Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Irski glasbenik Andy Irvine je pred 50 leti živel v komuni v Tacnu pri Ljubljani. In se zaljubil v Slovenke. Kako stari hipi gleda na današnji svet?
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Andy Irvine je z avtoštopom oziroma, kot so rekli takrat, na način zagorelega palca, začel svet odkrivati leta 1965. Z vmesnimi vrnitvami domov, ga je vedno povleklo nazaj na pot, stran od Irske. In takrat se mu je včasih zadelo, da podobno kot on razmišlja še polovica mladih v Evropi: “Imel sem že 26 let, pa tudi nekaj denarja, ki sem ga zaslužil z igranjem. Hipije so ljudje želeli fotografirati, ker so bili drugačni z dolgimi lasmi. Oni pa so to izkoristili in za fotografiranje želeli denar. Jaz tega nisem maral, morda res zato, ker sem bil starejši od večine mladih, ki so takrat potovali po Evropi.”
Čeprav je Andy poslušal takrat priljubljeno glasbo, je sam igral in ustvarjal tradicionalno glasbo. Še vedno jo in še vedno igra, le da zdaj ne več na ulici. Takrat pa je, tudi v Ljubljani, ki mu je bila všeč in mu še vedno je: “Ljubljana je bila leta 1968 zelo majhno mesto in spoznavanje ljudi je bilo veliko laže kot na primer v Rimu ali pa v Atenah. Dejstvo pa je tudi, da je bila v Ljubljani Vida, dekle, v katero sem bil zaljubljen. Ampak ona … Ona ni nikoli … No, bom dejal tako, da je bila to le enostranska ljubezen. In tako sem ostajal v Ljubljani in čakal, da se pa bo morda kaj zgodilo.”
“Zdi se mi, da se je svet premaknil nekam drugam. Da je največji problem sveta terorizem, zaradi katerega je več nadzora. Nadzirajo nas celo z računalniki. Občutek imaš, da oni, kdorkoli že oni so, vedo, kdo si, kje si in kaj počneš. In mislim, da tista svoboda, ki je bila takrat, konec 60. let prejšnjega stoletja, ne obstaja več.”
Andy je Ljubljano obiskal večkrat. Še vedno se spominja gostilne Figovec, pa lokala pri Titovi cesti, kjer je jedel zelenjavno juho. Tivolija in Argentinskega parka, takrat poimenovanega po Leninu.
V začetku 70. let je bila razlog za obisk Daša, s katero sta skupaj potovala po Evropi in mu je ob vrnitvi domov zlomila srce. Našel jo je v komuni v Tacnu in tudi sam tam ostal dva meseca. Še vedno se spomni fantastičnega vstopa v novo leto, leto 1971.
Spomni pa se tudi manj fantastičnih stvari: “Okoliški prebivalci komune so bili zelo konservativni, tako kot so pač ljudje na vasi takrat bili. Mi pa smo bili drugačni, drugače smo se oblačili, imeli smo dolge lase. Nasploh je bil v družbi pogost ta protihipijevski odnos. No, in lokalni fantje so nam večkrat grozili. Sicer nikoli ni prišlo do nasilja, ampak velikokrat pa ni veliko manjkalo.”
Je pa ostala glasba iz tistih časov in Andy Irvine je o Ljubljani napisal kar nekaj skladb.
Pojasnilo slovenske Policije in Darsa glede zastojev na primorski avtocesti ob prvem sneženju. Zastoji so nastali zaradi zdrsov tovornjakov. Zakaj jih torej niso začeli preventivno izločati iz prometa, še preden je do zdrsov in posledično zastojev sploh prišlo?
So glasbena skupina, ki se navdušuje nad ljudskim izročilom. Skladbe za svoj repertoar črpa iz bogate zakladnice glasbe Slovenije, Madžarske, Hrvaške, Makedonije, Srbije, Bosne, Anglije in Rusije
V dnevih, ko najbolj pospešeno kupujemo velikanske količine parafinskih sveč v plastični embalaži, nas njihov projekt oz. način izdelave sveč morda lahko spodbudi k premisleku, da je sveče mogoče narediti tudi okolju bistveno bolj sprejemljivo. In to celo doma.
