Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Smo v tednu Nobelovih nagrad … Z znanstvenimi imeni in dosežki, ki so odmevali v preteklih treh dneh, smo vas ta teden podrobneje že seznanjali, zdajle pa je čas za nekaj bolj sproščenega, romantičnega … ah, kaj bi ovinkarili … limonadastega in melodramatičnega! Alfred Nobel, po katerem se imenujejo nagrade, je v svojem življenju bajno obogatel na račun iznajdbe dinamita. No, v ljubezni pa mu rojenice niso bile tako naklonjene. Imel je le dve veliki ljubezni, ena od njih je bila usodna Sofija Hess, ki je v svoji mladosti živela v Celju in kamor je nekajkrat pripeljala tudi Nobela. Ob Veroniki in Frideriku je to torej druga velika ljubezenska zgodba, ki je zaznamovala mesto ob Savinji.
Slavni izumitelj dinamita je bil v dolgoletnem razmerju s Celjanko Sofijo Hess. Spoznal jo je kot prodajalko cvetja, od njega pa je izvabila velikanske vsote denarja.
Alfred Nobel, po katerem se imenujejo prestižne nagrade, ki jih razglasijo vsako leto na začetku oktobra, je v svojem življenju bajno obogatel na račun iznajdbe dinamita. V ljubezni pa mu rojenice niso bile tako naklonjene. Imel je le dve veliki ljubezni, ena od njih je bila usodna Sofija Hess, hči celjskega trgovca z lesom, ki je v svoji mladosti živela v Celju in kamor je nekajkrat pripeljala tudi Nobela. Ob Veroniki in Frideriku je to torej druga velika ljubezenska zgodba, ki je zaznamovala mesto ob Savinji.
“Njuno razmerje bi lahko opisali kot telenovelo oziroma melodramo z vzponi in padci, razočaranji in izsiljevanji,” je njuno zgodbo, ki je vrsto desetletij ležala zamolčana in prikrita svetovni javnosti, opisal umetnostni zgodovinar in turistični vodič v Celju Matija Plevnik. Z njim smo se srečali na Gosposki ulici v Celju, pred Kvartirno hišo, kjer je nekaj časa živela Sofija in kjer so pred petimi leti tudi postavili kip Alfreda Nobela.
Alfred in Sofija sta se spoznala leta 1876. Slavni izumitelj je bil tedaj v prvi polovici svojih 40 let. Pravkar je dobil košarico Berthe von Kinsky iz družine obubožanih avstrijskih grofov. Z odprtimi srčnimi ranami se je odpravil na Dunaj, da bi jo še enkrat skušal pregovoriti, vmes pa ga je zaneslo v zdravilišče Baden. Tam je po naključju zašel v neko prodajalno cvetja, kjer je kot prodajalka delala prav Sofija. “Natvezila mu je zgodbo o Pepelki, češ da ima zlobno mačeho, nemočnega očeta … in še preden je ugotovil, kaj ga je doletelo, je njegovo srce pripadalo Sofiji.” 25-letna Sofija, ki se je izdajala za sedem let mlajšo, je v Baden prišla iz Celja. “Pogrešala je velemestno življenje, Celje je bilo zanjo provincialno mestece,” je pojasnil Matija Golnar, vodja celjskega turističnega društva.
Snidenje pred cvetličnimi kulisami je preraslo v dolgotrajno in zapleteno razmerje. Kralj dinamita, ki je – kot piše Janez Cvirn – večino svojega časa preživel v kupejih vlakov, ki jih je v pismih imenoval »moje kotaleče se ječe«, je Sofiji najprej najel stanovanje, nato pa jo odpeljal s seboj v Pariz in jo namestil v razkošnem stanovanju. Kot Eliza Doolittle pri doktorju Henryju Higginsu je bila tudi Sofija Nobelov projekt. “Mogoče je, da je bil Nobel do nje pokroviteljski, skušal je igrati nestorja, a mu ni uspelo,” je razmišljal Plevnik.
