Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
"Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več"
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
“Religija se je skozi velika vrata vrnila v politiko in polni njen ideološki prostor. V politiki ni več ideologije, postala je izključno servis določenih interesnih skupin. Nalogo ukvarjanja z ideološkimi razsežnostmi človeškega bitja so prevzele religijske institucije. Zato se mi zdi ta zanimiva, menim pa tudi, da moramo vse velike ideje, vključno z idejo boga oziroma absoluta, vedno znova vračati nazaj v središče, jih na novo izumljati, jim dajati nove pomene in jih opazovati iz različnih perspektiv.”
Ob smrti Leonarda Cohena ste zapisali, da ga imate za svojega učitelja religije. Kako ste to mislili?
“On se je sam vedno opisoval za religioznega človeka. Njegova judovska skupnost ga je pogosto obsojala, ker je prakticiral budizem in se določeno obdobje spogledoval tudi s krščanstvom. Verjel je, da so poti do boga oziroma do resnice različne in da se je treba o teh poteh poučiti in jih skušati razumeti. To pomeni, da se postavlja pod vprašaj le ena sama zveličavna resnica. Poti do resnice so različne, pomeni so različni in moramo jih raziskovati, saj na ta način raziskujemo sami sebe, se na novo osmišljamo in skušamo odkriti, kje se nahajamo v svetu. Zato je Leonard Cohen nekako moj učitelj religije, čeprav sam zase nisem prepričan, da sem veren. S tem se le občasno spogledujem.”
Rojeni ste bili v Ljubljani, trenutno živite v Mostarju. Za pot v svoje rojstno mesto ste dolgo potrebovali vizo.
“To je eden od pokazateljev absurdnosti in primitivnosti sistema, ki mu ni mar za posameznika in človeka. Človeku odreka pravico do intimnega spomina in mu določa, kaj sme imeti za svoje in česa ne. Jaz mislim, da gre za intimno stvar in pravico vsakega posameznika, da izbere, kateri prostor bo imel za svojega.”
Živeli ste tudi v Sarajevu, Samoboru, Zagrebu, Splitu. Kako z izkušnjo bivanja v vseh teh mestih gledate na vojno na področju nekdanje Jugoslavije?
“Podpisano je premirje, vojna pa se nadaljuje z drugimi sredstvi. Na lastne oči sem videl, da je vojna poslovni podvig velikih razsežnosti. Ta poslovni podvig se v resnici nikoli ne konča. Obdobje med dvema vojnama je namenjeno le pripravi za naslednjo vojno. Leonard Cohen je dejal, da so vse vojne v resnici nadaljevanje vojne, ki se je začela med Atenami in Šparto in se ni nikoli končala. Gre za boj med dvema principoma, ki so ju predstavljale Atene in Šparta. A mislim, da se je ta metaforični pomen nekje izgubil in gre le še za formo brez prave vsebine. Vojne so le sredstvo za uresničevanje poslovnih interesov, tako da nikomur ni zares jasno, za kaj se v resnici bojuje. Domnevno so v ozadju vojne vedno nekakšne velike ideje, v bistvu pa so vojne namenjene prerazporeditvi bogastva.”
Pri tem pa pridejo prav tudi miti, še posebej nacionalni.
“Vsekakor. To so politična orodja, ki jih uporabljajo za dviganje vojne pripravljenosti in vojne morale. Nacionalizem je orodje, s katerim je najlažje motivirati ljudi, da se začnejo premikati v želeno smer. Tako je najlažje upravičevati represivne ukrepe. Že 25, 26 let spremljam, kako manipulirajo z nacionalnimi čustvi za dosego določenih ciljev. Prav zato nacionalizem predstavlja največjo težavo vseh družb, ne samo naših na Balkanu. Z govorom o zaščiti nacionalnih interesov so uvedli izredno stanje v Franciji, postavili žičnate ograje in tako naprej. Žica naj bi preprečevala ljudem vstop v določen prostor, ob tem pa ljudje ne pomislijo, da se lahko zgodi, da v določenem trenutku zaradi nje sami ne bodo mogli oditi iz tega prostora. Z njo ne le, da preprečuješ drugemu vstop, ampak tudi preprečuješ izhod samemu sebi. Ob tem smo pozabili tudi na zgodovino. Še posebej Slovenci bi se morali spomniti na to, kaj je doživljala Ljubljana med drugo svetovno vojno, in s prezirom zavreči to žico. Če bi se česa naučili iz svoje zgodovine, takih stvari ne bi ponavljali.”
