Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kelly Finnigan je pevec in klaviaturist ameriške funk-soul zasedbe Monophonics. Pravi, da je glasba danes preveč čista in popolna, sam obožuje groove in naravno surovost muzike. V intervjuju pripoveduje o življenju koncertnega glasbenika, o odraščanju s svetovno znanim očetom in kalifornizaciji v glasbi in kulturi.
Kelly Finnigan je pevec in klaviaturist plemenitih glasbenih korenin. Pravi, da je glasba danes preveč čista in popolna, sam obožuje groove in naravno surovost muzike
Eden od letošnjih vrhuncev domačega festivalskega dogajanja je bil koncert zasedbe Monophonics na Festivalu Lent, na katerem sem ujela pevca in klaviaturista Kellyja Finnigana. Med tonsko vajo mi je pomahal z odra in s prsti nakazal, da potrebuje še nekaj minut. Potem je zapel. Še postavljavci odra in tribun so obstali, s težko opremo v rokah, in prisluhnili. Šestčlanski soul-funk motor brni, da se oder trese, glasbeniki plešejo in se smejijo. San Francisco je prišel v Maribor! In zato ni čudno, da je Kelly Finnigan najprej poudaril, da je Kalifornijčan.
Dober dan, sem Kelly Finnigan iz Kalifornije in član benda Monophonics.
Res ste ponosni na to, da prihajate iz Kalifornije, kajne?
Glede na to, kakšen je položaj v svetu in Združenih državah, sem zelo ponosen, da sem iz Kalifornije, in ne preveč ponosen na to, da sem iz ZDA.
Kaj si mislite o migracijski krizi? Verjetno jo občutite tudi pri nas – v Evropi med turnejo …
Na srečo imamo vizo, dovoljenje za igranje, nastopanje in potovanje. Je pa položaj preprosto moreč, zelo me vznemirja. Vsak dan nas na krizo opominjajo tudi v novicah … Leži mi na duši. V resnici me je sram, da se dogajajo take stvari.
Kelly Finnigan, je to nekaj, kar vpliva na vašo glasbo in delo? So to tematike, ki vam pomagajo ustvarjati?
Vsekakor smo napisali, no, tudi sam sem napisal kar nekaj besedil, ki naslavljajo zdajšnjo politiko. A so še bolj pomembna čustva, ki so povezana z aktualnimi dogodki: občutki zmede, izgube, bolečine. Ta čustva prelivamo v glasbo.
Ko Evropejci pomislimo na Kalifornijo, se nam pred očmi narišejo sonce in zagoreli ljudje. Vaša glasba ni nastajala pod vplivom kalifornizacije – ni seksualizirana, popularizirana v tem smislu.
Ja, mislim, da je globlja od tega, a vseeno rad organsko ustvarjam glasbo, ki prinaša občutek veselja in sonca. Sta pa seksualnost in eksotičnost Hollywooda in Los Angelesa za ljudi nepredstavljiva, celo za tiste z drugega konca ZDA. Moja družina izvira iz srednjega zahoda države, zato sem odraščal z južnjaškim soulom in rnb-jem. Raje naslavljam težke teme, ker imam občutek, da smo preveč površinski. Na družabnih omrežjih je lahko prikazati, da je vse v redu, a v resnici se vsi spopadamo s težkimi trenutki. Včasih se zdi, da so slabi trenutki nekaj, česar ne moremo premagati. To se je zgodilo številnim slavnim, uspešnim, priljubljenim osebnostim. V zadnjem času Anthonyju Bourdainu in Kate Spade. Mislim, da so v ljudeh različna trenja, zato si želim kot glasbenik prikazati vse – vlak življenja. Si pa želim snemati tudi veselo glasbo, na novem albumu hočemo dati ljudem upanje, sprašujemo se, kaj početi, ko bo izza oblaka posijalo sonce.
Pa vendar, kako se sami spopadate z osebnimi težavami? V medijih nenehno spremljamo po eni strani popolno življenje glasbenikov, po drugi strani pa njihove boje in spodrsljaje. Spomnimo se samo priljubljenega didžeja in producenta Aviciija, ki je končal svoje življenje. Kelly Finnigan, kako rešujete osebne konflikte, krize?
Zelo sem srečen, da se lahko zatečem v ustvarjanje glasbe, da tam izrazim svoje občutke, žalost, jezo, energijo. Lepo je, da lahko z drugimi delim svoja čustva. To je sanjska služba, glasbeniki smo privilegirani, a gre za težko delo. Kdor koli misli, da se nam ni treba zbuditi zgodaj zjutraj in delati … Ne zbudimo se, ko se nam zahoče, malo improviziramo in popivamo. Kdor se odloči za tak način življenja, pač ne more zdržati dolgo. Biti glasbenik je naporno delo, pogosto se počutiš, kot da se vzpenjaš na hrib s polno naloženim nahrbtnikom. A ko prilezeš na vrh hriba, gore, te preplavi občutek zadovoljstva. Vredno je vsega truda in napora. Lahko sem hvaležen, da se ob pomoči glasbe spopadam s svojimi osebnimi težavami.
