Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
"Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več"
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
“Religija se je skozi velika vrata vrnila v politiko in polni njen ideološki prostor. V politiki ni več ideologije, postala je izključno servis določenih interesnih skupin. Nalogo ukvarjanja z ideološkimi razsežnostmi človeškega bitja so prevzele religijske institucije. Zato se mi zdi ta zanimiva, menim pa tudi, da moramo vse velike ideje, vključno z idejo boga oziroma absoluta, vedno znova vračati nazaj v središče, jih na novo izumljati, jim dajati nove pomene in jih opazovati iz različnih perspektiv.”
Ob smrti Leonarda Cohena ste zapisali, da ga imate za svojega učitelja religije. Kako ste to mislili?
“On se je sam vedno opisoval za religioznega človeka. Njegova judovska skupnost ga je pogosto obsojala, ker je prakticiral budizem in se določeno obdobje spogledoval tudi s krščanstvom. Verjel je, da so poti do boga oziroma do resnice različne in da se je treba o teh poteh poučiti in jih skušati razumeti. To pomeni, da se postavlja pod vprašaj le ena sama zveličavna resnica. Poti do resnice so različne, pomeni so različni in moramo jih raziskovati, saj na ta način raziskujemo sami sebe, se na novo osmišljamo in skušamo odkriti, kje se nahajamo v svetu. Zato je Leonard Cohen nekako moj učitelj religije, čeprav sam zase nisem prepričan, da sem veren. S tem se le občasno spogledujem.”
Rojeni ste bili v Ljubljani, trenutno živite v Mostarju. Za pot v svoje rojstno mesto ste dolgo potrebovali vizo.
“To je eden od pokazateljev absurdnosti in primitivnosti sistema, ki mu ni mar za posameznika in človeka. Človeku odreka pravico do intimnega spomina in mu določa, kaj sme imeti za svoje in česa ne. Jaz mislim, da gre za intimno stvar in pravico vsakega posameznika, da izbere, kateri prostor bo imel za svojega.”
Živeli ste tudi v Sarajevu, Samoboru, Zagrebu, Splitu. Kako z izkušnjo bivanja v vseh teh mestih gledate na vojno na področju nekdanje Jugoslavije?
“Podpisano je premirje, vojna pa se nadaljuje z drugimi sredstvi. Na lastne oči sem videl, da je vojna poslovni podvig velikih razsežnosti. Ta poslovni podvig se v resnici nikoli ne konča. Obdobje med dvema vojnama je namenjeno le pripravi za naslednjo vojno. Leonard Cohen je dejal, da so vse vojne v resnici nadaljevanje vojne, ki se je začela med Atenami in Šparto in se ni nikoli končala. Gre za boj med dvema principoma, ki so ju predstavljale Atene in Šparta. A mislim, da se je ta metaforični pomen nekje izgubil in gre le še za formo brez prave vsebine. Vojne so le sredstvo za uresničevanje poslovnih interesov, tako da nikomur ni zares jasno, za kaj se v resnici bojuje. Domnevno so v ozadju vojne vedno nekakšne velike ideje, v bistvu pa so vojne namenjene prerazporeditvi bogastva.”
Pri tem pa pridejo prav tudi miti, še posebej nacionalni.
“Vsekakor. To so politična orodja, ki jih uporabljajo za dviganje vojne pripravljenosti in vojne morale. Nacionalizem je orodje, s katerim je najlažje motivirati ljudi, da se začnejo premikati v želeno smer. Tako je najlažje upravičevati represivne ukrepe. Že 25, 26 let spremljam, kako manipulirajo z nacionalnimi čustvi za dosego določenih ciljev. Prav zato nacionalizem predstavlja največjo težavo vseh družb, ne samo naših na Balkanu. Z govorom o zaščiti nacionalnih interesov so uvedli izredno stanje v Franciji, postavili žičnate ograje in tako naprej. Žica naj bi preprečevala ljudem vstop v določen prostor, ob tem pa ljudje ne pomislijo, da se lahko zgodi, da v določenem trenutku zaradi nje sami ne bodo mogli oditi iz tega prostora. Z njo ne le, da preprečuješ drugemu vstop, ampak tudi preprečuješ izhod samemu sebi. Ob tem smo pozabili tudi na zgodovino. Še posebej Slovenci bi se morali spomniti na to, kaj je doživljala Ljubljana med drugo svetovno vojno, in s prezirom zavreči to žico. Če bi se česa naučili iz svoje zgodovine, takih stvari ne bi ponavljali.”
