Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovinski arhiv Ljubljana, največji regionalni arhiv v Sloveniji, bo naslednje leto slavil stodvajseto obletnico. V času, ko je v Ljubljani županoval Ivan Hribar, leta 1898, je pesnik in teolog Anton Aškerc nastopil službo mestnega arhivarja. Zgodovinski arhiv Ljubljana zato krasi spominska plošča, na kateri je zapisana Aškerčeva misel o arhivu: “Vsa lokalna zgodovina …, se pomiče mimo naših očij, če pregledujemo naš mestni arhiv”.
Direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana je magister Mitja Sadek, ki je zgodovinar, profesor latinščine, vodil je arhiv Dolenjske in Bele krajine, bil je tudi pedagog na različnih srednjih šolah. Gospod Sadek pravi, da se je treba vsakega dela lotiti s predanostjo
Mitja Sadek, direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana, o pomenu dokumentov, političnih izkoriščanjih arhivov in rabi latinščine *Brez jeze in nepristransko
Zgodovinski arhiv Ljubljana bo naslednje leto slavil stodvajseto obletnico. V času, ko je v Ljubljani županoval Ivan Hribar, leta 1898, je pesnik in teolog Anton Aškerc nastopil službo mestnega arhivarja. Zgodovinski arhiv Ljubljana zato krasi spominska plošča, na kateri je zapisana Aškerčeva misel o arhivu: “Vsa lokalna zgodovina …, se pomiče mimo naših očij, če pregledujemo naš mestni arhiv.”
Zgodovinski arhiv Ljubljane je največji regionalni arhiv, pokriva območje osrednje Slovenije, v njegovih okvirih deluje pet enot (Ljubljana, Novo mesto, Idrija, Škofja Loka, Kranj). Direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana je mag. Mitja Sadek, zgodovinar, profesor latinščine, ki je bil prej vodil enoto v Novem mestu (arhiv Dolenjske in Bele krajine), bil je tudi pedagog na različnih srednjih šolah. Gospod Sadek pravi, da se je treba vsakega dela lotiti s predanostjo.
“Če bi naše arhivsko gradivo zložili linearno, bi izmerili 16 kilometrov. Segal bi od centra Ljubljane do Grosupljega.”
Za to pomembno kulturno dediščino skrbi 36 zaposlenih, ki arhivsko gradivo iščejo, urejajo, popisujejo in dajejo na uporabo javnosti. Uporabniki arhivov so raziskovalci, ki študirajo gradivo, pa tudi državljani, ki potrebujejo dokumente za upravno-pravne postopke. Mitja Sadek pravi, da želijo biti vsem uporabnikom prijazna ustanova, hkrati pa opozarja, da je odnos države do arhivov mačehovski, saj so prostorske razmere arhivov v Sloveniji precej kritične: “Arhivi so najbolj zanemarjene in celo ogrožene kulturne ustanove.”
Ko se dotaknemo arhivske zakonodaje in dveh referendumov o arhivih, kar je v evropskem merilu unikum, Mitja Sadek razlaga: “Izhodišče spora je vedno gradivo, ki ga politika prepozna kot zanimivega in nevarnega. Takšno poseganje politike v arhivsko zakonodajo ni dobro.” Ker se številni raziskovalci in “raziskovalci” poglabljajo v arhivsko dokumentacijo, nas je zanimalo, ali je veliko zlorab pri obdelovanju in razlaganju: “Vsak dokument se lahko interpretira na različne načine in z različnimi nameni, sploh dokumenti, ki so politično občutljivi. Tu je odgovornost na raziskovalcu, da je pošten, da raziskuje nepristransko, sine ira et studio, kot je dejal Tacit, da ne gleda dnevnopolitičnih interesov, ampak ga mora zanimati objektivnost zgodovine. Zgodovinska znanost bo neobjektivne stvari odplavila. Najhuje pa je, če zgodovinsko gradivo ni ohranjeno, saj nimamo možnosti, da bi vedeli, kaj se je zgodilo. Potem lahko le sklepamo ali fantaziramo.”