Kelly Finnigan, med odraščanjem ste pri delu opazovali očeta, vrhunskega glasbenika, ki je veliko vadil, potoval in koncertiral. Ste ga sploh kaj videvali, ste mu rekli oče ali stric?
Veliko časa sva preživela skupaj. Ko sem se pozneje odločil, da želim potovati in koncertirati, sem se o tem seveda tudi pogovoril z njim. Sem se pa veliko naučil od njega samo z opazovanjem, zlasti v najstniških letih.
Zanimivo, običajno se v najstniških letih staršem upiramo …
Seveda nisem želel početi vsega, kar je počel on. Sem pa vpijal njegovo znanje kot spužva. Hotel sem se učiti. Opazoval sem, kako se je vedel na odru, se učil, kako postati profesionalni glasbenik. Pozneje, ko sem odraščal, sva se več pogovarjala. Z njim imam izvrsten odnos, ko se staraš, si si z očetom vse bližje, nanj gledaš kot na prijatelja, ne več samo kot na enega od staršev.
Kelly, nekje sem prebrala, da ste samouk. Spremljala sem vas na generalki, presenetilo me je, da obvladate tudi glasbeno teorijo …
Ja, sčasoma sem jo usvojil, in to brez uporabe Youtuba! Sem pa očetu zastavljal številna vprašanja, ogromno sem bral in poslušal veliko glasbe. V resnici sem študiral glasbo, ostril svoje instinkte in uho. Ubral sem obratno pot – številni začnejo s tehničnimi vajami in teorijo, šele potem začnejo poslušati in opazovati glasbo. Sam sem začel s tem, luščil sem plasti glasbe – zakaj taka melodija, ta instrument … Vedno sem bil poslušalec, zainteresiran za konstrukcijo. Ko sem se odločil, da želim ustvarjati glasbo, in bom sodeloval s profesionalci, ki poznajo teorijo, sem vedel, da se moram izučiti. Počasi sem postajal vse boljši, pri sodelovanju s kolegi glasbeniki pa se še dodatno kalim.
Kaj je prvi instrument, ki ga ujamete pri tem procesu razslojevanja glasbe?
Bobni. Ker so temelji, na katerih stoji glasba. Brez dobrega ritma je težko imeti kakovost. Gre za zvok, kako se prilegajo vsem drugim instrumentom. Rad imam sproščen zvok bobnov, da ne zvenijo robotsko. Ugasnite metronom in “gruvajte”, migajte! Čeprav ni čisto popoln ritem, niti ni treba, da je vse popolno! Glasba se mora premikati. Zelo sem torej naklonjen sproščenim bobnarjem, odlični primeri so Earl Palmer, James Gadson, Al Jackson Junior. Eni od najboljših bobnarjev vseh časov. Skratka, če obožujete glasbo in želite poslušati vrhunske bobnarje, to so ti trije!
Kelly Finnigan, slišala sem, da ste po naključju postali pevec skupine Monophonics. Primarno ste namreč klaviaturist. Zakaj ste začeli peti, so vas člani benda v to prisilili ali ste se že prej spogledovali z mestom pevca?
V preteklosti sem pel, a nisem bil preveč samozavesten. Moj oče je vrhunski pevec … Pel je z Etto James, najemal ga je tudi Jerry Wexler, producent izjemne Arethe Franklin. Sodeloval je z Bonnie Raitt, Davom Masonom, Joejem Cockerjem … To je strah vzbujajoče, nisem upal slediti njegovim stopinjam. A me je nekaj vseeno gnalo, tudi oče me je spodbujal. Ko prvič zapoješ pred množico, je tako, kot bi se slekel. Si popolnoma ranljiv, počutiš se izpostavljenega. Ljudje so bili na srečo zelo prijazni, če bi me zatrli, se ne bi več nikoli pojavil na odru. Tudi člani benda Monophonics so me spodbujali, kar mi je izredno pomagalo.
Tudi sami ste znani po tem, da spodbujate poslušalce, naj sodelujejo z vami. Ste šovman. Je to nekaj naravnega ali vas je v to prisilila zabavna glasbena industrija, je to nekaj, česar ste se priučili?
