Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Crosby Stills & Nash, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 12. septembra 2015. Recenzira Matjaž Ambrožič.
Crosby Stills & Nash, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 12. septembra 2015
Koncertne poti verjetno najslavnejših folk rockerjev, to je zasedbe Crosby Stills & Nash, so vse manj pogoste. Ena prvih superskupin ali bend, ki ga sestavljajo vodje že prej uveljavljeni skupin, bo še ali pa le še zdaj (in morda) nikoli več.
Nostalgija bo najbrž prvi razlog, zakaj so koncertne dvorane med nastopi tria Crosby Stills & Nash še vedno polne. Toda prav ta se že takoj po začetku šova sprevrže v spoznanje, da trio frontmanov s petimi spremljevalnim glasbeniki ni na delu samo zato, da mimogrede ali z najmanj truda poteši spominske užitke poslušalstva, pač pa preprosto zato, ker tudi 45 let po izdaji svoje druge, to je tiste antologijske plošče Déjà Vu (posnel jo je kvartet, saj je tedaj s trojico sodeloval tudi Neil Young) ima kaj predstaviti, res ima.
Crosby Stills & Nash bodo najbližje nam nastopili 3. oktobra v italijanski Padovi.
S to pripombo se navezujem na lastno navdušenje nad silovito glasbeno ekspresivnostjo, ki sem jo v zadnjem desetletju zaužil pod odri starih rockerskih mojstrov, pa naj so bili to Eric Clapton ali pa skupina Supertramp in številni drugi.
Vsi ti koncerti – seveda zaradi bogatega razpoložljivega gradiva oziroma enormne količine songov – lahko trajajo dlje, pri tem pa se morajo glasbeniki še dodatno potruditi.
In res se. Nastop CS & N je skupaj z 20-minutnim odmorom trajal dobre tri ure! O izpovednem naboju in muzikalni genialnosti ameriških veteranov pa tudi v nadaljevanju.
Repertoar je tudi v tem primeru pričakovan “Najboljše od” ali “Best-of”: CS & N so pomenljivo začeli z zraščenima songoma Carry On in Questions ter nadaljevali s hitom Southern Cross, potem so nanizali še uspešnice Chicago, Cathedral, Our House, Guinnevere, Helplessly Hoping in druge.
Vmes je ekstatična množica 3.500 obiskovalcev – na voljo so nam bila sedišča – pospremila tudi izbrane, takoj prepoznane songe, ki so jih David Crosby, Stephen Stills in Graham Nash objavili na svojih samostojnih ploščah.
Taki so Stillsovi Love The One You’re With in For What It’s Worth, ta še z repertorarja njegove matične skupine Buffalo Springfield, ali pa Crosbyjevi What Makes It So in Somebody Home. Nekatere so predstavili sami, nekatere v duetih ali pač kot celotna zasedba. Med izbrankami je bila tudi priredba Dylanove Girl From The North Country.
Trio svoj recital sklene z nepogrešljivima Teach Your Children in eno najbolj slavnih večstavčnih rockovskih epskih skladb, to je s Suite: Judy Blue Eyes.
Čudovit dinamični nastop skriva navdušujoč preplet tihih, umirjenih minimalističnih folk balad, hardrockovskih kitarskih udarnosti, funkovskobluesovskih ali boogiewoogiejevskih potovalnih radostnic. Eksotiko triglasnih (do petglasnih) pevskih aranžmajev bi označil kot naslednjo dobro stran izjemne rockovske predstave. Kot še naslednjo pa takoj pristavim odlično kitarsko igro, tako akustično kot seveda tudi električno. Nenazadnje dvanajstrunske električne kitare dandanes ni pogosto slišati.
Zvok na tokratni turneji Crosby Stills & Nash je neprimeljivo boljši, kot pa ga je slišati na koncertni plošči, ki so jo pod naslovom CSN Američana in Anglež izdali pred tremi leti.