V dolgi korespondenci – Sofija je shranila 218 pisem, v katerih ga pogosto naslavlja z »bubi« – se je kot jara kača vlekla neskončna prošnja za denarno pomoč. “Rada bi te prosila, Alfred, da mi pošlješ nekaj denarja. Že 14 dni sem povsem brez denarja in morala sem zastaviti svoj zadnji prstan, da bi lahko živela …« (prevod Janez Cvirn). On pa ji je odgovarjal:
Ljuba Sofija in velika požiralka bankovcev. Med nama ne leži le prepad, ampak tisoč prepadov. Vidiš, ljubi otrok, luknja, ki jo mašiš z denarjem, je nenaravno velika in sam nikakor nisem pripravljen zapolniti oceana s svojimi prihranki.
Od prvega dne sem ti ponavljal, pridobi si ustrezno izobrazbo. Toda tebi se to ni zdelo potrebno in še zdaleč nisi hotela vsaj delno popraviti žalostnega stanja. Človek je lahko zaljubljen do ušes, toda pismo, kakršnega napišeš ti, lahko deluje le kot udarec v srce.
(prevod Janez Cvirn)
V 20. letih, vse do leta 1896, ko je Nobel umrl, ga je Sofija prepričala, da je zanjo odštel več deset tisoč takratnih goldinarjev. Dvorni kancler na habsburškem dvoru je imel letno rento nižjo od njenih letnih prejemkov, je pojasnil Plevnik, Golnar pa je dodal, da so najvišje plačani učitelji v Celju tedaj prejemali nekaj sto goldinarjev, kar je mizerna vsota v primerjavi s Sofijinimi prejemki.
Kot piše v lani objavljeni raziskovalni nalogi Pie Drofenik (mentor Marko Moškotevc) s celjske gimnazije Lava, je Sofija v današnji valuti letno porabila od 350 do 600 tisoč evrov. Po Nobelovi smrti pa je z izsiljevanjem izposlovala dosmrtno rento, ki bi danes znašala 115 tisoč evrov.
Za povrh pa Sofija Nobelu ni bila ravno najbolj zvesta. Očital ji je, da se je na njegov račun »zabavala s svojimi nižje mislečimi oboževalci«, njene ljubezenske afere naj bi bile po nekaterih teorijah vzrok, da ne podeljujejo Nobelove nagrade za matematiko, pripoveduje vodja mladinskega hotela MCC Celje, kjer imajo sobo in učilnico, posvečeni njeni zgodbi, Klemen Sagadin. “Hessova je imela otroka z madžarskim stotnikom, ki je bil matematik.”
Nobel se je v Celju s Sofijo ustavil vsaj dvakrat ali trikrat, čeprav časopisi o tem niso pisali. Tja je prihajal diskretno, ob tem pa stkal tudi dobre prijateljske vezi s tedanjim ravnateljem cinkarne, Sofijinim svakom Albertom Brunnerjem. Kot pripoveduje Golnar, je “Brunner posodabljal svojo tovarno na podlagi tega poznanstva. Ena od predpostavk je, da je cinkarna krizo v poznih 20. letih 20. stoletja preživela prav zaradi takšnih posodobitev.”
Povezava Celja z Nobelom se v zadnjih letih le polagoma odstira. Pred petimi leti so, kot rečeno, na Gosposki, kjer je živela Sofija Hess, postavili kip slavnega izumitelja, v neposredni bližini je lokal z njegovim imenom, zgodbo so močno zagrabili tudi v Mladinskem hotelu MCC Celje. Tam imajo sobo in učilnico o tem. “Ta zgodba ima ogromen potencial,” je povedal Sagadin, “dejstvo je, da je bil Nobel eden od najbolj vplivnih ljudi svojega časa. Po tej zgodbi bi si turist Celje zapomnil še dolgo časa.”