Zgodovina se ponavlja kot farsa.
“Očitno, žal. Bojim se, da ta farsa povzroča smeh, ki se spet lahko konča v solzah. Ne glede na to, kar farsa pomeni, tragičnost nikoli ne umanjka.”
Pri tem je prisoten še en pojav, ki se imenuje selektivno pomnjenje zgodovine.
“Jemljemo samo stvari, ki nam v določenem trenutku lahko koristijo. Vzamemo jih iz konteksta in jih uporabimo za dnevno-politične namene.”
Kako se to odraža v Bosni in Hercegovini?
“V zadnjih 20 letih je Bosna in Hercegovina postala nekakšen paralelni svet, nekakšna oblika časovno-prostorske diskontinuitete, črna luknja, v kateri se celo čas vrti drugače kot drugod po svetu. Tak občutek lahko dobi vsak, ki pride v Bosno in Hercegovino. Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več. Mi se že 25 let ne premaknemo nikamor. Še vedno se razpravlja o enakih stvareh. Vsaj v politiki, ljudje pa skušajo le preživeti in mislim, da jim je vse manj jasno, kaj se dogaja v politiki, postajajo vse bolj nezainteresirani. Situacija je zelo čudna.”
Začela sva z religijo, z njo tudi končajva – nogometom kot religijo. Ste nogometni komentator.
“Sem. Navdušen sem nad teorijo, da je človek pravzaprav bitje igre. Igra je zato bistvena, a ne kot religija, ampak kot sredstvo, ki človeku pomaga, da čim dlje ostane v podobnem stanju kot nedolžen otrok. Ko odraste in postane resen, se ne igra več, zato pa rad gleda, kako se drugi igrajo z žogo. To ga spomni na to, da bi se tudi sam lahko igral še naprej, da če si odrasel, še ne pomeni, da nimaš več pravice do igre. Fascinira pa me tudi prepletanje nogometa s politiko in nogomet – kot način osvoboditve in emancipacije. Nikoli se ne smemo pozabiti igrati. Če bi se igrali ves čas, bi bili manj dovzetni za vse druge grozne stvari, ki sva se jih dotaknila med tem pogovorom.”
Obstaja tudi druga stran te igra. Vojna na Balkanu se je praktično začela na nogometnem igrišču.
“Na nek način, ampak ni čisto tako. Radi mislimo, da je bilo tako. Najlažje je bilo rekrutirati navijaške skupine, saj so že imele obliko nekakšnih paravojaških struktur. Zato jih je bilo pomembno aktivirati za to, da svojo mladost končajo v blatu.”
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
"Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več"
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
“Religija se je skozi velika vrata vrnila v politiko in polni njen ideološki prostor. V politiki ni več ideologije, postala je izključno servis določenih interesnih skupin. Nalogo ukvarjanja z ideološkimi razsežnostmi človeškega bitja so prevzele religijske institucije. Zato se mi zdi ta zanimiva, menim pa tudi, da moramo vse velike ideje, vključno z idejo boga oziroma absoluta, vedno znova vračati nazaj v središče, jih na novo izumljati, jim dajati nove pomene in jih opazovati iz različnih perspektiv.”
Ob smrti Leonarda Cohena ste zapisali, da ga imate za svojega učitelja religije. Kako ste to mislili?
