Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hudo bolne krave brez veterinarskega nadzora, zadušljivo ogaben vonj bolnega mesa, ki te sili na bruhanje … Tako poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak iz medijske hiše TVN opisuje tri tedne, ki jih je preživel v sporni poljski klavnici v bližini Varšave.
Poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak opisuje tri grozljive tedne, ki jih je pod krinko preživel v sporni poljski klavnici
Hudo bolne krave brez veterinarskega nadzora, zadušljivo ogaben vonj bolnega mesa, ki te sili na bruhanje … Tako poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak iz medijske hiše TVN opisuje tri tedne, ki jih je preživel v sporni poljski klavnici v bližini Varšave. Reportažo je objavil skupaj s Thomaszem Patoro.
Kako dolgo ste delali tam pod krinko?
V klavnici sem delal skoraj tri tedne. Dva tedna v dnevni izmeni, v kateri sem opravljal najslabša mesarska dela, ki jih ni hotel delati nihče drug. Po dveh tednih so me preselili v nočno izmeno. Takrat so se dogajale vse nezakonite stvari. Bolne krave so namreč ubijali ponoči. Za premestitev sem zaprosil sam, z izgovorom, da bi rad zaslužil več. Opozorili so me, da bo delo težaško, a sem jih vendarle prepričal.
Pa so vam verjeli, glede na to, da sklepam, da za mesarja najbrž niste bili ustrezno usposobljeni?
Nisem imel pravega znanja. Prebral sem nekaj starih učbenikov za mesarje in si ogledal nekaj dokumentarnih filmov. Šel sem tudi v nekaj drugih klavnic, da bi videl, kako delujejo. Spremenil sem tudi svoj videz, se preselil iz Varšave in enostavno nekega dne v začetku novembra potrkal na vrata klavnice. Predstavil sem se jim za mladeniča s težavnim življenjem in v iskanju fizičnega dela, ki bi se mu lahko popolnoma posvetil.
Prvič, ko sem prišel do njih, so mi rekli, da me bodo naslednji dan poklicali nazaj. Dali so mi tudi nekaj klobas. Ker me naslednji dan niso poklicali nazaj, sem jih znova obiskal in poskusil pritisniti nanje. Verjeli so mi in že naslednji dan sem lahko začel. Prvih nekaj dni je bilo res težkih. Na začetku sploh nisem znal pravilno držati noža, bil sem popoln začetnik.
Začeli ste torej v dnevni izmeni, potem presedlali v nočno … Vas je to, kar ste videli, presenetilo?
Že v prvih dveh tednih dela v dnevni izmeni sem videl veliko dokazov o njihovih nočnih dejavnostih. Zjutraj sem bil, denimo, odgovoren za pakiranje trupel za nadaljnji razrez.
Včasih sem jih moral tako rekoč “polepšati”. Šef mi je rekel: “Poglej, ta del je slab, tale je gnil, to moraš izrezati.” To meso smo pozneje označili kot meso zdravih krav brez kakršnih koli drugih oznak. Že čez dan sem torej videl nekaj manjših dokazov.
Enkrat ali dvakrat sem v skladišču videl tudi bolne krave. Svojega nadzornika sem vprašal, kaj se dogaja z njimi. Odvrnil je, da bo bolje, če sploh ne sprašujem. Pozneje mi je vseeno priznal, da so krave poškodovane, da imajo zlomljene noge, da je včasih še precej huje, a da je to zelo dober posel za klavnico.
Lahko opišete kakšen prizor, ki se vam je še posebej vtisnil v spomin?
Videl sem dva zares grozna prizora. Prvi je bil povezan s prvo kravo v moji prvi nočni izmeni. Potegnili so jo v klavnico, ven je prišla obglavljena. Od šoka sem ostal brez besed, nisem vedel, kaj se sploh dogaja, in za trenutek sem pozabil, da sem novinar pod krinko. Sploh nisem zmogel vprašati, zakaj je brez glave. Imamo posnetek z moje skrivne kamere, a je brez mojega komentarja, saj sem enostavno pozabil vprašati kar koli o tem, tako sem bil šokiran.
