Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hudo bolne krave brez veterinarskega nadzora, zadušljivo ogaben vonj bolnega mesa, ki te sili na bruhanje … Tako poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak iz medijske hiše TVN opisuje tri tedne, ki jih je preživel v sporni poljski klavnici v bližini Varšave.
Poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak opisuje tri grozljive tedne, ki jih je pod krinko preživel v sporni poljski klavnici
Hudo bolne krave brez veterinarskega nadzora, zadušljivo ogaben vonj bolnega mesa, ki te sili na bruhanje … Tako poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak iz medijske hiše TVN opisuje tri tedne, ki jih je preživel v sporni poljski klavnici v bližini Varšave. Reportažo je objavil skupaj s Thomaszem Patoro.
Kako dolgo ste delali tam pod krinko?
V klavnici sem delal skoraj tri tedne. Dva tedna v dnevni izmeni, v kateri sem opravljal najslabša mesarska dela, ki jih ni hotel delati nihče drug. Po dveh tednih so me preselili v nočno izmeno. Takrat so se dogajale vse nezakonite stvari. Bolne krave so namreč ubijali ponoči. Za premestitev sem zaprosil sam, z izgovorom, da bi rad zaslužil več. Opozorili so me, da bo delo težaško, a sem jih vendarle prepričal.
Pa so vam verjeli, glede na to, da sklepam, da za mesarja najbrž niste bili ustrezno usposobljeni?
Nisem imel pravega znanja. Prebral sem nekaj starih učbenikov za mesarje in si ogledal nekaj dokumentarnih filmov. Šel sem tudi v nekaj drugih klavnic, da bi videl, kako delujejo. Spremenil sem tudi svoj videz, se preselil iz Varšave in enostavno nekega dne v začetku novembra potrkal na vrata klavnice. Predstavil sem se jim za mladeniča s težavnim življenjem in v iskanju fizičnega dela, ki bi se mu lahko popolnoma posvetil.
Prvič, ko sem prišel do njih, so mi rekli, da me bodo naslednji dan poklicali nazaj. Dali so mi tudi nekaj klobas. Ker me naslednji dan niso poklicali nazaj, sem jih znova obiskal in poskusil pritisniti nanje. Verjeli so mi in že naslednji dan sem lahko začel. Prvih nekaj dni je bilo res težkih. Na začetku sploh nisem znal pravilno držati noža, bil sem popoln začetnik.
Začeli ste torej v dnevni izmeni, potem presedlali v nočno … Vas je to, kar ste videli, presenetilo?
Že v prvih dveh tednih dela v dnevni izmeni sem videl veliko dokazov o njihovih nočnih dejavnostih. Zjutraj sem bil, denimo, odgovoren za pakiranje trupel za nadaljnji razrez.
Včasih sem jih moral tako rekoč “polepšati”. Šef mi je rekel: “Poglej, ta del je slab, tale je gnil, to moraš izrezati.” To meso smo pozneje označili kot meso zdravih krav brez kakršnih koli drugih oznak. Že čez dan sem torej videl nekaj manjših dokazov.
Enkrat ali dvakrat sem v skladišču videl tudi bolne krave. Svojega nadzornika sem vprašal, kaj se dogaja z njimi. Odvrnil je, da bo bolje, če sploh ne sprašujem. Pozneje mi je vseeno priznal, da so krave poškodovane, da imajo zlomljene noge, da je včasih še precej huje, a da je to zelo dober posel za klavnico.
Lahko opišete kakšen prizor, ki se vam je še posebej vtisnil v spomin?
Videl sem dva zares grozna prizora. Prvi je bil povezan s prvo kravo v moji prvi nočni izmeni. Potegnili so jo v klavnico, ven je prišla obglavljena. Od šoka sem ostal brez besed, nisem vedel, kaj se sploh dogaja, in za trenutek sem pozabil, da sem novinar pod krinko. Sploh nisem zmogel vprašati, zakaj je brez glave. Imamo posnetek z moje skrivne kamere, a je brez mojega komentarja, saj sem enostavno pozabil vprašati kar koli o tem, tako sem bil šokiran.