“Narod, ki ne pozna svoje zgodovine, pa naj bo ta herojska ali pa tudi krvava, se ne zna pogledati v lastno ogledalo, kar ni dobro za zdravje naroda.”
Arhivi in arhivisti so pred številnimi tehnološkimi izzivi. Delo arhivistov se spreminja. »Skrb za gradivo v elektronski obliki je nekaj drugega kot skrb za gradivo v papirni obliki,« razlaga Sadek, ki izpostavlja, da jim manjka informatikov in da se bo kadrovska zasedba v arhivih verjetno zelo spremenila.
Mitja Sadek je magister zgodovinskih znanosti ter profesor latinščine, ki je med drugim prevedel tudi izolski statut iz 14. stoletja, to je obsežno delo, ki ga je prevajal tri leta, tri knjige statuta so napisane v latinščini, četrta pa tudi v stari italijanščini, točneje, v beneškem dialektu. “Gre za pomemben zgodovinski vir, zakonik srednjeveškega mesta, s pomočjo katerega spoznamo, kako so ljudje živeli, kakšna pravila so imeli, kakšna je bila morala, gospodarsko in politično življenje,” razlaga Mitja Sadek, ki se ne strinja s trditvami, da je latinščina mrtev jezik. “Latinščina ni nič drugega kot neka faza v razvoju romanskih jezikov, kar pomeni, da v teh jezikih latinščina še vedno živi. Francoščina, italijanščina, španščina niso nič drugega kot latinščina na pogovorni ravni.”
Sadek dodaja, da poleg tega latinščina še vedno živi tudi v strokovnem izrazoslovju. “Vsak dan govorimo latinske besede: miza, salama, traktor …” ilustrira Sadek živost latinščine, ki je pomembna za jezikovno samozavest naroda, zato se mu zdi velika škoda, ker so latinščino izrinili iz šolskih programov.
“Preko latinščine pridemo do temeljev naše civilizacije.”
Mitja Sadek pravi, da je škoda, če se o zgodovini piše na suhoparen način: “V naši tradiciji zgodovinopisja ni nikoli visoko kotiralo, če si pisal na zanimiv način, tako pisanje so podcenjevali, veljalo je, da to ni znanstveno.”
Kaj bo v arhivih ostalo za nami in o nas? Sadek: “Veliko stvari bo ostalo za nami, se pa tu postavlja vprašanje vsebine. Bodo naši zanamci ponosni na to, kar smo delali? Mi bomo odšli, za nami bodo prišle nove generacije, ki bodo živele s tem, kar mi danes ustvarjamo.” Bodo prebirali naše tvite, ga vprašamo. Sadek odvrne: “Morda, a ne v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, ker mi jih ne bomo arhivirali.“
Zgodovinski arhiv Ljubljana, največji regionalni arhiv v Sloveniji, bo naslednje leto slavil stodvajseto obletnico. V času, ko je v Ljubljani županoval Ivan Hribar, leta 1898, je pesnik in teolog Anton Aškerc nastopil službo mestnega arhivarja. Zgodovinski arhiv Ljubljana zato krasi spominska plošča, na kateri je zapisana Aškerčeva misel o arhivu: “Vsa lokalna zgodovina …, se pomiče mimo naših očij, če pregledujemo naš mestni arhiv”.
Direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana je magister Mitja Sadek, ki je zgodovinar, profesor latinščine, vodil je arhiv Dolenjske in Bele krajine, bil je tudi pedagog na različnih srednjih šolah. Gospod Sadek pravi, da se je treba vsakega dela lotiti s predanostjo
Mitja Sadek, direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana, o pomenu dokumentov, političnih izkoriščanjih arhivov in rabi latinščine *Brez jeze in nepristransko
Zgodovinski arhiv Ljubljana bo naslednje leto slavil stodvajseto obletnico. V času, ko je v Ljubljani županoval Ivan Hribar, leta 1898, je pesnik in teolog Anton Aškerc nastopil službo mestnega arhivarja. Zgodovinski arhiv Ljubljana zato krasi spominska plošča, na kateri je zapisana Aškerčeva misel o arhivu: “Vsa lokalna zgodovina …, se pomiče mimo naših očij, če pregledujemo naš mestni arhiv.”