Smo v tednu Nobelovih nagrad … Z znanstvenimi imeni in dosežki, ki so odmevali v preteklih treh dneh, smo vas ta teden podrobneje že seznanjali, zdajle pa je čas za nekaj bolj sproščenega, romantičnega … ah, kaj bi ovinkarili … limonadastega in melodramatičnega! Alfred Nobel, po katerem se imenujejo nagrade, je v svojem življenju bajno obogatel na račun iznajdbe dinamita. No, v ljubezni pa mu rojenice niso bile tako naklonjene. Imel je le dve veliki ljubezni, ena od njih je bila usodna Sofija Hess, ki je v svoji mladosti živela v Celju in kamor je nekajkrat pripeljala tudi Nobela. Ob Veroniki in Frideriku je to torej druga velika ljubezenska zgodba, ki je zaznamovala mesto ob Savinji.
Slavni izumitelj dinamita je bil v dolgoletnem razmerju s Celjanko Sofijo Hess. Spoznal jo je kot prodajalko cvetja, od njega pa je izvabila velikanske vsote denarja.
Alfred Nobel, po katerem se imenujejo prestižne nagrade, ki jih razglasijo vsako leto na začetku oktobra, je v svojem življenju bajno obogatel na račun iznajdbe dinamita. V ljubezni pa mu rojenice niso bile tako naklonjene. Imel je le dve veliki ljubezni, ena od njih je bila usodna Sofija Hess, hči celjskega trgovca z lesom, ki je v svoji mladosti živela v Celju in kamor je nekajkrat pripeljala tudi Nobela. Ob Veroniki in Frideriku je to torej druga velika ljubezenska zgodba, ki je zaznamovala mesto ob Savinji.
“Njuno razmerje bi lahko opisali kot telenovelo oziroma melodramo z vzponi in padci, razočaranji in izsiljevanji,” je njuno zgodbo, ki je vrsto desetletij ležala zamolčana in prikrita svetovni javnosti, opisal umetnostni zgodovinar in turistični vodič v Celju Matija Plevnik. Z njim smo se srečali na Gosposki ulici v Celju, pred Kvartirno hišo, kjer je nekaj časa živela Sofija in kjer so pred petimi leti tudi postavili kip Alfreda Nobela.
Alfred in Sofija sta se spoznala leta 1876. Slavni izumitelj je bil tedaj v prvi polovici svojih 40 let. Pravkar je dobil košarico Berthe von Kinsky iz družine obubožanih avstrijskih grofov. Z odprtimi srčnimi ranami se je odpravil na Dunaj, da bi jo še enkrat skušal pregovoriti, vmes pa ga je zaneslo v zdravilišče Baden. Tam je po naključju zašel v neko prodajalno cvetja, kjer je kot prodajalka delala prav Sofija. “Natvezila mu je zgodbo o Pepelki, češ da ima zlobno mačeho, nemočnega očeta … in še preden je ugotovil, kaj ga je doletelo, je njegovo srce pripadalo Sofiji.” 25-letna Sofija, ki se je izdajala za sedem let mlajšo, je v Baden prišla iz Celja. “Pogrešala je velemestno življenje, Celje je bilo zanjo provincialno mestece,” je pojasnil Matija Golnar, vodja celjskega turističnega društva.
Snidenje pred cvetličnimi kulisami je preraslo v dolgotrajno in zapleteno razmerje. Kralj dinamita, ki je – kot piše Janez Cvirn – večino svojega časa preživel v kupejih vlakov, ki jih je v pismih imenoval »moje kotaleče se ječe«, je Sofiji najprej najel stanovanje, nato pa jo odpeljal s seboj v Pariz in jo namestil v razkošnem stanovanju. Kot Eliza Doolittle pri doktorju Henryju Higginsu je bila tudi Sofija Nobelov projekt. “Mogoče je, da je bil Nobel do nje pokroviteljski, skušal je igrati nestorja, a mu ni uspelo,” je razmišljal Plevnik.
V dolgi korespondenci – Sofija je shranila 218 pisem, v katerih ga pogosto naslavlja z »bubi« – se je kot jara kača vlekla neskončna prošnja za denarno pomoč. “Rada bi te prosila, Alfred, da mi pošlješ nekaj denarja. Že 14 dni sem povsem brez denarja in morala sem zastaviti svoj zadnji prstan, da bi lahko živela …« (prevod Janez Cvirn). On pa ji je odgovarjal:
Ljuba Sofija in velika požiralka bankovcev. Med nama ne leži le prepad, ampak tisoč prepadov. Vidiš, ljubi otrok, luknja, ki jo mašiš z denarjem, je nenaravno velika in sam nikakor nisem pripravljen zapolniti oceana s svojimi prihranki.
