Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Glavni poudarek jutrišnjega Svetovnega dneva oživljanja je, da ne obstaja človek, ki ne bi mogel vsaj pomagati. Ob tem so še posebej opozorili na ranljive skupine, ki so bile do sedaj pogosto spregledane, čeprav so lahko še kako pomemben člen v reševanju življenja. To so dokazali tudi otroci iz Centra Janeza Levca v Ljubljani, ki je namenjen vzgoji in izobraževanja ter usposabljanju otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. Njihova predstavitev postopkov oživljanja je celo pred televizijskimi kamerami potekala suvereno in tako, kot velevajo strokovne smernice.
Ob stečaju letalske družbe Adrie Airways se je s kapitanom Primožem Jovanovićem pogovarjala Tatjana Pirc.
Evropski inštitut za enakost spolov bo v Bruslju objavil aktualni Indeks enakosti spolov za leto 2019, ki omogoča primerjavo med posameznimi državami članicami. Katere ključne ugotovitve prinaša in kam se na tem področju uvršča Slovenija? O tem z vodjo operacij pri Evropskem inštitutu za enakost spolov Marušo Gortnar.
Letošnji Svetovni dan oživljanja, ki bo v sredo, so slovenski organizatorji namenili vprašanju, ali sploh obstaja človek, ki ne bi mogel pomagati pri oživljanju? Ob tem so posebej opozorili na to, da je v veščine oživljenja pomembno vključevati tudi najranljivejše skupine, tudi otroke, tudi take s posebnimi potrebami. Prav vsak namreč lahko pomaga nekomu rešiti življenje.
Prva oddaja je bila na Televiziji Slovenija predvajana 26. 10. 1993. Tudi letos bo prva epizoda jubilejne, 25. sezone predvajana v soboto 26. oktobra. Od 1993 do 2016 je kviz vodil igralec Pavle Ravnohrib, v tretje leto vodenja pa vstopa igralec Nik Škrlec: “Že tri leta se počutim kot ravnatelj legendarne šole. Teh 25 let Malih sivih celih je 25 let celotnega gibanja, ki združuje mladino, šolarje in več generacij. Vse to je preraslo samo oddajo.”
Tim Farčnik je podpredsednik organizacijskega odbora Pokljuka: “Zavedati se moramo, da po svetovnem prvenstvu leta 2021 ne bo konec dela, ampak se bo pravzaprav delo šele zares začelo.”
Ena od novosti prihodnjega leta bo, da nekatera območja na Pokljuki ne bodo več prosto dostopna. Bodo pa na začetku planote odprli info točko, kjer bodo na voljo vse informacije, kam in kako po Pokljuki. Razlog je predvsem varstvo koconoge kure oziroma divjega petelina, ki ga je Fran Saleški Finžgar imenoval ‘kralj ptic’ za Ivana Tavčarja pa je bil ‘gozdne perutnine vladar’. Več o petelinu, pa tudi o tem, kako je na Pokljuki z alpskim svizcem, nam je povedal Andrej Arih, vodja oddelka za naravo v javnem zavodu Triglavski narodni park.
Ameriško transportno letalo Douglas C-47 je po koncu 2. svetovne vojne nad Pokljuko nepričakovano doživelo svoj žalosten konec. Ameriška letala so v tistem času namreč pogosto letela proti Vidmu, kjer so oskrbovala tam še vedno nameščene čete. 19. avgusta leta 1946 pa sta v Lescah pilot jugoslovanskih zračnih sil Vinko Vodopivec in kopilot Milorad Knežev prejela nenavadno navodilo. Jugoslovansko lovsko letalo za prestrezanje JAK-3 je dobilo zeleno luč za sestrelitev ameriškega letala.
Po sprehodu v hribe in okusnem kosilu se prileže popoldanski počitek. Pri tem se prileže tradicionalna fajfa in na Gorenjskem boste težko našli boljšega fajfarja, kot je Srečko Lotrič z Gorjuš.
Na Pokljuki smo šli po gobe. Pavel Jakopič, predsednik gobarskega društva Gorje, pa nam je zatrdil, da v gobovem golažu, ki ga danes na Mrzlem studencu kuhajo za pohodnike društva upokojencev, mušnice ne bodo našle mesta. “Za tiste gobarje, ki poznajo samo lisičke in jurčke, na Pokljuki zaradi slane ne bo več sreče.”
Martin Šolar je podpredsednik Planinske zveze Slovenije, nekdanji direktor Javnega zavoda Triglavski narodni park: “Pokljuka ponuja nekaj prav za vse profile planincev. Od lahkih tur za začetnike do strmejših pobočij, namenjenih izkušenim planincem.” Val 202 je soboto preživel prav na Pokljuki in odkrival njene številne druge, skrite in odkrite bisere.
Visoka kraška planota v Julijskih Alpah ni samo popularno izhodišče za planinske podvige. Tudi ni samo biatlonsko središče, ki bo leta 2021 gostilo svetovno prvenstvo. Soboto smo preživeli prav na Pokljuki in odkrivali še njene številne druge, skrite in odkrite bisere. Gostili smo podpredsednika Planinske zveze Slovenije in z njim pregledali planinske ture, katerih izhodišče je Pokljuka, predsednika tamkajšnjega gobarskega društva in ga vprašali, ali bo gobarstvo zaradi nezanimanja mladih enkrat izumrlo. Oglasili smo se na Gorjušah, kjer se samo še na enem mestu ukvarjajo z izdelovanjem fajf – pip, odkrili dokaj neznano zgodbo o sestrelitvi ameriškega letala na Pokljuki leta 1946. S predstavnikom Triglavskega narodnega parka smo prečesali zanimivo floro in favno, seveda pa nismo mogli mimo biatlonskega centra, ki bo leta 2021 središče svetovnega biatlona.