Zgodovinski arhiv Ljubljane je največji regionalni arhiv, pokriva območje osrednje Slovenije, v njegovih okvirih deluje pet enot (Ljubljana, Novo mesto, Idrija, Škofja Loka, Kranj). Direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana je mag. Mitja Sadek, zgodovinar, profesor latinščine, ki je bil prej vodil enoto v Novem mestu (arhiv Dolenjske in Bele krajine), bil je tudi pedagog na različnih srednjih šolah. Gospod Sadek pravi, da se je treba vsakega dela lotiti s predanostjo.
“Če bi naše arhivsko gradivo zložili linearno, bi izmerili 16 kilometrov. Segal bi od centra Ljubljane do Grosupljega.”
Za to pomembno kulturno dediščino skrbi 36 zaposlenih, ki arhivsko gradivo iščejo, urejajo, popisujejo in dajejo na uporabo javnosti. Uporabniki arhivov so raziskovalci, ki študirajo gradivo, pa tudi državljani, ki potrebujejo dokumente za upravno-pravne postopke. Mitja Sadek pravi, da želijo biti vsem uporabnikom prijazna ustanova, hkrati pa opozarja, da je odnos države do arhivov mačehovski, saj so prostorske razmere arhivov v Sloveniji precej kritične: “Arhivi so najbolj zanemarjene in celo ogrožene kulturne ustanove.”
Ko se dotaknemo arhivske zakonodaje in dveh referendumov o arhivih, kar je v evropskem merilu unikum, Mitja Sadek razlaga: “Izhodišče spora je vedno gradivo, ki ga politika prepozna kot zanimivega in nevarnega. Takšno poseganje politike v arhivsko zakonodajo ni dobro.” Ker se številni raziskovalci in “raziskovalci” poglabljajo v arhivsko dokumentacijo, nas je zanimalo, ali je veliko zlorab pri obdelovanju in razlaganju: “Vsak dokument se lahko interpretira na različne načine in z različnimi nameni, sploh dokumenti, ki so politično občutljivi. Tu je odgovornost na raziskovalcu, da je pošten, da raziskuje nepristransko, sine ira et studio, kot je dejal Tacit, da ne gleda dnevnopolitičnih interesov, ampak ga mora zanimati objektivnost zgodovine. Zgodovinska znanost bo neobjektivne stvari odplavila. Najhuje pa je, če zgodovinsko gradivo ni ohranjeno, saj nimamo možnosti, da bi vedeli, kaj se je zgodilo. Potem lahko le sklepamo ali fantaziramo.”
“Narod, ki ne pozna svoje zgodovine, pa naj bo ta herojska ali pa tudi krvava, se ne zna pogledati v lastno ogledalo, kar ni dobro za zdravje naroda.”
Arhivi in arhivisti so pred številnimi tehnološkimi izzivi. Delo arhivistov se spreminja. »Skrb za gradivo v elektronski obliki je nekaj drugega kot skrb za gradivo v papirni obliki,« razlaga Sadek, ki izpostavlja, da jim manjka informatikov in da se bo kadrovska zasedba v arhivih verjetno zelo spremenila.
Mitja Sadek je magister zgodovinskih znanosti ter profesor latinščine, ki je med drugim prevedel tudi izolski statut iz 14. stoletja, to je obsežno delo, ki ga je prevajal tri leta, tri knjige statuta so napisane v latinščini, četrta pa tudi v stari italijanščini, točneje, v beneškem dialektu. “Gre za pomemben zgodovinski vir, zakonik srednjeveškega mesta, s pomočjo katerega spoznamo, kako so ljudje živeli, kakšna pravila so imeli, kakšna je bila morala, gospodarsko in politično življenje,” razlaga Mitja Sadek, ki se ne strinja s trditvami, da je latinščina mrtev jezik. “Latinščina ni nič drugega kot neka faza v razvoju romanskih jezikov, kar pomeni, da v teh jezikih latinščina še vedno živi. Francoščina, italijanščina, španščina niso nič drugega kot latinščina na pogovorni ravni.”
