato, da mimogrede ali z najmanj truda poteši spominske užitke poslušalstva, pač pa preprosto zato, ker tudi 45 let po izdaji svoje druge, to je tiste antologijske plošče Déjà Vu (posnel jo je kvartet, saj je tedaj s trojico sodeloval tudi Neil Young) ima kaj predstaviti, res ima.
Crosby Stills & Nash bodo najbližje nam nastopili 3. oktobra v italijanski Padovi.
S to pripombo se navezujem na lastno navdušenje nad silovito glasbeno ekspresivnostjo, ki sem jo v zadnjem desetletju zaužil pod odri starih rockerskih mojstrov, pa naj so bili to Eric Clapton ali pa skupina Supertramp in številni drugi.
Vsi ti koncerti – seveda zaradi bogatega razpoložljivega gradiva oziroma enormne količine songov – lahko trajajo dlje, pri tem pa se morajo glasbeniki še dodatno potruditi.
In res se. Nastop CS & N je skupaj z 20-minutnim odmorom trajal dobre tri ure! O izpovednem naboju in muzikalni genialnosti ameriških veteranov pa tudi v nadaljevanju.
Repertoar je tudi v tem primeru pričakovan “Najboljše od” ali “Best-of”: CS & N so pomenljivo začeli z zraščenima songoma Carry On in Questions ter nadaljevali s hitom Southern Cross, potem so nanizali še uspešnice Chicago, Cathedral, Our House, Guinnevere, Helplessly Hoping in druge.
Vmes je ekstatična množica 3.500 obiskovalcev – na voljo so nam bila sedišča – pospremila tudi izbrane, takoj prepoznane songe, ki so jih David Crosby, Stephen Stills in Graham Nash objavili na svojih samostojnih ploščah.
Taki so Stillsovi Love The One You’re With in For What It’s Worth, ta še z repertorarja njegove matične skupine Buffalo Springfield, ali pa Crosbyjevi What Makes It So in Somebody Home. Nekatere so predstavili sami, nekatere v duetih ali pač kot celotna zasedba. Med izbrankami je bila tudi priredba Dylanove Girl From The North Country.
Trio svoj recital sklene z nepogrešljivima Teach Your Children in eno najbolj slavnih večstavčnih rockovskih epskih skladb, to je s Suite: Judy Blue Eyes.
Čudovit dinamični nastop skriva navdušujoč preplet tihih, umirjenih minimalističnih folk balad, hardrockovskih kitarskih udarnosti, funkovskobluesovskih ali boogiewoogiejevskih potovalnih radostnic. Eksotiko triglasnih (do petglasnih) pevskih aranžmajev bi označil kot naslednjo dobro stran izjemne rockovske predstave. Kot še naslednjo pa takoj pristavim odlično kitarsko igro, tako akustično kot seveda tudi električno. Nenazadnje dvanajstrunske električne kitare dandanes ni pogosto slišati.
Zvok na tokratni turneji Crosby Stills & Nash je neprimeljivo boljši, kot pa ga je slišati na koncertni plošči, ki so jo pod naslovom CSN Američana in Anglež izdali pred tremi leti.
Pripombi, ki pa bi ju na tem mestu vseeno ne želel pozabiti, pa sta: glas Stephena Stillsa je bil vsaj na začetku prvega od dveh letošnjih londonskih nastopov zelo šibak. A se je skozi koncert, na srečo, zaznavno okrepil. Legendarni avtorji protestniških songov ali pa stari hipiji z nekaj političnimi pamfleti pred občinstvom – ne le po Twitterju – sicer krepijo svojo prodemokratično držo, a ko se spomnijo kritizirati nekatere svetovne politične nepravilnosti, dobi opazovalec občutek, kot da so novico o koncu hladne vojne nemara preslišali.
V sedmi epizodi se znova lotevamo japonske kulture in športa. Znova nam pomaga japonologinja Katarina Petaci, ki z nami deli svoje izkušnje s potovanj po deželi vzhajajočega sonca. Pravi, da so Japonci strastni bralci umetniško dovršenih stripov manga ter ljubitelji animiranih filmov. Najbolj popularen šport pa je baseball!
Podali smo se na ljubljanske ulice in iskali poti, kjer naša prestolnica njenim prebivalcem predstavlja raj pohodništva.
V šesti epizodi zanimivosti o Japonski se lotevamo tamkajšnjega načina življenja, pri čemer nam pomaga japonologinja Katarina Petaci. Kot pravi, so Japonci izredno vljudni in tihi, čeprav jih različne melodije in zvoki spremljajo ves dan. To, da so bili 200 let zaprti od zunanjega sveta, se odraža v zelo homogeni kulturi.
Ugotavljamo, da je Ptuj zelo mirno in zato prijetno mesto za družinsko življenje in turiste. Kakšno pa je življenje mladih v najstarejšem slovenskem mestu? Pogovarjali smo se z dvema aktivnima predstavnikoma mlajše generacije, ki si želita, da bi bilo podobno angažiranih še več njunih vrstnikov.
Mestni kino Ptuj ima dolgo zgodovino in velja za najstarejše aktivno kino prizorišče v Sloveniji. Kino je eno od pobudnikov in gonilnih členov Art kino mreže, ki povezuje slovenske prikazovalce kakovostnega in umetniškega filma. Prepričani so, da lahko z izbranim izobraževalnim programom v ljubitelje kakovostnega filma vzgojijo tako otroke in mladostnike kot tudi tiste nekoliko starejše obiskovalce. Več o tem pa s Tino Maroh, zunanjo sodelavko Mestnega kina Ptuj in Centra interesnih dejavnosti Ptuj.