Pripombi, ki pa bi ju na tem mestu vseeno ne želel pozabiti, pa sta: glas Stephena Stillsa je bil vsaj na začetku prvega od dveh letošnjih londonskih nastopov zelo šibak. A se je skozi koncert, na srečo, zaznavno okrepil. Legendarni avtorji protestniških songov ali pa stari hipiji z nekaj političnimi pamfleti pred občinstvom – ne le po Twitterju – sicer krepijo svojo prodemokratično držo, a ko se spomnijo kritizirati nekatere svetovne politične nepravilnosti, dobi opazovalec občutek, kot da so novico o koncu hladne vojne nemara preslišali.
Crosby Stills & Nash, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 12. septembra 2015. Recenzira Matjaž Ambrožič.
Crosby Stills & Nash, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 12. septembra 2015
Koncertne poti verjetno najslavnejših folk rockerjev, to je zasedbe Crosby Stills & Nash, so vse manj pogoste. Ena prvih superskupin ali bend, ki ga sestavljajo vodje že prej uveljavljeni skupin, bo še ali pa le še zdaj (in morda) nikoli več.
Nostalgija bo najbrž prvi razlog, zakaj so koncertne dvorane med nastopi tria Crosby Stills & Nash še vedno polne. Toda prav ta se že takoj po začetku šova sprevrže v spoznanje, da trio frontmanov s petimi spremljevalnim glasbeniki ni na delu samo zato, da mimogrede ali z najmanj truda poteši spominske užitke poslušalstva, pač pa preprosto zato, ker tudi 45 let po izdaji svoje druge, to je tiste antologijske plošče Déjà Vu (posnel jo je kvartet, saj je tedaj s trojico sodeloval tudi Neil Young) ima kaj predstaviti, res ima.
Crosby Stills & Nash bodo najbližje nam nastopili 3. oktobra v italijanski Padovi.
S to pripombo se navezujem na lastno navdušenje nad silovito glasbeno ekspresivnostjo, ki sem jo v zadnjem desetletju zaužil pod odri starih rockerskih mojstrov, pa naj so bili to Eric Clapton ali pa skupina Supertramp in številni drugi.
Vsi ti koncerti – seveda zaradi bogatega razpoložljivega gradiva oziroma enormne količine songov – lahko trajajo dlje, pri tem pa se morajo glasbeniki še dodatno potruditi.
In res se. Nastop CS & N je skupaj z 20-minutnim odmorom trajal dobre tri ure! O izpovednem naboju in muzikalni genialnosti ameriških veteranov pa tudi v nadaljevanju.
Repertoar je tudi v tem primeru pričakovan “Najboljše od” ali “Best-of”: CS & N so pomenljivo začeli z zraščenima songoma Carry On in Questions ter nadaljevali s hitom Southern Cross, potem so nanizali še uspešnice Chicago, Cathedral, Our House, Guinnevere, Helplessly Hoping in druge.
Vmes je ekstatična množica 3.500 obiskovalcev – na voljo so nam bila sedišča – pospremila tudi izbrane, takoj prepoznane songe, ki so jih David Crosby, Stephen Stills in Graham Nash objavili na svojih samostojnih ploščah.
Taki so Stillsovi Love The One You’re With in For What It’s Worth, ta še z repertorarja njegove matične skupine Buffalo Springfield, ali pa Crosbyjevi What Makes It So in Somebody Home. Nekatere so predstavili sami, nekatere v duetih ali pač kot celotna zasedba. Med izbrankami je bila tudi priredba Dylanove Girl From The North Country.
Trio svoj recital sklene z nepogrešljivima Teach Your Children in eno najbolj slavnih večstavčnih rockovskih epskih skladb, to je s Suite: Judy Blue Eyes.
Čudovit dinamični nastop skriva navdušujoč preplet tihih, umirjenih minimalističnih folk balad, hardrockovskih kitarskih udarnosti, funkovskobluesovskih ali boogiewoogiejevskih potovalnih radostnic. Eksotiko triglasnih (do petglasnih) pevskih aranžmajev bi označil kot naslednjo dobro stran izjemne rockovske predstave. Kot še naslednjo pa takoj pristavim odlično kitarsko igro, tako akustično kot seveda tudi električno. Nenazadnje dvanajstrunske električne kitare dandanes ni pogosto slišati.