Sadek dodaja, da poleg tega latinščina še vedno živi tudi v strokovnem izrazoslovju. “Vsak dan govorimo latinske besede: miza, salama, traktor …” ilustrira Sadek živost latinščine, ki je pomembna za jezikovno samozavest naroda, zato se mu zdi velika škoda, ker so latinščino izrinili iz šolskih programov.
“Preko latinščine pridemo do temeljev naše civilizacije.”
Mitja Sadek pravi, da je škoda, če se o zgodovini piše na suhoparen način: “V naši tradiciji zgodovinopisja ni nikoli visoko kotiralo, če si pisal na zanimiv način, tako pisanje so podcenjevali, veljalo je, da to ni znanstveno.”
Kaj bo v arhivih ostalo za nami in o nas? Sadek: “Veliko stvari bo ostalo za nami, se pa tu postavlja vprašanje vsebine. Bodo naši zanamci ponosni na to, kar smo delali? Mi bomo odšli, za nami bodo prišle nove generacije, ki bodo živele s tem, kar mi danes ustvarjamo.” Bodo prebirali naše tvite, ga vprašamo. Sadek odvrne: “Morda, a ne v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, ker mi jih ne bomo arhivirali.“
Ponujamo vam nekaj nenavadnih zgodb, ali bolje nenavadnih krajev, kjer so Slovenci silvestrovali. Imate tudi vi kakšno zanimivo zgodbo? Pokličite nas na 01 475 2202.
David Burbidge je Škot, ki se je pred 20 leti zaljubil v Slovenijo. Od takrat pride večkrat sem, sam ali skupaj s svojim zborom Lakeland Voices s katerim prepevajo tako škotske, angleške in slovenske pesmi. In prav s petjem in recitiranjem slovenskih pesmi se je naučil slovenskega jezika. David zdaj živi v mestu Sedbergh na severu Anglije, ki je pobrateno s slovenskimi Zrečami, vse skupaj pa se je začelo leta 2004 s televizijskim šovom. "Pred 20 leti so na Britanski televizijski mreži BBC pripravili serijo z naslovom The Town That Wants A Twin, v kateri so mestu Sedbergh iskali evropsko mesto, s katerim bi se pobratili. Med kandidati so bila mesta iz Avstrije, Francije, Cipra in tudi iz Slovenije, torej mesto Zreče."
V gradu Cmurek na Tratah, kjer je nekoč deloval Zavod za duševno in živčno bolne, je od leta 2013 Muzej norosti, v katerem so na ogled razstave, ki pričajo o zgodovini enega naših najstarejših ohranjenih gradov ter njegovi vlogi na področju duševnega zdravja. Trate so namreč leta 2004 postale prva ustanova, ki so jo zaprli, dezinstitucionalizirali, stanovalce pa vrnili v življenje. Zgodovinski prikaz odprtja in zaprtja zavoda v gradu dopolnjujejo z umetniško-kulturnimi intervencijami. Pred časom je tam na tritedenski rezidenci gostoval Simon Chang, fotograf tajvanskega rodu, ki že 12 let živi v Sloveniji. Do 10. oktobra bodo v treh sobah, ki so bile javnosti nedostopne, na ogled fotografije, ki jih je posnel v psihiatrični bolnišnici Hawler v Erbilu v Južnem Kurdistanu v Iraku. Fotografije prikazujejo ljudi iz neke druge institucije, z drugega dela sveta, ki so v prazne sobe in na razpokane stene gradu Cmurek dale obraze in zgodbe ljudi, ki danes živijo v podobnih okoliščinah, kot so nekoč živeli tam.