Od prvega dne sem ti ponavljal, pridobi si ustrezno izobrazbo. Toda tebi se to ni zdelo potrebno in še zdaleč nisi hotela vsaj delno popraviti žalostnega stanja. Človek je lahko zaljubljen do ušes, toda pismo, kakršnega napišeš ti, lahko deluje le kot udarec v srce.
(prevod Janez Cvirn)
V 20. letih, vse do leta 1896, ko je Nobel umrl, ga je Sofija prepričala, da je zanjo odštel več deset tisoč takratnih goldinarjev. Dvorni kancler na habsburškem dvoru je imel letno rento nižjo od njenih letnih prejemkov, je pojasnil Plevnik, Golnar pa je dodal, da so najvišje plačani učitelji v Celju tedaj prejemali nekaj sto goldinarjev, kar je mizerna vsota v primerjavi s Sofijinimi prejemki.
Kot piše v lani objavljeni raziskovalni nalogi Pie Drofenik (mentor Marko Moškotevc) s celjske gimnazije Lava, je Sofija v današnji valuti letno porabila od 350 do 600 tisoč evrov. Po Nobelovi smrti pa je z izsiljevanjem izposlovala dosmrtno rento, ki bi danes znašala 115 tisoč evrov.
Za povrh pa Sofija Nobelu ni bila ravno najbolj zvesta. Očital ji je, da se je na njegov račun »zabavala s svojimi nižje mislečimi oboževalci«, njene ljubezenske afere naj bi bile po nekaterih teorijah vzrok, da ne podeljujejo Nobelove nagrade za matematiko, pripoveduje vodja mladinskega hotela MCC Celje, kjer imajo sobo in učilnico, posvečeni njeni zgodbi, Klemen Sagadin. “Hessova je imela otroka z madžarskim stotnikom, ki je bil matematik.”
Nobel se je v Celju s Sofijo ustavil vsaj dvakrat ali trikrat, čeprav časopisi o tem niso pisali. Tja je prihajal diskretno, ob tem pa stkal tudi dobre prijateljske vezi s tedanjim ravnateljem cinkarne, Sofijinim svakom Albertom Brunnerjem. Kot pripoveduje Golnar, je “Brunner posodabljal svojo tovarno na podlagi tega poznanstva. Ena od predpostavk je, da je cinkarna krizo v poznih 20. letih 20. stoletja preživela prav zaradi takšnih posodobitev.”
Povezava Celja z Nobelom se v zadnjih letih le polagoma odstira. Pred petimi leti so, kot rečeno, na Gosposki, kjer je živela Sofija Hess, postavili kip slavnega izumitelja, v neposredni bližini je lokal z njegovim imenom, zgodbo so močno zagrabili tudi v Mladinskem hotelu MCC Celje. Tam imajo sobo in učilnico o tem. “Ta zgodba ima ogromen potencial,” je povedal Sagadin, “dejstvo je, da je bil Nobel eden od najbolj vplivnih ljudi svojega časa. Po tej zgodbi bi si turist Celje zapomnil še dolgo časa.”
Po 24 letih dela v Obalnem domu upokojencev Koper je Mitja Batagelj prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi več dni neopravičeno izostal iz dela. Na mejnem prehodu so mu hrvaški policisti odredili 14-dnevno samoizolacijo na domu, ker je prišel z države, ki jo je tisti dan Hrvaška imela za področje, kjer se širi novi koronavirus. Ko se je 30. marca 2020 vrnil v službo, ga je po končani izmeni presenetila nepričakovana novica. Delodajalec je sprožil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Meta je starejša prodajalka, ki je delala že pri več trgovcih, tako manjših kot večjih. Ime je izmišljeno, prav tako je prosila, da ji spremenimo glas, saj ima le še nekaj let do upokojitve in si ne želi konfliktov z delodajalcem. Opaža, da se z leti razmere za zaposlene pri vseh trgovcih slabšajo, delo je vse težje, predvsem zaradi strank, ki se včasih vedejo žaljivo in poniževalno. O delovnih razmerah za trgovce med epidemijo in o delavskih pravicah se je s prodajalko Meto pogovarjal Gorazd Rečnik.