Ne, sem naravni gibalec. Muzika me spravi v gibanje, rad se premikam. Od nekdaj sem tak, že kot majhen sem stresal glavo in ramena ob poslušanju glasbe. Občudujem svoje vzornike: Raya Charlesa, Jamesa Browna, Ottisa Reddinga, Sama Cooka, ki so zelo energični. So šovmeni, ustvarjajo šov. Ljudje si zato vzamejo čas, si privoščijo koncert. Nočem biti opazovan, hočem, da vsi doživimo isti občutek: jaz igram, vi uživate, jaz vam dajem ljubezen, vi mi jo vračate. Hočem, da ljudje vedo, da sem pri stvari, da se lahko počutijo svobodne, da zaplešejo, se zabavajo in sprostijo. Vsi hočejo biti kul!
Kelly Finnigan, z zasedbo Monophonics svojo glasbo nekako opredeljujete kot psihedelični rock. Ta izvira iz šestdesetih let in vsi vemo, da je nastajal tudi pod vplivom LSD-ja in drugih prepovedanih sredstev. Glede na pritiske, ki jih doživljate – kakšen je vaš odnos do drog?
Želim poudariti: če želite eksperimentirati z drogami, počakajte, da boste za to dovolj zreli in odgovorni. Nimam težav z eksperimentiranjem, a moraš biti pri tem preudaren, v varnem okolju in z ljudmi, ki jim zaupaš. Mislim, da bi morale biti droge dekriminalizirane. Če ljudem nekaj prepoveš, bodo po tem še bolj hrepeneli. Seveda s tem ne bomo rešili vseh težav, a se pri takih odločitvah stvari pogosto izboljšajo. Kako pa vplivajo na glasbenike? Poznam ljudi, celo družinske člane, ki so imeli težave z alkoholom in drogami. To je zelo žalostno in grozljivo. Na koncu gre za odgovornost, nadzor in samospoštovanje: razlika je med zabavo in zlorabo. Če poslušate in imate težave, trpite. Najhujša stvar je, da molčite, saj se boste samo pogrezali, raje se pogovorite s prijatelji in bližnjimi.
V psihedeličnem rocku in funku gre za glasbeno eksperimentiranje, a ste v zasedbi Monophnics privrženci precej tradicionalne glasbene postavitve. Na odru ni nobenih nenavadnih instrumentov ali zvokov.
Ne, na odru smo tradicionalisti. Zato pa v studiu uporabimo vse, kar daje glasbi barvo, unikatnost. Z Ianom McDonaldom sva producenta naše glasbe, uporabljamo veliko analogne opreme, stare mikrofone, trak in druge kul stvari. Radi imamo karakteristike, ki jih taka oprema daje našemu zvoku. Pa ne le zato, ker je stara in retro. V nekem trenutku je tehnologija postala preveč napredna in smo izgubili tisto pristno, naravno surovost glasbe. Danes mora biti popolnejša, čistejša, kakovostnejša. Izgubili smo občutek, mi pa hočemo ustvarjati iskreno glasbo, zvok ljudi, ki skupaj v sobi igrajo na instrumente.
Kelly Finnigan je pevec in klaviaturist ameriške funk-soul zasedbe Monophonics. Pravi, da je glasba danes preveč čista in popolna, sam obožuje groove in naravno surovost muzike. V intervjuju pripoveduje o življenju koncertnega glasbenika, o odraščanju s svetovno znanim očetom in kalifornizaciji v glasbi in kulturi.
Kelly Finnigan je pevec in klaviaturist plemenitih glasbenih korenin. Pravi, da je glasba danes preveč čista in popolna, sam obožuje groove in naravno surovost muzike
Eden od letošnjih vrhuncev domačega festivalskega dogajanja je bil koncert zasedbe Monophonics na Festivalu Lent, na katerem sem ujela pevca in klaviaturista Kellyja Finnigana. Med tonsko vajo mi je pomahal z odra in s prsti nakazal, da potrebuje še nekaj minut. Potem je zapel. Še postavljavci odra in tribun so obstali, s težko opremo v rokah, in prisluhnili. Šestčlanski soul-funk motor brni, da se oder trese, glasbeniki plešejo in se smejijo. San Francisco je prišel v Maribor! In zato ni čudno, da je Kelly Finnigan najprej poudaril, da je Kalifornijčan.
Dober dan, sem Kelly Finnigan iz Kalifornije in član benda Monophonics.
Res ste ponosni na to, da prihajate iz Kalifornije, kajne?
Glede na to, kakšen je položaj v svetu in Združenih državah, sem zelo ponosen, da sem iz Kalifornije, in ne preveč ponosen na to, da sem iz ZDA.