Skupino Nude poznamo že dvajset let. Kot v marsikateri nadobudni srednješolski zasedbi so tudi njeni člani preigrali marsikatero noto, preden so začeli ustvarjati avtorsko glasbo. Volje in zagnanosti jim ni nikdar manjkalo, v nekaj letih pa so izoblikovali dovolj skladb, da so posneli prvenec Predigra, ki je izšel pred dvajsetimi leti. Več o njem je povedal njihov bobnar Gaber Marolt.
Sweet Peak je elektro-house ekipa, ki prihaja s Sladkega vrha. Predstavili so aktualni singel Kaj bi ti brez mene, ki smo ga izbrali na razpisu Imamo novo glasbo.
Ko so Koala Voice leta 2015 predstavili album Kangaroo’s A Neighbour, so ga prvič v živo zaigrali ravno na Valu 202, v studiu 26. Zdaj so se vanj vrnili z drugim studijskim albumom Wolkenfabrik.
Ko so Koala Voice leta 2015 predstavili album Kangaroo’s A Neighbour, so ga prvič v živo zaigrali ravno na Valu 202, v studiu 26. Zdaj so se vanj vrnili z drugim studijskim albumom Wolkenfabrik.
E^st - Life Goes On St. Vincent - Pills The National - I'll Still Destroy You Koala Voice - Oxygen Thief Dagny - Love You Like That Fickle Friends - Hard To Be Myself The Marías - Déjate Llevar Morgxn - Bruised Fever Ray - To The Moon And Back Syd Feat. Sampha - Show Love Mgmt - Little Dark Age Esther Vallee - Numbers Hamilton Leithauser Feat. Angel Olsen \tHeartstruck (Wild Hunger) Weaves - Walkaway Jessica Lea Mayfield - Sorry Is Gone Jessica Lea Mayfield - Offa My Hands Chela - Bad Habit Jessie Ware Feat. Paul Buchanan - Thinking About You Bishop Briggs - Dream Mabel - Low Key Yumi Zouma \t- Us, Together Yumi Zouma \t- Other People Litany - Bedroom Ella Vos - Rearrange
Ko se na Gosposvetski cesti v Ljubljani s prenovo ceste odpre zgodovina
Predstavljamo dvojec PiP. Prvi plod tega sodelovanja je skladba Trenutek, izbranka razpisa Imamo novo glasbo.
Kako zapuščene stavbe vplivajo na naše okolje in kaj vse nam sporočajo? Kazijo naš prostor ali mu dodajo vrednost? Pablo Maurer je ameriški fotograf, ki se pretežno ukvarja s fotografiranjem zapuščenih stavb v Združenih državah, v Sloveniji se s tem ukvarja Maruša Puhek, ki je tudi ustanovila spletno stran Abandoned Slovenia. Oba pravita, da bi bila zanju tragedija, če bi takšne stavbe, iz katerih črpata navdih, porušili. Romantičen pogled na stavbe bo malce bolj kritično pokomentirala sociologinja Srna Mandić, ki se ukvarja z vprašanjem prostorske problematike in obnove starih stavb.
Bomb Shell je energična mlada skupina na slovenski glasbeni sceni. V okviru projekta Imamo novo glasbo predstavljamo njeno skladbo Poletim.
Ob zgoščevanju in zastoju prometa se umikamo skrajno levo in desno, torej tudi prek črte ter na odstavni pas, ki se zdaj s spremembo zakonodaje širi za vsaj dva metra.
Ura in pol četrtkovega večera je bila na Valu 202 namenjena punku, Pankrtom in orisu drugih časov. Najprej ste lahko slišali pogovor Tomaža Purkarta s Petrom Lovšinom tik pred velikim koncertom skupine Pankrti ob 40 letnici delovanja, sledil pa je posnetek t.i. radijskega Punkomentarca, posebne oddaje ob 30. obletnici prvega koncerta skupine Pankrti.
Ura in pol četrtkovega večera bo na Valu 202 namenjena punku, Pankrtom in orisu drugih časov. Najprej boste slišali pogovor Tomaža Purkarta s Petrom Lovšinom tik pred velikim koncertom skupine Pankrti ob 40 letnici delovanja, sledil pa bo posnetek t.i. radijskega Punkomentarca, posebne oddaje ob 30. obletnici prvega koncerta skupine Pankrti.
Neveljaven email naslov