Drugi grozljiv prizor pa se je zgodil, ko so mi naročili, naj zaklanim kravam očistim želodce in izpraznim njihovo drobovje. Velikokrat sem pri čiščenju drobovja naletel na majhne ali večje zarodke v njih in zame je bilo to šokantno. Nisem vedel, kaj naj storim z njimi. Ko sem vprašal nadrejenega, kaj naj naredim s zarodkom telička v kravi, mi je le velel, naj ga vržem stran. In če ne bom zmogel sam, naj prosim koga za pomoč.
Vam po razkritju kdo grozi?
Zdaj nimam težav, nihče mi ni grozil, razen, seveda, nekaj spletnih nadlegovalcev, ki me obtožujejo, da bom uničil celotno poljsko mesno industrijo. Razen tega je vse v redu.
Sami ste z delom pod krinko odstrli en tak primer sporne prakse. Kako pogoste, domnevate, so sicer takšne prakse na Poljskem?
Do zdaj smo poročali o treh takšnih klavnicah. Leta 2013 je policija po naključju ustavila enega od tovornjakov iz teh klavnic. Temu je sledila obsežna preiskava, v kateri so preučevali izvor več kot sto ton spornega mesa, okuženega s salmonelo in še čim, odgovorni v podjetju pa so bili obsojeni na nekajletno zaporno kazen. Drug primer je bila naša odmevna reportaža, tretji pa je bil primer pred nekaj meseci, ko je policija prav tako ustavila tovornjak s spornim mesom, a se je odgovornim za zdaj uspelo izmuzniti roki zakona.
Po objavi naše reportaže so mediji razkrili še dve z njo povezani klavnici, od ljudipo vsej državi pa smo prejeli tudi ogromno drugih prijav sporne prakse. Oglašajo se nam mesarji, ki so bili priča kršenju zakonodaje in osnovnih predpisov. Problematika se v nasprotju s tem, kar trdi vlada, razteza po vsej državi, od vzhoda do zahoda.
Torej gre za precej pogostejšo prakso, kot nam skušajo prikazati. Če se vrneva na začetek – kako ste sploh dobili prvotno informacijo, namig?
Tega pa ne morem komentirati, svoje vire moram zaščititi.
Kakšen je bil odziv poljske javnosti, potem ko je izbruhnil škandal?
Takoj po objavi je sledil res neverjeten odziv. Tako rekoč v nekaj urah so novico objavili povsod. Ta reportaža je bila najbolj gledan izdelek naše medijske hiše v vsej njeni zgodovini. Kljub grozljivim prizorom, ki sem jih posnel, si jo je v nekaj urah ogledalo več sto tisoč ljudi. Ljudje so se odzvali res čustveno – z jezo, žalostjo … Spraševali so se, kako se lahko nekaj takega dogaja na Poljskem, in to v 21. stoletju. Poljska je eden od največjih izvoznikov govejega mesa v Evropi, ogromno živine se pase po naših tleh. Jo res obravnavamo tako, so se spraševali.
Zaradi tega, kako Poljska zastruplja celotno Evropsko unijo, so ljudje tako rekoč ponoreli. Besni so bili tudi zaradi tega, ker se policija tako dolgo ni zganila. Opozorili smo jih namreč nekaj tednov prej, preden smo objavili posnetke. A so se obotavljali … Šele po objavi naše reportaže so se odzvali.
Reportažo, ki je razkrila afero, lahko najdete tukaj.
Kaj, pričakujete, se bo na Poljskem zgodilo zdaj? Bo vlada kaj storila v zvezi s pomanjkanjem nadzora? Bo na terenu odslej več inšpektorjev?