Drugi grozljiv prizor pa se je zgodil, ko so mi naročili, naj zaklanim kravam očistim želodce in izpraznim njihovo drobovje. Velikokrat sem pri čiščenju drobovja naletel na majhne ali večje zarodke v njih in zame je bilo to šokantno. Nisem vedel, kaj naj storim z njimi. Ko sem vprašal nadrejenega, kaj naj naredim s zarodkom telička v kravi, mi je le velel, naj ga vržem stran. In če ne bom zmogel sam, naj prosim koga za pomoč.
Vam po razkritju kdo grozi?
Zdaj nimam težav, nihče mi ni grozil, razen, seveda, nekaj spletnih nadlegovalcev, ki me obtožujejo, da bom uničil celotno poljsko mesno industrijo. Razen tega je vse v redu.
Sami ste z delom pod krinko odstrli en tak primer sporne prakse. Kako pogoste, domnevate, so sicer takšne prakse na Poljskem?
Do zdaj smo poročali o treh takšnih klavnicah. Leta 2013 je policija po naključju ustavila enega od tovornjakov iz teh klavnic. Temu je sledila obsežna preiskava, v kateri so preučevali izvor več kot sto ton spornega mesa, okuženega s salmonelo in še čim, odgovorni v podjetju pa so bili obsojeni na nekajletno zaporno kazen. Drug primer je bila naša odmevna reportaža, tretji pa je bil primer pred nekaj meseci, ko je policija prav tako ustavila tovornjak s spornim mesom, a se je odgovornim za zdaj uspelo izmuzniti roki zakona.
Po objavi naše reportaže so mediji razkrili še dve z njo povezani klavnici, od ljudipo vsej državi pa smo prejeli tudi ogromno drugih prijav sporne prakse. Oglašajo se nam mesarji, ki so bili priča kršenju zakonodaje in osnovnih predpisov. Problematika se v nasprotju s tem, kar trdi vlada, razteza po vsej državi, od vzhoda do zahoda.
Torej gre za precej pogostejšo prakso, kot nam skušajo prikazati. Če se vrneva na začetek – kako ste sploh dobili prvotno informacijo, namig?
Tega pa ne morem komentirati, svoje vire moram zaščititi.
Kakšen je bil odziv poljske javnosti, potem ko je izbruhnil škandal?
Takoj po objavi je sledil res neverjeten odziv. Tako rekoč v nekaj urah so novico objavili povsod. Ta reportaža je bila najbolj gledan izdelek naše medijske hiše v vsej njeni zgodovini. Kljub grozljivim prizorom, ki sem jih posnel, si jo je v nekaj urah ogledalo več sto tisoč ljudi. Ljudje so se odzvali res čustveno – z jezo, žalostjo … Spraševali so se, kako se lahko nekaj takega dogaja na Poljskem, in to v 21. stoletju. Poljska je eden od največjih izvoznikov govejega mesa v Evropi, ogromno živine se pase po naših tleh. Jo res obravnavamo tako, so se spraševali.
Zaradi tega, kako Poljska zastruplja celotno Evropsko unijo, so ljudje tako rekoč ponoreli. Besni so bili tudi zaradi tega, ker se policija tako dolgo ni zganila. Opozorili smo jih namreč nekaj tednov prej, preden smo objavili posnetke. A so se obotavljali … Šele po objavi naše reportaže so se odzvali.
Reportažo, ki je razkrila afero, lahko najdete tukaj.
Kaj, pričakujete, se bo na Poljskem zgodilo zdaj? Bo vlada kaj storila v zvezi s pomanjkanjem nadzora? Bo na terenu odslej več inšpektorjev?
Hm … Obljubljajo marsikaj, med drugim stalni videonadzor v vsaki klavnici. Sam si predvsem želim, da bi se obljub držali. Za zdaj je videti, kot da leporečijo zaradi škandala samega.