“On se je sam vedno opisoval za religioznega človeka. Njegova judovska skupnost ga je pogosto obsojala, ker je prakticiral budizem in se določeno obdobje spogledoval tudi s krščanstvom. Verjel je, da so poti do boga oziroma do resnice različne in da se je treba o teh poteh poučiti in jih skušati razumeti. To pomeni, da se postavlja pod vprašaj le ena sama zveličavna resnica. Poti do resnice so različne, pomeni so različni in moramo jih raziskovati, saj na ta način raziskujemo sami sebe, se na novo osmišljamo in skušamo odkriti, kje se nahajamo v svetu. Zato je Leonard Cohen nekako moj učitelj religije, čeprav sam zase nisem prepričan, da sem veren. S tem se le občasno spogledujem.”
Rojeni ste bili v Ljubljani, trenutno živite v Mostarju. Za pot v svoje rojstno mesto ste dolgo potrebovali vizo.
“To je eden od pokazateljev absurdnosti in primitivnosti sistema, ki mu ni mar za posameznika in človeka. Človeku odreka pravico do intimnega spomina in mu določa, kaj sme imeti za svoje in česa ne. Jaz mislim, da gre za intimno stvar in pravico vsakega posameznika, da izbere, kateri prostor bo imel za svojega.”
Živeli ste tudi v Sarajevu, Samoboru, Zagrebu, Splitu. Kako z izkušnjo bivanja v vseh teh mestih gledate na vojno na področju nekdanje Jugoslavije?
“Podpisano je premirje, vojna pa se nadaljuje z drugimi sredstvi. Na lastne oči sem videl, da je vojna poslovni podvig velikih razsežnosti. Ta poslovni podvig se v resnici nikoli ne konča. Obdobje med dvema vojnama je namenjeno le pripravi za naslednjo vojno. Leonard Cohen je dejal, da so vse vojne v resnici nadaljevanje vojne, ki se je začela med Atenami in Šparto in se ni nikoli končala. Gre za boj med dvema principoma, ki so ju predstavljale Atene in Šparta. A mislim, da se je ta metaforični pomen nekje izgubil in gre le še za formo brez prave vsebine. Vojne so le sredstvo za uresničevanje poslovnih interesov, tako da nikomur ni zares jasno, za kaj se v resnici bojuje. Domnevno so v ozadju vojne vedno nekakšne velike ideje, v bistvu pa so vojne namenjene prerazporeditvi bogastva.”
Pri tem pa pridejo prav tudi miti, še posebej nacionalni.
“Vsekakor. To so politična orodja, ki jih uporabljajo za dviganje vojne pripravljenosti in vojne morale. Nacionalizem je orodje, s katerim je najlažje motivirati ljudi, da se začnejo premikati v želeno smer. Tako je najlažje upravičevati represivne ukrepe. Že 25, 26 let spremljam, kako manipulirajo z nacionalnimi čustvi za dosego določenih ciljev. Prav zato nacionalizem predstavlja največjo težavo vseh družb, ne samo naših na Balkanu. Z govorom o zaščiti nacionalnih interesov so uvedli izredno stanje v Franciji, postavili žičnate ograje in tako naprej. Žica naj bi preprečevala ljudem vstop v določen prostor, ob tem pa ljudje ne pomislijo, da se lahko zgodi, da v določenem trenutku zaradi nje sami ne bodo mogli oditi iz tega prostora. Z njo ne le, da preprečuješ drugemu vstop, ampak tudi preprečuješ izhod samemu sebi. Ob tem smo pozabili tudi na zgodovino. Še posebej Slovenci bi se morali spomniti na to, kaj je doživljala Ljubljana med drugo svetovno vojno, in s prezirom zavreči to žico. Če bi se česa naučili iz svoje zgodovine, takih stvari ne bi ponavljali.”
Zgodovina se ponavlja kot farsa.
“Očitno, žal. Bojim se, da ta farsa povzroča smeh, ki se spet lahko konča v solzah. Ne glede na to, kar farsa pomeni, tragičnost nikoli ne umanjka.”
