Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gilberto Gil, nekdanji brazilski minister za kulturo, še vedno pa eden vodilnih avtorjev brazilske popularne glasbe, pogosto nastopa na slovenskih odrih. V intervjuju je predstavil sina Bena Gila in člana spremljevalne skupine ter govoril o otroštvu na brazilskem severovzhodu.
Gilberto Gil, nekdanji brazilski minister za kulturo, še vedno pa eden vodilnih avtorjev brazilske popularne glasbe, pogosto nastopa na slovenskih odrih. Intervju z njim smo posneli junija 2009. V intervjuju je predstavil sina Bena Gila in člana spremljevalne skupine ter govoril o otroštvu na brazilskem severovzhodu.
Dober dan, gospod Gilberto Gil, očitno imate v Sloveniji veliko prijateljev, se zato vedno vračate.
V Sloveniji sem bil že trikrat, to je četrtič in vedno so me zelo dobro sprejeli. Z veseljem se vračam v mesto, v okolico Ljubljane, na kmetije, kjer okušam vina, uživam v hrani, toplem sprejemu ljudi, tudi zato se vračam. Z organizatorji koncertov smo ohranili stike, vabila ostajajo odprta, približno dvajset let je od mojega prvega obiska in še vedno se vračam z veseljem. Zato sem tu.
Z vami tokrat potuje in nastopa tudi vaš sin Ben Gil. Nam ga lahko predstavite? Predstavlja novo generacijo brazilskih glasbenikov, ne?
Ima 24 let, je kitarist, igra tudi na tolkala. Ima tudi že svojo lastno skupino v Riu de Janeiru. Z mano, v spremljevalni skupini, nastopa že kar nekaj časa, tudi kadar sem na odru sam, s kitaro. Nastopala sva tudi že v duetu. Razvija lastno muzikalnost, ima dober okus za glasbo in pomaga izbirati koncepte ter ideje za koncerte. Je glasbenik nove brazilske generacije.
Rodili ste se v Salvadorju, živeli v Sau Paulu, Riu de Janeiro, kot minister v prestolnici Braziliji. Katero mesto pa je resnično vaše?
Moje najljubše mesto je Salvador da Bahia. Tam sem odraščal, od tam izvirajo moji starši, moja družina. Je prestolnica moje države in je kraj, kjer imam najgloblje vezi. Zelo rad imam tudi Rio de Janeiro, kjer trenutno živim, a najljubši mi je Salvador da Bahia.
Kaj pa Ituaçu, kjer ste preživeli otroštvo?
Ituaçu? Moji starši so tam začeli svojo poklicno pot. Moj oče je zdravnik, mama učiteljica, oba izvirata iz Salvadorja; v Ituaçu, majhno mesto v notranjosti, pa sta se odpravila zaradi službe. Rodil sem se Salvadorju. Ko sem bil star 1 mesec, smo se preselili v Ituaçu, kjer sem bil do 10. leta. Kraj je še vedno zelo majhen. Leta 1950 je imel manj kot 1000 prebivalcev, danes jih ima 3000 ali 4000. Naša hiša še vedno stoji. Obiskal sem jo pred leti, ko smo snemali dokumentarni film. Družine, ki sem jih poznal, še vedno živijo tam in mesto je še vedno majhno, brez velikih sprememb. Leži 600 kilometrov iz Salvadorja.
Je bilo že v Ituaçuju, ko ste dobili v dar prvo kitaro?
Ne, to je bilo v Salvadorju, ko sem pri desetih šel v srednjo glasbeno šolo, dobil sem harmoniko, pri sedemnajstih mi mama podarila kitaro in nato sem se posvetil študiju kitare. Moja mami so bile še posebej všeč pevke iz Ria de Janeira, ki so jih predvajali na nacionalnem radiu: Angel Maria, Dalva de Oliveira in pevci Orlando Silva, Caldas, Francisco Alves, Galhardo, ter sodobni glasbeniki iz tistega časa, Veiga, Roberto Silva, Jorge Goulart, Luiz Gonzaga, Jackson.