Zgodovina se ponavlja kot farsa.
“Očitno, žal. Bojim se, da ta farsa povzroča smeh, ki se spet lahko konča v solzah. Ne glede na to, kar farsa pomeni, tragičnost nikoli ne umanjka.”
Pri tem je prisoten še en pojav, ki se imenuje selektivno pomnjenje zgodovine.
“Jemljemo samo stvari, ki nam v določenem trenutku lahko koristijo. Vzamemo jih iz konteksta in jih uporabimo za dnevno-politične namene.”
Kako se to odraža v Bosni in Hercegovini?
“V zadnjih 20 letih je Bosna in Hercegovina postala nekakšen paralelni svet, nekakšna oblika časovno-prostorske diskontinuitete, črna luknja, v kateri se celo čas vrti drugače kot drugod po svetu. Tak občutek lahko dobi vsak, ki pride v Bosno in Hercegovino. Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več. Mi se že 25 let ne premaknemo nikamor. Še vedno se razpravlja o enakih stvareh. Vsaj v politiki, ljudje pa skušajo le preživeti in mislim, da jim je vse manj jasno, kaj se dogaja v politiki, postajajo vse bolj nezainteresirani. Situacija je zelo čudna.”
Začela sva z religijo, z njo tudi končajva – nogometom kot religijo. Ste nogometni komentator.
“Sem. Navdušen sem nad teorijo, da je človek pravzaprav bitje igre. Igra je zato bistvena, a ne kot religija, ampak kot sredstvo, ki človeku pomaga, da čim dlje ostane v podobnem stanju kot nedolžen otrok. Ko odraste in postane resen, se ne igra več, zato pa rad gleda, kako se drugi igrajo z žogo. To ga spomni na to, da bi se tudi sam lahko igral še naprej, da če si odrasel, še ne pomeni, da nimaš več pravice do igre. Fascinira pa me tudi prepletanje nogometa s politiko in nogomet – kot način osvoboditve in emancipacije. Nikoli se ne smemo pozabiti igrati. Če bi se igrali ves čas, bi bili manj dovzetni za vse druge grozne stvari, ki sva se jih dotaknila med tem pogovorom.”
Obstaja tudi druga stran te igra. Vojna na Balkanu se je praktično začela na nogometnem igrišču.
“Na nek način, ampak ni čisto tako. Radi mislimo, da je bilo tako. Najlažje je bilo rekrutirati navijaške skupine, saj so že imele obliko nekakšnih paravojaških struktur. Zato jih je bilo pomembno aktivirati za to, da svojo mladost končajo v blatu.”
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
"Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več"
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
“Religija se je skozi velika vrata vrnila v politiko in polni njen ideološki prostor. V politiki ni več ideologije, postala je izključno servis določenih interesnih skupin. Nalogo ukvarjanja z ideološkimi razsežnostmi človeškega bitja so prevzele religijske institucije. Zato se mi zdi ta zanimiva, menim pa tudi, da moramo vse velike ideje, vključno z idejo boga oziroma absoluta, vedno znova vračati nazaj v središče, jih na novo izumljati, jim dajati nove pomene in jih opazovati iz različnih perspektiv.”
Ob smrti Leonarda Cohena ste zapisali, da ga imate za svojega učitelja religije. Kako ste to mislili?
“On se je sam vedno opisoval za religioznega človeka. Njegova judovska skupnost ga je pogosto obsojala, ker je prakticiral budizem in se določeno obdobje spogledoval tudi s krščanstvom. Verjel je, da so poti do boga oziroma do resnice različne in da se je treba o teh poteh poučiti in jih skušati razumeti. To pomeni, da se postavlja pod vprašaj le ena sama zveličavna resnica. Poti do resnice so različne, pomeni so različni in moramo jih raziskovati, saj na ta način raziskujemo sami sebe, se na novo osmišljamo in skušamo odkriti, kje se nahajamo v svetu. Zato je Leonard Cohen nekako moj učitelj religije, čeprav sam zase nisem prepričan, da sem veren. S tem se le občasno spogledujem.”
Rojeni ste bili v Ljubljani, trenutno živite v Mostarju. Za pot v svoje rojstno mesto ste dolgo potrebovali vizo.