Kakšna pa je povprečna plača mesarja v takšnih klavnicah na Poljskem?
V dnevni izmeni sem dobival približno tri evre na uro, torej bi to zneslo približno 530 evrov na mesec. Nočna izmena je bila skoraj dvakrat bolje plačana, postavka na mesec znese tudi do 1000 evrov. Težko je najti ljudi, ki bi bili pripravljeni delati takšno delo. Če ga že dobiš, ga moraš dobro plačati, da ti ne pobegne drugam. To delo ni lahko, ne morete si predstavljati, kako težko je ločiti meso od kosti.
Koliko govejega mesa pa Poljska pravzaprav izvozi?
Poljska izvozi približno 80 odstotkov svoje govedine …
Torej so štiri petine mesa, ki so ga na sporen način dobili v nezakoniti klavnici, poslali v tujino?
Ja, hipotetično, ja. Če upoštevamo nacionalno statistiko, ga je toliko potovalo na tuje.
V katero državo ga izvozite največ?
Največ ga je šlo po mojih podatkih v Francijo.
Poljska je po podatkih UM Comtrade leta 2017 izvozila 415 milijonov kilogramov govedine v skupni vrednosti milijarde in pol dolarjev. “Čeprav bi morali biti veterinarji v klavnici navzoči na vseh ključnih točkah zakola, sem videl le enega, pa še ta je urejal le administrativne zadeve,” je še dodal preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak, ki je skupaj s kolegom Tomaszem Patoro razkril odmevno afero z mesom.
Hudo bolne krave brez veterinarskega nadzora, zadušljivo ogaben vonj bolnega mesa, ki te sili na bruhanje … Tako poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak iz medijske hiše TVN opisuje tri tedne, ki jih je preživel v sporni poljski klavnici v bližini Varšave.
Poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak opisuje tri grozljive tedne, ki jih je pod krinko preživel v sporni poljski klavnici
Hudo bolne krave brez veterinarskega nadzora, zadušljivo ogaben vonj bolnega mesa, ki te sili na bruhanje … Tako poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak iz medijske hiše TVN opisuje tri tedne, ki jih je preživel v sporni poljski klavnici v bližini Varšave. Reportažo je objavil skupaj s Thomaszem Patoro.
Kako dolgo ste delali tam pod krinko?
V klavnici sem delal skoraj tri tedne. Dva tedna v dnevni izmeni, v kateri sem opravljal najslabša mesarska dela, ki jih ni hotel delati nihče drug. Po dveh tednih so me preselili v nočno izmeno. Takrat so se dogajale vse nezakonite stvari. Bolne krave so namreč ubijali ponoči. Za premestitev sem zaprosil sam, z izgovorom, da bi rad zaslužil več. Opozorili so me, da bo delo težaško, a sem jih vendarle prepričal.
Pa so vam verjeli, glede na to, da sklepam, da za mesarja najbrž niste bili ustrezno usposobljeni?
Nisem imel pravega znanja. Prebral sem nekaj starih učbenikov za mesarje in si ogledal nekaj dokumentarnih filmov. Šel sem tudi v nekaj drugih klavnic, da bi videl, kako delujejo. Spremenil sem tudi svoj videz, se preselil iz Varšave in enostavno nekega dne v začetku novembra potrkal na vrata klavnice. Predstavil sem se jim za mladeniča s težavnim življenjem in v iskanju fizičnega dela, ki bi se mu lahko popolnoma posvetil.
Prvič, ko sem prišel do njih, so mi rekli, da me bodo naslednji dan poklicali nazaj. Dali so mi tudi nekaj klobas. Ker me naslednji dan niso poklicali nazaj, sem jih znova obiskal in poskusil pritisniti nanje. Verjeli so mi in že naslednji dan sem lahko začel. Prvih nekaj dni je bilo res težkih. Na začetku sploh nisem znal pravilno držati noža, bil sem popoln začetnik.
Začeli ste torej v dnevni izmeni, potem presedlali v nočno … Vas je to, kar ste videli, presenetilo?
