Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Kava je pogosto prva stvar, ki vzbudi naše čute v jutranjih urah, je napitek, ki nas prebudi, ki s posebno aromo poboža več čutil hkrati. V Evropo je kava prišla v 17. stoletju, ko so se na območju današnje Italije tudi začele odpirati prve kavarne. Od takrat je preteklo nekaj stoletij, zdi pa se, da je priljubljenost kave iz dneva v dan večja. In več ko je spijemo, večji poznavalci postanemo, sčasoma znamo razločiti dobro kavo od slabe. To pravi tudi državna prvakinja v kuhanju latte art kave in učiteljica kuhe kave v prvi uradni šoli za bariste Renata Kočevar, h kateri se je Maja Stepančič povabila na tisti najboljši espresso.
Miroslav Košuta je človek tisočerih zgodb. Njegov čudovit način pripovedovanja poslušalca potegne v Križ pri Trstu, kjer je v turbolentnih časih njegov oče zaradi prepevanja slovenskih pesmi v spremstvu italijanskih miličnikov za sedem let izginil. To je zgolj začetek življenjske poti, ki ga je prek nacionalnega radia vodila nazaj v Trst, kjer je bil vse do upokojitve ravnatelj in umetniški vodja Slovenskega stalnega gledališča. Še vedno pa je vedno bil in bo po srcu najprej pesnik in pripovedovalec zgodb, o čemer priča tudi delo, ki ga trenutno najbolj zaposluje.
Verjetno je še nekoliko zgodaj in se o tem še niste spraševali. A kljub temu odgovarjamo: DA! Tradicionalni ekskluzivni decembrski koncert Izštekanih 10 tudi letos BO! Prizorišče ostaja isto, to je ljubljanski Kino Šiška. Datum, ki si ga z velikimi črkami zapišite v koledar, je torek 3. december 2019. Začetek točno ob 20.00. Seveda z neposrednim radijskim in spletnim video prenosom. Za zdaj izdamo le to, da bo koncept nekoliko podoben lanskemu. Nastopilo bo pet izvajalcev, od katerih so trije že bili gostje Izštekanih, dva - tudi naojdmevnejše ime med njimi - pa še ne. Podrobnosti bomo razkrili v sredo 9. oktobra 2019 v jutranjem programu Vala 202. Takrat se bo začela tudi prodaja vstopnic na vseh Eventimovih prodajnih mestih. Pozor, lani so vstopnice pošle v le nekaj dneh!
Neskončna tišina, trda tema, pot v neznano in predvsem pot brez konca. Tako nekako si lahko od tu spodaj predstavljamo vesolje, nekakšne podobne vzporednice pa bi lahko potegnili tudi s podzemnim svetom, vsaj tako so zatrdili astronavti, ki so se pred mesecem teden dni urili v kraški jami. Čeprav visoko nad Zemljo veljajo posebne zakonitosti kot pod njenim površjem, pa se lahko z urjenjem v jamah naučiš strpnosti, sodelovanja, jasne komunikacije in odzivanja na nepredvidene dogodke. Zato so jame že več let prostor priprav, nekakšen poligon za pot v vesolje.
Jure Longyka in Andrej Karoli razkrivata imena, ki bodo 3. decembra 2019 nastopila na dogodku z naslovom Izštekanih 10. Po lanskem dvakrat razprodanem koncertu se bomo letos sprehajali po urbanem glasbenem trikotniku rock-rap-trap. In na poseben način znova obeležili četrt stoletja delovanja Izštekanih.
Režiser Matevž Luzar je ljubitelj in poznavalec popularnih TV-serij, aktualnih in legendarnih
Slavko Pregl ni le avtor številnih mladinskih del, izmed katerih sta najbrž najbolj znani Geniji v kratkih hlačah in Odprava zelenega zmaja. Dolgo in bogato kariero ima tudi v založništvu, mnogi pa se ga spomnimo tudi kot predsednika Društva Bralna značka Slovenije. Njegovo zadnje delo ima naslov Srajca srečnega človeka. Gre za avtobiografsko pripoved, v kateri povezuje tri linije, osebno, tisto o mladinski literaturi, ki razlaga, kako so nastale nekatere njegove knjige, in tretjo o razvoju slovenskega založništva, ki pa je najpomembnejša. V branje pa priporoča knjigo Sodišče Igorja Karlovška, ki je izšla pri založbi Miš.
Po 20. septembru, ko je na ulice mest po vsem svetu stopilo več milijonov mladih in starejših, ki so zahtevali ukrepanje odločevalcev na področju podnebnih sprememb, danes sledi še en globalni podnebni štrajk, h kateremu se pridružujejo tudi protestniki iz vse Slovenije. Greta Thunberg, ki je svoj protest začela pred dobrim letom pred švedskim parlamentom, je ta teden predstavila svoja stališča in zahteve na vrhu Združenih narodov v New Yorku, tem zahtevam po zniževanju izpustov toplogrednih plinov in sprejemanju sistemskih sprememb pri soočanju s težavami podnebne krize se pridružujejo tudi slovenski protestniki, med njimi organizatorji štrajkov Mladi za podnebno pravičnost. Z enim članom gibanja Primožem Turnškom se je pred štrajkom pogovarjala Maja Stepančič.
Četrt stoletja od začetka in 15 let po koncu snemanja Prijateljev slovito humoristično serijo praznujemo z največjimi oboževalci, ki delijo spomine.
Nocoj bodo v portoroškem Avditoriju podeleli nagrade na 22. festivalu slovenskega filma. Vsakoletni nabor filmov ustvarja tudi posebno festivalsko atmosfero.
Eden izmed legendarnih prebivalcev Šiške je tudi dolgoletni dopisnik in poročevalec iz tujine Tone Hočevar.
Direktor Kino Šiška Simon Kardum: "Ko pomislim na Kino Šiško, najprej pomislim na to, kako sem sem hodil gledat filme."
Gregor Tomc, pobudnik za ustanovitev, danes tudi kritik upravljanja s Centrom urbane kulture: "Moramo biti čim bolj široki. Preveč se poskuša izobraževati ljudi." Foto: FDV
Ogromno ljudi, ki jih skoraj nikoli ne omenjamo in izpostavljamo, je zaslužnih za vse v čemer uživamo, ko obiskujemo Kino Šiška. Med njimi je Jaka Mihelič, vzdrževalec Kina Šiška, Matej Bobič, vodja tehnike in Andreja Bolčina, organizatorka kulturnega programa.
Pred stoletjem je množična proizvodnja avtomobilov sprožila veliko preobrazbo mest po vsem svetu, danes se urbana območja seznanjajo z novo tehnologijo, ki bo zahtevala nove prilagoditve – droni. O tem, kako lahko brezpilotne letalnike uporabimo v javnih službah za zagotavljanje novih storitev ter kako bo bolj množičen prihod dronov spremenil vidno in nevidno infrastrukturo mest, se pogovarjamo z britanskim raziskovalcem novih tehnologij za javne storitve Olivierjem Usherjem iz organizacije Nesta.
Zakaj nam je neka glasba všeč, druga pa ne? Kako to, da v letu 2019 nihče več ne zna napisati dobrega komada? Zakaj nova glasba ne zveni tako dobro kot "ta stara"? To so bila izhodišča, ki pa so nas pripeljala na nasprotni breg, do poslušalcev. Smo ljudje kdaj prestari za odkrivanje in sprejemanje nove glasbe?
Okoljske organizacije so doživele že več različnih zahtev s strani odvetniških pisarn. Barbara Kvarc iz društva za sonaraven razvoj Focus opiše grožnjo, ki so jo doživele organizatorice kampanje proti TEŠ 6.
“Rdeča črta, ki nastane na obrisu tibetanskih vrhov ob sončnem vzhodu, je kot droga. Zato se vračaš tja, pa tudi če to doživiš vsakih pet let,” tako je Davo Karničar opisal jutro pred vzponom na najvišji vrh sveta, s katerega se je kot prvi Zemljan spustil s smučmi. Poslušajte posnetek intervjuja iz leta 2000.
Med tednom športa smo se na Valu 202 pomerili v širši javnosti precej neznanem športu - nogometnem golfu. Igra je bolj podobna minigolfu kot nogometu, igrišče na treh hektarjih travnatih površin pa res zelo spominja na igrišče za golf. In na tem igrišču smo se tudi preizkusili. Tako zveni ta bolj družabna kot športna igra.
Neveljaven email naslov