“To je eden od pokazateljev absurdnosti in primitivnosti sistema, ki mu ni mar za posameznika in človeka. Človeku odreka pravico do intimnega spomina in mu določa, kaj sme imeti za svoje in česa ne. Jaz mislim, da gre za intimno stvar in pravico vsakega posameznika, da izbere, kateri prostor bo imel za svojega.”
Živeli ste tudi v Sarajevu, Samoboru, Zagrebu, Splitu. Kako z izkušnjo bivanja v vseh teh mestih gledate na vojno na področju nekdanje Jugoslavije?
“Podpisano je premirje, vojna pa se nadaljuje z drugimi sredstvi. Na lastne oči sem videl, da je vojna poslovni podvig velikih razsežnosti. Ta poslovni podvig se v resnici nikoli ne konča. Obdobje med dvema vojnama je namenjeno le pripravi za naslednjo vojno. Leonard Cohen je dejal, da so vse vojne v resnici nadaljevanje vojne, ki se je začela med Atenami in Šparto in se ni nikoli končala. Gre za boj med dvema principoma, ki so ju predstavljale Atene in Šparta. A mislim, da se je ta metaforični pomen nekje izgubil in gre le še za formo brez prave vsebine. Vojne so le sredstvo za uresničevanje poslovnih interesov, tako da nikomur ni zares jasno, za kaj se v resnici bojuje. Domnevno so v ozadju vojne vedno nekakšne velike ideje, v bistvu pa so vojne namenjene prerazporeditvi bogastva.”
Pri tem pa pridejo prav tudi miti, še posebej nacionalni.
“Vsekakor. To so politična orodja, ki jih uporabljajo za dviganje vojne pripravljenosti in vojne morale. Nacionalizem je orodje, s katerim je najlažje motivirati ljudi, da se začnejo premikati v želeno smer. Tako je najlažje upravičevati represivne ukrepe. Že 25, 26 let spremljam, kako manipulirajo z nacionalnimi čustvi za dosego določenih ciljev. Prav zato nacionalizem predstavlja največjo težavo vseh družb, ne samo naših na Balkanu. Z govorom o zaščiti nacionalnih interesov so uvedli izredno stanje v Franciji, postavili žičnate ograje in tako naprej. Žica naj bi preprečevala ljudem vstop v določen prostor, ob tem pa ljudje ne pomislijo, da se lahko zgodi, da v določenem trenutku zaradi nje sami ne bodo mogli oditi iz tega prostora. Z njo ne le, da preprečuješ drugemu vstop, ampak tudi preprečuješ izhod samemu sebi. Ob tem smo pozabili tudi na zgodovino. Še posebej Slovenci bi se morali spomniti na to, kaj je doživljala Ljubljana med drugo svetovno vojno, in s prezirom zavreči to žico. Če bi se česa naučili iz svoje zgodovine, takih stvari ne bi ponavljali.”
Zgodovina se ponavlja kot farsa.
“Očitno, žal. Bojim se, da ta farsa povzroča smeh, ki se spet lahko konča v solzah. Ne glede na to, kar farsa pomeni, tragičnost nikoli ne umanjka.”
Pri tem je prisoten še en pojav, ki se imenuje selektivno pomnjenje zgodovine.
“Jemljemo samo stvari, ki nam v določenem trenutku lahko koristijo. Vzamemo jih iz konteksta in jih uporabimo za dnevno-politične namene.”
Kako se to odraža v Bosni in Hercegovini?
“V zadnjih 20 letih je Bosna in Hercegovina postala nekakšen paralelni svet, nekakšna oblika časovno-prostorske diskontinuitete, črna luknja, v kateri se celo čas vrti drugače kot drugod po svetu. Tak občutek lahko dobi vsak, ki pride v Bosno in Hercegovino. Celotna Bosna in Hercegovina, in še posebej Mostar, se vede kot heroinski odvisnik, ki je izgubil vsakršno voljo in se mu ne da nič več. Mi se že 25 let ne premaknemo nikamor. Še vedno se razpravlja o enakih stvareh. Vsaj v politiki, ljudje pa skušajo le preživeti in mislim, da jim je vse manj jasno, kaj se dogaja v politiki, postajajo vse bolj nezainteresirani. Situacija je zelo čudna.”
Začela sva z religijo, z njo tudi končajva – nogometom kot religijo. Ste nogometni komentator.