Pri tem je prisoten še en pojav, ki se imenuje selektivno pomnjenje zgodovine.
“Jemljemo samo stvari, ki nam v določenem trenutku lahko koristijo. Vzamemo jih iz konteksta in jih uporabimo za dnevno-politične namene.”
Kako se to odraža v Bosni in Hercegovini?
“V zadnjih 20 letih je Bosna in Hercegovina postala nekakšen paralelni svet, nekakšna oblika časovno-prostorske diskontinuitete, črna luknja, v kateri se celo čas vrti drugače kot drugod po svetu. Tak občutek lahko dobi vsak, ki pride v Bosno in Hercegovino. Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več. Mi se že 25 let ne premaknemo nikamor. Še vedno se razpravlja o enakih stvareh. Vsaj v politiki, ljudje pa skušajo le preživeti in mislim, da jim je vse manj jasno, kaj se dogaja v politiki, postajajo vse bolj nezainteresirani. Situacija je zelo čudna.”
Začela sva z religijo, z njo tudi končajva – nogometom kot religijo. Ste nogometni komentator.
“Sem. Navdušen sem nad teorijo, da je človek pravzaprav bitje igre. Igra je zato bistvena, a ne kot religija, ampak kot sredstvo, ki človeku pomaga, da čim dlje ostane v podobnem stanju kot nedolžen otrok. Ko odraste in postane resen, se ne igra več, zato pa rad gleda, kako se drugi igrajo z žogo. To ga spomni na to, da bi se tudi sam lahko igral še naprej, da če si odrasel, še ne pomeni, da nimaš več pravice do igre. Fascinira pa me tudi prepletanje nogometa s politiko in nogomet – kot način osvoboditve in emancipacije. Nikoli se ne smemo pozabiti igrati. Če bi se igrali ves čas, bi bili manj dovzetni za vse druge grozne stvari, ki sva se jih dotaknila med tem pogovorom.”
Obstaja tudi druga stran te igra. Vojna na Balkanu se je praktično začela na nogometnem igrišču.
“Na nek način, ampak ni čisto tako. Radi mislimo, da je bilo tako. Najlažje je bilo rekrutirati navijaške skupine, saj so že imele obliko nekakšnih paravojaških struktur. Zato jih je bilo pomembno aktivirati za to, da svojo mladost končajo v blatu.”
Medtem ko se vsi mediji v teh dneh ukvarjajo s tem, da sta dva turista s Sardinije odnesla 40 kilogramov peska in jima za to grozi celo do šest let zapora, pa nihče ne ve, da se v Indiji, Maroku, Vietnamu … pravzaprav dogajajo kraje ton in ton peska. Potiho, brez pompoznih novic. Pesek je druga najbolj zlorabljena naravna dobrina na Zemlji, takoj za vodo, po podatkih Združenih narodov za okolje naj bi na leto porabili 50 milijard ton peska, 18 kilogramov na človeka na dan. Do leta 2060 naj bi se uporaba peska povišala na 82 milijard ton peska na leto in ker se tehnologija razvija ter se vedno več ljudi seli v urbana območja – leta 2050 naj bi dve tretjini ljudi živelo v mestu – naj bi se gradnja v naslednjih 40 letih podvojila. Brez metanja peska v oči – po besedah ekologinje Aurore Torres gre pri zdajnšnjem načinu pridobivanju peska za skrito ekološko katastrofo, eno največjih 21. stoletja.
Zadnje čase na področju okolja namenjamo ogromno pozornosti podnebnim spremembam, manj pa je znano, da plat zvona bijejo tudi strokovnjaki, ki spremljajo usihanje biotske pestrosti na planetu. Izumrtje grozi več kot milijonu vrst, najbolj na udaru so mokrišča, koralni grebeni in tropski gozdi, pretresljiv je tudi podatek, da se je biomasa vseh v naravi živečih sesalcev v zadnjih desetletjih zmanjšala za 82 odstotkov! Prvopodpisani avtor pod odmevno raziskavo organizacije IPBES, v kateri je sodelovalo 450 znanstvenikov in diplomatov po svetu, je britanski profesor Robert Watson.