Zmeraj, kadar je na 1. maj igrala godba, so ljudje odpirali okna ali hiteli na ulico. Tokrat so okna odprli godbeniki in radijski poslušalci zer ob spremljavi Vala 202 in programov Radia Slovenija sočasno zaigrali s svojih balkonov in dvorišč.
V uredništvu Vala 202 smo se odločili, da ime aprila postane Ivan Gale Ivan Gale, uslužbenec Zavoda za blagovne rezerve, ki se je v Tarči na TV Slovenija javno izpostavil, opozoril na odgovornosti za porabo javnega denarja, opisal konkretne pritiske pri izbiri dobaviteljev zaščitne opreme in sprožil trenutno največjo afero v državi v času epidemije novega koronavirusa. Na Facebooku je po odmevni oddaji nastala posebna podporna skupina z več kot 50 tisoč člani, gibanje v podporo Ivanu Galetu. Domnevne nepravilnosti bodo raziskali ustrezni organi, Ivan Gale pa je pokazal, kako pomemben je lahko državljanski pogum.
V času brez COVIDA -19 bi mnogi jadralci med prvomajskimi prazniki odprli letošnjo sezono. Še prej bi seveda opravili umazana dela na suhem, da bi bila jadrnica pripravljena na nove podvige. Letos je slika drugačna, jadrnice po večini samevajo v marinah, jadralce pa ob napovedani »ravno pravšnji burji« kar razganja. Dokaj drugačna je zgodba zakoncev Pelko, Tomaža in Lili, ki sta že ves čas epidemije na svoji jadrnici, ampak ne na morju pač pa ujeta v marini na Lanzaroteju, enem od kanarskih otokov. Tja je skiperja Tomaža poklical Aleš Smrekar.
Zmeraj, kadar je na 1. maj igrala godba, so ljudje odpirali okna ali hiteli na ulico. Tokrat bodo okna odprli godbeniki in radijski poslušalci ter ob spremljavi Vala 202 in programov Radia Slovenija sočasno zaigrali s svojih balkonov in dvorišč. Tako bodo soseski dali vedeti, da so aktivni kljub izolaciji.
Režiser, profesor in predsednik evropskih režiserjev Klemen Dvornik ter zastopnik Universal Music Publishing in založnik Igor Ivanič se strinjata, da je kultura v tem času ključnega pomena.“Če v tem času ne bi bilo filma in glasbe, bi norost presegla zmerne meje, v katere smo zdaj ujeti. Tako nekako zdržimo doma, saj pobegnemo v druge svetove,” pravi Klemen Dvornik.
Daljše sušno obdobje predstavlja veliko požarno ogroženost naravnega okolja, o čemer priča tudi več požarov širom Primorske. Nekaj kapljic dežja v minulih dneh je bilo sicer dobrodošlih, vseeno pa štabi civilne zaščite nadaljujejo s preventivnimi ukrepi, med katere spada tudi nadzor najbolj ogroženih območij iz zraka. Na protipožarni polet se je podal tudi Sandi Škvarč, ne samo v vlogi novinarja, letalo je tudi pilotiral.
Saša Vipotnik (AKA Neomi) je specializantka nevrologije v ljubljanskem kliničnem centru, Boštjan Meh (BO!) pa zdravstveni tehnik, zaposlen v domu starejših občanov. Oba sta glasbenika, zaposlena v trenutno ključnem sektorju, v zdravstvu.
V teh dneh bi bil Rok Rozman, biolog, kajakaš, nekdanji olimpijec v veslanju, s somišljeniki nekje v kajaku, na reki Savi, ki naj bi jo v okviru Balkan Rivers tour št. 5 preveslali od izvira do izliva. Z veslanjem v kajaku in vsemi spremljevalnimi dogodki, vključno s protesti, so želeli opozoriti na pomembnost Save, ki je ključni del evropskega sladkovodnega ekosistema, dom Natura 2000 vrstam. Zaradi koronavirusa je akcija prestavljena na drugo leto, kar pa ne pomeni, da Rok in druščina počivajo. V nedeljo so zagnali novo kampanjo Rek ne damo!