Že v prvih dveh tednih dela v dnevni izmeni sem videl veliko dokazov o njihovih nočnih dejavnostih. Zjutraj sem bil, denimo, odgovoren za pakiranje trupel za nadaljnji razrez.
Včasih sem jih moral tako rekoč “polepšati”. Šef mi je rekel: “Poglej, ta del je slab, tale je gnil, to moraš izrezati.” To meso smo pozneje označili kot meso zdravih krav brez kakršnih koli drugih oznak. Že čez dan sem torej videl nekaj manjših dokazov.
Enkrat ali dvakrat sem v skladišču videl tudi bolne krave. Svojega nadzornika sem vprašal, kaj se dogaja z njimi. Odvrnil je, da bo bolje, če sploh ne sprašujem. Pozneje mi je vseeno priznal, da so krave poškodovane, da imajo zlomljene noge, da je včasih še precej huje, a da je to zelo dober posel za klavnico.
Lahko opišete kakšen prizor, ki se vam je še posebej vtisnil v spomin?
Videl sem dva zares grozna prizora. Prvi je bil povezan s prvo kravo v moji prvi nočni izmeni. Potegnili so jo v klavnico, ven je prišla obglavljena. Od šoka sem ostal brez besed, nisem vedel, kaj se sploh dogaja, in za trenutek sem pozabil, da sem novinar pod krinko. Sploh nisem zmogel vprašati, zakaj je brez glave. Imamo posnetek z moje skrivne kamere, a je brez mojega komentarja, saj sem enostavno pozabil vprašati kar koli o tem, tako sem bil šokiran.
Drugi grozljiv prizor pa se je zgodil, ko so mi naročili, naj zaklanim kravam očistim želodce in izpraznim njihovo drobovje. Velikokrat sem pri čiščenju drobovja naletel na majhne ali večje zarodke v njih in zame je bilo to šokantno. Nisem vedel, kaj naj storim z njimi. Ko sem vprašal nadrejenega, kaj naj naredim s zarodkom telička v kravi, mi je le velel, naj ga vržem stran. In če ne bom zmogel sam, naj prosim koga za pomoč.
Vam po razkritju kdo grozi?
Zdaj nimam težav, nihče mi ni grozil, razen, seveda, nekaj spletnih nadlegovalcev, ki me obtožujejo, da bom uničil celotno poljsko mesno industrijo. Razen tega je vse v redu.
Sami ste z delom pod krinko odstrli en tak primer sporne prakse. Kako pogoste, domnevate, so sicer takšne prakse na Poljskem?
Do zdaj smo poročali o treh takšnih klavnicah. Leta 2013 je policija po naključju ustavila enega od tovornjakov iz teh klavnic. Temu je sledila obsežna preiskava, v kateri so preučevali izvor več kot sto ton spornega mesa, okuženega s salmonelo in še čim, odgovorni v podjetju pa so bili obsojeni na nekajletno zaporno kazen. Drug primer je bila naša odmevna reportaža, tretji pa je bil primer pred nekaj meseci, ko je policija prav tako ustavila tovornjak s spornim mesom, a se je odgovornim za zdaj uspelo izmuzniti roki zakona.
Po objavi naše reportaže so mediji razkrili še dve z njo povezani klavnici, od ljudipo vsej državi pa smo prejeli tudi ogromno drugih prijav sporne prakse. Oglašajo se nam mesarji, ki so bili priča kršenju zakonodaje in osnovnih predpisov. Problematika se v nasprotju s tem, kar trdi vlada, razteza po vsej državi, od vzhoda do zahoda.
Torej gre za precej pogostejšo prakso, kot nam skušajo prikazati. Če se vrneva na začetek – kako ste sploh dobili prvotno informacijo, namig?
Tega pa ne morem komentirati, svoje vire moram zaščititi.
Kakšen je bil odziv poljske javnosti, potem ko je izbruhnil škandal?
