Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Komentar Marka Radmiloviča o eseju na maturi 2017.
O eseju na letošnji maturi
“Včeraj je nova generacija maturantov začela maturo z esejem pri slovenščini.”
Takšen naslov vsako leto prekopirajo površni mediji in povzame ga tiskovna agencija, a za tokratnim se skriva nekaj, kar zahteva natančnejšo analizo.
Naslov eseja je bil Samomor kot izhod iz kolesja sistema.
Najprej zavijmo k slavistom, ki skrbijo za šolajočo se mladino. Do današnjega dne smo se sicer zavedali, da slovenščina pri slavistih ni najbolj varna. A ker so bili veliko let samo varuhi priredij, podredij, deležnikov in sklanjatev, je še nekako šlo. Problematično je postalo, ko so se začeli spuščati najprej v slog pišoče mladine, skrajno problematično pa je postalo, ko so si začeli izmišljevati naslove maturitetnih esejev.
Brez ovinkarjenja, kako si lahko zelo bolan slavistični um zamisli naslov maturitetnega eseja: Samomor kot izhod iz kolesja sistema.
V naslovu je nekaj sicer zdravega črnega humorja, o katerem sicer dvomimo, da ga slavistično omizje razume – “Na zrelostnem izpitu naj dijak razmišlja o samomoru.”
Da konec otroštva pomeni začetek umiranja, je legitimna filozofska teza, ki jo lahko razvija pol pripita družba intelektualcev ob sardelah in bevandi v Metajni na otoku Pag, za vstop v zrelo obdobje življenja pa je razpisana tema morbidna. Do šolajoče se mladine pa skrajno poniževalna. Da o tem, kako pri osemnajstih letih nimaš na voljo nobenega aparata za spopad s temo, sploh ne govorimo.
Drugače, kot da na Republiškem izpitnem centru odločajo posamezniki, zaznamovani z bog ve kakšnimi patologijami, si razpisa samomorilskega eseja ne znamo predstavljati.
Jasno, da se bo slavistična znanost postavila v bran, da gre za nekakšno literarnozgodovinsko analizo obeh romanov, ki ju je bilo treba absolvirati za obračun z esejem. Alamut Vladimirja Bartola in Krasni novi svet Aldousa Huxleyja ter samomori, ki se godijo v obeh fabulah. V Alamutu gresta pod rušo Mirjam in Halima, pri Huxleyju ne uspe priti skozi Johnu.
Da se ne bi preveč sprenevedali … pred tridesetimi leti so nam učiteljice in učitelji slovenščine na gimnazijah Bartola in starega dobrega Aldousa metali v glavo. Prvi je bil šund, drugi pa znanstvena fantastika. Ne veš, kaj je hujše, oboje pa neprimerno za bodočega razumnika. Danes pa so literarni zgodovinarji nenadoma postali takšni ljubitelji, da sta se oba avtorja iz literarnega jarka pobrala na piedestal maturitetnega eseja.
Ideja za obema naslovoma se zdi prav tako naivna, kot je naslov nato bizaren. Obračun z vsemi vrstami totalitarizmov pri Aldousu je pravšnja tema za ideološko uravnilovko, ki se je gremo v naši državi, ko niti zgodovina v srednjih šolah jasno ne ovrednoti različnih totalitarizmov, temveč so vsi totalitarizmi udobno enaki. Bartol pa si je najbrž pridružil prvo startno vrsto s plimo muslimanskega ekstremizma. Mogoče se motimo, mogoče ideja velikih umov na Republiškem izpitnem centru presega naše omejeno razmišljanje, a kar koli jih je vodilo, bi se morali za naslov zagovarjati vsaj pri ministrici za šolstvo. Če že ne kje drugje.
Esej je sporen na več ravneh
Prvič. Slovenija ima s samomori in samomorilnostjo velike težave. Po vseh statistikah smo v svetovnem vrhu. In da celi generaciji devetnajstletnikov samomor zapovemo kot temo za razmišljanje na štirih straneh, se zdi nerazumljivo. Devetnajstletnik življenje razume kot priložnost izbire in lepoto prihodnosti. A ne vsak. Posameznike med njimi, ki jih zaradi različnih razlogov življenje vodi po poteh z vse manj izhodi, lahko takšno maturitetno razmišljanje pahne čez rob.