“Sem. Navdušen sem nad teorijo, da je človek pravzaprav bitje igre. Igra je zato bistvena, a ne kot religija, ampak kot sredstvo, ki človeku pomaga, da čim dlje ostane v podobnem stanju kot nedolžen otrok. Ko odraste in postane resen, se ne igra več, zato pa rad gleda, kako se drugi igrajo z žogo. To ga spomni na to, da bi se tudi sam lahko igral še naprej, da če si odrasel, še ne pomeni, da nimaš več pravice do igre. Fascinira pa me tudi prepletanje nogometa s politiko in nogomet – kot način osvoboditve in emancipacije. Nikoli se ne smemo pozabiti igrati. Če bi se igrali ves čas, bi bili manj dovzetni za vse druge grozne stvari, ki sva se jih dotaknila med tem pogovorom.”
Obstaja tudi druga stran te igra. Vojna na Balkanu se je praktično začela na nogometnem igrišču.
“Na nek način, ampak ni čisto tako. Radi mislimo, da je bilo tako. Najlažje je bilo rekrutirati navijaške skupine, saj so že imele obliko nekakšnih paravojaških struktur. Zato jih je bilo pomembno aktivirati za to, da svojo mladost končajo v blatu.”
Lidija Dimkovska je pesnica, pisateljica in prevajalka makedonskega rodu. Od leta 2001 živi in dela v Sloveniji. Pred kratkim je k slovenskemu prevodu kultnega makedonskega dela Čas koz avtorja Luana Starove napisala spremno besedo, v branje pa vam priporoča svojo najljubšo pesnico.
25. julija je Zemljo obletel asteroid, velik kot nogometno igrišče, je sporočila Evropska vesoljska agencija. Letel je 65.000 kilometrov stran, kar morda zveni veliko, z vesoljske perspektive pa ni. Še pomembnejše je, da je človeštvo za prišleka izvedelo le približno dan prej. Zakaj, v pogovoru z Majo Ratej komentira Aljoša Masten, novinar MMC.
Dramaturginjo in režisersko Nano Milčinski mnogi bolj poznajo kot pevko številnih sodobnih, a že zimzelenih popevk. V petju združuje svoji dve največji ljubezni, glasbo in besedo. Slednjo ima zelo rada tudi v pisni obliki, saj pravi, da so knjige tako dobre, da jih ni nikoli dovolj, zato ni nič nenavadnega, da je spisek njenih poletnih namigov za branje obširen, predlaga pa, da čez poletje preberete vsaj dve knjigi. Prva naj bo takšna, ki vam bo razširila obzorje, vas napeljala na kakšno spremembo v življenju in pomagala pri duhovni rasti, drugo branje pa naj bo kak kvaliteten roman ob katerem si lahko spočijete glavo.
Ste kdaj pomislili, kdaj so Križanke kot prostor zaživele in kaj je ta prostor predstavljal davno nekoč, še pred Plečnikovo prenovo? "Korenine tega prostora sežejo v več zgodovinskih plasti, čisto na začetku se je prostor rahlo naslonil na Rimsko obzidje. Tu najdemo ogromno rimskih ostalin, ker se je v neposredni bližini nahajalo rečno pristanišče Emone," razlaga raziskovalec slovenske literature in likovne umetnosti Luka Vidmar, urednik prve poglobljene znanstvene monografije o Križankah, pri katerije sodelovalo 21 raziskovalcev s področij umetnostne zgodovine, arheologije, literarne zgodovine in muzikologije.
Tokrat smo za poletni namig prosili kitarista, orgličarja, producenta, založnika, avtorja številnih skoraj ponarodelih skladb, ki marsikatero stvar pove brez dlake na jeziku.
Phil Anderson je ameriški glasbenik iz mesta Sarasota na Floridi, ki se je z Damjanom Zorcem spet dobil po tridesetih letih
Kateri bankomati so v tujini varna izbira in katere pogoje upoštevati izven evro območja? Odgovarja Alina Meško, Zveza potrošnikov Slovenije
Predsednica Ljubljanske kolesarske mreže za poletje priporoča izlet z vlakom z novo železniško povezavo med Beljakom, Trbižem in Jesenicami, ki je namenjena predvsem kolesarjem.
Slovenski dramski igralec in voditelj oddaje Male sive celice Nik Škrlec ima celo vrsto konjičkov. Med drugim je skušal izboljšati Guinnessov rekord v sestavljanju rubikovih kock pod vodo z enim vdihom, nekaj časa pa je držal tudi slovenski rekord v recitiranju decimalk števila pi. Tudi njegov poletni namig je matematične narave, vendar se ga ne ne smete ustrašiti.