Hm … Obljubljajo marsikaj, med drugim stalni videonadzor v vsaki klavnici. Sam si predvsem želim, da bi se obljub držali. Za zdaj je videti, kot da leporečijo zaradi škandala samega.
Kakšna pa je povprečna plača mesarja v takšnih klavnicah na Poljskem?
V dnevni izmeni sem dobival približno tri evre na uro, torej bi to zneslo približno 530 evrov na mesec. Nočna izmena je bila skoraj dvakrat bolje plačana, postavka na mesec znese tudi do 1000 evrov. Težko je najti ljudi, ki bi bili pripravljeni delati takšno delo. Če ga že dobiš, ga moraš dobro plačati, da ti ne pobegne drugam. To delo ni lahko, ne morete si predstavljati, kako težko je ločiti meso od kosti.
Koliko govejega mesa pa Poljska pravzaprav izvozi?
Poljska izvozi približno 80 odstotkov svoje govedine …
Torej so štiri petine mesa, ki so ga na sporen način dobili v nezakoniti klavnici, poslali v tujino?
Ja, hipotetično, ja. Če upoštevamo nacionalno statistiko, ga je toliko potovalo na tuje.
V katero državo ga izvozite največ?
Največ ga je šlo po mojih podatkih v Francijo.
Poljska je po podatkih UM Comtrade leta 2017 izvozila 415 milijonov kilogramov govedine v skupni vrednosti milijarde in pol dolarjev. “Čeprav bi morali biti veterinarji v klavnici navzoči na vseh ključnih točkah zakola, sem videl le enega, pa še ta je urejal le administrativne zadeve,” je še dodal preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak, ki je skupaj s kolegom Tomaszem Patoro razkril odmevno afero z mesom.
Hudo bolne krave brez veterinarskega nadzora, zadušljivo ogaben vonj bolnega mesa, ki te sili na bruhanje … Tako poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak iz medijske hiše TVN opisuje tri tedne, ki jih je preživel v sporni poljski klavnici v bližini Varšave.
Poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak opisuje tri grozljive tedne, ki jih je pod krinko preživel v sporni poljski klavnici
Hudo bolne krave brez veterinarskega nadzora, zadušljivo ogaben vonj bolnega mesa, ki te sili na bruhanje … Tako poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak iz medijske hiše TVN opisuje tri tedne, ki jih je preživel v sporni poljski klavnici v bližini Varšave. Reportažo je objavil skupaj s Thomaszem Patoro.
Kako dolgo ste delali tam pod krinko?
V klavnici sem delal skoraj tri tedne. Dva tedna v dnevni izmeni, v kateri sem opravljal najslabša mesarska dela, ki jih ni hotel delati nihče drug. Po dveh tednih so me preselili v nočno izmeno. Takrat so se dogajale vse nezakonite stvari. Bolne krave so namreč ubijali ponoči. Za premestitev sem zaprosil sam, z izgovorom, da bi rad zaslužil več. Opozorili so me, da bo delo težaško, a sem jih vendarle prepričal.
Pa so vam verjeli, glede na to, da sklepam, da za mesarja najbrž niste bili ustrezno usposobljeni?
Nisem imel pravega znanja. Prebral sem nekaj starih učbenikov za mesarje in si ogledal nekaj dokumentarnih filmov. Šel sem tudi v nekaj drugih klavnic, da bi videl, kako delujejo. Spremenil sem tudi svoj videz, se preselil iz Varšave in enostavno nekega dne v začetku novembra potrkal na vrata klavnice. Predstavil sem se jim za mladeniča s težavnim življenjem in v iskanju fizičnega dela, ki bi se mu lahko popolnoma posvetil.
Prvič, ko sem prišel do njih, so mi rekli, da me bodo naslednji dan poklicali nazaj. Dali so mi tudi nekaj klobas. Ker me naslednji dan niso poklicali nazaj, sem jih znova obiskal in poskusil pritisniti nanje. Verjeli so mi in že naslednji dan sem lahko začel. Prvih nekaj dni je bilo res težkih. Na začetku sploh nisem znal pravilno držati noža, bil sem popoln začetnik.
