Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.
Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti
52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.
“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”
To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?
“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”
Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?
“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”
“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”
Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?
“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati. Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”
Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?
“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”
“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”
Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?
“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni, zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”
Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?
“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost. Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”
“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”
“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”
Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?
“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.
Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”
“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”
Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?
“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”
Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?
“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”
Intervju v originalu
Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.
Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti
52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.
“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”
To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?
“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”
Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?
“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”
“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”
Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?
“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati. Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”
Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?
“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”
“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”
Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?
“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni, zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”
Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?
“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost. Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”
“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”
“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”
Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?
“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.
Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”
“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”
Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?
“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”
Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?
“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”
Intervju v originalu
V Planici so obiskovalci in gledalci vajeni bele snežne kulise, ki je odlično ozadje tekmam v smučarskih poletih. A letošnje tekme na svetovnem prvenstvu so nekaj posebnega, saj potekajo sredi decembra, to pa je za Planico neobičajen termin. Vremenskih zagotovil za zadostno količino snega torej ni bilo, zato so se organizatorji morali pripraviti in shraniti sneg, ki je zapadel prejšnjo zimo. A kako sneg sploh shranjujejo in kako ga lahko ponovno uporabijo? Strokovnjaki in vremenoslovci v Planici razložijo sistem in zahteve shranjevanja snega.
Pred 40 leti je pred poslopjem večstanovanjske zgradbe Dakota, v zahodnem delu Manhattna, Mark Chapman dvakrat v hrbet in dvakrat v rame ustrelil legendarnega glasbenika, umetnika in aktivista Johna Lennona. Svoje spomine, čustva in odnos z Johnom Lennonom je z nami delil kitarist zasedbe Karamela in nekdanji član zasedb Kameleoni, September, Srce in Faraoni Marijan Maliković. "Njegova smrt me je zelo prizadela. Videl sem, kako je svet plitek, kako hitro pride do strela. V celi svetovni kulturi se je nekaj zlomilo. Če so lahko njega, potem so lahko vsakega. To me je razžalostilo. Čeprav se z njim nisem strinjal, je bil močen človek. Ta potrtost je trajala veliko časa, nisem bil več jaz."
V tednu, ko je zapadel prvi sneg, se običajno začnejo misli in priprave na smučarsko sezono pri velikem številu ljubiteljev tega športa. A letošnje razmere smučarsko sezono na slovenskih smučiščih postavljajo pod vprašaj - zaradi ukrepov še ni jasno, kdaj in na kakšen način bi lahko zagnali naprave ter kako bodo morali svoje obnašanje prilagoditi tudi smučarji. V Kranjski Gori se o pripravah na sezono in trenutnih napovedih pogovarjamo s predstavniki slovenskih smučišč in turističnimi delavci.
Eden največjih športnih dogodkov zime v Sloveniji bo tokrat minil brez značilne kulise tisočih gledalcev z vsega sveta, a to ne zmanjšuje njegovega športnega pomena. Za Planico neobičajen decembrski termin je za organizatorje svetovnega prvenstva v poletih velik zalogaj, zato z vodjem tekmovanja Jelkom Grosom razmišljamo o posebnostih letošnje izvedbe in novostih, ki jih pripravljajo za tekmovanje, ki se bo začelo 10. decembra.
"STA sodi med kritično infrastrukturo države, zato se mi zdi pomembno, da se z njo ravna zelo skrbno. Gradila se je trideset let, podre se lahko zelo hitro," opozarja dr. Dejan Verčič, profesor na Fakulteti za družbene vede, strokovnjak za strateško komuniciranje in odnose z javnostmi, ki je bil soustanovitelj in prvi direktor Slovenske tiskovne agencije.
