Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nismo algoritmi. Ljudje smo, zato hitimo počasi

13.02.2019

Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.

Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti

52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.

“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”

To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?

“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”

Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?

“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”

“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”

Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?

“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati.  Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”

Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?

“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”

“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”

Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?

“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni,  zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”

Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?

“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost.  Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”

“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”

“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”

Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?

“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.

Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”

“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”

Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?

“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”

Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?

“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”

Intervju v originalu

 


Val 202

2505 epizod

Val 202

2505 epizod


Nismo algoritmi. Ljudje smo, zato hitimo počasi

13.02.2019

Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.

Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti

52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.

“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”

To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?

“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”

Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?

“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”

“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”

Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?

“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati.  Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”

Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?

“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”

“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”

Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?

“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni,  zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”

Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?

“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost.  Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”

“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”

“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”

Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?

“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.

Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”

“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”

Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?

“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”

Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?

“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”

Intervju v originalu

 


07.01.2021

Andrej Stopar: Zdravljenje stanja v ZDA bo dolgotrajen proces

Po včerajšnjem vdoru Trumpovih privržencev v kongres, o katerem smo danes že poročali, prihajajo odzivi voditeljev in javnosti z vsega sveta, ki govorijo predvsem o simboliki ameriških demokratičnih institucij ter o tem, da podobnega napada na kongres v ZDA ni bilo že več kot 200 let. Včerajšnji dogodki so bili še ena prelomna točka v povolilni sagi, ki jo je zaznamovalo predvsem Trumpovo zanikanje rezultatov volitev in zelo težaven prenos oblasti k izvoljenemu naslednjemu predsedniku Joeju Bidnu. Ta bo zaprisegel 20. januarja, danes so v nadaljevanju včeraj prekinjene seje v kongresu namreč potrdili volilne rezultate. Za komentar včerajšnjega dogajanja smo poklicali našega washingtonskega dopisnika Andreja Stoparja.


07.01.2021

Prostor S1E8: Kdo skrbi za mestna drevesa?

Nina Zagoričnik se v seriji Prostor tokrat posveča drevesom v mestih, skrbi zanje ter ustreznemu postavljanju dreves v prostor.


07.01.2021

dr. Peter J. Verovšek: Trump je odraz širših političnih problemov na svetovni ravni

"Takih prizorov v ZDA nismo vajeni. A nismo bili presenečeni nad dogajanjem. Takšni izgredi so se napovedovali dolgo časa." Poklicali smo dr. Petra J. Verovška z britanske Univerze v Shieffildu


06.01.2021

Brinjevec je gin, gin pa ni brinjevec

Gin je še pred nekaj leti, sploh v Veliki Britaniji, veljal za pijansko pijačo. Zdaj pa je spet v ospredju med trendovskimi alkoholnimi pijačami, malo zato, ker ga brez zapletene tehnologije lahko naredimo tudi v domačih, kraft delavnicah, predvsem pa zato, ker se pri snovanju pijače lahko igramo s celo paleto okusov. Zadnja leta smo z nekajletno zamudo tudi v SlovenijI podlegli trendu priljubljenosti gina. Ne samo, da se police trgovin šibijo pod raznovrstnimi znamkami ginov z vseh koncev sveta, vsako leto je tudi več domačih proizvajalcev, ki ponujajo zelo različne gine. S pionirjem slovenske kraft proizvodnje Erikom Sarkićem smo se spoznali z zgodovino gina, govorili smo pa tudi o razlikah med slovenskim posebnežem brinjevcem in globalno alkoholno pijačo gin.


01.01.2021

Toni Hamler, mojster, ki lepša svet

Toni Hamler je akademski slikar, mojster dekoracije, ki lepša prostore, v katerih živimo, delamo, uživamo. Dekorira luksuzne vile, jahte, letala, hotele, poslovne prostore, dela za bogataše, ki si v svojih zlatih kopalnicah zaželijo freske v stilu baročnih mojstrov, pa tudi za naročnike, ki imajo velike želje, sanje in omejena finančna sredstva. Kar si stranka zamisli, to Toni Hamler, če je le mogoče, ki se je uresniči …


31.12.2020

Rentgenska slika Slovenije v letu 2020

V letu 2020 nas je koronavirus postaivl pred največji izziv, ki je že in bo še spremenil življenje, kot smo ga poznali. Kot da zdravstvena kriza ni bila dovolj velik zalogaj, smo se spopadli še s politično krizo. Avtorica radijske rentgenske slike Slovenije leta 2020 je Nataša Mulec.