Zgodi se nenadoma, človeku pred nami se ustavi srce, morda tudi pade kot pokošen. Ko srce ne deluje več, se možnost za to, da bo človek še kdaj takšen, kot smo ga poznali do tistega trenutka, iz minute v minuto manjša. V povprečnem času, v katerem pridejo reševalci, so poškodbe možganov že nepopravljive. Če reševalci prispejo po več kot desetih minutah in ves ta čas človeku z zastalim srcem ni pomagal nihče, je njihov trud povsem zaman. In zastoj srca se v Sloveniji zgodi vsak dan v povprečju štirikrat. Največkrat, kar v 60 odstotkih, se zgodi doma, na cesti v desetih odstotkih, na delovnem mestu ali v javnih zgradbah v sedmih, toliko primerov je tudi v domovih za ostarele. V skoraj 90 odstotkih gre za vaše najbližje, prijatelje, sodelavce ali vsaj znance. Ker vsako leto več sto ljudi umre tudi zato, ker ob srčnem zastoju nihče ni znal, zmogel ali hotel pomagati. Na to smo začeli opozarjati že v naši prvi akciji Sekunde rešujejo pred 12 leti. Letos jih s Slovenskim reanimacijskim svetom, Rdečim križem Slovenije in drugimi partnerji pripravljamo znova in znova ponujamo več deset brezplačnih tečajev temeljnih postopkov oživljanja po vsej Sloveniji. Seznam tečajev najdete na www.val202.si. Foto: Bobo
Za nami je že druga postojanka v okviru jesenske tekaške akcije. Potem ko smo prejšnji teden tekli v Ljubljani, smo včeraj obiskali Maribor, kjer se nam je pri Treh ribnikih pridružila številčna in razigrana ekipa Mariborskih tekačev. Čeprav je bilo hladno, pravzaprav že skoraj zimsko, je tekaški trener Roman Kejžar z domišljenim treningom poskrbel, da nas ni zeblo.
V podjetništvu velikokrat zmotno govorimo o tem, da so najtežji začetki. Da najdeš idejo, kapital in se prebiješ na trg. Še težji kot začetki pa so padci, ki sledijo in o katerih vse premalo govorimo. Ravno zato je podjetniška skupnost Ceed letos pripravila konferenco, kjer so govorci spregovorili o težavah in neuspehih v svoji karieri. Svojo zgodbo je predstavil tudi Igor Bogičević, direktor tehničnega sektorja Seven Bridges Genomics, vodilnega podjetja na področju biomedicinskih analiz . O svoji podjetniški zgodbi, zvezdništvu med podjetniki in učenju iz lastnih napak se je pogovarjal s Tino Šoln.
Tako kot pri vsaki stvari pa tudi pri pretiravanju s kavo lahko pričakujemo stranske učinke, o katerih nam je več povedala doktorica Urška Blaznik iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
Pred 86 leti se je v Tržaškem zalivu začela ena najbolj uspešnih družinskih zgodb, povezanih s kavo, v svetu. Ferenc oziroma Francesco Illy, po rodu Madžar, je že po koncu prve svetovne vojne z Dunaja pripotoval v Trst in tam začel pisati dišečo zgodovino. To je bila drzna poteza, saj je takrat v Trstu delovalo kakšnih 60 podjetij s kavo, a se konkurenca ni ustrašil, prej nasprotno - dala mu je dodatno motivacijo za uspeh. Kmalu po ustanovitvi podjetja je pokazal sposobnost za inovacije, ustvaril je sistem vakuumskega pakiranja kave, leta 1935 je razvil Illetto, ki je tlakovala pot modernim verzijam aparatov za kuhanje kave espresso. Revolucionarno razmišljanje je prevzel tudi njegov sin Ernesto, ki je študiral kemijo in je kmalu po vstopu v podjetje razvil raziskovalni laboratorij. Kava ni bila več samo kava, je bila tudi in predvsem znanost. Zato so odprli laboratorij, v katerem raziskujejo in kujejo različne arome in okuse Illyjevih mešanic, in univerzo kave, na kateri poučujejo prihodnje mojstre priprave te rjave zmesi. Trajnost, etika, enakopravnost in transparentnost so njihove vrednote, ki uresničujejo večno težnjo - med ljudi ponesti najboljšo kavo na svetu. In ta filozofija se družine drži že štiri generacije, v četrti pa je med drugimi tudi Daria Illy, sogovornica Maje Stepančič. Fotografija Darie Illy: Osebni arhiv
Kava je k nam prišla nekje v 17. stoletju, in sicer iz Italije, in je najprej veljala za eksotični napitek, ki so ga prodajali v lekarnah na recept. A Kranjci so jo posvojili veliko hitreje kot krompir. Na podeželju so morali dva dneva hoditi na dnino, da so si lahko privoščili skodelico kave ali dve. To je le nekaj informacij, ki smo jih o kavi našli v najboljši knjigi o kavi na svetu z naslovom Kava: čarobni napoj, ki jo je napisal antropolog Božidar Jezernik.
Danes je odnos do kave precej drugačen, kot je bil nekoč; postala je dostopna in s tem samoumevna. Nemški skladatelj Ludwig van Beethoven je, na primer, za vsako kavo skrbno odštel in preštel zrna in za vsako skodelico je porabil natančno 60 zrn. Nekdo, ki se kave zaveda, je tudi Tine Čokl. Pred leti je ugotovil, da pravzaprav niti ni vedel, kaj je stregel, ko je gostom pripravljal kavo, zato je to pijačo in surovino začel spoznavati na drugačen način in bil tudi eden prvih, ki je pri nas začel govoriti o pravični trgovini v povezavi s kavo.
Neveljaven email naslov