Ptujčani pa so tudi izjemno ponosni na svojo zgodovino, še posebej na tisti del iz časov, ko so tod vladali Rimljani. V tretjem stoletju je bil Ptuj največje mesto na slovenskem, večje kot je bil tedanji London ali Dunaj. Obiskali smo Rimski kamp Poetovio, kjer po novem prek celega leta, ne le v času Rimskih iger, obujajo spomin na antične čase.
Štajerska vina so nas popeljala do današnje prve postojanke. Najbolj markanten simbol Ptuja in prva stvar ki jo zagledamo, ko se vozimo proti Ptuju je čudovit Ptujski grad, ki kraljuje nad mestom in reko Dravo. Globoko v kletnih prostorih gradu pa so na ogled in pokušino najboljša vina, ki jih lahko ponudi Ptuj z okolico.
Čas Olimpijskih iger v Tokiu je tudi čas, ko poskušamo najti kakšno stično točko med Japonsko in Slovenijo, kakšen drobec, ki nas povezuje. In enega takih drobcev smo našli v koledarju korporacije JTB, ki je daleč največja potovalna agencija na Japonskem. Za naslovnico svojega letošnjega koledarja z letnico 2021 z naslovom »Prelepi kraji, ki jih moraš v življenju obiskati vsaj enkrat.« je poleg večinoma razvpitih globalnih turističnih točk izbrala fotografijo očarljive vasice in vinskih gričev slovenskega Jeruzalema.
V peti epizodi zanimivosti o Japonski razložimo, kdo ali kaj so kamikaze. Izraz sega v 13. stoletje, ko so Mongoli vdirali na Japonsko, povezan pa je z besedama duh in veter. Danes ga najpogosteje povezujemo s piloti iz 2. svetovne vojne. Njihova naloga je bila, da se z letalom zaletijo v sovražnikove ladje.
Z lanskim prešernovim nagrajencem za življensko delo, fotografom in odličnim poznavalcem fotografij Stojanom Kerblerjem smo se pogovarjali o njegovem domačem kraju, kjer je tudi dobil inspiracijo za mnoge projekte.
Z nekdanjim boksarjem smo se pogovarjali o tem, kako je odraščanje in življenje na Ptuju vplivalo na njegovo kariero ter zakaj tudi po končani športni poti še vedno živi na Ptuju.
Eden najbolj strastnih slovenskih navijačev naših športnikov na olimpijskih igrah ta hip je gotovo mladinski pisatelj Primož Suhodolčan, katerega številne knjige govorijo prav o športnikih in športu. Kako športni navdušenec Primož doživlja igre in kako je doživel uspeh svojega zlatega soimenjaka, o katerem je pred kratkim napisal zgodbo?
S kolesom smo se popeljali po Dravski kolesarski poti, ki poteka skozi 4 države. Ob 710 kilometrov dolgi reki Dravi so na približno 150 kilometrih speljane tudi urejene kolesarske poti ob slovenskih bregovih, od Dravograda do Središča ob Dravi. Mnogi menijo, da je Dravska kolesarska pot najlepša prav v okolici Ptuja, Miha Švalj pa je pred mikrofon povabil dobrega poznavalca te poti Petra Mesariča.
Presenetljivo malo ljudi ve, da imamo v Sloveniji nahajališča zlata in da je prod Mure in Drave zlatonosen. V njem se torej skrivajo zlate luskice, ki jih podobno kot v znanih dokumentarnih oddajah z Aljaske, izpirajo iz rečnega proda. Še več - svojčas je na bregovih reke Drave vladala prava zlata mrzlica, ko so letno izprali tudi do 12 kilogramov zlata. Ob zlatonosni reki Dravi smo se pogovarjali z izdelovalcem nakita Srečkom Molkom in hidroinženirjem dr. Sašem Šantlom.
V četrti epizodi zanimivosti o Japonski razložimo, kdo ali kaj so bili samuraji. Pripadniki elitnega vojaškega razreda, ki so bili izurjeni v različnih veščinah. Obenem pa so morali biti zelo izobraženi. Njihova naloga je bila, da služijo gospodarju in ga ščitijo. Znani pa so bili predvsem po zelo strogem etičnem kodeksu.
V sklopu projekta Tokio doma smo obiskali Planinski dom na Kalu, priljubljeno izletniško točko nad Hrastnikom.
V tretji epizodi zanimivosti o Japonski posegamo v zgodovino. Razložimo, kdo so gejše, ki jih še danes srečujemo v deželi vzhajajočega sonca.
Hrastnik ni samo namizni tenis, Hrastnik ni samo slalom na divjih vodah. Hrastnik je še mnogo več, je tudi alpinizem in športno plezanje.
Ko se človek iz Ljubljane z avtom odpravi proti Hrastniku, bo zaman iskal odcep na avtocesti. Čeprav gre za enega od mest Zasavske trojke, odcepa za Hrastnik ni. Pogled skozi okno vlaka Hrastniku dela krivico in da se za industrijsko sivino skriva ogromno zelenja in prijaznih ljudi. In da nam je v reportaži zmanjkalo časa za številne druge zanimivosti: denimo festival zasavske kulinarike Funšterc, jamatlon, zgodovina rudarskih marionet in pohodniške destinacije.
Mlada Zagorjana Aljaž in Janez o življenju v Zagorju, mladih in priložnostih, ki jih nudi njun rodni kraj, pa tudi o rivalstvu med prebivalci zasavske trojice.
Neveljaven email naslov