Drugič. Strinjamo se, da spada k zrelosti razmišljanje o vseh delih življenja in tabuizacija tem, med njimi samomora, lahko deluje kot skrivanje kolovratov po kraljestvu. A da med stotimi možnostmi, ki jih ponujata oba romana v razmislek, ponudiš prav samomor, ki v nobenem izmed del ne igra osrednje vloge, pomeni načelno in načrtno žaljenje dostojanstva – ne le dijakov, temveč tudi učiteljev, ki so se štiri leta trudili z vzgojo dijakov, ter staršev.
Tretjič. V to smer sestavljavci zagotovo niso razmišljali, ker sta njihovo obzorje in očitno tudi intelekt omejena: samomor kot rešitev iz spon sistema neposredno komunicira z zgodovinsko intenco mladine po uporništvu. Analogno uporništvo skozi umetnost, znanost ali politično revolucijo je torej pozabljeno. V duhu nihilizma, ki, tako učijo, preveva Alamut, je rešitev RIC-a veliko preprostejša. “Končajte svoje življenje in vse težave, ki jih imate s sistemom, bodo pozabljene.”
In za konec še majhna primerjava … ker se počutimo to dopoldne tako zelo literarnozgodovinsko. Če bi bilo delo, ki bi ga morali maturantje prebrati, pesem Nezakonska mati Franceta Prešerna in naslov eseja Abortus kot izhod iz kolesja sistema … Jejhata, bi skočili Slovenci pokonci.
Samomor, rajtamo, ne bo imel takšnega odziva.
Komentar Marka Radmiloviča o eseju na maturi 2017.
O eseju na letošnji maturi
“Včeraj je nova generacija maturantov začela maturo z esejem pri slovenščini.”
Takšen naslov vsako leto prekopirajo površni mediji in povzame ga tiskovna agencija, a za tokratnim se skriva nekaj, kar zahteva natančnejšo analizo.
Naslov eseja je bil Samomor kot izhod iz kolesja sistema.
Najprej zavijmo k slavistom, ki skrbijo za šolajočo se mladino. Do današnjega dne smo se sicer zavedali, da slovenščina pri slavistih ni najbolj varna. A ker so bili veliko let samo varuhi priredij, podredij, deležnikov in sklanjatev, je še nekako šlo. Problematično je postalo, ko so se začeli spuščati najprej v slog pišoče mladine, skrajno problematično pa je postalo, ko so si začeli izmišljevati naslove maturitetnih esejev.
Brez ovinkarjenja, kako si lahko zelo bolan slavistični um zamisli naslov maturitetnega eseja: Samomor kot izhod iz kolesja sistema.
V naslovu je nekaj sicer zdravega črnega humorja, o katerem sicer dvomimo, da ga slavistično omizje razume – “Na zrelostnem izpitu naj dijak razmišlja o samomoru.”
Da konec otroštva pomeni začetek umiranja, je legitimna filozofska teza, ki jo lahko razvija pol pripita družba intelektualcev ob sardelah in bevandi v Metajni na otoku Pag, za vstop v zrelo obdobje življenja pa je razpisana tema morbidna. Do šolajoče se mladine pa skrajno poniževalna. Da o tem, kako pri osemnajstih letih nimaš na voljo nobenega aparata za spopad s temo, sploh ne govorimo.
Drugače, kot da na Republiškem izpitnem centru odločajo posamezniki, zaznamovani z bog ve kakšnimi patologijami, si razpisa samomorilskega eseja ne znamo predstavljati.
Jasno, da se bo slavistična znanost postavila v bran, da gre za nekakšno literarnozgodovinsko analizo obeh romanov, ki ju je bilo treba absolvirati za obračun z esejem. Alamut Vladimirja Bartola in Krasni novi svet Aldousa Huxleyja ter samomori, ki se godijo v obeh fabulah. V Alamutu gresta pod rušo Mirjam in Halima, pri Huxleyju ne uspe priti skozi Johnu.
Da se ne bi preveč sprenevedali … pred tridesetimi leti so nam učiteljice in učitelji slovenščine na gimnazijah Bartola in starega dobrega Aldousa metali v glavo. Prvi je bil šund, drugi pa znanstvena fantastika. Ne veš, kaj je hujše, oboje pa neprimerno za bodočega razumnika. Danes pa so literarni zgodovinarji nenadoma postali takšni ljubitelji, da sta se oba avtorja iz literarnega jarka pobrala na piedestal maturitetnega eseja.