Kaj si mislite o migracijski krizi? Verjetno jo občutite tudi pri nas – v Evropi med turnejo …
Na srečo imamo vizo, dovoljenje za igranje, nastopanje in potovanje. Je pa položaj preprosto moreč, zelo me vznemirja. Vsak dan nas na krizo opominjajo tudi v novicah … Leži mi na duši. V resnici me je sram, da se dogajajo take stvari.
Kelly Finnigan, je to nekaj, kar vpliva na vašo glasbo in delo? So to tematike, ki vam pomagajo ustvarjati?
Vsekakor smo napisali, no, tudi sam sem napisal kar nekaj besedil, ki naslavljajo zdajšnjo politiko. A so še bolj pomembna čustva, ki so povezana z aktualnimi dogodki: občutki zmede, izgube, bolečine. Ta čustva prelivamo v glasbo.
Ko Evropejci pomislimo na Kalifornijo, se nam pred očmi narišejo sonce in zagoreli ljudje. Vaša glasba ni nastajala pod vplivom kalifornizacije – ni seksualizirana, popularizirana v tem smislu.
Ja, mislim, da je globlja od tega, a vseeno rad organsko ustvarjam glasbo, ki prinaša občutek veselja in sonca. Sta pa seksualnost in eksotičnost Hollywooda in Los Angelesa za ljudi nepredstavljiva, celo za tiste z drugega konca ZDA. Moja družina izvira iz srednjega zahoda države, zato sem odraščal z južnjaškim soulom in rnb-jem. Raje naslavljam težke teme, ker imam občutek, da smo preveč površinski. Na družabnih omrežjih je lahko prikazati, da je vse v redu, a v resnici se vsi spopadamo s težkimi trenutki. Včasih se zdi, da so slabi trenutki nekaj, česar ne moremo premagati. To se je zgodilo številnim slavnim, uspešnim, priljubljenim osebnostim. V zadnjem času Anthonyju Bourdainu in Kate Spade. Mislim, da so v ljudeh različna trenja, zato si želim kot glasbenik prikazati vse – vlak življenja. Si pa želim snemati tudi veselo glasbo, na novem albumu hočemo dati ljudem upanje, sprašujemo se, kaj početi, ko bo izza oblaka posijalo sonce.
Pa vendar, kako se sami spopadate z osebnimi težavami? V medijih nenehno spremljamo po eni strani popolno življenje glasbenikov, po drugi strani pa njihove boje in spodrsljaje. Spomnimo se samo priljubljenega didžeja in producenta Aviciija, ki je končal svoje življenje. Kelly Finnigan, kako rešujete osebne konflikte, krize?
Zelo sem srečen, da se lahko zatečem v ustvarjanje glasbe, da tam izrazim svoje občutke, žalost, jezo, energijo. Lepo je, da lahko z drugimi delim svoja čustva. To je sanjska služba, glasbeniki smo privilegirani, a gre za težko delo. Kdor koli misli, da se nam ni treba zbuditi zgodaj zjutraj in delati … Ne zbudimo se, ko se nam zahoče, malo improviziramo in popivamo. Kdor se odloči za tak način življenja, pač ne more zdržati dolgo. Biti glasbenik je naporno delo, pogosto se počutiš, kot da se vzpenjaš na hrib s polno naloženim nahrbtnikom. A ko prilezeš na vrh hriba, gore, te preplavi občutek zadovoljstva. Vredno je vsega truda in napora. Lahko sem hvaležen, da se ob pomoči glasbe spopadam s svojimi osebnimi težavami.
Kelly Finnigan, med odraščanjem ste pri delu opazovali očeta, vrhunskega glasbenika, ki je veliko vadil, potoval in koncertiral. Ste ga sploh kaj videvali, ste mu rekli oče ali stric?
Veliko časa sva preživela skupaj. Ko sem se pozneje odločil, da želim potovati in koncertirati, sem se o tem seveda tudi pogovoril z njim. Sem se pa veliko naučil od njega samo z opazovanjem, zlasti v najstniških letih.
Zanimivo, običajno se v najstniških letih staršem upiramo …
Seveda nisem želel početi vsega, kar je počel on. Sem pa vpijal njegovo znanje kot spužva. Hotel sem se učiti. Opazoval sem, kako se je vedel na odru, se učil, kako postati profesionalni glasbenik. Pozneje, ko sem odraščal, sva se več pogovarjala. Z njim imam izvrsten odnos, ko se staraš, si si z očetom vse bližje, nanj gledaš kot na prijatelja, ne več samo kot na enega od staršev.
