Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Vlado Kreslin in Šajeta (Dražen Turina) sta leta 2008 izdala skladbo Rulet. Že nekaj let se nista srečala, zato ju je k meddržavnemu glasbenemu pogovoru povabil Andrej Karoli. Tako na Hrvaškem kot v Sloveniji se vrstijo koncerti na balkonu, glasbeniki se snemajo in ustvarjajo na daljavo, prek videoprenosa. Vlado Kreslin se je z balkona oglasil že približno štiridesetkrat.
Letos dan Zemlje (22. april) na svetovni ravni zaznamujemo že 50. leto zapored. Vse skupaj se je namreč začelo na začetku 70. let prejšnjega stoletja z mirnim protestnim pohodom več milijonov ljudi v številnih ameriških mestih, ki so opozarjali na to, da kot človeštvo škodujemo našemu planetu s številnimi nečednimi praksami in da moramo svoje navade čim prej spremeniti. Ob letošnjem svetovnem dnevu Zemlje smo dali besedo slovenskim znanstvenikom, da s svojim osebnim sporočilom izpostavijo stanja, ki po njihovo trenutno najbolj bremenijo našo Zemljo in s tem tudi nas.
Andrej Karoli se pogovarja s Tomijem in Boštjanom Meglič, bratoma, ki že dve desetletji ustvarjata in nastopata v zasedbi Siddharta. Boštjan pravi, da so starši zdaj doma deloma prevzeli vlogo učiteljev. In čeprav je časa več, to še ne pomeni, da tudi ustvarjajo več. “Navdih je ves čas prisoten, črne luknje takisto,” pravi Tomi.
Profesor doktor Lovrenc Lipej je morski biolog, predavatelj in znanstveni svetnik na Morski biološki postaji Piran.
Pogovor z generalnim direktorjem FURS Petrom Jenkom o deležu samozaposlenih, ki so se odločili za pridobitev izredne pomoči, morebitnih težavah pri njenem pridobivanju in dokazovanju upravičenosti
Bogdan Novak se je rodil leta 1944 v Murski Soboti, a se je že pri treh letih preselil v Ljubljano. To ni bila ravno njegova odločitev, saj je bil še mlado dete, a je kljub temu ostal v njej. Njegovo najbolj znano delo je družinska saga Lipa zelenela je v dvanajstih romanih. Za mladino je med drugim ustvaril zbirko Zvesti prijatelji, v kateri je tudi povest Bela past. Ta govori o skupini tabornikov, ki med snežno nevihto ostanejo ujeti v koči v dolini Triglavskih jezer. Eden od vpletenih v to zimsko karanteno je o dogajanju posnel podkast.
Z Anžetom Tomičem o razlikah med tablico in e-bralnikom, prednostih in slabostih različnih ponudnikov in njegovih izkušnjah.
Kaj v teh svetuje komik, voditelj, predvsem pa kulinarični mojster Boštjan Napotnik?
Jožica Rejec je Ime tedna Vala 202 postala dvakrat, prvič v marcu 2016 in drugič januarja 2018. Dobitnica priznanja za življenjsko delo na področju menedžmenta in nekdanja direktorica podjetja Domen je z Anjo Hlača Ferjančič razmišljala o krizah, preizkušnjah, vodenja podjetij ter pomenu sodelovanja in razumevanju zaposlenih.
Boštjan Gorenc - Pižama na svojstven način predstavlja izbrana dela naših največjih pesnikov in pisateljev iz varnega zavetja svojega doma
V času, ko ne moramo potovati, se sprehajati, obiskati koncerta, plavati, pobegniti, je edini svet v katerega se lahko na potep odpravimo tisti, ki ga ustvarjajo knjige. In čeprav so te dni vse knjižnice po Sloveniji zaprte, knjižničarski delavci niso pozabili na nas. Vsaka knjižnica se na svoj način trudi, da bi se približala svojim domačim knjižnim moljem. Knjižničarji so seveda najbolj ustrežljivi do študijskega gradiva, ki ga pošiljajo po pošti, v nekaterih knjižnicah pa je možen tudi prevzem pred vhodnimi vrati. Na primer v Škofji Loki, kjer je po novem na voljo tudi izposoja knjig za osnovnošolce. Na spletni strani Mariborske knjižnice lahko najdemo različne pravljice za najmlajše v zvočni obliki. Knjižnica Sežana in njene podružnice Kozina, Divača in Komen pa z današnjim dnem spet začenjajo posojo vseh knjig, ne le študijskih, a zgolj s predhodnim naročilom in s seveda, upoštevanjem vseh koronskih navodil. Veliko knjižnic po Sloveniji pa se je odločilo dneve popestriti najstarejšim občanom. Osrednja knjižnica Srečka Vilharja je zanje začela izvajati brezplačno izposojo knjižnega gradiva z dostavo na dom. Sprva so dostavo predvidevali samo ob torkih in četrtkih, a so zaradi izjemnega povpraševanja na terenu vsak dan … o podrobnostih z vodjo Ankaranske knjižnice Tanjo Prevolšek Pajer.