30.12.2020

Potres na Hrvaškem: "Bilo je grozno. Strašno!"

Gospa Draga iz vasi Majske Poljane, ki je noč po potresu preživela v avtomobilu: "Včeraj je bilo grozno. Ko je začelo tresti in padati, sem hitro odtekla ven, na prosto, da sem se rešila. Strašno."


30.12.2020

Potres na Hrvaškem: Javljanje Gašperja Andrinka iz Gline

Na prizorišču potresa je tudi naš novinar Gašper Andrinek, ki se z aktualnimi novicami v živo oglaša v program Vala 202. Najprej je obiskal kraj Glina.


30.12.2020

Svinec niža IQ političnih elit (intervju v izvirniku)

Kljub pandemiji se svet ni prenehal vrteti. Ljudje še naprej bežijo iz svojih domov, dogajajo se napadi na medije, kulturo, civilno družbo, nismo prenehali uničevati narave in zdravja. Izpostavili bomo nekaj tem iz serije Okolje ne pozablja in oddaje Kje pa vas čevelj žuli, ki jih bo komentiral hrvaški filozof, prevajalec in teoretik kulture Boris Buden, ki se je odrekel hrvaškemu državljanstvu in živi v Berlinu. Ob svoji prodorni kritiki nacionalizmov pa vidi optimizem v tem, da nam zmanjkuje časa.


30.12.2020

70 let Nece Falk

Neca Falk je junija letos dopolnila 70 let. V svojem življenju je sodelovala s številnimi glasbeniki, pisci, umetniki, zaradi katerih je njen ustvarjalni opus vsestranski. Od začetnih popevk iz sedemdesetih let, rokovskih pesmi iz osemdesetih pa do kantavtorske ustvarjalnosti od sredine devetdesetih. "Vse kar sem počela, mi je bilo v največje veselje. Saj, kaj si pa hočeš več želeti kot to – da narediš vse s polnimi pljuči, pa da drugi tudi uživajo v tem." Z Neco Falk se je v septembrski oddaji Pesem v žepu pogovarjala sodelovka s Prvega programa Radia Slovenija Teja Klobčar.


29.12.2020

Kako ostati funkcionalen tudi v zahtevnejših časih?

Življenje je kdaj tudi zahtevno, spremenjene razmere od nas terjajo tudi prilagoditve in kriza pokaže, kako smo opremljeni za soočanje s spremembami. Kaj je ključno, da tudi v zahtevnih časih ostanemo funkcionalni, kakšno opremo in vedenje potrebujemo, da bomo iz krize izšli s čim manj poškodbami, kako zaznati osebe, ki potrebujejo pomoč?


27.12.2020

Hiša ko vila, v štali pa shirane živali

Posestvo Društva za zaščito konj smo zadnje obiskali pred osmimi leti in ena od prvih razlik, ki smo jo opazili ob vnovičnem obisku je bila, da je tam veliko več živali. Kot pravi predsednica društva Natalija Nedeljko so imeli ob začetku delovanja toliko živali, kot jih zdaj rešijo v enem letu. Opaža sicer, da se je na področju odnosa do živali stanje izboljšalo, se pa še vedno najdejo primeri mučenja in zlorab za katere bi mislili, da se ob vsem osveščanju ne bi smele več dogajati. Pod okriljem Društva za zaščito konj ob Rehabilitacijskem centru Petra v Orovi vasi, delujeta še Center za konje s posebnimi potrebami Alisa na gorenjskem ter Center za rejne živali Pončo v Laškem.


25.12.2020

Nedeljski gost - MOJMIR SEPE - 6.7.2003

6.7.2003 je bil Nedeljski gost redaktorice Mije Škrabec Arbanas skladatelj, aranžer in glasbeni urednik, dirigent in najbolj plodoviti skladatelj slovenske popevke Mojmir Sepe.


25.12.2020

Iz mestnega živeža v samooskrbo na 800 metrov visoko planoto

Aljaž Celarc in Eva Pavlič Seifert sta 31-letna videasta, ki sta se po petih letih izkušenj v tujini odločila, da se spet vrneta domov, v Slovenijo. A nista najela stanovanja v Ljubljani, niti ne garsonjere v Kopru. Kupila sta staro, leseno hišo v Novem Kotu, na 800 metrov visoki planoti nad reko Čabranko. Vas skupaj šteje 30 prebivalcev in je do prvega hipermarketa oddaljena 35 kilometrov. V dveh letih sta hišo sama prenovila, dosegla polovično samooskrbo in se lotila projekta Hiša Mandrova, s katerim želita oživiti kulturno dediščino, kulturni turizem in izobraziti mlajše rodove o regenerativnem kmetijstvu in uporabi lesa. Projekt sofinancirata Republika Slovenija in Evropska Unija. Če imata za Aljaža in Evo še kakšno vprašanje, jima ga lahko zastavita na njunem Facebook profilu Hiša Mandrova.