Idrijski punk band je v zgolj dveh letih delovanja pustil pečat, ki je viden še danes. O njihovi zgodbi in novem albumu, ki izide 4. decembra, z Daretom Kauričem in Dušanom Moravcem. "Punka v naših koncih takrat še ni bilo. Bli smo ena dobra ekipa prjatlov, rekli so, da bodo naredili punk band. Meni se je zdelo to ful zanimivo. Najprej nisem bil impresioniran, ko pa sem slišal Ramonse sem takoj šel do prjatlov in jim reku, če imajo kaj proti temu, da bi špilal z njimi. "- Dare Kaurič Kuzle je bil eden izmed najpomembnejših bendov punk vala pri nas. V obdobju svojega kratkega dvoletnega delovanja (1980-82) je bil band v studiu (žal) le dvakrat, obakrat pod taktirko Radia Študent. A dvakrat je bilo dovolj, da se je ime prijelo in zdržalo v kolektivni zavesti 40 let. Andrej Karoli se je pogovarjal z dvema članoma Kuzel, Dušanom Moravcem (Dule Dule) in Daretom Kauričem. "Predvsem smo bili zelo mladi, neke 16, 17. Čeprav nismo znali dobro špilat, je bla energija dobra in nam je vse dobro zvenelo. Tam smo se našli. Blo je tukaj in zdaj. To je bila muska, ki nas je kot najstnike najbolj zadela." Svoje mesto je skupina dobila tudi na kompilaciji slovenske punkovske glasbe Lepo je ..., izdani leta 1982 pri ZKP RTV Ljubljana, na kateri so tri njihove skladbe. Njihova zgodba se je kot pri večini mladih jugoslovanskih bendov prekinila z zaporednim obveznim služenjem vojaškega roka, po katerem pa se ni nikoli več sestavila. "Idrija je bila v osemdesetih precej siva, po mestu si videl rudarje, penzioniste, paciente s psihiatrije in zdravnike. Najleši prizor je bil 1. september, ko se je s cele primorske pripeljalo nekaj sto mladenk, ki so hodile na vzgojiteljsko šolo. Mešanice vsega tega, kar smo tam videli, se odraža v naših komadih. Ljubezen, zaljubljenost, fasciniranje nad okoljem. Vse je bilo hitro, na špon. To je bila ena slika tega časa." - Dušan Moravec Po 40-ih letih Kuzle pripravljajo nov album, ki bo izšel pri Založbi RTV Slovenija z naslovom - Naredte revolucijo – Za kuzle gre s petnajstimi izvajalci, ki so diskografijo Kuzel obrnili na glavo. Z izzivom so se spoprijeli Noctiferia, Alo!Stari, Dubioza Kolektiv, Pigs Parlament, EightBomb, Grega Skočir & Zoran Čalić, Zmelkoow, Okustični, Nick Kay, Banditi, Koala Voice, Jure Lesar, Shaun Banks, Clockwork Psycho, Haris Pilton in Buni KuZla. Album bo zunaj v petek 4. decembra, kot vinil ali pa digitalni dolpoteg.
Zaključil se je novinarski festival Naprej/Forward. Vsebine si je v preteklih petih dneh prek spleta ogledalo veliko navdušencev in ustvarjalcev kakovostnih novinarskih prispevkov. V preteklih dneh so organizatorji v sklopu festivala pripravili štiri raznolike dogodke v obliki pogovornih oddaj in intervjujev, na katerih so se zvrstili številni gostje. Z njimi smo se lahko dotaknili nekaterih najbolj perečih tem v današnjem medijskem okolju, kot so izzivi znanstvenega poročanja, prepreke pri dopisništvu iz tujine ter nasilje nad novinarji in fotoreporterji. Novinar in kolumnist časnika Dnevnik Ervin Hladnik Milharčič je na okrogli mizi o vsesplošnih pritiskih na novinarje navedel najboljšo obrambo.
Rojena na Ptuju, medicino je študirala v Ljubljani in Beogradu. V Zagrebu je opravila specialistični izpit iz pediatrije; iz neonatologije se je specializirala v Parizu, Zürichu, v Pragi in Moskvi. V Sloveniji je vodila prvi center za nedonošenčke, bila je profesorica za neonatologijo na Ljubljanski medicinski fakulteti. Kot vodja perinatalne službe je prispevala k poenotenju preprečevanja hude zlatenice novorojencev v Sloveniji
O zgodah in nezgodah nogometnega zvezdnika Diega Armanda Maradona smo se pogovarjali s slovenskim opernim pevcem in nogometnim poznavalcem Juanom Vasletom.
Matjaž Radin je ribič, eden redkih pri nas, ki se preživlja izključno z ribištvom in prodajo plodov morja. Kako koronačas vpliva na ribištvo in preživetje peščice preostalih ribičev, kakšen je ulov v teh dneh, kako nadomestiti izpad zaradi zaprtih gostinskih lokalov?
Danes je svetovni dan filozofije, ki ga od leta 2005 na pobudo Unesca zaznamujemo tudi pri nas. Tokratna osrednja tema je umetna inteligenca oziroma življenje v času robotov in transhumanizma, kar je bil tudi naslov današnje virtualne okrogle mize, ki so jo obkrožili dijaki, študentje in profesorji. O izzivi in dilemah, povezanih z umetno inteligenco se je z dr. Olgo Markič, filozofinjo in predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, pogovarjal Maj Valerij.