Ministrstvo za kulturo je eno izmed težjih ministrstev v Sloveniji. Ne spomnim se ministra, ki bi mu po koncu mandata zaploskali za opravljeno delo. Je v Brazili kaj drugače? Katero ministrstvo je najzahtevnejše? Že eno leto niste več minister.
To so ministrstva trdega dela vlade: ministrstvo za načrtovanje, ministrstvo za ekonomijo, ministrstvo za pravosodje, ministrstvo za kmetijstvo, ministrstva, ki se ukvarjajo z vprašanji, ki se najbolj dotikajo življenja ljudi. Tudi ministrstvo za kulturo že nekaj časa pridno dela. V Lulini vladi je dobilo večji proračun, povečalo se je število in obseg programov, prav tako postajajo vse pomembnejša ministrstvo za turizem, ministrstvo za šport, ministrstvo za okolje. Ekološki vidik Brazilije je velikega pomena: biomasa, Amazonija, Katinga, Pantanal, gorovja. Ta ministrstva, čeprav postajajo vse pomembnejša, še vedno sodijo v tako imenovano mehko vlado, zato imajo manj denarja, manj pozornosti in tudi državljani od njih pričakujejo manj.
Vprašanje, vzeto iz skladbe Aquele Abraço: je Rio de Janeiro je še vedno lep?
Da. To je mesto, ki je geografsko privilegirano. Ima razglede kot nobeno drugo mesto na svetu, je mesto kot jaslice. Z družbenega vidika je prav tako pomembno, je kraj, kjer živijo predstavniki mnogih brazilskih ljudstev. Veliko let je bilo velika prestolnica, kjer se je utrdila brazilska država in ima bogato kulturo. Poleg Sao Paula je najpomembnejše kulturno mesto: zibelka sambe, šol sambe, v njem se združujejo številne umetnosti. Ima težave kot vsa velika mesta na svetu, še posebej tista v državah v razvoju, kjer je stopnja razvoja še vedno nižja. Je lepo mesto.
Ker ste prišli naravnost iz Ria de Janeira, kakšne so novice iz Ria?
Rio ima še naprej bogato kulturno življenje, veliko je gledaliških predstav, filmskih in glasbenih festivalov. V časopisih veliko prostora še vedno zavzame tudi policijska kronika. Spori v favelah in vprašanje prometa z drogami in orožjem, to so stvari, ki so dnevno v časopisih. Dobra in slaba stran mesta – takšne so novice.
Zanima me še, kakšna je zgodba skladbe Palco oziroma Oder? Zelo pogosto ste tudi na slovenskih odrih.
Palco je skladba, ki sem jo napisal v obdobju, ko sem se odločil, da bom končal kariero. Počutil sem se odmaknjen, utrujen in postavilo se mi je vprašanje o zaključku kariere. Odločil sem se, da bom zato napisal poslovilno skladbo in »Palco« oziroma »Oder« je skladba, ki govori o veselju, ki sem ga doživel v profesionalnem življenju glasbenika. O veselju, ko stojim na odru, pred občinstvom. Kljub resnemu razmišljanju o koncu, kariere nato vendarle nisem zaključil. Še vedno pojem, skladba pa je stara že skoraj 30 let.
Gospod Gilberto Gil, najlepša hvala.
Hvala vam.
Gilberto Gil, nekdanji brazilski minister za kulturo, še vedno pa eden vodilnih avtorjev brazilske popularne glasbe, pogosto nastopa na slovenskih odrih. V intervjuju je predstavil sina Bena Gila in člana spremljevalne skupine ter govoril o otroštvu na brazilskem severovzhodu.