Kolesarska sezona že dober mesec dni miruje in v tam času, so bile odpovedane ali prestavljene tako rekoč vse dirke na letošnjem koledarju. Mednarodna kolesarska zveza bo reševala največje dirke, tako je v tem tednu že začrtala koledar največjih prireditev. Konec avgusta naj bi se začela dirka po Franciji, v začetku oktobra dirka po Italiji, vmes naj bi bilo svetovno prvenstvo, za konec sezone pa še dirka po Španiji. Nekam vmes bo treba stlačiti še največje enodnevne klasike, torej spomladanske klasike v jeseni. Za komentar številnih zanimivih vprašanj, ki se ta hip porajajo ob reševanju kolesarske sezone, je Igor Tominec poklical komentatorja Martina Hvastijo.
Gost v Nedeljskem športnem popoldnevu je bil škotski športni novinar BBCja Chirs McLaughlin, ki je v pogovoru z Aljažem Golčerjem razkril stanje na otoku. Pogovor je tekel o stanju v nogometnih klubih, odzivih javnosti in prilagoditvi trenutni situaciji in ukrepom. Škotska je dežela golfa zato tudi sogovornik težko pričakuje prve turnije ob umiritvi situacije.
Ena od gospodarskih dejavnosti, ki deli usodo spopadanja s koronavirusom, je letalski promet. Z izjemo tovornih, so skoraj vsa potniška letala po svetu prizemljena, nebo nad nami je brez značilnih kondenzacijskih sledi, daljša potovanja bodo morala počakati na boljše čase. Eden redkih pilotov, ne samo slovenskih, ampak nasploh, ki tudi v teh dneh opravljajo poklic pilota v potniškem prometu, je Aleš Maraž iz Šempetra pri Gorici. Vrsto let je služboval pri nekdanji Adrii Airways, lani pa se je, v želji, da bi letel po celem svetu, zaposlil pri portugalski družbi HiFly, ki se ukvarja z medcelinskimi čarterskimi poleti. Je kapitan na letalu Airbus 340. V zadnjih tednih leti predvsem med Združenimi Arabski Emirati in Avstralijo, kamor ga je poklical Sandi Škvarč, ki ga je v preteklosti kot novinar spremljal tudi po športni plati. Aleš Maraž je namreč svojo letalsko pot začel kot jadralni pilot, večkrat je bil državni prvak in tekmoval na svetovnih prvenstvih. Tudi o tem v pogovoru.
Že drugi mesec se po vsem svetu trudimo, da bi se čim bolj izogibali stikom, poslušamo napotke, kako razkuževati prostore in kako se vesti na prostem. Že dva meseca smo v pandemiji širjenja koronavirusne bolezni, za upočasnitev njenega prenosa pa je tako večina prebivalcev zaprta v svojih domovih, v karanteni. Družabnost je zamenjala osama, srečanja tako potekajo le na družabnih omrežjih. A primer samoosamitve ni lasten le ljudem, ampak tudi živalim. Ko na primer zboli član določene živalske skupnosti, je fizično distanciranje nujno, da se bolezen preneha širiti, pravi biologinja in raziskovalka z univerze Virginija Tech v Združenih državah Amerike dr. Dana Hawley, ki preučuje vedenje živali ob prisotnosti nalezljivih bolezni. Več pa v pogovoru z Majo Stepančič.
Boris Cavazza in Mark Jacob Cavazza – Vazz pripovedujeta o glasbi in ustvarjanju dveh različnih generacij. Mlajši pravi, da je bila prva muzika tista, ki so jo poslušali starši: “V spominu imam dobre plate, na primer Buena Vista Social Club.” O stanju kulture in duha, o hitri produkciji glasbe in njeni vlogi klepetata z Andrejem Karolijem v medgeneracijskem (glasbenem) pogovoru.
Dober mesec dni je odkar smo dobili novo vlado, ki jo je sestavil Janez Janša. Delo v tem času so seveda zaznamovali ukrepi za zajezitev novega korona virusa, no manj pozornosti pa je vzbudilo več zamenjav na pomembnih položajih, nekatera stališča, ki Slovenijo postavljajo v nekoliko drugačen evropski kontekst in nenazadnje tudi odpiranje ideoloških tem. Za komentar političnega dogajanja v zadnjem mesecu dni je Boris Žgajnar govoril z novinarjem aktualno politične redakcije Radia Slovenija, Tomažem Celestino.
Miha Guštin (Gušti) in sin Kris Guštin (Joker Out) pripovedujeta o ustvarjanju in življenju pod eno streho. Razmišljata tudi o kulturi v koronačasu.
Medeja Lončar, predsednica Združenja Manager, direktorica Siemens Slovenija in predsednica uprave Siemens Hrvaška o tem, kaj iz lastnih izkušenj in izkušenj kolegov izpostavlja kot ključne elemente za uspešno krizno vodenje.
Od danes lahko samozaposleni zaprosijo za solidarnostno pomoč, tako imenovani temeljni dohodek. Finančna uprava je pripravila obrazec izjave, dostopen je prek sistema e-davki, pa tudi prek mobilne aplikacije. Izjavo je preprosto izpolniti pojasnjuje generalni direktor finančne uprave Peter Jenko.
Neveljaven email naslov