Takoj po objavi je sledil res neverjeten odziv. Tako rekoč v nekaj urah so novico objavili povsod. Ta reportaža je bila najbolj gledan izdelek naše medijske hiše v vsej njeni zgodovini. Kljub grozljivim prizorom, ki sem jih posnel, si jo je v nekaj urah ogledalo več sto tisoč ljudi. Ljudje so se odzvali res čustveno – z jezo, žalostjo … Spraševali so se, kako se lahko nekaj takega dogaja na Poljskem, in to v 21. stoletju. Poljska je eden od največjih izvoznikov govejega mesa v Evropi, ogromno živine se pase po naših tleh. Jo res obravnavamo tako, so se spraševali.
Zaradi tega, kako Poljska zastruplja celotno Evropsko unijo, so ljudje tako rekoč ponoreli. Besni so bili tudi zaradi tega, ker se policija tako dolgo ni zganila. Opozorili smo jih namreč nekaj tednov prej, preden smo objavili posnetke. A so se obotavljali … Šele po objavi naše reportaže so se odzvali.
Reportažo, ki je razkrila afero, lahko najdete tukaj.
Kaj, pričakujete, se bo na Poljskem zgodilo zdaj? Bo vlada kaj storila v zvezi s pomanjkanjem nadzora? Bo na terenu odslej več inšpektorjev?
Hm … Obljubljajo marsikaj, med drugim stalni videonadzor v vsaki klavnici. Sam si predvsem želim, da bi se obljub držali. Za zdaj je videti, kot da leporečijo zaradi škandala samega.
Kakšna pa je povprečna plača mesarja v takšnih klavnicah na Poljskem?
V dnevni izmeni sem dobival približno tri evre na uro, torej bi to zneslo približno 530 evrov na mesec. Nočna izmena je bila skoraj dvakrat bolje plačana, postavka na mesec znese tudi do 1000 evrov. Težko je najti ljudi, ki bi bili pripravljeni delati takšno delo. Če ga že dobiš, ga moraš dobro plačati, da ti ne pobegne drugam. To delo ni lahko, ne morete si predstavljati, kako težko je ločiti meso od kosti.
Koliko govejega mesa pa Poljska pravzaprav izvozi?
Poljska izvozi približno 80 odstotkov svoje govedine …
Torej so štiri petine mesa, ki so ga na sporen način dobili v nezakoniti klavnici, poslali v tujino?
Ja, hipotetično, ja. Če upoštevamo nacionalno statistiko, ga je toliko potovalo na tuje.
V katero državo ga izvozite največ?
Največ ga je šlo po mojih podatkih v Francijo.
Poljska je po podatkih UM Comtrade leta 2017 izvozila 415 milijonov kilogramov govedine v skupni vrednosti milijarde in pol dolarjev. “Čeprav bi morali biti veterinarji v klavnici navzoči na vseh ključnih točkah zakola, sem videl le enega, pa še ta je urejal le administrativne zadeve,” je še dodal preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak, ki je skupaj s kolegom Tomaszem Patoro razkril odmevno afero z mesom.