Vodenje zahteva precej znanja, kar smo na Valu 202 ugotavljali v nizu oddaj vodenje s posluhom. V času spremenjenih razmer zaradi pandemije, so se tisti, ki vodijo organizacije, oddelke, time znašli pred novimi izzivi. Dr. Miha Škerlavaj je redni profesor managementa na Ekonomski Fakulteti v Univerze v Ljubljani, vodja pa tudi v praksi, saj je med drugim prodekan za raziskovanje.
Živalski vrt je po šestih tednih karantene spet odprl svoja vrata. A vseeno se morajo obiskovalci držati preventivnih ukrepov – sprehod je mogoč le po zunanjih površinah, za zdaj se po njem še ne smejo sprehajati psi, za obiskovalce ostajajo zaprti otroška igrišča, vivarij, notranji prostor slonice Gange, otroški živalski vrt, Kmečka bajta, pot mimo šimpanzov proti tigrom ter notranji prostor šimpanzov. Z direktorico Živalskega vrta Ljubljana Barbaro Mihelič o ponovnem odprtju, organizacijo v preteklih tednih in načrtih za prihodnost.
Članici Ženskega pevskega zbora Kombinat, ki je bil ustanovljen na dan upora 27. aprila 2008.
Letos mineva 75 let od zaprtja partizanske bolnišnice Topolovec, evakuacijske bolnišnice v Beli krajini v vasi Črešnjevec, v katero je bila vključena vsa vas. Sprejemala je težke ranjence, ki so bili ranjeni v različnih krajih Slovenije, in jih prek partizanskih letališč Otok in Krasinec evakuirala v zavezniške bolnišnice v Italijo. V spomin nanjo so v vasi, na domačiji Škof oziroma Šrajf, pred petimi leti uredili spominsko sobo.
V Idriji, v prostorih rudniškega magazina na Trgu svetega Ahacija, že nekaj let domujejo zbirke Vojnega muzeja Idrija. Njegov lastnik je domačin, ljubiteljski zgodovinar in zbiralec starih predmetov Slavko Moravec, ki je v muzeju naredil tudi rekonstrukcijo sobe iz partizanske bolnice Pavle. Ta sicer ni tako znana kot bolnica Franja, ki je kulturni spomenik državnega pomena, nosi Znak evropske dediščine in je vpisana na Poskusni seznam svetovne dediščine pri UNESCU, vseeno pa se v Idriji trudijo ohraniti spomin na njo.
Partizansko zdravstvo in partizanske bolnišnice so tema, ki je pritegnila zgodovinarja Blaža Štanglja. Že ko je bil majhen, se mu je zdelo neverjetno, da so bile nekoč bolnišnice nekje v gozdu in te so zdaj postale predmet njegovega raziskovanja.
Nace Breitenberger je dolgoletni pedagog, prostovoljec, predsednik Planinskega društva Idrija, sodelavec na TOM telefonu v Idriji, že 50 let pa je tudi mentor mladim planincem, za kar mu je Planinska zveza Slovenija leta 2018 podelila najvišje nacionalno priznanje za delo z mladimi. Lani pa je prejel še državno priznanje za prostovoljno delo.
Nekateri karanteno izkoristijo za peko kruha, drugi za branje številnih zaprašenih knjig, tretji se lotijo kakšnega športa, oblikovalec in kreativni direktor AV Studia Jure Tovrljan pa je v domači karanteni z namero ozaveščanja javnosti o pomenu nošenja maske, umivanja rok in varnostne razdalje preoblikoval logotipe svetovnih podjetij in naslove uspešnih televizijskih serij. Več v pogovoru z Majo Stepančič.
Onkologinja Ana Lina Vodušek razmišlja o delu in življenju v času epidemije.
Neveljaven email naslov