Gilberto Gil, nekdanji brazilski minister za kulturo, še vedno pa eden vodilnih avtorjev brazilske popularne glasbe, pogosto nastopa na slovenskih odrih. Intervju z njim smo posneli junija 2009. V intervjuju je predstavil sina Bena Gila in člana spremljevalne skupine ter govoril o otroštvu na brazilskem severovzhodu.
Dober dan, gospod Gilberto Gil, očitno imate v Sloveniji veliko prijateljev, se zato vedno vračate.
V Sloveniji sem bil že trikrat, to je četrtič in vedno so me zelo dobro sprejeli. Z veseljem se vračam v mesto, v okolico Ljubljane, na kmetije, kjer okušam vina, uživam v hrani, toplem sprejemu ljudi, tudi zato se vračam. Z organizatorji koncertov smo ohranili stike, vabila ostajajo odprta, približno dvajset let je od mojega prvega obiska in še vedno se vračam z veseljem. Zato sem tu.
Z vami tokrat potuje in nastopa tudi vaš sin Ben Gil. Nam ga lahko predstavite? Predstavlja novo generacijo brazilskih glasbenikov, ne?
Ima 24 let, je kitarist, igra tudi na tolkala. Ima tudi že svojo lastno skupino v Riu de Janeiru. Z mano, v spremljevalni skupini, nastopa že kar nekaj časa, tudi kadar sem na odru sam, s kitaro. Nastopala sva tudi že v duetu. Razvija lastno muzikalnost, ima dober okus za glasbo in pomaga izbirati koncepte ter ideje za koncerte. Je glasbenik nove brazilske generacije.
Rodili ste se v Salvadorju, živeli v Sau Paulu, Riu de Janeiro, kot minister v prestolnici Braziliji. Katero mesto pa je resnično vaše?
Moje najljubše mesto je Salvador da Bahia. Tam sem odraščal, od tam izvirajo moji starši, moja družina. Je prestolnica moje države in je kraj, kjer imam najgloblje vezi. Zelo rad imam tudi Rio de Janeiro, kjer trenutno živim, a najljubši mi je Salvador da Bahia.
Kaj pa Ituaçu, kjer ste preživeli otroštvo?
Ituaçu? Moji starši so tam začeli svojo poklicno pot. Moj oče je zdravnik, mama učiteljica, oba izvirata iz Salvadorja; v Ituaçu, majhno mesto v notranjosti, pa sta se odpravila zaradi službe. Rodil sem se Salvadorju. Ko sem bil star 1 mesec, smo se preselili v Ituaçu, kjer sem bil do 10. leta. Kraj je še vedno zelo majhen. Leta 1950 je imel manj kot 1000 prebivalcev, danes jih ima 3000 ali 4000. Naša hiša še vedno stoji. Obiskal sem jo pred leti, ko smo snemali dokumentarni film. Družine, ki sem jih poznal, še vedno živijo tam in mesto je še vedno majhno, brez velikih sprememb. Leži 600 kilometrov iz Salvadorja.
Je bilo že v Ituaçuju, ko ste dobili v dar prvo kitaro?
Ne, to je bilo v Salvadorju, ko sem pri desetih šel v srednjo glasbeno šolo, dobil sem harmoniko, pri sedemnajstih mi mama podarila kitaro in nato sem se posvetil študiju kitare. Moja mami so bile še posebej všeč pevke iz Ria de Janeira, ki so jih predvajali na nacionalnem radiu: Angel Maria, Dalva de Oliveira in pevci Orlando Silva, Caldas, Francisco Alves, Galhardo, ter sodobni glasbeniki iz tistega časa, Veiga, Roberto Silva, Jorge Goulart, Luiz Gonzaga, Jackson.
Ministrstvo za kulturo je eno izmed težjih ministrstev v Sloveniji. Ne spomnim se ministra, ki bi mu po koncu mandata zaploskali za opravljeno delo. Je v Brazili kaj drugače? Katero ministrstvo je najzahtevnejše? Že eno leto niste več minister.