Kelly, nekje sem prebrala, da ste samouk. Spremljala sem vas na generalki, presenetilo me je, da obvladate tudi glasbeno teorijo …
Ja, sčasoma sem jo usvojil, in to brez uporabe Youtuba! Sem pa očetu zastavljal številna vprašanja, ogromno sem bral in poslušal veliko glasbe. V resnici sem študiral glasbo, ostril svoje instinkte in uho. Ubral sem obratno pot – številni začnejo s tehničnimi vajami in teorijo, šele potem začnejo poslušati in opazovati glasbo. Sam sem začel s tem, luščil sem plasti glasbe – zakaj taka melodija, ta instrument … Vedno sem bil poslušalec, zainteresiran za konstrukcijo. Ko sem se odločil, da želim ustvarjati glasbo, in bom sodeloval s profesionalci, ki poznajo teorijo, sem vedel, da se moram izučiti. Počasi sem postajal vse boljši, pri sodelovanju s kolegi glasbeniki pa se še dodatno kalim.
Kaj je prvi instrument, ki ga ujamete pri tem procesu razslojevanja glasbe?
Bobni. Ker so temelji, na katerih stoji glasba. Brez dobrega ritma je težko imeti kakovost. Gre za zvok, kako se prilegajo vsem drugim instrumentom. Rad imam sproščen zvok bobnov, da ne zvenijo robotsko. Ugasnite metronom in “gruvajte”, migajte! Čeprav ni čisto popoln ritem, niti ni treba, da je vse popolno! Glasba se mora premikati. Zelo sem torej naklonjen sproščenim bobnarjem, odlični primeri so Earl Palmer, James Gadson, Al Jackson Junior. Eni od najboljših bobnarjev vseh časov. Skratka, če obožujete glasbo in želite poslušati vrhunske bobnarje, to so ti trije!
Kelly Finnigan, slišala sem, da ste po naključju postali pevec skupine Monophonics. Primarno ste namreč klaviaturist. Zakaj ste začeli peti, so vas člani benda v to prisilili ali ste se že prej spogledovali z mestom pevca?
V preteklosti sem pel, a nisem bil preveč samozavesten. Moj oče je vrhunski pevec … Pel je z Etto James, najemal ga je tudi Jerry Wexler, producent izjemne Arethe Franklin. Sodeloval je z Bonnie Raitt, Davom Masonom, Joejem Cockerjem … To je strah vzbujajoče, nisem upal slediti njegovim stopinjam. A me je nekaj vseeno gnalo, tudi oče me je spodbujal. Ko prvič zapoješ pred množico, je tako, kot bi se slekel. Si popolnoma ranljiv, počutiš se izpostavljenega. Ljudje so bili na srečo zelo prijazni, če bi me zatrli, se ne bi več nikoli pojavil na odru. Tudi člani benda Monophonics so me spodbujali, kar mi je izredno pomagalo.
Tudi sami ste znani po tem, da spodbujate poslušalce, naj sodelujejo z vami. Ste šovman. Je to nekaj naravnega ali vas je v to prisilila zabavna glasbena industrija, je to nekaj, česar ste se priučili?
Ne, sem naravni gibalec. Muzika me spravi v gibanje, rad se premikam. Od nekdaj sem tak, že kot majhen sem stresal glavo in ramena ob poslušanju glasbe. Občudujem svoje vzornike: Raya Charlesa, Jamesa Browna, Ottisa Reddinga, Sama Cooka, ki so zelo energični. So šovmeni, ustvarjajo šov. Ljudje si zato vzamejo čas, si privoščijo koncert. Nočem biti opazovan, hočem, da vsi doživimo isti občutek: jaz igram, vi uživate, jaz vam dajem ljubezen, vi mi jo vračate. Hočem, da ljudje vedo, da sem pri stvari, da se lahko počutijo svobodne, da zaplešejo, se zabavajo in sprostijo. Vsi hočejo biti kul!
Kelly Finnigan, z zasedbo Monophonics svojo glasbo nekako opredeljujete kot psihedelični rock. Ta izvira iz šestdesetih let in vsi vemo, da je nastajal tudi pod vplivom LSD-ja in drugih prepovedanih sredstev. Glede na pritiske, ki jih doživljate – kakšen je vaš odnos do drog?
Želim poudariti: če želite eksperimentirati z drogami, počakajte, da boste za to dovolj zreli in odgovorni. Nimam težav z eksperimentiranjem, a moraš biti pri tem preudaren, v varnem okolju in z ljudmi, ki jim zaupaš. Mislim, da bi morale biti droge dekriminalizirane. Če ljudem nekaj prepoveš, bodo po tem še bolj hrepeneli. Seveda s tem ne bomo rešili vseh težav, a se pri takih odločitvah stvari pogosto izboljšajo. Kako pa vplivajo na glasbenike? Poznam ljudi, celo družinske člane, ki so imeli težave z alkoholom in drogami. To je zelo žalostno in grozljivo. Na koncu gre za odgovornost, nadzor in samospoštovanje: razlika je med zabavo in zlorabo. Če poslušate in imate težave, trpite. Najhujša stvar je, da molčite, saj se boste samo pogrezali, raje se pogovorite s prijatelji in bližnjimi.