Dj Sunnysun ali Sunny Al Saleh je Slovenski hiphopovski sceni dobro poznan. Je producent, raper, ustvarjalec bitov, didžej, lastnik trgovine z vinilnimi ploščami BigNose, ima pa tudi svojo založbo Big Nose Ent. Sunnyjevi glasbi lahko prisluhnete na njegovem Bandcamp ali Soundcloud profilu. Rodil se je na Rijeki, se med osnovno šolo preselil v Slovenijo in se zelo mlad in zelo kmalu začel spogledovati s hiphopom. V devetdesetih so se s prijatelji zbirali pred Cankarjem, nekateri so iskali ljubezen, se družili, drugi pa so freestylali in ob koncih tedna obiskovali kinematografe, kjer so se vrteli skejtarski filmi. Ob koncu so si zapisovali, katere skladbe so se v filmih predvajale, nato pa zavili do prve trgovine z vinilkami ter kasetami in kupili, kar je bilo na voljo. To je bil začetek. Pozneje ga je strast do glasbe peljala v Skopje, kjer je študiral hiphop in začel odkrivati svet vzorčenja. Nekje v srednjih dvajsetih se je odločil, da se bo s hiphopom začel ukvarjati profesionalno, za to pa je ključnega pomena zelo široko poznavanje glasbe. Sunny jo odkriva na veliko načinov: prek interneta, prijateljev, kaset, cedejev, najraje pa prek vinilnih plošč. "Vsako nedeljo sem bil ob 6.00 zjutraj na bolšjaku. Največ sem iskal jugo džez, ker me je to zanimalo. Petrovič, Gojkovič, Privšek, Adamič ... to so bli naši skladatelji, ki so igrali črnsko glasbo. Iz tega smo delali veliko hiphopa. Imel pa sem tudi letake 'odkupujem gramofonske plošče'. Šli smo do vseh blokov in metali v nabiralnike na Fužinah, v Šiški. Klicali so nas, vzemite, to vam dam zastonj, jaz sem to hotela vreči v smeti." V hiphop verjame in ga živi, zato ga tudi skuša prenašati naslednjim generacijam. Ob pomoči kolegov že osem let organizira Dj telovadnice – serijo delavnic, kjer mladim predstavljajo ustvarjalno moč hiphopovske kulture in jih kot didžeji oziroma producenti spoznavajo z osnovami tehnik in produkcije. "Največje težave pri ustvarjanju so ego problemi, ko hočeš, da je nekaj perfektno. S tem se tudi srečujejo mladi in toliko študirajo perfekcijo zvoka, da noter ni nič glasbenosti. To se sliši potem tehnično fenomenalno, ampak komad je pa zanič." Samplanje oziroma vzorčenje je proces ustvarjanja nove glasbe iz že obstoječih posnetkov oz. delov posnetkov (semplov), ki se jih smiselno vkomponira v drugo skladbo. Vzorec je lahko kateri koli del skladbe. Lahko vsebuje elemente ritma, melodije, govora, petja, efektov.
Na prvi spletni poslovni forum Fakultete za elektrotehniko so naslovili enega ključnih izzivov slovenskega gospodarstva – dvig dodane vrednosti. Pomemben del rešitve se skriva v učinkovitem sodelovanju med gospodarsko in akademsko sfero, ki ima dva stebra: kadrovskega in razvojno-raziskovalnega. Zaradi naglega razvoja morajo na fakulteti nenehno posodabljati predmete in učne programe. Hitremu tehnološkemu napredku težko sledijo tudi v gospodarstvu in prav tovrstni dogodki predstavljajo priložnost za združitev moči in krepitev sodelovanja.
Psihoanalitik Pavel Fonda se s človeško psiho ukvarja že desetletja.Po njegovem mnenju je paradoksalno, da se je z epidemijo koronavirusne bolezni še dodatno povečalo nezaupanje v znanost, čeprav ravno ta ista znanost sodobnemu človeku omogoča boljše in daljše življenje. V časih, ko se stopnjujejo napetosti vseh vrst, zato opominja, da je vsak človek del družbenega metabolizma in vanj prispeva v dobrem in slabem. V pogovoru pa tudi o tesni slovenski dvomilijonski stvarnosti.
Ob svetovnem dnevu Romov o težavah šolanja romskih otrok na daljavo med pandemijo in drugačnim vrednotenjem izobrazbe. Socialna delavka Mojca Vegelj pravi, da je najprej treba razumeti okoliščine, v katerih romski otroci živijo.
V zadnjem času, ko svet, kar se potovanj tiče, ni več tako majhen, je dragocena vsaka priložnost za obisk bolj oddaljenih dežel. Izkoristil jo je tudi Sandi Škvarč, ki je ekipo Dobovca, slovenske državne prvake v dvoranskem nogometu, spremljal na gostovanju v kazahstanskem Almatyju, kjer so priigrali nastop na zaključnem turnirju lige prvakov. Ob športnih je iskal tudi druge zgodbe o tej državi in osrednjo našel v restavraciji z imenom Trieste, ki jo je pred leti v Almatyju odprl gostinec iz Rogaške Slatine.