Zvok na tokratni turneji Crosby Stills & Nash je neprimeljivo boljši, kot pa ga je slišati na koncertni plošči, ki so jo pod naslovom CSN Američana in Anglež izdali pred tremi leti.
Pripombi, ki pa bi ju na tem mestu vseeno ne želel pozabiti, pa sta: glas Stephena Stillsa je bil vsaj na začetku prvega od dveh letošnjih londonskih nastopov zelo šibak. A se je skozi koncert, na srečo, zaznavno okrepil. Legendarni avtorji protestniških songov ali pa stari hipiji z nekaj političnimi pamfleti pred občinstvom – ne le po Twitterju – sicer krepijo svojo prodemokratično držo, a ko se spomnijo kritizirati nekatere svetovne politične nepravilnosti, dobi opazovalec občutek, kot da so novico o koncu hladne vojne nemara preslišali.
V jesensko-zimskem času zaradi hladnejšega vremena in razmaha respiratornih obolenj velja spomniti na pomen in vlogo imunskega sistema. V kovidnih časih še toliko bolj. Kakšna je vloga in namen imunskega sistema pa tudi, kako ga lahko krepimo, smo vprašali profesorja s fakultete za farmacije, dr. Matjaža Jerasa in dr. Sama Krefta. Z njima se je pred spletnim predavanjem z naslovom Imunovember, ki so ga prejšnji teden organizirali študentje fakultete za farmacijo, pogovarjala Maja Ava Žiberna.
Prišel je 1. december in v Sloveniji bomo lahko prvič kupili elektronske vinjete. Letne vinjete za osebna vozila in polletne za motorna kolesa so od danes naprej na voljo samo še v digitalni različici in ne več v obliki nalepk. Elektronska vinjeta bo vezana na registrsko številko vozila, zato bomo ob nakupu potrebovali registrsko številko vozila, za katerega bo kupljena e-vinjeta, pri spletnem nakupu pa boste potrebovali še elektronski naslov in plačilno kartico za nakupe prek spleta. O podrobnostih smo se pogovarjali z Branko Videtič, direktorico Področja cestninjenja pri DARS-u.
Medtem ko svetovna marketinška industrija skrbi za naraščajoče nakupovalne želje ob črnem petku, je med nami še vedno veliko ljudi, ki vse težje plačujejo tudi najosnovnejše stroške za že tako skromno preživetje. Prenizki dohodki, nedostopnost stanovanj, pa tudi drugih storitev so bile tudi teme rednega letnega srečanja Evropske mreže za boj proti revščini, na kateri so sodelovali predvsem taki predstavniki evropskih in zunajevropskih držav, ki govorijo o svojih osebnih izkušnjah z revščino. Slovenijo je poleg koordinatorja zastopalo še pet oseb, med njimi tudi sogovornica Jane Vidic.
Takoj za naftno industrijo je tekstilna največja onesnaževalka na svetu, kar oblečemo in obujemo pa je povezano s kar desetino vseh emisij toplogrednih plinov, ogromno porabo vode in lupi odpadkov."Dan brez nakupov", ki ga obeležujemo v več kot 65 državah se kritično posvečamo prav hitri modi in nepremišljenim nakupom.
Dolgoletni urednici in večkrat nagrajeni avtorici v kulturnem uredništvu TV Slovenija Darji Korez Korenčan je covid marca letos usodno zaznamoval življenje. Njen glas se je zaradi intubacije precej spremenil in tudi to je bil razlog, da se je odločila svojo zgodbo predstaviti v knjižni obliki. Nastala je prva knjiga o osebni covid izkušnji pri nas z naslovom Korak za korakom, v kateri avtorica skozi svojo izkušnjo ozavešča ljudi in jih seznanja s tistim, kar je njej pomagalo prebroditi stres pri okrevanju. O svoji izkušnji je spregovorila tudi z nami.