V psihedeličnem rocku in funku gre za glasbeno eksperimentiranje, a ste v zasedbi Monophnics privrženci precej tradicionalne glasbene postavitve. Na odru ni nobenih nenavadnih instrumentov ali zvokov.
Ne, na odru smo tradicionalisti. Zato pa v studiu uporabimo vse, kar daje glasbi barvo, unikatnost. Z Ianom McDonaldom sva producenta naše glasbe, uporabljamo veliko analogne opreme, stare mikrofone, trak in druge kul stvari. Radi imamo karakteristike, ki jih taka oprema daje našemu zvoku. Pa ne le zato, ker je stara in retro. V nekem trenutku je tehnologija postala preveč napredna in smo izgubili tisto pristno, naravno surovost glasbe. Danes mora biti popolnejša, čistejša, kakovostnejša. Izgubili smo občutek, mi pa hočemo ustvarjati iskreno glasbo, zvok ljudi, ki skupaj v sobi igrajo na instrumente.
Dj Sunnysun ali Sunny Al Saleh je Slovenski hiphopovski sceni dobro poznan. Je producent, raper, ustvarjalec bitov, didžej, lastnik trgovine z vinilnimi ploščami BigNose, ima pa tudi svojo založbo Big Nose Ent. Sunnyjevi glasbi lahko prisluhnete na njegovem Bandcamp ali Soundcloud profilu. Rodil se je na Rijeki, se med osnovno šolo preselil v Slovenijo in se zelo mlad in zelo kmalu začel spogledovati s hiphopom. V devetdesetih so se s prijatelji zbirali pred Cankarjem, nekateri so iskali ljubezen, se družili, drugi pa so freestylali in ob koncih tedna obiskovali kinematografe, kjer so se vrteli skejtarski filmi. Ob koncu so si zapisovali, katere skladbe so se v filmih predvajale, nato pa zavili do prve trgovine z vinilkami ter kasetami in kupili, kar je bilo na voljo. To je bil začetek. Pozneje ga je strast do glasbe peljala v Skopje, kjer je študiral hiphop in začel odkrivati svet vzorčenja. Nekje v srednjih dvajsetih se je odločil, da se bo s hiphopom začel ukvarjati profesionalno, za to pa je ključnega pomena zelo široko poznavanje glasbe. Sunny jo odkriva na veliko načinov: prek interneta, prijateljev, kaset, cedejev, najraje pa prek vinilnih plošč. "Vsako nedeljo sem bil ob 6.00 zjutraj na bolšjaku. Največ sem iskal jugo džez, ker me je to zanimalo. Petrovič, Gojkovič, Privšek, Adamič ... to so bli naši skladatelji, ki so igrali črnsko glasbo. Iz tega smo delali veliko hiphopa. Imel pa sem tudi letake 'odkupujem gramofonske plošče'. Šli smo do vseh blokov in metali v nabiralnike na Fužinah, v Šiški. Klicali so nas, vzemite, to vam dam zastonj, jaz sem to hotela vreči v smeti." V hiphop verjame in ga živi, zato ga tudi skuša prenašati naslednjim generacijam. Ob pomoči kolegov že osem let organizira Dj telovadnice – serijo delavnic, kjer mladim predstavljajo ustvarjalno moč hiphopovske kulture in jih kot didžeji oziroma producenti spoznavajo z osnovami tehnik in produkcije. "Največje težave pri ustvarjanju so ego problemi, ko hočeš, da je nekaj perfektno. S tem se tudi srečujejo mladi in toliko študirajo perfekcijo zvoka, da noter ni nič glasbenosti. To se sliši potem tehnično fenomenalno, ampak komad je pa zanič." Samplanje oziroma vzorčenje je proces ustvarjanja nove glasbe iz že obstoječih posnetkov oz. delov posnetkov (semplov), ki se jih smiselno vkomponira v drugo skladbo. Vzorec je lahko kateri koli del skladbe. Lahko vsebuje elemente ritma, melodije, govora, petja, efektov.
Na prvi spletni poslovni forum Fakultete za elektrotehniko so naslovili enega ključnih izzivov slovenskega gospodarstva – dvig dodane vrednosti. Pomemben del rešitve se skriva v učinkovitem sodelovanju med gospodarsko in akademsko sfero, ki ima dva stebra: kadrovskega in razvojno-raziskovalnega. Zaradi naglega razvoja morajo na fakulteti nenehno posodabljati predmete in učne programe. Hitremu tehnološkemu napredku težko sledijo tudi v gospodarstvu in prav tovrstni dogodki predstavljajo priložnost za združitev moči in krepitev sodelovanja.