Gozdni požari so v tem delu leta v Braziliji zaradi naravnih dejavnikov in sušne dobe sicer pogosti, a tolikšno povečanje njihovega števila vzbuja skrb. Zvezne države na severu Brazilije poročajo o podvojitvi požarov, v eni od njih – državi Amazonas – so razglasili izredne razmere. Razlog za utapljanje tropskih gozdov v ognjenih zubljih naj bi bila pretirana sečnja, ki se je povečala s prihodom predsednika Jaira Bolsonara. Izsekavanje je v enem letu poskočilo za 40 odstotkov, samo julija letos pa je bilo v primerjavi z enakim obdobjem lani večje za kar 278 odstotkov.
Mateja Jamnik je redna profesorica na Univerzi v Cambridgeu, zadnje leto pa je kot raziskovalka gostovala na Inštitutu Jožef Stefan. Raziskuje na področju umetne inteligence, je mama treh otrok, polmaratonka, pevka v pevskem zboru in skupini. Čeprav živi v tujini že skoraj trideset let, tudi otroci so rojeni v Veliki Britaniji, nikoli pred brexitom ni razmišljala o britanskem državljanstvu. Zdaj je zanj zaprosila, ne izključuje pa niti možnosti, da se z družino preselijo v Slovenijo. V pogovoru z Majo Stepančič je spregovorila o tem, kako je turistično (ponovno) odkrivala Slovenijo, o čarobnosti matematičnih formul, umetni inteligenci v vsakdanjem življenju, glasbi, prekratkem dnevu.
Načelnik Gorske reševalne službe Tolmin Žarko Trušnovec pravi, da je njegov poletni namig lokal-patriotski. Zato predlaga izlet h gostoljubni planinski koči, ki je praktično dostopna vsem.
Leta 1989 so se zbirali v podporo četverici in za človekove pravice. Kje smo 30 let pozneje? Kako smo se znašli tu in kako naprej? Miha Šalehar je na pogovornem večeru 30-letniki ob 30-letnici na radijskem dvorišču gostil Niko Kovač, ki v branje priporoča knjigo Uspavanka francosko/maroške pisateljice Leile Slimani. Jurij Drevenšek se že veseli novega celovečerca Prekletstvo Valburge režiserja Tomaža Gorkiča, Filip Dobranič pa se kratkočasi z miselno igro Baba is You.
Na avstrijskem glasbenem festivalu Frequency, ki zadnja leta pritegne več kot 100.000 obiskovalcev, je nastopila tudi zvezdnica Billie Eilish
Avtorica tokratnega poletnega namiga Jelena Justin svetuje vzpon na Storžič, ki sicer terja nekaj pozornosti, obenem pa planinski namig povezuje s knjigo Filozofija hoje Frederica Grosa. Jelena Justin je v Gorenjskem muzeju vodja programa in odgovorna za stike z javnostjo, ob tem pa tudi gornica, avtorica planinskih vodnikov pa tudi snovalka Gorenjske muzejsko-planinske transverzale.
V Novem mestu se je začel že dvajseti festival Jazzinty, kjer se bo kar sto mladih glasbenikov iz Evrope, ZDA in drugih celin teden dni izobraževalo pod vodstvom desetih mednarodnih mentorjev. Dvajseti festival Jazzinty se je v torek pričel s prvimi delavnicami in večernima koncertoma v Novem mestu. Posebnost festivala so ustvarjalna druženja in izmenjava izkušenj med mladimi jazzisti in njihovimi mentorji, ki jih potem okronajo s samostojnimi ali skupnimi večernimi koncerti.