To so ministrstva trdega dela vlade: ministrstvo za načrtovanje, ministrstvo za ekonomijo, ministrstvo za pravosodje, ministrstvo za kmetijstvo, ministrstva, ki se ukvarjajo z vprašanji, ki se najbolj dotikajo življenja ljudi. Tudi ministrstvo za kulturo že nekaj časa pridno dela. V Lulini vladi je dobilo večji proračun, povečalo se je število in obseg programov, prav tako postajajo vse pomembnejša ministrstvo za turizem, ministrstvo za šport, ministrstvo za okolje. Ekološki vidik Brazilije je velikega pomena: biomasa, Amazonija, Katinga, Pantanal, gorovja. Ta ministrstva, čeprav postajajo vse pomembnejša, še vedno sodijo v tako imenovano mehko vlado, zato imajo manj denarja, manj pozornosti in tudi državljani od njih pričakujejo manj.
Vprašanje, vzeto iz skladbe Aquele Abraço: je Rio de Janeiro je še vedno lep?
Da. To je mesto, ki je geografsko privilegirano. Ima razglede kot nobeno drugo mesto na svetu, je mesto kot jaslice. Z družbenega vidika je prav tako pomembno, je kraj, kjer živijo predstavniki mnogih brazilskih ljudstev. Veliko let je bilo velika prestolnica, kjer se je utrdila brazilska država in ima bogato kulturo. Poleg Sao Paula je najpomembnejše kulturno mesto: zibelka sambe, šol sambe, v njem se združujejo številne umetnosti. Ima težave kot vsa velika mesta na svetu, še posebej tista v državah v razvoju, kjer je stopnja razvoja še vedno nižja. Je lepo mesto.
Ker ste prišli naravnost iz Ria de Janeira, kakšne so novice iz Ria?
Rio ima še naprej bogato kulturno življenje, veliko je gledaliških predstav, filmskih in glasbenih festivalov. V časopisih veliko prostora še vedno zavzame tudi policijska kronika. Spori v favelah in vprašanje prometa z drogami in orožjem, to so stvari, ki so dnevno v časopisih. Dobra in slaba stran mesta – takšne so novice.
Zanima me še, kakšna je zgodba skladbe Palco oziroma Oder? Zelo pogosto ste tudi na slovenskih odrih.
Palco je skladba, ki sem jo napisal v obdobju, ko sem se odločil, da bom končal kariero. Počutil sem se odmaknjen, utrujen in postavilo se mi je vprašanje o zaključku kariere. Odločil sem se, da bom zato napisal poslovilno skladbo in »Palco« oziroma »Oder« je skladba, ki govori o veselju, ki sem ga doživel v profesionalnem življenju glasbenika. O veselju, ko stojim na odru, pred občinstvom. Kljub resnemu razmišljanju o koncu, kariere nato vendarle nisem zaključil. Še vedno pojem, skladba pa je stara že skoraj 30 let.
Gospod Gilberto Gil, najlepša hvala.
Hvala vam.
Tomaž Konrad je pomočnik direktorja pri Evropskem združenju za teritorialno sodelovanje Gorica, Nova Gorica in Šempeter-Vrtojba (EZTS). Ponosen je na pilotno možnost, da občani v slovenskih občinah izvedejo 21 storitev v sosednji italijanski občini in obratno. Na ta način se kaže povezovanje, ki je tu nujno. Pripravljajo še ostale socialne projekte, kot sta brv čez Sočo in kolesarska pot. V prihodnosti vidijo tudi možnost tega, da se zdravstvene storitve ne podvajajo med Novo Gorico in Gorico, ampak se naredi komplementaren projekt.