Psihoanalitik Pavel Fonda se s človeško psiho ukvarja že desetletja.Po njegovem mnenju je paradoksalno, da se je z epidemijo koronavirusne bolezni še dodatno povečalo nezaupanje v znanost, čeprav ravno ta ista znanost sodobnemu človeku omogoča boljše in daljše življenje. V časih, ko se stopnjujejo napetosti vseh vrst, zato opominja, da je vsak človek del družbenega metabolizma in vanj prispeva v dobrem in slabem. V pogovoru pa tudi o tesni slovenski dvomilijonski stvarnosti.
Ob svetovnem dnevu Romov o težavah šolanja romskih otrok na daljavo med pandemijo in drugačnim vrednotenjem izobrazbe. Socialna delavka Mojca Vegelj pravi, da je najprej treba razumeti okoliščine, v katerih romski otroci živijo.
V zadnjem času, ko svet, kar se potovanj tiče, ni več tako majhen, je dragocena vsaka priložnost za obisk bolj oddaljenih dežel. Izkoristil jo je tudi Sandi Škvarč, ki je ekipo Dobovca, slovenske državne prvake v dvoranskem nogometu, spremljal na gostovanju v kazahstanskem Almatyju, kjer so priigrali nastop na zaključnem turnirju lige prvakov. Ob športnih je iskal tudi druge zgodbe o tej državi in osrednjo našel v restavraciji z imenom Trieste, ki jo je pred leti v Almatyju odprl gostinec iz Rogaške Slatine.
Število prostovoljcev v Afriki se je v zadnjem letu zaradi pandemije občutno zmanjšalo, kar predstavlja velik manko za tamkajšnje ljudi. Tina Mele se je navkljub vsem omejitvam odločila pomagati v Gambiji, 18 dni je pomagala v vrtcu. Tam se je pridružila še eni Slovenki, Jasmini Kozinc, ki za stalno živi in deluje v Afriki. Kakšne so zdravstvene, gospodarske in družbene razmere v Gambiji, ki je močno prizadeta tudi zaradi izpada turizma?
Vrtci ob ponovnem zaprtju sprejemajo samo otroke staršev, ki delajo v kritični infrastrukturi. Potrdilo o delu v kritični infrastrukturi morata predložiti oba starša. Kakšne so stiske staršev in na kaj opozarja Skupnost vrtcev Slovenije?
Ostanite, kjer ste in si nadenite masko! Kaj velja od 1. do 11. aprila? Kaj obratuje? Kaj je zaprto? Za koga to ne velja?
Samplanje oziroma vzorčenje je proces ustvarjanja nove glasbe iz že obstoječih posnetkov oz. delov posnetkov (semplov), ki se jih smiselno vkomponira v drugo skladbo. "Semplanje je to, da iz enega sveta vzameš košček, ki te prevzame, in narediš en svoj nov svet." – Ghet Vzorec je lahko kateri koli del skladbe. Lahko vsebuje elemente ritma, melodije, govora, petja, efektov. "Ta košček, ki ga iz skladbe vzameš, je lahko le začeten intro, drumline, neki efekt, del vokala, lahko je samo neki govor, lahko je le izdih!" – Dj Zeds Čar vzorčenja je v iskanju starih beatov, melodij, ki so posneti v točno določenem času in s točno določenim pridihom, energijo in zvokom. Vzorce lahko potem nanašamo večkrat, jim spreminjamo tonaliteto, tempo, jih loopamo, torej dajemo v zanke. Skozi leta je postalo vzorčenje predvsem a ne ekskluzivno domena v hip hopu, ki se je iz semplanja pravzaprav razvil. Tako je namreč nastala večina podlag – najprej za breakdance, pozneje še za rap. V naslednjih epizodah bodo z nami domači glasbeni ustvarjalci in semplarji Dj Sunny Sun (Sunny Al Saleh), Ghet (Benjamin Džinić) in DJ Zeds (Zvezdan Simić), ki bodo opisovali svojo pot do semplanja, njihov način odkrivanja, sortiranja, kombiniranja in produciranja glasbe.
Janez Janša, avtor, režiser, performer in raziskovalec sodobnih umetnosti po skoraj dveh desetletjih koncuje vodenje Zavoda Maska. O minulem delu, o gledališcu in kulturi v casu epidemije pa tudi o umetniškem delu doma in v tujini je spregovoril z Natašo Štefe.
Janez Janša, avtor, režiser, performer in raziskovalec sodobnih umetnosti po skoraj dveh desetletjih koncuje vodenje Zavoda Maska. O minulem delu, o gledališcu in kulturi v casu epidemije pa tudi o umetniškem delu doma in v tujini je spregovoril z Natašo Štefe.