Tudi na Norveškem število novih okužb s koronavirusom raste, a je še vedno nižje od števila odkritih okužb v Sloveniji, čeprav ima Norveška več kot 5 milijonov prebivalcev. A večina teh prebivalcev že nekaj mesecev sploh ni nosila maske. Jan Grilc je v Oslu preveril tudi, kakšni ukrepi proti širjenju koronavirusa veljajo in kakšno je vzdušje pred začetkom decembra ter seveda električnost prometa.
Slovenski medijski prostor je, kot že nekaj časa vemo in kot je pogosto slišati, izredno neuravnotežen. Ženske se pojavijo kot gostje le v slabi četrtini medijskih nastopov, komentarjev, razlag, pogovorov. Tri četrtine medijskih nastopov pripadajo moškim. Za boljšo zastopanost žensk v medijskem in javnem prostoru se bo zavzemalo Združenje za povezovanje strokovnjakinj in promocijo znanja Ona ve. Po vzoru iz Švice ga je s somišljenicami ustanovila Marta Kos, nekdanja novinarka in veleposlanica v Nemčiji in Švici.
Igor Samobor, dolgoletni ravnatelj Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, je nepreklicno odstopil zaradi ignorance države do obnove gledališke hiše. Vse ostalo pa je za Val 202 povedal Nini Zagoričnik.
Kako sta povezana demokracija in boj proti podnebnim spremembam? Kako mesto Dunaj želi ohraniti najvišjo kakovost življenja še naprej? Gost: Jürgen Czernohorszky, mestni minister na Dunaju zadolžen za podnebje, okolje, demokracijo in meščane.
Andrej Šifrer je novembra 1981 izdal tretjo ploščo Ideje izpod odeje. Izšla je kot dvojni album in seveda tudi kot dvojna avdio kaseta. Besedila so rahlo zbadljiva in kritična, a še vedno zelo topla, nanje pa je prilepil različne glasbene sloge.
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje – za začetek se je s kajakom odpravil na 1.400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja – v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
Tudi v Pomurju, torej v prleških in prekmurskih vinogradih je letošnja letina količinsko skromnejša od običajnih, vinogradniki in vinarji pa zatrjujejo, da je vino odlično. Tega sicer, kar ponavljamo že vso soboto, ne morejo obelodaniti na tradicionalnih martinovanjih, ker so jih povsod odpovedali, a bodo svoje vino zagotovo lahko do naslednjega letnika tako med prijatelji kot obiskovalci prireditev, ko jih bodo razmere spet omogočale, še velikokrat pohvalili. No, za to se bodo seveda morali ves čas skrbno truditi tudi v kleteh, a večina to počne z veseljem in veliko ljubezni. O vinu in Martinu med panonskimi griči pa Lidija Kosi, ki je pred mikrofon povabila tudi nekdanjo vinsko kraljico Slovenije Tjašo Kos in etnologinjo v Pomurskem muzeju Murska Sobota Jelko Pšajd.
Glede na številne podatke je regija, kjer proizvajajo najbolj kakovostno vino, Bordeaux v Franciji. Vinogradi se tam razprostirajo na 115.000 hektarjih, regija pa proizvede do 960 milijonov steklenic vina na leto – od namiznih do najdražjih; nekatera stanejo tudi po deset tisoč evrov. Tudi mi smo se v teh dneh poskušali kar se da približati najkakovostnejšim buteljkam. A za to nam ni bilo treba v Francijo, obsežno zbirko vin iz Bordeauxja smo našli v eni izmed z njimi najbolje založenih slovenskih komor, v mariborski Galeriji gosposki. Predstavil nam jo je hišni somelje Sebastjan Onič.