Pred dvema tednoma smo na valu 202 raziskovali ozadja napovedane (Vroči mikrofon link: https://val202.rtvslo.si/2020/10/vroci-mikrofon-240/ ) izselitve nevladnih organizacij z Metelkove 6, saj jim je Ministrstvo za kulturo ob začetku razglašene epidemije poslalo sporazume o »prostovoljni izselitvi« s trimesečnim rokom. Od naše oddaje se je izkazala jasna namera, da Ministrstvo na Metelkovi 6 uredi Prirodoslovni muzej, odvila pa se je tudi seja Odbora za kulturo v Državnem zboru, v kateri so nevladne organizacije z Metelkove 6 predstavile svoje delo in pokazale na svoj prispevek k javnemu dobremu. Po skoraj peturni razpravi so poslanci sprejeli sklep koalicije, s katerim so pozvali Ministrstvo za kulturo in vlado, naj vsem upravičenim najemnikom in uporabnikom Metelkove 6 v sodelovanju z vsemi deležniki v Ljubljani koordinirata zagotovitev nadomestnih prostorov do 1. junija 2021. Sicer pa Metelkova 6 ni edini problem kulturnikov. Več kot 70 institucij in oddelkov ter skoraj 200 posameznikov je na ministra za kulturo naslovilo javno pismo, v katerem mu očitajo ogrožanje delavk in delavcev ter nevladnih organizacij v kulturi, neupoštevanje stroke in neodgovorno gospodarjenje. Kakšen je odziv Ministrstva za kulturo? Prisluhnite.
Poljski profesor ustavnega prava Wojciech Sadurski opozarja, da se na Poljskem od leta 2015 dogaja erozija demokracije. Že dolgo proučuje dogajanje na Poljskem in Evropski uniji. O tem je napisal več knjig, njegova zadnja je izšla lani z naslovom Poljski ustavni zlom (Poland's Constitutional Breakdown).
Feri Lainšček je minuli mesec izdal svoj 30. roman. Naslovil ga je Kurji pastir, v njem pa odstira dolgo potlačene spomine iz svojih najzgodnješih let, ki jih je preživel v Dolencih na Goričkem. Kot pravi priljubljeni prekmurski avtor, bo o svojem otroštvu napisal še dve knjigi, v vseh treh pa bo zajel zgolj prvo desetletje svojega življenja. V Murski Soboti je Ferija Lainščka pred mikrofon povabila Lidija Kosi.
"Predstava, da smo v obdobju epidemije v vojnem stanju v ljudeh vzbuja še več neugodnih čustev, jih še bolj plaši, vznemirja, jezi, kar vse skupaj lahko vodi do nasilnih vedenj. Sporočilo, da gre za vojno stanje, ljudi v teh stresnih časih zagotovo ne pomirja," poudarja Sana Čoderl Dobnik.
Po več mesecih nesreče z vremenom in številnih preložitev izstrelitve je 3. septembra letos z raketo Vega v vesolje poletelo 53 satelitov, med katerimi sta bila tudi prva slovenska: Trisat in Nemo HD. Slednji že zelo pridno pošilja podatke v bazno postajo. O prvih zajetih podobah, trenutnem stanju sistemov in nalogah, ki se obetajo do konca leta, se je z direktorjem Centra odličnosti Vesolje-SI dr. Tomažem Rodičem pogovarjal Maj Valerij.
V Sloveniji živi 1500 gluhih in 75.000 naglušnih oseb in tem je v prvi vrsti namenjena oddaja naše televizije Prisluhnimo tišini, ki je pred kratkim obeležila svojo 40-letnico. Kot pravi magistrica Tina Grošelj, ki oddaji urednikuje zadnjih deset let, skušajo prikazati zgodbe ljudi, ki jih piše življenje z okvaro sluha, in sporočajo dejstva, ki bi sicer ostala skrita. Eno takih je tudi to, da je bil slovenski znakovni jezik, edino naravno sporazumevalno sredstvo gluhih, v zgodovini več kot stoletje prepovedan. Danes znakovni jezik obsega približno 18.000 kretenj, kar je recimo besedni zaklad slišečega sedmošolca. Najbolj razvita sta ameriški in britanski znakovni jezik. 14. novembra v Sloveniji obeležujemo dan slovenskega znakovnega jezika. 14. novembra leta 2002 je bil namreč v Uradnem listu objavljen Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki gluhim osebam daje pravico uporabljati slovenski znakovni jezik na vseh področjih javnega življenja, kar uresničujejo s tolmači slovenskega znakovnega jezika.
Zima je čas, ko se zaradi manjše vlažnosti zaradi kurjenja znotraj in nižjih temperatur zunaj pojavi veliko več težav s kožo. Tudi takrat, ko ni drugih dejavnikov, je koža na rokah pozimi, ko izgublja vlažnost, veliko bolj občutljiva, letos pa bo to stanje še povečalo pogostejše umivanje in razkuževanje rok. Zato je zdaj čas, da začnemo z negovanjem kože, ne takrat, ko bo ta že vsa razdražena in rdeča. Nekaj nasvetov o negi rok nam bo povedala dermatologinja Mirjam Rogl Butina. Pri pediatrinji in infektologinji Tatjani Mrvič pa smo se pozanimali, ali lahko povečana uporaba razkužil prinese nastanek bolj odpornih bakterij.
Neveljaven email naslov