Včeraj se je v Cankarjevem domu začel 23. Festival dokumentarnega filma. 20 celovečernih in štiri kratke filme si je zaradi epidemije mogoče ogledati kar z domačega kavča. Med njimi je tudi aktualen in družbenokritičen film Ujete v medmrežju, v katerem sta se češka režiserja Barbora Chalupova in Vít Klusák lotila filmskega eksperimenta. Na igralski avdiciji sta izbrala tri polnoletna dekleta. Ustvarili so jim lažne spletne profile 12-letnic. Filmski eksperiment je postopoma postal družbena intervencija, saj je pripeljal do konkretnih obtožb. Gost v pogovoru je Andrej Motl, sodelavec Spletnega očesa.
Kdaj bodo Trisa izpustili v naravo, kaj se od njega pričakuje in kako poteka projekt ponovne naselitve risov iz Romunije in Slovaške v Slovenijo in Hrvaško?
Slikar Fortunat Bergant je eden od glavnih predstavnikov slovenskega baročnega slikarstva. S svojimi deli je močno vplival na umetnostno podobo dežele druge polovice 18. stoletja, v kateri je živel in ustvarjal. Po sedemdesetih letih od zadnje pregledne razstave Bergantovega slikarstva in ob jubilejni tristoti obletnici njegovega rojstva so v Narodni galeriji postavili na ogled slikarjeva najbolj reprezentativna dela, s katerimi orisujemo zgodbo o življenju in delu najbolj "našega", "enigmatičnega" in "posebnega" umetnika.
Letošnji 15. marec – svetovni dan pravic potrošnikov – je posvečen problematiki onesnaževanja okolja s plastiko. V Evropski uniji letno porabimo kar 16 milijard kavnih lončkov. V Sloveniji se je količina plastike v zadnjih nekaj letih povečala za enormnih 50 kilogramov na gospodinjstvo, kar nas opozarja na to, da moramo drastično ukrepati, če želimo kaj spremeniti.
Matej Bradaškja se je v zadnjih letih posvetil alpinističnemu, ekstremnemu smučanju, za kar so pomembne dobre osnove, ki jih je v otroških letih pilil na urejenih progah. Za seboj ima več sto spustov z vrhov v Sloveniji in tujini, med drugim je bil tudi član 13-dnevne odprave Ivice Kostelića v osrčje Islandije spomladi 2019, o kateri so posneli polurni dokumentarni film Skiing the fire ring. V pogovoru več pove o čarih zimskih vzponov, pripravah in previdnosti ter na drugi strani tudi o tveganju v nevarnih razmerah.
V relativno mirni soseski Aten Nea Smirni so policisti v nedeljo nadzirali in preverjali upoštevanje ukrepov proti širjenju novega koronavirusa. Tako so po poročanju številnih prič in medijev pristopili tudi do družin, ki so se na kratko ustavili in hoteli na klopeh odpočiti. Policisti so jih zaradi tega želeli kaznovati z denarno kaznijo, s čimer se prisotni niso strinjali. Pri tem so jih podprli tudi mimoidoči ter se zapletli v spor s policisti, ki so zaradi tega poklicali okrepitve. Naenkrat so mlajšega moškega, ki se je zapletel v verbalni spor s policisti, slednji začeli s palicami brutalno pretepati. Kmalu je po družabnih omrežjih zaokrožil video in še isti dan se je mobilizirala množica ljudi v podporo pretepenemu.
S prvimi toplimi spomladanskimi deževnim nočmi, kmalu po sončnem zahodu, postanejo aktivne tudi dvoživke, ki se iz gozdov, kjer prezimujejo, selijo na mrestišča, kjer se parijo in odlagajo jajca. Pri tem pa prečkajo tudi ceste in ker je smrtnost dvoživk na cestah eden izmed poglavitnih dejavnikov ogrožanja njihovih vrst, pri nas že vrsto let poteka prenašanje teh čez cesto. Leta 2019 se je začel tudi mednarodni LIFE projekt AMPHICON. Glavni namen le-tega je ohranjanje dvoživk in obnova njihovih habitatov. V Centru za kartografijo favne in flore pa so vzpostavili informacijski center za varstvo dvoživk Slovenije, katerega namen je povezati ljudi, ki se pri nas ukvarjajo z varstvom dvoživk.
Kakšen mesec pred velikonočnimi prazniki, ki so za turistične delavce prvi predsezonski izziv in eden od pokazateljev, kako uspešna bo celotna sezona, smo v Portorožu preverjali, kako so v teh negotovih razmerah na prvi naval gostov pripravljeni na Obali.
Neveljaven email naslov