V kulturni četrti Soteska v središču Ljubljane od 27. maja poteka enajstdnevni Festival odpornosti Soteskaopen 2022, s katerim želijo ulice in nova prizorišča spremeniti v prostore druženja. Na treh ljubljanskih ulicah (Rimska, Gregorčičeva in Soteska) se vrstijo pogovori, številne predstave, delavnice, glasbeni večeri, ki ponujajo muziko in celo ples do nebes, organizirali so izmenjevalnico vinilnih plošč, večer kratkih filmov ... Zamisel za festival je nastala pred dobrimi tremi leti, ko so razmišljali, kako zaustaviti domačine in turiste, ki mimo njih hitijo proti Tromostovju, je povedala Inga Remeta, predsednica društva Gledališče Glej in članica umetniškega sveta festivala Soteskaopen: ''V naši četrti je veliko kakovostnih akterjev na različnih področjih, ki delujemo zelo aktivno in dobro. Že leta smo sodelovali na neformalni ravni, potem pa smo se povezali in združili moči.''
Obnovi gozdnatih površin in trajnostnim človeškim navadam lahko pomaga tudi ekološko-dobrodelni koncert. S tem namenom društvo DREVO sozvočja v nedeljo, 5. 6., v Križankah organizira Koncert za človeka in gozd Zemlje, kjer se bodo zbrala nekatera glasbena imena, ki bodo obiskovalke in obiskovalce opozarjala, da lahko že vsak posameznik z lokalnimi akcijami veliko pripomore k boljšemu življenju.
Kateri so največji znanstveni preboji po posameznih področjih?
V 2. delu niza oddaj o duševnem zdravju se pogovarjamo s tetovatorjem, gorskim reševalcem, amaterskim igralcem, glasbenikom, potapljačem in ambasadorjem kampanje Nisi okej? Povej naprej. Sašem Dudićem - Tavčijem. Zakaj ima lahko tudi človek, ki bi v sodobni družbi po vseh pričakovanjih moral veljati za uspešnega, duševne težave?
Naša terenska ekipa se je minuli vikend odpravila na raziskovanje Posočja. In v Posočju najdemo tudi veliko zanimivih posameznikov. Veliko je tujcev, ki so prišli na dopust, pa jim je bilo tako všeč, da so kar ostali tudi, kljub dolgoletnemu trendu odseljevanja pa se v zadnjih letih v posoške kraje vrača tudi vedno več mladih - morebiti po zaključku študija ali pa po tem, ko so izkusili življenje v tujini. Prav zato toliko bolj cenijo naravo in mir, ki jo nudi Posočje. Ena izmed domačink, ki se je po izkušnjah v prestolnici in tujini vrnila, je tudi Karmen Koren in v njenem butiku Reinkarmika v Kobaridu jo je obiskala Tina Šoln.
Ta konec tedna v Ljubljani in okolici poteka 13. Znanstival, festival promocije znanosti, izobraževanja in kritičnega sklepanja. Bogat tridnevni program je v prestolnico kljub včerajšnjemu deževnemu vremenu pritegnil veliko zvedavih mladih in starejših, ki so navdušeno sledili številnim znanstvenim šovom in eksperimentom. Te so na različnih lokacijah v središču mesta vodili tako domači izvajalci iz Hiše eksperimentov kot tuji gostje.
Ena od turističnih panog, v kateri se v zadnjih letih najpogosteje omenja sodelovanje ponudnikov, izmenjava izkušenj in dobrih praks, je gotovo vinarstvo. Slovenski vinarji iz vseh treh vinorodnih dežel pa so v tem obdobju svoje sodelovanje zelo uspešno prenesli tudi na nogometna igrišča. Slovenska vinska nogometna reprezentanca je, to lahko rečemo brez zadržkov, najboljša v Evropi. Štirikratni evropski prvaki - doslej je bilo odigranih pet prvenstev stare celine - bodo tudi na prihajajočem evropskem nogometnem prvenstvu Vino Euro 2022, ki se prične prihodnji teden na Češkem, v vlogi favorita. Vinsko-nogometno zgodbo je pripravil Jože Pepevnik.