Začeli ste torej v dnevni izmeni, potem presedlali v nočno … Vas je to, kar ste videli, presenetilo?
Že v prvih dveh tednih dela v dnevni izmeni sem videl veliko dokazov o njihovih nočnih dejavnostih. Zjutraj sem bil, denimo, odgovoren za pakiranje trupel za nadaljnji razrez.
Včasih sem jih moral tako rekoč “polepšati”. Šef mi je rekel: “Poglej, ta del je slab, tale je gnil, to moraš izrezati.” To meso smo pozneje označili kot meso zdravih krav brez kakršnih koli drugih oznak. Že čez dan sem torej videl nekaj manjših dokazov.
Enkrat ali dvakrat sem v skladišču videl tudi bolne krave. Svojega nadzornika sem vprašal, kaj se dogaja z njimi. Odvrnil je, da bo bolje, če sploh ne sprašujem. Pozneje mi je vseeno priznal, da so krave poškodovane, da imajo zlomljene noge, da je včasih še precej huje, a da je to zelo dober posel za klavnico.
Lahko opišete kakšen prizor, ki se vam je še posebej vtisnil v spomin?
Videl sem dva zares grozna prizora. Prvi je bil povezan s prvo kravo v moji prvi nočni izmeni. Potegnili so jo v klavnico, ven je prišla obglavljena. Od šoka sem ostal brez besed, nisem vedel, kaj se sploh dogaja, in za trenutek sem pozabil, da sem novinar pod krinko. Sploh nisem zmogel vprašati, zakaj je brez glave. Imamo posnetek z moje skrivne kamere, a je brez mojega komentarja, saj sem enostavno pozabil vprašati kar koli o tem, tako sem bil šokiran.
Drugi grozljiv prizor pa se je zgodil, ko so mi naročili, naj zaklanim kravam očistim želodce in izpraznim njihovo drobovje. Velikokrat sem pri čiščenju drobovja naletel na majhne ali večje zarodke v njih in zame je bilo to šokantno. Nisem vedel, kaj naj storim z njimi. Ko sem vprašal nadrejenega, kaj naj naredim s zarodkom telička v kravi, mi je le velel, naj ga vržem stran. In če ne bom zmogel sam, naj prosim koga za pomoč.
Vam po razkritju kdo grozi?
Zdaj nimam težav, nihče mi ni grozil, razen, seveda, nekaj spletnih nadlegovalcev, ki me obtožujejo, da bom uničil celotno poljsko mesno industrijo. Razen tega je vse v redu.
Sami ste z delom pod krinko odstrli en tak primer sporne prakse. Kako pogoste, domnevate, so sicer takšne prakse na Poljskem?
Do zdaj smo poročali o treh takšnih klavnicah. Leta 2013 je policija po naključju ustavila enega od tovornjakov iz teh klavnic. Temu je sledila obsežna preiskava, v kateri so preučevali izvor več kot sto ton spornega mesa, okuženega s salmonelo in še čim, odgovorni v podjetju pa so bili obsojeni na nekajletno zaporno kazen. Drug primer je bila naša odmevna reportaža, tretji pa je bil primer pred nekaj meseci, ko je policija prav tako ustavila tovornjak s spornim mesom, a se je odgovornim za zdaj uspelo izmuzniti roki zakona.
Po objavi naše reportaže so mediji razkrili še dve z njo povezani klavnici, od ljudipo vsej državi pa smo prejeli tudi ogromno drugih prijav sporne prakse. Oglašajo se nam mesarji, ki so bili priča kršenju zakonodaje in osnovnih predpisov. Problematika se v nasprotju s tem, kar trdi vlada, razteza po vsej državi, od vzhoda do zahoda.
Torej gre za precej pogostejšo prakso, kot nam skušajo prikazati. Če se vrneva na začetek – kako ste sploh dobili prvotno informacijo, namig?
Tega pa ne morem komentirati, svoje vire moram zaščititi.
Kakšen je bil odziv poljske javnosti, potem ko je izbruhnil škandal?
Takoj po objavi je sledil res neverjeten odziv. Tako rekoč v nekaj urah so novico objavili povsod. Ta reportaža je bila najbolj gledan izdelek naše medijske hiše v vsej njeni zgodovini. Kljub grozljivim prizorom, ki sem jih posnel, si jo je v nekaj urah ogledalo več sto tisoč ljudi. Ljudje so se odzvali res čustveno – z jezo, žalostjo … Spraševali so se, kako se lahko nekaj takega dogaja na Poljskem, in to v 21. stoletju. Poljska je eden od največjih izvoznikov govejega mesa v Evropi, ogromno živine se pase po naših tleh. Jo res obravnavamo tako, so se spraševali.
Zaradi tega, kako Poljska zastruplja celotno Evropsko unijo, so ljudje tako rekoč ponoreli. Besni so bili tudi zaradi tega, ker se policija tako dolgo ni zganila. Opozorili smo jih namreč nekaj tednov prej, preden smo objavili posnetke. A so se obotavljali … Šele po objavi naše reportaže so se odzvali.
Reportažo, ki je razkrila afero, lahko najdete tukaj.
Kaj, pričakujete, se bo na Poljskem zgodilo zdaj? Bo vlada kaj storila v zvezi s pomanjkanjem nadzora? Bo na terenu odslej več inšpektorjev?
Hm … Obljubljajo marsikaj, med drugim stalni videonadzor v vsaki klavnici. Sam si predvsem želim, da bi se obljub držali. Za zdaj je videti, kot da leporečijo zaradi škandala samega.
Kakšna pa je povprečna plača mesarja v takšnih klavnicah na Poljskem?
V dnevni izmeni sem dobival približno tri evre na uro, torej bi to zneslo približno 530 evrov na mesec. Nočna izmena je bila skoraj dvakrat bolje plačana, postavka na mesec znese tudi do 1000 evrov. Težko je najti ljudi, ki bi bili pripravljeni delati takšno delo. Če ga že dobiš, ga moraš dobro plačati, da ti ne pobegne drugam. To delo ni lahko, ne morete si predstavljati, kako težko je ločiti meso od kosti.
Koliko govejega mesa pa Poljska pravzaprav izvozi?
Poljska izvozi približno 80 odstotkov svoje govedine …
Torej so štiri petine mesa, ki so ga na sporen način dobili v nezakoniti klavnici, poslali v tujino?
Ja, hipotetično, ja. Če upoštevamo nacionalno statistiko, ga je toliko potovalo na tuje.
V katero državo ga izvozite največ?
Največ ga je šlo po mojih podatkih v Francijo.
Poljska je po podatkih UM Comtrade leta 2017 izvozila 415 milijonov kilogramov govedine v skupni vrednosti milijarde in pol dolarjev. “Čeprav bi morali biti veterinarji v klavnici navzoči na vseh ključnih točkah zakola, sem videl le enega, pa še ta je urejal le administrativne zadeve,” je še dodal preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak, ki je skupaj s kolegom Tomaszem Patoro razkril odmevno afero z mesom.
Številne študije kažejo, da globalno segrevanje poleg neposrednega vpliva na planet Zemlja vpliva tudi na vedenje ljudi, saj naj bi bili ti ob višjih temperaturah bolj nagnjeni k agresivnemu vedenju. Poljudno-znanstveni dokumentarni filmi so gledalcem zanimivi, a nebiologom velikokrat nerazumljivi. Biolog Edo Džafić se je nad njimi zaradi BBC-ove serije Sinji planet navdušil že kot otrok.
Od začetka epidemije se je čas, ki ga preživimo na pametnih napravah in ob različnih zaslonih, skokovito dvignil. Delo od doma, šolanje na daljavo, druženje preko zaslonov. Prezgodnja in čezmerna uporaba zaslonov pa ima lahko še posebej škodljive učinke na otrokov razvoj in zdravje. V Sloveniji pediatri namreč že opažajo posledice pretirane uporabe zaslonov pri otrocih. Tudi zato so pri Zdravniški zbornici Slovenije pripravili enotne smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih.
Benjamin Džinić - Ghet svoj glasbeni svet gradi že dve desetletji in je eden izmed boljših ustvarjalec beatov na domačih tleh. A kot poudarja, je v prvi vrsti raper. Domača scena ga pozna po nonšalantnem, uličarskem flowu ter osebnoizpovednih, družbenokritičnih, predvsem pa nepredvidljivih besedilih. Kot večina pripadnikov velenjske hiphopovske subkulture je tudi sam začel kot najstnik ob družbi in pomoči podobnomislečih duš med betonskimi bloki industrijskega mesta. "V 8. razredu bi moral na valeto, pa sem raje šel na svoj prvi koncert. Oče mi je rekel, naj ne hodim domov, če bom to naredil. Pa sem vseeno šel. Pa ni bilo nič. Mama mi je odprla, oče je bil jezen, ker je moral on namesto mene plesati. Aja, pa oprosti, Nadja!" Ob boku z Nemirjem in Mentally Ill-om so ustvarjali prve skladbe, ko pa se je vse bolj zdelo, da lahko postane resno, je prišla tudi potreba po dobrih instrumentalih za rap. Ghet je točno vedel, kakšne beate si želi in se jih je zato lotil delati kar sam. Sledila je kompilacija ILL TAPE VOL. 01, kmalu je bila del mixtapa Radio Banga Vol. 10, sledile pa so prve produkcije aranžmajev, nato pa se je leta 2011 zgodil Mrigz'N'Ghet Hitz. Ghet ima v svoji bazi veliko beatov – "Ghet Heatov", a ker glasbe ni nikoli preveč, nenehno raziskuje, posluša, shranjuje, razvršča in ustvarja nove instrumentale. Sodeloval je že z veliko domačimi raperji – Emkejem, Zlatkom, Mirkom, Ženo, Drillom, Mitom ... Zadnje čase pa ustvarja tudi skupaj s Stalkerjem in Sladico. Najraje se loteva večjih projektov, na primer produkcij albumov, da se lahko umetniku posveti bolj kakovostno. A čeprav je glasbe neskončno, ni vsa "uporabna". "Nekaterih komadov ne semplam, ker so preveč dobri, jih preveč spoštujem. Zavrtim si komad, ga poslušam vedno do konca, ne vem, kaj bi vzel iz njega, tako dober je. In kaj boš potem? Poslušaš ga vse življenje in to je to. In upaš, da ga ne slišiš v kakem drugem beatu."
Kralj reggaeja je po štirih desetletjih še vedno simbol miru, enotnosti in ljubezni, poet z globokimi verskimi in političnimi idejami
Ob 50-letnici Mednarodnega društva za preučevanje, gojenje in varovanje mesojedih rastlin letos prvič praznujemo tudi svetovni dan, posvečen tem nenavadnim predstavnicam rastlinskega sveta. Mesojedkam bomo tako odslej namenili vsako prvo sredo v maju. V ta namen so ta teden v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani v vlažnem tropskem rastlinjaku pripravili prav posebno razstavo. Med mesojede rastline nas je popeljal vrtnar Jure Kališnik.
Odgovori: Asiago, Fischer, Eva Mori, športnica, ki smo jo iskali, pa je smučarska tekačica Anamarija Lampič.
"Sem Mojca Zorko in delam na Slovenski tiskovni agenciji. Ob dnevu svobode medijev si želim le delati. Profesionalno, neodvisno, brez skrbi in borbe za eksistenco kolegic in kolegov. Želim si, da sveta ne bi spremljali le prek družbenih omrežij, pač bi spremljali in presojali relevantne novinarske vsebine. Novinarji, ki spoštujejo profesionalne standarde, so pomembni za obveščenost družbe, čeprav bi vas nekateri radi prepričali v nasprotno. Ja, pomembno je v kakšnih okoljih delajo." Ob mednarodnem dnevu svobode medijev razmišljajo: Mojca Zorko, STA; Igor Evgen Bergant, RTV Slovenija; Alice Petren, švedski javni radio; Maja Sever, HRT; Peter Žerjavič, Delo; Eva Jung, danska preiskovalna novinarka; Timotej Milanov, Vestnik; Uroš Esih, Delo; Janko Petrovec, RTV Slovenija in Žana Vertačnik, Večer
S tem, ko so se zaprle gostilne, se je spremenil tudi naš način obedovanja. Namesto srečanj s sodelavci ali prijatelji ob kosilu ali večerji, si hrano naročamo v službo ali domov. Če nam jih v manjših mestih gostinci še vedno pripeljejo z lastnim prevoznim sredstvom, dostavljalce v večjih slovenskih mestih prepoznate po rdečih torbah z napisom E-hrana, še precej bolj prepoznavni in številčnejši pa so svetlo modre škatle v lasti finskega podjetja Wolt. Na hrbith in v naročjih jih v Sloveniji nosi 500 Woltovih partnerjev dostavljalcev. Z enim izmed njih se je srečala in pogovarjala Maja Ava Žiberna.
Darja Ramšak Tešić je diplomirana medicinska sestra, ki dela v dispečerskem centru Maribor. Željko Tešić je diplomirani zdravstvenik, zaposlen v urgentnem centru Celje. Imata tri otroke. Obdobje korone je zanju izjemno naporno. Dogovarjanje za snemanje je zahtevalo veliko koordinacije, saj ni veliko trenutkov, ko ni eden od njiju v službi. V okolici Celja ju je obiskal Gorazd Rečnik.
Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje letos beležijo porast mišje mrzlice, bolezni, ki so jo pri nas prvič zabeležili leta 1954. Gre za bolezen, ki jo povzročajo hantavirusi in se z glodavca na človeka prenese z vdihavanjem virusov, ki so v izločkih teh živali. Več primerov te bolezni pa pomeni tudi povečanje mišje populacije, oziroma mišje leto, ki pride na vrsto po letu, ko je bilo v naravi dovolj hrane. Kateri listavec je kriv za porast populacije glodavcev? Še več zanimivosti o miših in drugih glodavcih bo povedal muzejski svetnik in vodja Kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, profesor doktor Boris Kryštufek, ki je lani prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev.
"Tukaj smo" je majhna skupnost ljudi, ki se v Sloveniji srečuje s številnimi problemi in rasizmom. S časopisom želijo deliti izkušnje življenja v Sloveniji. Verjamejo v pravičnost za vse ljudi, v enakopravnost in mir. Objavljajo zgodbe o življenju beguncev v Sloveniji.
Zvezdan Simič ali Dj Zeds je na glasbeni sceni, sicer večinoma v ozadju, prisoten že dobrega četrt stoletja. Preden zaide sonce je TV režiser, noči, če ni športnih dogodkov in pravzaprav ves prosti čas pa je namenjen glasbi.V devetdesetih je bedel ob razvoju domačega hip hopa, r&bja in funka. S svojimi miksi, v katerih združuje različne žanre, je zelo prepoznaven na slovenski urbani glasbeni sceni. Začel je z vrtenjem glasbe na šolskih plesih, v devetdesetih pa ga je premamil hip hop. Njegov najljubši način ustvarjanja nove glasbe je proces, ki se mu reče mashup. "Mashup je sestavljenka dveh ali več pesmi skupaj. Gre torej za instrumentalno verzijo ene pesmi, ki jo združimo z vokalno verzijo druge pesmi. Zelo redki mashupi so uradno izdani, za katere založbe poskrbijo, da grejo ven. Večina je čisti underground in jih večinoma didžeji uporabljamo za rolanje. Sam delam veliko mashupov, vsi žanri iz različnih obdobij se dajo zmiksat skupaj in lahko res vidimo, kako glasba je enaka."
Ponovna rast priljubljenosti zvoka kot medija za podajanje informacij se kaže tudi med mladimi. V Četrtnem mladinskem centru Črnuce je lani začel nastajati Radio Basement, internetni medij za poročanje, angažiranje in dialog, njegov namen pa je soustvarjati odprto in strpno družbo. Mlada ekipa s svojim delom naslavlja mlade. Z razlicnimi družbenimi tematikami, ki so v drugih medijih zaradi preobilice drugih informacij velikokrat spregledane, želijo med mladimi spodbujati angažiranost, ki je iztočnica za poglobljeno razmišljanje.
Reportaža o jugoslovanski vojaški letalski šoli, v kateri so prve letalske korake naredili tudi številni piloti, ki so se pozneje zaposlili pri nekdanjem nacionalnem letalskem prevozniku Adirii Airways, postali stebri domačih aeroklubov oziroma uslužbenci Javne agencije za civilno letalstvo. Tam je danes na oddelku za licenciranje pilotov zaposlen tudi Andrej Perc, Izolan, ki se je izšolal na letalski vojaški akademiji v Zadru, postal izvrsten pilot in se prebil v legendarno akrobatsko skupino Leteče zvezde, kateri je tudi poveljeval. V pogovoru je med drugim obudil spomine na čase, ki jih je v drugačen kontekst postavil razpad nekdanje države.
Pred pragom so prvomajske počitnice, kaj pa potovanja? Na vprašanja poslušalcev je odgovarjal Andrej Šter, vodja konzularnega sektorja na Ministrstvu za zunanje zadeve.
22. aprila obeležujemo dan tabornikov. Letos Zveza tabornikov Slovenije praznuje 70 let od ustanovitve oz. prve skupščine, ki je potekala 22. aprila 1951. Takrat so ustanovili Združenje tabornikov Slovenije, ki se je osem let kasneje preimenovalo v Zvezo tabornikov Slovenije, ta pa je bila leta 1994 sprejeta v Svetovno organizacijo skavtskega gibanja kot nacionalna skavtska organizacija.
Socialni psiholog dr. Bojan Musil, predstojnik oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, se v zadnjem letu pogosto oglaša in javno odziva na dogajanja, povezana z epidemijo covida-19. Oblast študentom ni znala prisluhniti, ko so opozarjali na svoje težave in stiske. Bojan Musil k temu doda, da v izobraževalnem sistemu, katerega del je tudi visoko šolstvo, pogosto izberejo rešitev, ki se ji reče ignoriranje.
17. april je svetovni dan hemofilije, redke bolezni motnje strjevanja krvi. Je redka, a dedna bolezen, pri kateri ljudje ne krvavijo močneje in hitreje, ampak dlje. Na svetu je približno 1.125.000 ljudi s hemofilijo, od tega jih 418 tisoč živi s hudo obliko bolezni. V Sloveniji po uradnih podatkih živi 229 ljudi s to motnjo strjevanja krvi, med njimi 205 s hemofilijo A in 24 s hemofilijo B. Kako živijo z boleznijo danes in kako so živeli nekoč?
Medtem ko v številnih državah po svetu cepljenje proti covidu-19 že poteka, se v drugih še ni začelo, ne vedo niti, kako in kje bodo dobili cepivo. To velja predvsem za države tako imenovanega globalnega juga. So pa nekatere države, ki se želijo "znajti" po svoje, med njimi je Kuba.
Neveljaven email naslov