Izidor Kamal Shaker na Twitterju brez kontrole piše kavne rime kar takole. Ključniku #kafetarime, na katerem je več kot 500 kavnih rim, sledi vedno več ljudi.
Pravijo, da je Azerbajdžan meka energetske industrije, nekoč pa je bila ena pomembnejših postojank na trgovinski poti, svilni cesti. Poleg plina je pomemben del zgodovine, sedanjosti in prihodnosti te mlade države, stare toliko kot Slovenija, tudi nafta. Črno zlato je uročilo celo brate Nobel. Leta 1876 so kupili majhno rafinerijo v Bakuju in tako so trije bratje postali lastniki oziroma delničarji podjetja z nafto.
Lahko uporabniki ugotovijo, da komentarji in ocene nastanitve ne predstavljajo realne slike? Svetuje Gorazd Božič, SI CERT
Predavatelj na koprski fakulteti za humanistične študije Nikolai Jeffs za počitniško branje priporoča utopično literaturo, na prvem mestu roman Ursule Le Guin Razlaščeni.
Po tokratni poletni namig smo se odpravili v Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani k Heleni Janežič, ki se ukvarja predvsem s knjigami in zbirkami tiskov Slovencev zunaj Slovenije. In prav s tem področjem je povezan njen knjižni namig oziroma kar dva. Priporoča namreč dve deli enega avtorja: knjigi Poslednji deseti bratje in Dohojene stopnje pesnika, pisatelja in publicista Zorka Simčiča.
Za malo starejše generacije Slovencev se je pristanek na mesecu resnično končal šele tri mesece po zgodovinskem pristanku in zgodovinskih besedah. A če hočemo vso zgodbo s podaljšano misijo Apolla 11 tudi resnično doumeti, moramo v Beograd. In tako se, med rahlimi prepiri o tem, ali se mesecu reče Luna in ali je vsaka Luna tudi mesec, približujemo nekoč jugoslovanski, danes srbski prestolnici. Tam nas pot vodi na Dedinje. Do groba mogoče kdaj drugič, obiskali pa smo muzej Jugoslavije, ki hrani tudi spomine na vesolje. Zgodba je navadna in v večjem delu povsem pozabljena. Tako so se trije junaki, ki jim je uspelo do gor in nazaj, tri mesece po koncu misije odpravili na veliko svetovno turnejo. Kot Rolling Stonsi recimo. S predsedniškim letalom … 22 držav in 24 mest v nekaj tednih. In poglej čudo; med izbranci je bila tudi Jugoslavija in Beograd, kamor so Armstrong, Aldrin in Collins skupaj s soprogami prispeli 18. oktobra 1969.
V sredini junija se je naša radijska streha prelevila v prav posebno mesto, kjer smo lahko s teleskopi opazovali ta naš srebrni naravni satelit. Na lep poletni večer, ravno po nevihti, je namreč Frekvenca X čisto na vrh naše radijske stavbe popeljala svoje prijatelje in zveste poslušalce, ki so lahko Lunine kraterje opazovali skoraj tako blizu, kot da bi bili na konicah njihovih prstov. Kako je bilo v družbi prvega Luninega krajca in astronoma Andreja Guština, v kratki in precej neformalni reportaži, ki jo je na mikrofon ujela Maja Ratej.
50 let od pristanka na Luni so zaznamovali tudi v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri, kjer si je mogoče vse do konca leta ogledati razstavo o tem prelomnem dogodku s slovenskega vidika. Avtorji razstave so se poglobili v obširno poročanje takratnih medijev, spomine posameznih ljudi in prispevke Slovencev pri razvoju vesoljskih tehnologij. Kako je podvig vseh podvigov, kot so ga imenovali, odmeval poleti pred 50-imi leti, skozi pripoved soavtorice razstave Irene Marušič.
Na Valu 202 praznujemo pol stoletja od prelomnega koraka za človeštvo.
Smaal Tokk Primorska region's own gengsta raper je tudi to poletje dejaven: vadi, jamma z bendom in ustvarja komade za nov, tretji album, ki ga bo s singlom napovedal septembra. Kakšen je njegov namig za poletne dni?
Neveljaven email naslov