Število prostovoljcev v Afriki se je v zadnjem letu zaradi pandemije občutno zmanjšalo, kar predstavlja velik manko za tamkajšnje ljudi. Tina Mele se je navkljub vsem omejitvam odločila pomagati v Gambiji, 18 dni je pomagala v vrtcu. Tam se je pridružila še eni Slovenki, Jasmini Kozinc, ki za stalno živi in deluje v Afriki. Kakšne so zdravstvene, gospodarske in družbene razmere v Gambiji, ki je močno prizadeta tudi zaradi izpada turizma?
Vrtci ob ponovnem zaprtju sprejemajo samo otroke staršev, ki delajo v kritični infrastrukturi. Potrdilo o delu v kritični infrastrukturi morata predložiti oba starša. Kakšne so stiske staršev in na kaj opozarja Skupnost vrtcev Slovenije?
Ostanite, kjer ste in si nadenite masko! Kaj velja od 1. do 11. aprila? Kaj obratuje? Kaj je zaprto? Za koga to ne velja?
Samplanje oziroma vzorčenje je proces ustvarjanja nove glasbe iz že obstoječih posnetkov oz. delov posnetkov (semplov), ki se jih smiselno vkomponira v drugo skladbo. "Semplanje je to, da iz enega sveta vzameš košček, ki te prevzame, in narediš en svoj nov svet." – Ghet Vzorec je lahko kateri koli del skladbe. Lahko vsebuje elemente ritma, melodije, govora, petja, efektov. "Ta košček, ki ga iz skladbe vzameš, je lahko le začeten intro, drumline, neki efekt, del vokala, lahko je samo neki govor, lahko je le izdih!" – Dj Zeds Čar vzorčenja je v iskanju starih beatov, melodij, ki so posneti v točno določenem času in s točno določenim pridihom, energijo in zvokom. Vzorce lahko potem nanašamo večkrat, jim spreminjamo tonaliteto, tempo, jih loopamo, torej dajemo v zanke. Skozi leta je postalo vzorčenje predvsem a ne ekskluzivno domena v hip hopu, ki se je iz semplanja pravzaprav razvil. Tako je namreč nastala večina podlag – najprej za breakdance, pozneje še za rap. V naslednjih epizodah bodo z nami domači glasbeni ustvarjalci in semplarji Dj Sunny Sun (Sunny Al Saleh), Ghet (Benjamin Džinić) in DJ Zeds (Zvezdan Simić), ki bodo opisovali svojo pot do semplanja, njihov način odkrivanja, sortiranja, kombiniranja in produciranja glasbe.
Janez Janša, avtor, režiser, performer in raziskovalec sodobnih umetnosti po skoraj dveh desetletjih koncuje vodenje Zavoda Maska. O minulem delu, o gledališcu in kulturi v casu epidemije pa tudi o umetniškem delu doma in v tujini je spregovoril z Natašo Štefe.
Janez Janša, avtor, režiser, performer in raziskovalec sodobnih umetnosti po skoraj dveh desetletjih koncuje vodenje Zavoda Maska. O minulem delu, o gledališcu in kulturi v casu epidemije pa tudi o umetniškem delu doma in v tujini je spregovoril z Natašo Štefe.
Včeraj se je v Cankarjevem domu začel 23. Festival dokumentarnega filma. 20 celovečernih in štiri kratke filme si je zaradi epidemije mogoče ogledati kar z domačega kavča. Med njimi je tudi aktualen in družbenokritičen film Ujete v medmrežju, v katerem sta se češka režiserja Barbora Chalupova in Vít Klusák lotila filmskega eksperimenta. Na igralski avdiciji sta izbrala tri polnoletna dekleta. Ustvarili so jim lažne spletne profile 12-letnic. Filmski eksperiment je postopoma postal družbena intervencija, saj je pripeljal do konkretnih obtožb. Gost v pogovoru je Andrej Motl, sodelavec Spletnega očesa.