24.12.2020

Martin Golob, digitalni far

Kljub temu, da je vlada nastope duhovnikom odprla, preden lahko nastopijo tudi drugi, ki bi v teh časih radi nastopali, se tokrat pogovorjamo z župnikom novega kova. Njegove maše na daljavo so v preteklih tednih rušile rekorde gledanosti. Martinu Golobu bi lahko rekli tudi farški influencer.


23.12.2020

Mladost je norost

"Odrasli" smo se hitro navadili novih omejitev in restrikcij, obstaja pa populacija, ki še vedno verjame, da je pravilen odgovor na vprašanje, kje boš za novo leto, ključen za eksistenco. Najstniki. Mladost je norost, čez vodo skače, kjer je most. Kakor so se znašle naše babice v okupirani Ljubljani, se bo mularija znašla tudi letos, ko gre vse narobe in so jim vsi za petami. Vprašali smo jih, kako. Radijski priročnik za starše.


22.12.2020

Kdo bo ime leta 2020?

Tradicionalna prireditev Ime leta, ki vsako leto decembra zaokrožuje celoletna projekta Ime tedna in Ime meseca, bo letos v sredo, 23. decembra 2020, potekala nekoliko bolj netradicionalno. Celodnevni posebni radijski program, ki ga bo vodil Rok Kužel, bo posvečen letošnjim dvanajstim nominirancem za ime leta. Ob 16.30 bo sledil koncert v živo Vlada Kreslina, ki ga bomo lahko spremljali tudi v videoprenosu na val202.si. Po koncertu bo sledila slavnostna razglasitev imena leta in prvi intervju z zmagovalko ali zmagovalcem.


21.12.2020

80 let Franka Zappe

Na današnji dan bi svojih 80 let praznoval eden izmed najkontroverznejših modernih skladateljev, kitarist, pevec, vodja benda in borec proti cenzuri ter oster kritik glasbene industrije Frank Zappa. V svoji karieri je izdal 62 albumov, še 53 jih je bilo izdanih posthumno, po letu 1993, ko je umrl za rakom na prostati. Frank Zappa je bil večkrat nominiran za grammyja, leta 1988 pa ga je prejel za najboljši rock instrumentalni nastop na albumu Jazz From Hell. Po smrti je dobil svoje mesto v Rock and Roll Hall of Fame, podelili so mu tudi grammyja za življenjsko delo. Tudi revija Rolling Stone ga je uvrstila na lestvico stotih najboljših glasbenikov vseh časov. Novembra letos je ob 80. obletnici rojstva izšel tudi nov dokumentarni film o njegovem življenju in delu Zappa. Foto: Bill Gubbins


19.12.2020

Koronakriza skozi fotografski objektiv Mateja Peljhana

Matej Peljhan je mladost preživel na Colu, danes živi v Ljubljani. Po poklicu je klinični psiholog z zasebno prakso. V otroštvu je doživel nezgodo z ubojnim sredstvom iz druge svetovne vojne in postal invalid, brez desne roke in očesa. Kljub vsemu je uspešno dokončal študij in si ustvaril družino, ves čas je aktiven športnik. Pred leti se je navdušil za fotografijo in hitro opozoril nase z inovativnimi pristopi. Za serijo fotografij z naslovom Mali princ, oziroma za istoimenski kratki film, je leta 2015 na Festivalu slovenskega filma prejel Vesno za posebne dosežke. Fotografijo uporablja tudi kot terapevtski pripomoček, je soustanovitelj Zavoda za fotografsko terapijo. Pred kratkim je predstavil serijo fotografij o koronakrizi, s katero na zanimiv in slikovit način predstavlja naše soočanje s pandemijo. Ob nedavnem obisku v rodnem Colu, ga je na klepet povabil Sandi Škvarč.


18.12.2020

Kmetovalka Andreja Hribovšek

Kmetovalka Andreja Hribovšek ne beži v naravo, saj z njo živi. Ni je prizadelo zaprtje trgovin ali javnega prometa. Z zelenjavo je samooskrbna, moko kupuje v mlinu in peče kruh, v trgovino pa gre enkrat tedensko.


Stran 23 od 126
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov