Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Božič ne bi bil božič brez vonjev po cimetu, medu in ostalih ‘zimskih’ začimbah. In nič bolj ne diši po božiču kot medenjaki. Izdelovanje medenega peciva ima v Evropi več kot tisoč letno tradicijo, k nam naj bi umetnost izdelovanja medenjakov prišla okoli 10. stoletja iz Bližnjega vzhoda
Medeni kruh in medenjake poznajo po vsej Evropi, od države do države pa se precej razlikujejo. V srcu Alzacije dobrih 30 kilometrov južno od Strasbourga leži vas Gertwiller, kjer se ljudje ukvarjajo ali z vinogradništvom ali pa izdelavo medenjakov. V vasi, ki šteje vsega okoli 900 duš še vedno deluje kar 5 obratov, kjer izdelujejo po vsej Franciji poznan pain d’épices ali medeni kruh oz. medeno pecivo vseh vrst.
Obiskali smo Gertwiller v osrčju Alzacije, prestolnico medenjakov v Franciji
Božič ne bi bil božič brez vonjev po cimetu, medu in ostalih ‘zimskih’ začimbah. In nič bolj ne diši po božiču kot medenjaki. Izdelovanje medenega peciva ima v Evropi več kot tisoč letno tradicijo, k nam naj bi umetnost izdelovanja medenjakov prišla okoli 10. stoletja iz Bližnjega vzhoda
Medeni kruh in medenjake poznajo po vsej Evropi, od države do države pa se precej razlikujejo. V srcu Alzacije dobrih 30 kilometrov južno od Strasbourga leži vas Gertwiller, kjer se ljudje ukvarjajo ali z vinogradništvom ali pa izdelavo medenjakov. V vasi, ki šteje vsega okoli 900 duš še vedno deluje kar 5 obratov, kjer izdelujejo po vsej Franciji poznan pain d’épices ali medeni kruh oz. medeno pecivo vseh vrst.
Zgodovina proizvodnje medenega kruha v Gertwillerju je tesno povezana z mestom Strasbourg. Tam je že od nekdaj pomembno pristanišče za ladje, ki so iz Kitajske in drugih vzhodnih dežel vozile med drugim tudi začimbe. Cimet, ingver, janeževe zvezde in ostale začimbe so hvaležno sprejeli in začeli množično uporabljati prav izdelovalci medenjakov v Gertwillerju, ki so prav zato postali prepoznavni po celi Franciji. Pain d’épice iz Gerwillerja se je razširil je po celotni Franciji v 19. stoletju, ko je bila proizvodnja na vrhuncu, pravi Sinan Yavas iz pekarne Fortwenger, največjega proizvajalca medenjakov v Franciji.
“Izdelujejo jih tudi drugod po Franciji, ampak prav zaradi bližine pristanišča, tradicije in znanja, ki smo ga pridobili v stoletjih, mali Gertwiller ostaja francoska prestolnica medenjakov.”
Kdaj in kako so medenjake začeli peči tudi v Evropi razlaga več teorij. Po eni naj bi umetnost izdelave medenjakov v Evropo prinesli križarji, ki so tak kruh jedli pri Arabcih, ti pa naj bi se te umetnosti naučili od Kitajcev. Še bolj konkretna je teorija, da naj bi medeni kruh učil peči Evropejce armenski menih Gregor iz grškega Nikopolisa, ki je prišel za 7 let v nek samostan v centralni Franciji leta 992.
“Za razliko od večine ostalih naši medenjaki niso presladki, večina pa ni ne trdih, ne suhih. Veliko pozornosti namenjamo dodatkom in preizkušamo različne okuse: najbolj priljubljeni ostajajo najbolj tradicionalni z okusom ingverja in limone ter marelic. Radi imamo tradicijo, ampak nismo njeni ujetniki.”
Najbrž tudi zato sprva pekarna, danes podjetje Fortwenger v Gertwillerju neprekinjeno deluje že četrt tisočletja, vse od leta 1768, ko je mladi pek Charles Forwegner takrat odprl svojo delavnico, ki neprekinjeno deluje in se razvija vse do danes.
“Danes smo največji proizvajalec medenega peciva v Franciji. Na dan naredimo 10 ton medenega peciva, za kar porabimo dnevno več ton medu. Seveda proizvodnja medu v Alzacijji ni dovolj velika, da bi vse naredili z lokalnim medom, zato ga uvažamo.”
Medeni kruh in medenjaki so postali taka znamenitost vasi Gertwiller v osrčju Alzacije, da tja prihajajo obiskovalci od blizu in daleč, da bi poskusili te slaščice in si ogledali izdelavo medenih dobrot. V vasi sta namreč kar dva muzeja medenjakov, kjer obiskovalci lahko pokukajo tudi v proizvodnje prostore. Pri Forwegnerju so ga odprli pred 6 leti.
“V našem muzeju obiskovalci spoznajo zgodovino izdelovanja medenjakov v Alzaciji, se seznanijo z različnimi recepti in načini izdelave, vidijo stare pripomočke in orodja, ki so jih nekoč uporabljali stari mojstri. Na koncu ogleda obiskovalci lahko vidijo tudi del proizvodnje, kjer peki mesijo in valjajo medeno testo, ter del kjer mojstri okrašujejo medenjake z živopisanimi barvami.
Božič ne bi bil božič brez vonjev po cimetu, medu in ostalih ‘zimskih’ začimbah. In nič bolj ne diši po božiču kot medenjaki. Izdelovanje medenega peciva ima v Evropi več kot tisoč letno tradicijo, k nam naj bi umetnost izdelovanja medenjakov prišla okoli 10. stoletja iz Bližnjega vzhoda
Medeni kruh in medenjake poznajo po vsej Evropi, od države do države pa se precej razlikujejo. V srcu Alzacije dobrih 30 kilometrov južno od Strasbourga leži vas Gertwiller, kjer se ljudje ukvarjajo ali z vinogradništvom ali pa izdelavo medenjakov. V vasi, ki šteje vsega okoli 900 duš še vedno deluje kar 5 obratov, kjer izdelujejo po vsej Franciji poznan pain d’épices ali medeni kruh oz. medeno pecivo vseh vrst.
Obiskali smo Gertwiller v osrčju Alzacije, prestolnico medenjakov v Franciji
Božič ne bi bil božič brez vonjev po cimetu, medu in ostalih ‘zimskih’ začimbah. In nič bolj ne diši po božiču kot medenjaki. Izdelovanje medenega peciva ima v Evropi več kot tisoč letno tradicijo, k nam naj bi umetnost izdelovanja medenjakov prišla okoli 10. stoletja iz Bližnjega vzhoda
Medeni kruh in medenjake poznajo po vsej Evropi, od države do države pa se precej razlikujejo. V srcu Alzacije dobrih 30 kilometrov južno od Strasbourga leži vas Gertwiller, kjer se ljudje ukvarjajo ali z vinogradništvom ali pa izdelavo medenjakov. V vasi, ki šteje vsega okoli 900 duš še vedno deluje kar 5 obratov, kjer izdelujejo po vsej Franciji poznan pain d’épices ali medeni kruh oz. medeno pecivo vseh vrst.
Zgodovina proizvodnje medenega kruha v Gertwillerju je tesno povezana z mestom Strasbourg. Tam je že od nekdaj pomembno pristanišče za ladje, ki so iz Kitajske in drugih vzhodnih dežel vozile med drugim tudi začimbe. Cimet, ingver, janeževe zvezde in ostale začimbe so hvaležno sprejeli in začeli množično uporabljati prav izdelovalci medenjakov v Gertwillerju, ki so prav zato postali prepoznavni po celi Franciji. Pain d’épice iz Gerwillerja se je razširil je po celotni Franciji v 19. stoletju, ko je bila proizvodnja na vrhuncu, pravi Sinan Yavas iz pekarne Fortwenger, največjega proizvajalca medenjakov v Franciji.
“Izdelujejo jih tudi drugod po Franciji, ampak prav zaradi bližine pristanišča, tradicije in znanja, ki smo ga pridobili v stoletjih, mali Gertwiller ostaja francoska prestolnica medenjakov.”
Kdaj in kako so medenjake začeli peči tudi v Evropi razlaga več teorij. Po eni naj bi umetnost izdelave medenjakov v Evropo prinesli križarji, ki so tak kruh jedli pri Arabcih, ti pa naj bi se te umetnosti naučili od Kitajcev. Še bolj konkretna je teorija, da naj bi medeni kruh učil peči Evropejce armenski menih Gregor iz grškega Nikopolisa, ki je prišel za 7 let v nek samostan v centralni Franciji leta 992.
“Za razliko od večine ostalih naši medenjaki niso presladki, večina pa ni ne trdih, ne suhih. Veliko pozornosti namenjamo dodatkom in preizkušamo različne okuse: najbolj priljubljeni ostajajo najbolj tradicionalni z okusom ingverja in limone ter marelic. Radi imamo tradicijo, ampak nismo njeni ujetniki.”
Najbrž tudi zato sprva pekarna, danes podjetje Fortwenger v Gertwillerju neprekinjeno deluje že četrt tisočletja, vse od leta 1768, ko je mladi pek Charles Forwegner takrat odprl svojo delavnico, ki neprekinjeno deluje in se razvija vse do danes.
“Danes smo največji proizvajalec medenega peciva v Franciji. Na dan naredimo 10 ton medenega peciva, za kar porabimo dnevno več ton medu. Seveda proizvodnja medu v Alzacijji ni dovolj velika, da bi vse naredili z lokalnim medom, zato ga uvažamo.”
Medeni kruh in medenjaki so postali taka znamenitost vasi Gertwiller v osrčju Alzacije, da tja prihajajo obiskovalci od blizu in daleč, da bi poskusili te slaščice in si ogledali izdelavo medenih dobrot. V vasi sta namreč kar dva muzeja medenjakov, kjer obiskovalci lahko pokukajo tudi v proizvodnje prostore. Pri Forwegnerju so ga odprli pred 6 leti.
“V našem muzeju obiskovalci spoznajo zgodovino izdelovanja medenjakov v Alzaciji, se seznanijo z različnimi recepti in načini izdelave, vidijo stare pripomočke in orodja, ki so jih nekoč uporabljali stari mojstri. Na koncu ogleda obiskovalci lahko vidijo tudi del proizvodnje, kjer peki mesijo in valjajo medeno testo, ter del kjer mojstri okrašujejo medenjake z živopisanimi barvami.
Ponujamo vam nekaj nenavadnih zgodb, ali bolje nenavadnih krajev, kjer so Slovenci silvestrovali. Imate tudi vi kakšno zanimivo zgodbo? Pokličite nas na 01 475 2202.
David Burbidge je Škot, ki se je pred 20 leti zaljubil v Slovenijo. Od takrat pride večkrat sem, sam ali skupaj s svojim zborom Lakeland Voices s katerim prepevajo tako škotske, angleške in slovenske pesmi. In prav s petjem in recitiranjem slovenskih pesmi se je naučil slovenskega jezika. David zdaj živi v mestu Sedbergh na severu Anglije, ki je pobrateno s slovenskimi Zrečami, vse skupaj pa se je začelo leta 2004 s televizijskim šovom. "Pred 20 leti so na Britanski televizijski mreži BBC pripravili serijo z naslovom The Town That Wants A Twin, v kateri so mestu Sedbergh iskali evropsko mesto, s katerim bi se pobratili. Med kandidati so bila mesta iz Avstrije, Francije, Cipra in tudi iz Slovenije, torej mesto Zreče."
V gradu Cmurek na Tratah, kjer je nekoč deloval Zavod za duševno in živčno bolne, je od leta 2013 Muzej norosti, v katerem so na ogled razstave, ki pričajo o zgodovini enega naših najstarejših ohranjenih gradov ter njegovi vlogi na področju duševnega zdravja. Trate so namreč leta 2004 postale prva ustanova, ki so jo zaprli, dezinstitucionalizirali, stanovalce pa vrnili v življenje. Zgodovinski prikaz odprtja in zaprtja zavoda v gradu dopolnjujejo z umetniško-kulturnimi intervencijami. Pred časom je tam na tritedenski rezidenci gostoval Simon Chang, fotograf tajvanskega rodu, ki že 12 let živi v Sloveniji. Do 10. oktobra bodo v treh sobah, ki so bile javnosti nedostopne, na ogled fotografije, ki jih je posnel v psihiatrični bolnišnici Hawler v Erbilu v Južnem Kurdistanu v Iraku. Fotografije prikazujejo ljudi iz neke druge institucije, z drugega dela sveta, ki so v prazne sobe in na razpokane stene gradu Cmurek dale obraze in zgodbe ljudi, ki danes živijo v podobnih okoliščinah, kot so nekoč živeli tam.
V kulturni četrti Soteska v središču Ljubljane od 27. maja poteka enajstdnevni Festival odpornosti Soteskaopen 2022, s katerim želijo ulice in nova prizorišča spremeniti v prostore druženja. Na treh ljubljanskih ulicah (Rimska, Gregorčičeva in Soteska) se vrstijo pogovori, številne predstave, delavnice, glasbeni večeri, ki ponujajo muziko in celo ples do nebes, organizirali so izmenjevalnico vinilnih plošč, večer kratkih filmov ... Zamisel za festival je nastala pred dobrimi tremi leti, ko so razmišljali, kako zaustaviti domačine in turiste, ki mimo njih hitijo proti Tromostovju, je povedala Inga Remeta, predsednica društva Gledališče Glej in članica umetniškega sveta festivala Soteskaopen: ''V naši četrti je veliko kakovostnih akterjev na različnih področjih, ki delujemo zelo aktivno in dobro. Že leta smo sodelovali na neformalni ravni, potem pa smo se povezali in združili moči.''
Obnovi gozdnatih površin in trajnostnim človeškim navadam lahko pomaga tudi ekološko-dobrodelni koncert. S tem namenom društvo DREVO sozvočja v nedeljo, 5. 6., v Križankah organizira Koncert za človeka in gozd Zemlje, kjer se bodo zbrala nekatera glasbena imena, ki bodo obiskovalke in obiskovalce opozarjala, da lahko že vsak posameznik z lokalnimi akcijami veliko pripomore k boljšemu življenju.
Kateri so največji znanstveni preboji po posameznih področjih?
V 2. delu niza oddaj o duševnem zdravju se pogovarjamo s tetovatorjem, gorskim reševalcem, amaterskim igralcem, glasbenikom, potapljačem in ambasadorjem kampanje Nisi okej? Povej naprej. Sašem Dudićem - Tavčijem. Zakaj ima lahko tudi človek, ki bi v sodobni družbi po vseh pričakovanjih moral veljati za uspešnega, duševne težave?
Naša terenska ekipa se je minuli vikend odpravila na raziskovanje Posočja. In v Posočju najdemo tudi veliko zanimivih posameznikov. Veliko je tujcev, ki so prišli na dopust, pa jim je bilo tako všeč, da so kar ostali tudi, kljub dolgoletnemu trendu odseljevanja pa se v zadnjih letih v posoške kraje vrača tudi vedno več mladih - morebiti po zaključku študija ali pa po tem, ko so izkusili življenje v tujini. Prav zato toliko bolj cenijo naravo in mir, ki jo nudi Posočje. Ena izmed domačink, ki se je po izkušnjah v prestolnici in tujini vrnila, je tudi Karmen Koren in v njenem butiku Reinkarmika v Kobaridu jo je obiskala Tina Šoln.
Ta konec tedna v Ljubljani in okolici poteka 13. Znanstival, festival promocije znanosti, izobraževanja in kritičnega sklepanja. Bogat tridnevni program je v prestolnico kljub včerajšnjemu deževnemu vremenu pritegnil veliko zvedavih mladih in starejših, ki so navdušeno sledili številnim znanstvenim šovom in eksperimentom. Te so na različnih lokacijah v središču mesta vodili tako domači izvajalci iz Hiše eksperimentov kot tuji gostje.
Ena od turističnih panog, v kateri se v zadnjih letih najpogosteje omenja sodelovanje ponudnikov, izmenjava izkušenj in dobrih praks, je gotovo vinarstvo. Slovenski vinarji iz vseh treh vinorodnih dežel pa so v tem obdobju svoje sodelovanje zelo uspešno prenesli tudi na nogometna igrišča. Slovenska vinska nogometna reprezentanca je, to lahko rečemo brez zadržkov, najboljša v Evropi. Štirikratni evropski prvaki - doslej je bilo odigranih pet prvenstev stare celine - bodo tudi na prihajajočem evropskem nogometnem prvenstvu Vino Euro 2022, ki se prične prihodnji teden na Češkem, v vlogi favorita. Vinsko-nogometno zgodbo je pripravil Jože Pepevnik.
Brez medijev ni javnosti in brez javnosti ni medijev. Zato je potrebno graditi zavezništvo, ki ga ogrožajo družabna omrežja s širjenjem lažnih novic in polarizacijo. V mediju Oštro stavijo na neposreden stik s svojim občinstvom, zato danes ob 17. uri pred Mestno hišo v Ljubljani v okviru projekta Obljuba dela dolg prirejajo javni uredniški sestanek z delovnim naslovom Povolilni posvet. Več o tem, zakaj je potrebno politike držati za besedo in kako novinarjem pri tem lahko pomaga javnost, je Maji Avi Žiberna povedal vodja projekta Matej Zwitter.
V tokratni seriji rekreativnih oddaj smo svojo pozornost usmerili v skupine, ki so večkrat, tudi nehote, nekoliko zapostavljene. Tokratno oddajo posvečamo najmlajšim. Jure Jeromen in Nina Smole sta raziskovala, katera vadba je najprimernejša za predšolske otroke in kako jih najlažje zmotiviramo, da se nam pridružijo pri športnih aktivnostih.
V Ljubljani je te dni potekala 6. Evropska fizikalna olimpijada, ki je v Slovenijo pritegnila 182 mladih genijev z vsega sveta. V dveh tekmovalnih dneh so se pomerili v eksperimentalnem in teoretskem delu, ob reševanju nalog pa so spoznavali tudi lepote naše dežele. Kakšne fizikalne orehe so trli in katere države so se odrezale najbolje?
Bolezen opičje koze zadnje dni precej polni medije, tudi pri nas, potem ko so včeraj sporočili, da imamo tudi v Sloveniji prvi potrjeni primer te bolezni. Opičje koze sicer redko srečamo zunaj Afrike, zdaj pa je opaziti nepričakovan porast primerov po svetu, torej izven njenega običajnega kroga širjenja. Ob tem se skupaj s strokovno javnostjo sprašujemo, zakaj ta virus tokrat tako učinkovito potuje po svetu in ali imajo vse trenutno odkrite različice po svetu, ki so izven Afrike, skupen izvor? Maja Ratej se je po nekaj pojasnil odpravila na ljubljanski Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete k najkompetentnejši slovenski strokovnjakinji za živalske zoonoze profesorici Tatjani Avšič Županc.
Po prvem delu filmskega festivala so vsaj trije filmi v igri za zlato palmo.
Pokljuka ob slovenskih biatloncih in biatlonkah, ki so v teh dneh začeli s pripravami na novo sezono, gosti tudi številčno biatlonsko zasedbo iz Ukrajine. O tem, kako je za Ukrajince in Ukrajinke poskrbljeno na Pokljuki, kakšna je situacija v njihovi domovini, in kaj prinaša prihodnost pa več Aljaž Golčer.
Še nedolgo nazaj se je v Sloveniji delo na daljavo zdelo utopija, pa se je - tudi po sili razmer - uveljavilo in obdržalo. Čeprav izziv usklajevanja dela na daljavo in dela v pisarni oz. hibridnega modela dela še ni v celoti končan, se na trgu dela že pojavljajo številni novi izzivi. Med drugim tudi uvajanje skrajšanega delovnika. Na dogodku Krajši delovni čas - utopija ali prihodnja realnost?, ki je v organizaciji e-Študentskega servisa in Združenja delodajalcev Slovenije v okviru projekta Regijski center za dostojno delo Ljubljana pretekli teden potekal v Ljubljani, so strokovnjaki razpravljali o tem, kakšna prihodnost se obeta na trgu delovne sile v Sloveniji. Kakšne so prednosti krajšega delovnika, s kakšnimi organizacijskimi in zakonskimi ovirami za njegovo uvedbo se podjetja srečujejo? Kakšne so pozitivne in negativne posledice krajšega delovnika in o kakšnih oblikah skrajšanja bomo v prihodnosti razpravljali? Je 8 ur na dan, 5 dni na teden - delovnik, ki ga je pred skoraj 100 leti uvedel Henry Ford, oče optimizacije in vitke proizvodnje - preživel koncept? Je krajši delovnik prihodnost ali utopija? Sogovornice: red. prof. dr. Polona Domadenik Muren, izr. prof. dr. Sara Tement in Jasmina Alić.
Neveljaven email naslov