Ideja za obema naslovoma se zdi prav tako naivna, kot je naslov nato bizaren. Obračun z vsemi vrstami totalitarizmov pri Aldousu je pravšnja tema za ideološko uravnilovko, ki se je gremo v naši državi, ko niti zgodovina v srednjih šolah jasno ne ovrednoti različnih totalitarizmov, temveč so vsi totalitarizmi udobno enaki. Bartol pa si je najbrž pridružil prvo startno vrsto s plimo muslimanskega ekstremizma. Mogoče se motimo, mogoče ideja velikih umov na Republiškem izpitnem centru presega naše omejeno razmišljanje, a kar koli jih je vodilo, bi se morali za naslov zagovarjati vsaj pri ministrici za šolstvo. Če že ne kje drugje.
Esej je sporen na več ravneh
Prvič. Slovenija ima s samomori in samomorilnostjo velike težave. Po vseh statistikah smo v svetovnem vrhu. In da celi generaciji devetnajstletnikov samomor zapovemo kot temo za razmišljanje na štirih straneh, se zdi nerazumljivo. Devetnajstletnik življenje razume kot priložnost izbire in lepoto prihodnosti. A ne vsak. Posameznike med njimi, ki jih zaradi različnih razlogov življenje vodi po poteh z vse manj izhodi, lahko takšno maturitetno razmišljanje pahne čez rob.
Drugič. Strinjamo se, da spada k zrelosti razmišljanje o vseh delih življenja in tabuizacija tem, med njimi samomora, lahko deluje kot skrivanje kolovratov po kraljestvu. A da med stotimi možnostmi, ki jih ponujata oba romana v razmislek, ponudiš prav samomor, ki v nobenem izmed del ne igra osrednje vloge, pomeni načelno in načrtno žaljenje dostojanstva – ne le dijakov, temveč tudi učiteljev, ki so se štiri leta trudili z vzgojo dijakov, ter staršev.
Tretjič. V to smer sestavljavci zagotovo niso razmišljali, ker sta njihovo obzorje in očitno tudi intelekt omejena: samomor kot rešitev iz spon sistema neposredno komunicira z zgodovinsko intenco mladine po uporništvu. Analogno uporništvo skozi umetnost, znanost ali politično revolucijo je torej pozabljeno. V duhu nihilizma, ki, tako učijo, preveva Alamut, je rešitev RIC-a veliko preprostejša. “Končajte svoje življenje in vse težave, ki jih imate s sistemom, bodo pozabljene.”
In za konec še majhna primerjava … ker se počutimo to dopoldne tako zelo literarnozgodovinsko. Če bi bilo delo, ki bi ga morali maturantje prebrati, pesem Nezakonska mati Franceta Prešerna in naslov eseja Abortus kot izhod iz kolesja sistema … Jejhata, bi skočili Slovenci pokonci.
Samomor, rajtamo, ne bo imel takšnega odziva.
Jutri se s podelitvijo nagrad vesna končuje 24. festival slovenskega filma Portorož. V posebnem programu dokumentarnih filmov je bil predstavljen film Brexit scenaristke in režiserke Nine Kojime, nekdanje novinarke Vala 202 in dolgoletne televizijske poročevalke iz Londona.
Danes je svetovni dan hrane, ki tokrat poteka pod geslom Naša dejanja so naša prihodnost - Boljša proizvodnja, boljša prehrana, boljše okolje in boljše življenje. V luči aktualnih podražitev slovenska kmetijsko-živilska podjetja opozarjajo, da bo to vplivalo tudi na izbiro hrane. Je pa na izbiro deloma že vplivala tudi epidemija, kažejo raziskave.
Z razstavo Damnatio memoriae se v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki predstavlja v Zagrebu živeči in delujoči fotograf in umetnik Darije Petković. V ciklusu Damnatio memoriae se posveča načinom konstitucije spomina z vizualnimi sredstvi.
Štirje podjetniki iz Mozirja so razvili blagovno znamko Printee in si zadali ambiciozno vizijo, da bi »printee« postal sopomenka za kakovostno razvito fotografijo po vsem svetu. Njihov cilj je poenostaviti pot fotografijam s telefona v fotoknjige, koledarje ali zbirke. Konkurenca na tem področju je izjemno velika, sami pa stavijo na kakovost, sodelovanje z majhnimi, lokalnimi foto studii in hitro dostavo, v idealnem primeru celo v istem dnevu. Anja Hlača Ferjančič in sovoditelj - soustanovitelj Hooray Studios – Mic Melanšek sta se pogovarjala z Rokom Matjažem. Med drugim o tem, kako jim je korona prekrižala načrte in kako pomemben je slovenski podporni ekosistem.
Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja smo se o težavah z odvisnostjo od družabnih omrežij pogovarjali s članicama Društva študentov psihologije Slovenije
Minuli konec tedna so parke, lokale, ulice, pa tudi domove prebivalcev v BS 7 (soseski Ruski car) zavzeli člani namiznega gledališča kulturno-umetniškega društva Ljud. Namizno gledališče je oblika participatornega gledališča, pri kateri igralci in gledalci sedijo za isto mizo. Projekt Namizno gledališče v soseski je del večletnega mednarodnega projekta AMBASADI, ki poteka od leta 2019, sklenil pa se bo leta 2025.
V Planici so od nekdaj premikali meje letenja, čeprav letenja na smučeh. V novem Laboratoriju za gravitacijsko fiziologijo IJS so zagnali človeško centrifugo, ki bo prispevala k zmanjšanju vplivov breztežnosti na fiziološke funkcije astronavtov na vesoljskih postajah.
Policijski odgovor na včerajšnje proteste je marsikoga pustil brez besed. Vendar dogajanja ne smemo pustiti brez poskusa postavitve v kontekst in refleksije. Gorazd Rečnik se je pogovarjal s kriminologom, ostrim kritikom represije doktorjem Draganom Petrovcem.
V Ljubljani, Logatcu, na Vrhniki in Igu poteka velika mednarodna vaja SIQUAKE2020, ki so jo kot olimpijske igre zaradi epidemije prestavili za eno leto. Namen vaje je preveriti pripravljenost države in njenih služb na močnejši potres v osrednji Sloveniji. Do četrtka se bo okoli 500 različnih reševalcev urilo in krepilo znanje na 12 deloviščih. Kako pripravljeni smo na hujši potres in njegove posledice, je na enem izmed delovišč v ljubljanskih Stožicah preverjal tudi Aleš Smrekar.
Reportaža z včerajšnjega dogajanja na ljubljanskih ulicah.
V podjetniški oddaji UP predstavljamo tiste, ki si upajo in so iz svojega hobija razvili posel. Prva gostja druge sezone bo Neža Mlakar, soustanoviteljica blagovne znamke La Popsi. Razložila bo, koliko veselja in skrbi lahko prinesejo zamrznjeni deserti, zakaj se je vrnila iz Las Vegasa in kako zahteven je avstrijski trg.
Zadnja igra Antona Pavloviča Čehova bo nocoj doživel premiero na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega
V Slovenijo je prišel soavtor otroške stripovske serije o Škatli.
Da je epidemija močno spremenila mnoge gospodarske in poslovne tokove je neizpodbitno dejstvo. V četrtem valu epidemije naj sicer ne bi bilo zapiranja gospodarstva, je pa zato strožje izpolnjevanje pogojev PCT. Podjetja, manjša in velika, so se ves čas epidemije prisiljena prilagajati. Pri tem se spoprijemajo z notranjimi in zunanjimi izzivi. Cepljenje, večkrat nepredvidljivi vladni odloki, pomanjkanje ustrezno usposobljenih zaposlenih, zamude pri dobavah materialov in surovin, potrebe po vlaganjih – vse to so izzivi, o katerih so pred kratkim ob robu Mednarodnega Obrtnega Sejma v Celju govorili tudi nekateri izkušeni podjetniki.
Pred tednom dni je dosegla tretje mesto na Severnoameriškem prvenstvu žensk v spartan raceu, ki bi ga sicer prevedli kot oviratlon. Prej se je mesec dni mudila v Evropi in med drugim v enajstih urah osvojila najnižjo in najvišjo točko Slovenije. Magistrica fizike je v pogovoru povedala tudi to, zakaj je akademsko kariero na znameniti univerzi Stanford zamenjala za športno.
Direktor Slovenske tiskovne agencije Bojan Veselinovič je danes podal svojo odstopno izjavo. Ob tem je opozoril, da pri teptanju novinarske avtonomije ne more sodelovati. Slovenska tiskovna agencija že 273 dni opravlja javno službo brez plačila zanjo s strani Vlade RS. Tako imenovana pogajanja o financiranju pa so zašla v slepo ulico. Kako vse to doživljajo zaposleni na Slovenski tiskovni agenciji? Z odgovorno urednico Barbaro Štrukelj, se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Tini Žalec, ki je med prvimi javno opozorila na smrt v družini po cepljenju, se zdi pomembno, da se začne govoriti tudi o tem.
Naslednje leto se bo na Ženevskem jezeru odvil Zlati pokal v jadranju, tekmovanje nacionalnih posadk po vzoru nogometnega svetovnega prvenstva. Pred odhodom na testno regato v švicarskem Grandsonu se je v Portorožu predstavila slovenska posadka.
Neveljaven email naslov