Novogoričan Gregor Božič je raziskovalec starih sadnih sort in filmski režiser. Njegov celovečerec Zgodbe iz kostanjevih gozdov je bil slovenski kandidat za oskarja za tujejezični film. Trenutno svojo zgodbo starih sadežev nadaljuje kot rezident štipendist na francoskem inštitutu moderne umetnosti v Lillu. Za Evropsko prestolnico obeh Goric je pripravil virtualni zemljevid Atlas pozabljenih sadovnjakov. Z njim se je srečala Nina Zagoričnik.
Odpravili smo se tudi med dišeče vrtnice v center mesta. Te v centru mesta zacvetijo prav zdaj, v drugi polovici maja, občudujemo pa jih lahko vse tja do novembra. V svoji trgovini, kjer ponujajo številne izdelke z vonjem in okusom po vrtnicah, nas je sprejela Katja Kogej, predsednica Goriškega društva ljubiteljev vrtnic.
V duhu Evropske prestolnice kulture 2025 debatiramo o programu in prostorskih spremembah Nove Gorice. Kakšno dediščino nam bo zapustila? Razmišljamo pa tudi o meji in o Epicentru EPIK. Gostje in gost oddaje: Neda Rusjan Bric, umetniška vodja, Vesna Humar, koodinatorka, dr. Kaja Širok, zgodovinarka, in Simon Mokorel, svetovalec župana za evropske in nacionalne projekte.
Nina Zgoričnik v družbi arhitektov Tomaža Vuge, rojenega Solkanca, ki je spremljal rojstvo Nove Gorice, in Novogoričana Mihe Rijavca, odkriva zgodovinski razvoj mesta, nove možnosti razvoja in vizijo mladih ustvarjalcev.
Danes vam bomo iz različnih zornih kotov predstavili Novo Gorico. Mnogih, ki jih bo zdajle omenila tudi izkušena turistična vodnica Evelin Bizjak, ki nas pelje na tri in pol minutni sprehod po mestu, tako kot pelje turistične skupine.
Igorja Saksido odrasli poznajo kot literarnega zgodovinarja, mladi pa ga prej prepoznajo v vlogi predavatelja, ki snov rad kdaj pa kdaj poda v verzih ali zarepa v šolskem učnem načrtu predvidoma pesem. No, marsikdo pa ne ve, da njegove korenine segajo tudi v goriške konce. Zato smo tudi njega vprašali, kako gleda na svoje mesto danes.
Nova Gorica je v mladih letih dom predstavljala tudi Ervinu Hladniku Milharčiču, priznanemu novinarju, ki trenutno slovi kot izjemen pisec reportaž za časopisno hišo Dnevnik. V svoji bogati novinarski karieri je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu, nekaj časa pa je kot novinar deloval v Kairu in nato v Jeruzalemu. Hkrati je eden tistih, ki je lepote Nove Gorice prepoznal šele, ko je obmejno mesto zapustil.
Razmišljanje o svojem rojstnem mestu je z nami delila tudi Mojca Širok, dolgoletna novinarka informativnega programa Radiotelevizije Slovenija. Kar 13 let se je javljala kot dopisnica iz Vatikana in Italije, trenutno pa je že drugo leto dopisnica iz Bruslja. Kljub dolgim letom, ki jih je preživela zdoma, se zelo rada spominja kraja, kjer je odraščala. Nova Gorica je njeno mesto.
Z velikim mitingom so 13. junija 1948 vzidali temeljni kamen za prvi nov objekt v Novi Gorici, štirinadstropni stanovanjski blok nasproti današnjega doma upokojencev. Postopoma so jih na današnji Kidričevi, Trubarjevi in Rutarjevi zgradili deset, že desetletja pa so med Novogoričani znani kot - ruski bloki. In v enem od njih je živel tudi Iztok Mlakar.
Tako se svoje mladosti spominja Igor Vidmar, skorajda vedno v črno oblečen novinar, glasbeni promotor, menedžer, producent, politični aktivist in komentator.