Vinorodno območje Slovenije se deli na tri vinorodne dežele – torej na Podravje, Posavje in Primorsko. Aleš Smrekar se je prejšnji teden mudil še v eni slovenski deželi, ki pa še nima vinorodne pravice. Na Gorenjskem, v Radovljici, kjer obstaja prvo in doslej še vedno edino gorenjsko društvo vinogradnikov – Šparon.
Martinova pojedina mora biti dopolnjena tudi s pravim vinom. Torej, eden brez drugega ne moreta, most med njima pa je dandanes sommelier. Tijan Wenzel je pri 22-ih somellier v nastajanju. Je še sredi izobraževanja, si je pa nabral že kar nekaj izkušenj in sodi med najbolj obetavne pri nas.
Anže Kuplenik je mladi dolenjski kuhar iz Otočca, ki ga širša javnost pozna predvsem kot zmagovalca pete sezone kuharskega tekmovanja Masteršef Slovenije, leta 2019. Do nedavnega je bil zasebni kuhar premožne slovenske družine, ki živi na Dunaju, pred nekaj tedni pa je začel delati v novo odprti restavraciji v središču Ljubljane. Že na kuharskem tekmovanju se je izkazal z izvrstnim poznavanjem in pripravo tradicionalnih jedi, kako tudi ne, saj se je od malega kalil v kuhinji svoje babice. In ker tradicionalne jedi rad pripravi tudi na nekoliko drugačen, moderen način, smo ga postavili pred izziv, naj za tokratno Martinovo, ki ga bomo zaradi kovidnih ukrepov očitno bolj kot ne preživeli v domačem krogu, sestavi sodoben Martinov meni s tradicionalnim in manj tradicionalnimi sestavinami.
Smiljan Benkovič je profesor na srednji šoli za gostinstvo in turizem Maribor, kjer se torej izobražujejo mladi gostinci – tudi vinarji. Kako je torej z mladimi v gostinstvu in turizmu, posledično torej tudi v vinarstvu?
NA Primorskem smo, v Gorških Brdih, v vasi VIŠNJEVIK. Tam je posestvo Erzetič, ki ga je zasnoval Martin Erzetič; po njem se domačiji še danes reče pri Martinovih. Zadnja leta se pod vina podpisuje Andrej Erzetič, ki mu je vajeti vodenja kmetije prepustil oče Aleksij, njemu pa jih je nekaj desetletij pred tem zaupal oče Anton. 28 letni Andrej je tudi aktualni slovenski mladi vinar in v pogovoru v eni od degustacijskih sob, v kateri sta sedela z očetom, sem ga najprej povprašal prav po tem nazivu.
Matjaž Frešer, ki je s svojimi vini, renskim rizlingom, laškim rizlingom, sovinjonom, rumenim muškatom in seveda tudi ritoznojčanom, prejel številne nagrade, nazadnje, na najprestižnejšem mednarodnem ocenjevanju DECANTER srebrno medaljo za SAUVIGNON letnik 2019 in za isti letnik RUMENEGA MUŠKATA bronasto medaljo, nam bo razkril svoj sodoben pogled na vinarstvo, pa tudi uspešne poteze za uspeh na tujih tržiščih.
Mladi dolenjski vinogradnik Janez Colnar ml. je že v rosnih letih vedel, da želi postati profesionalni vinogradnik. In čeprav se je kalil v eni od najbolj uglednih Luksemburških kleti in bi tam lahko naredil lepo mednarodno enološko kariero, ima preveč rad dolenjske griče in jih ni bil pripravljen zamenjati za znamenite mozelske superior grand crue (supirijur gran kru) lege. Pri komaj 20 letih je kot mladi prevzemnik začel na Trški gori pisati zgodbo o uspehu, v domače vitrine pa je dvema nazivoma kralja cvička, ki sta ga pridelala oče in stric, v nekaj letih vodenja kleti dodal dve Decanterjevi bronasti medalji za cviček in zlato za rose. V družinski zidanici na Trški gori je Janeza osmega Colnarja obiskal Miha Švalj.
Neveljaven email naslov