Brez medijev ni javnosti in brez javnosti ni medijev. Zato je potrebno graditi zavezništvo, ki ga ogrožajo družabna omrežja s širjenjem lažnih novic in polarizacijo. V mediju Oštro stavijo na neposreden stik s svojim občinstvom, zato danes ob 17. uri pred Mestno hišo v Ljubljani v okviru projekta Obljuba dela dolg prirejajo javni uredniški sestanek z delovnim naslovom Povolilni posvet. Več o tem, zakaj je potrebno politike držati za besedo in kako novinarjem pri tem lahko pomaga javnost, je Maji Avi Žiberna povedal vodja projekta Matej Zwitter.
V tokratni seriji rekreativnih oddaj smo svojo pozornost usmerili v skupine, ki so večkrat, tudi nehote, nekoliko zapostavljene. Tokratno oddajo posvečamo najmlajšim. Jure Jeromen in Nina Smole sta raziskovala, katera vadba je najprimernejša za predšolske otroke in kako jih najlažje zmotiviramo, da se nam pridružijo pri športnih aktivnostih.
V Ljubljani je te dni potekala 6. Evropska fizikalna olimpijada, ki je v Slovenijo pritegnila 182 mladih genijev z vsega sveta. V dveh tekmovalnih dneh so se pomerili v eksperimentalnem in teoretskem delu, ob reševanju nalog pa so spoznavali tudi lepote naše dežele. Kakšne fizikalne orehe so trli in katere države so se odrezale najbolje?
Bolezen opičje koze zadnje dni precej polni medije, tudi pri nas, potem ko so včeraj sporočili, da imamo tudi v Sloveniji prvi potrjeni primer te bolezni. Opičje koze sicer redko srečamo zunaj Afrike, zdaj pa je opaziti nepričakovan porast primerov po svetu, torej izven njenega običajnega kroga širjenja. Ob tem se skupaj s strokovno javnostjo sprašujemo, zakaj ta virus tokrat tako učinkovito potuje po svetu in ali imajo vse trenutno odkrite različice po svetu, ki so izven Afrike, skupen izvor? Maja Ratej se je po nekaj pojasnil odpravila na ljubljanski Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete k najkompetentnejši slovenski strokovnjakinji za živalske zoonoze profesorici Tatjani Avšič Županc.
Po prvem delu filmskega festivala so vsaj trije filmi v igri za zlato palmo.
Pokljuka ob slovenskih biatloncih in biatlonkah, ki so v teh dneh začeli s pripravami na novo sezono, gosti tudi številčno biatlonsko zasedbo iz Ukrajine. O tem, kako je za Ukrajince in Ukrajinke poskrbljeno na Pokljuki, kakšna je situacija v njihovi domovini, in kaj prinaša prihodnost pa več Aljaž Golčer.
Še nedolgo nazaj se je v Sloveniji delo na daljavo zdelo utopija, pa se je - tudi po sili razmer - uveljavilo in obdržalo. Čeprav izziv usklajevanja dela na daljavo in dela v pisarni oz. hibridnega modela dela še ni v celoti končan, se na trgu dela že pojavljajo številni novi izzivi. Med drugim tudi uvajanje skrajšanega delovnika. Na dogodku Krajši delovni čas - utopija ali prihodnja realnost?, ki je v organizaciji e-Študentskega servisa in Združenja delodajalcev Slovenije v okviru projekta Regijski center za dostojno delo Ljubljana pretekli teden potekal v Ljubljani, so strokovnjaki razpravljali o tem, kakšna prihodnost se obeta na trgu delovne sile v Sloveniji. Kakšne so prednosti krajšega delovnika, s kakšnimi organizacijskimi in zakonskimi ovirami za njegovo uvedbo se podjetja srečujejo? Kakšne so pozitivne in negativne posledice krajšega delovnika in o kakšnih oblikah skrajšanja bomo v prihodnosti razpravljali? Je 8 ur na dan, 5 dni na teden - delovnik, ki ga je pred skoraj 100 leti uvedel Henry Ford, oče optimizacije in vitke proizvodnje - preživel koncept? Je krajši delovnik prihodnost ali utopija? Sogovornice: red. prof. dr. Polona Domadenik Muren, izr. prof. dr. Sara Tement in Jasmina Alić.
Neveljaven email naslov