Predstavljajte si mobilno mini pivovarno, ki lahko pripomore k trajnostnemu razvoju gospodarjenja tako, da pot med varilcem piva in njegovim odjemalcem skrajša na približno dva metra. Takšen sistem so razvili v družinskem podjetju Šrkrlj d. o. o. Gosti pogovora so direktor družinskega podjetja Marko Škrlj, dr. Marko Likon, kemijski tehnolog in razvojni inženir v podjetju ter vodja prodaje Uroš Zorn. O procesu superkritične ekstrakcije, trendih izvoza v tujino in dobi, ki jo boste morali počakati, da boste iz svojega pivskega sodčka lahko poskusili hmeljsko stvaritev.
Člani skupine Maneskin so tisti rokerji, ki so s 65. tekmovanja za pesem Evrovizije domov odšli z zmago. Stari so od 18 do 22 let, svojo samozavest pripisujejo igranju na ulicah Rima, kjer so začeli svojo glasbeno pot.
O novih načinih promoviranja tekmovalnih skladb, o vlogerjih in o tem, kako delujejo stavnice, govori Klavdija Kopina, poznavalka zakulisja Eme in Evrovizije, sicer pa vodja programskih projektov na našem Multimedijskem centru, ki vstop države na stavnico primerja z vstopom nove kriptovalute na trg.
Anja Bukudur in Ivan Mangani sta slovensko-italijanski par, ki je po večletnih preučevanjih pogojev uresničil drzno idejo in v Posočju začel gojiti prvi pravi slovenski žafran pod blagovno znamko žafran Tolmin. Za razliko od spomladanskega žafrana pravi žafran cveti oktobra, ko ročno poberejo in očistijo nitke te najdražje in ene najstarejših začimb na svetu.
Nasilje v Izraelu in Palestini se nadaljuje, diplomati in mednarodna skupnost pozivajo obe strani k prekinitvi ognja, v ozadju in pogosto spregledana pa ostajajo življenja Palestincev na Zahodnem bregu in v Gazi. Z Ano Tasič, ki je kot prostovoljka delovala v palestinskih begunskih taboriščih, se pogovarjamo o žrtvah enega najdlje trajajočih konfliktov, o njenem pogledu na poročanje zahodnih medijev in odzivih na spopade v zadnjih tednih.
Matej Vranič je poklicni fotograf in filmar, ki najbolj uživa, ko dela fotografske ali video zgodbe, povezane z živalmi, za kar je leta 2017 dobil tudi naziv najboljši naravoslovni fotograf. Njegovi protagonisti samostojnih reportaž za slovensko izdajo revije National Geographic so bile slovenske žabe, divje živali v mestu in različne ptice. Prav o pticah Šaleške doline je 2018 posnel svoj prvi dokumentarni film Ptice jezer, njihova vrnitev. Jeseni pa bo premiero doživel njegov drugi naravoslovni dokumentarni film Divja Slovenija o manj pogosto izpostavljenih vrstah sesalcev, ptic, plazilcev, rib, dvoživk, žuželk in rastlin. Danes je premiero doživel napovednik za film, na Facebok strani Divja Slovenija in Živim z NATURO 2000 pa je na voljo tudi posnetek današnjega pogovora s celotno filmsko ekipo.
Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami v sodelovanju z mrežo SCORE, ki so se ji leta 2017 pridružili tudi raziskovalci z Odseka za znanosti o okolju Instituta Jožef Stefan, je danes objavil rezultate mednarodne raziskave o uporabi prepovedanih drog za leto 2020. Uporabo teh v ciljni populaciji ocenjujejo s pristopom, ki se imenuje epidemiologija odpadnih vod. Ta temelji na kemijski analizi odpadne vode na vsebnost posameznih drog ali njihovih izločenih proizvodov presnove. Več nam je povedala prof. dr. Ester Heath z odseka za znanosti o okolju na Institutu Jožef Stefan.
Neveljaven email naslov