Svež veter, nekaj najboljšega, kar se je zgodilo srbski glasbeni sceni, nova obsesija. To je Senidah, ki osvaja balkanski trg, glasbenica, ki želi širiti samo ljubezen, pravi, da moraš biti za preživetje na balkanskem trgu zver.
Tokratna poletna namiga prihajata iz Posočja, nista pa povezana ne s knjigami ne filmi ali festivali in koncerti. Tokrat nas bosta trenerja Tadej Marinič in Sebastian Čufer usmerila na Mangart in Gregorčičev slap.
Spet je tisti čas v letu, ko je nebo še posebej darežljivo z zvezdnimi utrinki. Smo namreč sredi meteorskega roja Perzeidov, ki vrh vsako leto doseže prav v noči z 12. na 13. avgust. Še največ – tudi do 80 na uro – jih boste lahko našteli proti jutri, res pa je, da bo letošnjo predstavo nekoliko skazila presvetla Luna. O letošnji pošiljki Perzeidov smo se pozanimali pri astronomu Hermanu Mikužu na observatoriju na Golovcu nad Ljubljano.
Letošnji mednarodni dan mladih je posvečen zlasti vprašanjem njihovega izobraževanja in delovne aktivnosti. Koliko se jih izobražuje, kako je porasel delež terciarno izobraženih med mladimi, koliko jih dela in kako zadovoljni so mladi v Sloveniji z življenjem? S temi vprašanji se je Maja Ratej napotila na Statistični urad, kjer ugotavljajo, da so mladi v primerjavi z obdobjem izpred let bolj izobraženi, med njimi je večja stopnja brezposelnosti od siceršnje v Sloveniji, imajo manjšo plačo od povprečja, a so navkljub temu bolj zadovoljni z življenjem. Odgovarja Irena Svetin.
Za študente že pregovorno velja, da veliko berejo, vendar so prebrane knjige skoraj izključno povezane s študijem. Katja Cuder, študentka anglistike na Filozofski fakulteti, si je za odmik od znanstvenih tekstov to poletje izbrala izbor knjig moderne klasike. Za poletni namig nam je predlagala knjigo Williama Goldinga Gospodar muh, ki je izšla leta 1954 in je od svojega nastanka doživela že dve filmski priredbi."Celotna knjiga je alegorija na britanski imperij. Priporočam jo tistim, ki jih to zanima, če pa ne, se z nje da veliko naučiti."
Počitnice oziroma dopust preživljamo na zelo različne načine. In medtem ko jih nekateri želijo preživeti v poležavanju ter lenarjenju, se drugi trudijo z gibanjem na vse načine. No, takih, ki bi se kar s kolesom peljali do Severnega rta oziroma Nordkappa in nazaj, pa verjetno ni kaj dosti. Naša pomurska dopisnica Lidija Kosi je v Prlekiji vendarle našla človeka, ki je storil tudi to. Minulo soboto popoldne se je Janez Munda po 33 dneh in 7414 prevoženih kilometrih vrnil v svojo hišo, pred katero so ga v Radomerju pri Ljutomeru pričakali njegovi najbližji.
Poleg besedne zveze Gorenjska mzuzejsko-planinska transvenzala je največkrat izgovorjena beseda v povezavi s projektom: geolov. O tej zanimivi dejavnosti se Aleš Smrekar pogovarja z geolovcem Igorjem Čabrianom.
Redni profesor za področje varstvo rastlin na biotehniški fakulteti in predstojnik katedre za fitomedicino, kmetijsko tehniko, poljedelstvo, pašništvo in travništvo Stanislav Trdan svetuje, da v poletnih mesecih poleg gora in jezer čas namenimo tudi lepoti slovenske kmetijske krajine.
Zveza majhnih in srednje velikih mest si po vsem svetu prizadeva vzpostaviti boljša življenjska okolja za nove generacije
Z Borisom Vitezom bomo potovali od Avstralije do Opčin, se ustavili pri košarki in prišli do podjetništva, vse skupaj pa zaokrožili s predanostjo družini in nostalgijo
Neveljaven email naslov