Kdaj bodo Trisa izpustili v naravo, kaj se od njega pričakuje in kako poteka projekt ponovne naselitve risov iz Romunije in Slovaške v Slovenijo in Hrvaško?
Slikar Fortunat Bergant je eden od glavnih predstavnikov slovenskega baročnega slikarstva. S svojimi deli je močno vplival na umetnostno podobo dežele druge polovice 18. stoletja, v kateri je živel in ustvarjal. Po sedemdesetih letih od zadnje pregledne razstave Bergantovega slikarstva in ob jubilejni tristoti obletnici njegovega rojstva so v Narodni galeriji postavili na ogled slikarjeva najbolj reprezentativna dela, s katerimi orisujemo zgodbo o življenju in delu najbolj "našega", "enigmatičnega" in "posebnega" umetnika.
Letošnji 15. marec – svetovni dan pravic potrošnikov – je posvečen problematiki onesnaževanja okolja s plastiko. V Evropski uniji letno porabimo kar 16 milijard kavnih lončkov. V Sloveniji se je količina plastike v zadnjih nekaj letih povečala za enormnih 50 kilogramov na gospodinjstvo, kar nas opozarja na to, da moramo drastično ukrepati, če želimo kaj spremeniti.
Matej Bradaškja se je v zadnjih letih posvetil alpinističnemu, ekstremnemu smučanju, za kar so pomembne dobre osnove, ki jih je v otroških letih pilil na urejenih progah. Za seboj ima več sto spustov z vrhov v Sloveniji in tujini, med drugim je bil tudi član 13-dnevne odprave Ivice Kostelića v osrčje Islandije spomladi 2019, o kateri so posneli polurni dokumentarni film Skiing the fire ring. V pogovoru več pove o čarih zimskih vzponov, pripravah in previdnosti ter na drugi strani tudi o tveganju v nevarnih razmerah.
V relativno mirni soseski Aten Nea Smirni so policisti v nedeljo nadzirali in preverjali upoštevanje ukrepov proti širjenju novega koronavirusa. Tako so po poročanju številnih prič in medijev pristopili tudi do družin, ki so se na kratko ustavili in hoteli na klopeh odpočiti. Policisti so jih zaradi tega želeli kaznovati z denarno kaznijo, s čimer se prisotni niso strinjali. Pri tem so jih podprli tudi mimoidoči ter se zapletli v spor s policisti, ki so zaradi tega poklicali okrepitve. Naenkrat so mlajšega moškega, ki se je zapletel v verbalni spor s policisti, slednji začeli s palicami brutalno pretepati. Kmalu je po družabnih omrežjih zaokrožil video in še isti dan se je mobilizirala množica ljudi v podporo pretepenemu.
S prvimi toplimi spomladanskimi deževnim nočmi, kmalu po sončnem zahodu, postanejo aktivne tudi dvoživke, ki se iz gozdov, kjer prezimujejo, selijo na mrestišča, kjer se parijo in odlagajo jajca. Pri tem pa prečkajo tudi ceste in ker je smrtnost dvoživk na cestah eden izmed poglavitnih dejavnikov ogrožanja njihovih vrst, pri nas že vrsto let poteka prenašanje teh čez cesto. Leta 2019 se je začel tudi mednarodni LIFE projekt AMPHICON. Glavni namen le-tega je ohranjanje dvoživk in obnova njihovih habitatov. V Centru za kartografijo favne in flore pa so vzpostavili informacijski center za varstvo dvoživk Slovenije, katerega namen je povezati ljudi, ki se pri nas ukvarjajo z varstvom dvoživk.
Kakšen mesec pred velikonočnimi prazniki, ki so za turistične delavce prvi predsezonski izziv in eden od pokazateljev, kako uspešna bo celotna sezona, smo v Portorožu preverjali, kako so v teh negotovih razmerah na prvi naval gostov pripravljeni na Obali.
Neveljaven email naslov