Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nismo algoritmi. Ljudje smo, zato hitimo počasi

13.02.2019

Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.

Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti

52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.

“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”

To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?

“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”

Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?

“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”

“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”

Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?

“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati.  Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”

Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?

“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”

“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”

Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?

“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni,  zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”

Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?

“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost.  Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”

“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”

“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”

Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?

“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.

Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”

“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”

Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?

“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”

Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?

“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”

Intervju v originalu

 


Val 202

2505 epizod

Val 202

2505 epizod


Nismo algoritmi. Ljudje smo, zato hitimo počasi

13.02.2019

Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.

Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti

52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.

“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”

To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?

“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”

Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?

“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”

“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”

Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?

“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati.  Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”

Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?

“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”

“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”

Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?

“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni,  zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”

Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?

“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost.  Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”

“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”

“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”

Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?

“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.

Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”

“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”

Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?

“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”

Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?

“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”

Intervju v originalu

 


23.07.2020

Dobra informiranost je ključna za dobro družbo

Včasih je bila velika težava človeštva premalo informacij, danes pa živimo v času, ko jih imamo preveč. O prenasičenosti z informacijami razmišlja Tadej Štrok z inštituta Danes je nov dan.


23.07.2020

Javni mediji morajo mobilizirati glasen, heterogen preplet različnih javnosti

Vlada je razpravi o spremembah medijske zakonodaje po burnem odzivu javnosti prejšnji teden vendarle odmerila nekaj tednov za javno razpravo do začetka jeseni. Kakšne javne medije potrebujemo in v kakšnem položaju so ti, odgovarja raziskovalec medijev na britanski univerzi Goldstmiths profesor Des Freedman.


23.07.2020

Ženska v ozadju zgodovinskega odkritja dvojne vijačnice

Zgodnja 50. leta 20. stoletja so bila eno od najbolj razburljivih obdobij v zgodovini genetike. Aprila 1953 so v Nature izšle tri študije, ki so dokončno potrdile zgradbo DNK, molekule, v kateri se skriva ključ življenja. Za očeta modela dvojne vijačnice veljata James D. Watson in Francis Crick, ki sta leta 1962 skupaj z Mauricem Wilkinsom prejela Nobelovo nagrado. Manj pa je znano, da je ključne izračune in rentgenske dokaze prispevala Rosalind Franklin, ki je pozneje z rentgensko kristalografijo postavila tudi temelje v poznavanju RNK virusov, kar velja za pomembno osnovo tudi pri sodobnem preučevanju koronavirusov. Kdo je bila znanstvenica, ki bi lahko - če ne bi umrla tako zgodaj - lahko dobila kar dve Nobelovi nagradi in ki ji v znanosti šele dandanes namenjajo ustrezno priznanje?


21.07.2020

Moj proces spominjanja sprožijo vonji cvetoče akacije v maju

Pesnik Uroš Zupan je avtor dela, ki ga je poimenoval Trboveljska knjiga. Prepleten literarni kolaž o mestu, ki ga je zaznamovalo kopanje premoga, novo spraševanje sedanje generacije umetnikov o duhovni identiteti mesta nekoč, danes in jutri, je pripoved o trboveljski izjemni, toda pogosto pozabljeni vlogi na kulturnem zemljevidu Slovenije.


18.07.2020

Redko se zgodi, da so kometi tako svetli

V teh dneh je na nebu s prostim očesom viden komet Neowise, eden od najlepših oziroma najsvetlejših kometov na našem nebu v več kot 25. letih. Doslej je bil viden predvsem ob jutranjem svitu, že kar nekaj dni pa ga je mogoče s prostim očesom opazovati tudi zvečer. Najlepše naj bi bil viden v dneh okoli mlaja, 20. julija, če bo le nebo uredilo malo več jasnine. O kometu in še nekaterih drugih zanimivostih v povezavo z domačo astronomijo, med drugim o projektu GoChile, smo se pozanimali pri ljubiteljskem astronomu in uredniku Spikinega spletišča Mateju Mihelčiču.


18.07.2020

Je svet pripravljen na pospešeno taljenje permafrosta?

Iz Sibirije so letos pomladi poročali o temperaturah, ki so tudi do 10 stopinj nad dolgoletnim povprečjem. Zaradi trenda toplejših temperatur v arktičnem krogu zadnjih nekaj let je na udaru tudi permafrost. Med drugim naj bi bilo taljenje permafrosta tudi eden od razlogov za izlitje dizelskega goriva iz rezervoarja v termoelektrarni v mestu Norilsk v Sibiriji. Kakšen je potencial talečega se permafrosta za prihodnji dvig svetovne temperature, preverimo z gostoma Gregorjem Vertačnikom iz Agencije za okolje in dr. Glebom Kraevom iz državne akademije znanosti v Moskvi.


17.07.2020

Nekdo mora razvijati informacijske tehnologije za invalide

V Sloveniji po padatkih Zveze društev gluhih in naglušnih ter Zveze društev slepih in slabovidnih prebiva približno 77.000 naglušnih, 500 ljudi s polževim vsadkom, 1500 gluhih in 10.000 ljudi s hujšo okvaro vida. Velike in bogate zahodnoevropske države za dostopnost in razvitejšo govorno tehnologijo namenjajo veliko več denarja. Kljub temu smo v Sloveniji v zadnjih letih dosegli velik in hiter napredek. Zaradi majhnega števila aktivnih govorcev slovenščine ni komercialnega interesa, da bi se tehnične rešitve za pomoč ljudem z invalidnostjo razvijale tudi v zasebnem sektorju. Zato je zagotavljanje razvoja dostopnosti z javnimi sredstvi na javni RTV za invalide, pa tudi za starejše in druge, izjemnega pomena, opozarja Tomislav Špilak, predsednik Programskega odbora za problematiko programskih vsebin za invalide na RTV.


16.07.2020

Platforma Trubadur: Spoznavanje glasbene teorije skozi igro

Igranje glasbe in glasbena teorija sta med seboj zelo povezani, saj brez enega ni drugega, a predvsem učenje teorije se zdi marsikateremu učencu nepotrebno in nadležno. Na Fakulteti za računalništvo in informatiko so povezali glasbene izkušnje z računalniškimi in programerskimi znanji ter pripravili spletno platformo Trubadur. S pomočjo elementov igrifikacije, ki predstavlja pomemben didaktični proces, želijo učencem približati in osmisliti učenje glasbene teorije, hkrati pa s tovrstno platformo tudi razbremenijo učitelje, saj učenci takoj vidijo pravilne rezultate pri posameznih vajah. O igrifikaciji didaktike in njenem pomenu za učenje glasbe razmišlja dr. Matevž Pesek, docent na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani in eden izmed ustvarjalcev platforme Trubadur.


16.07.2020

210 let od začetka Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani

Botanični vrt v Ljubljani na današnjem mestu deluje že vse od leta 1810, varuje domačo floro in je varuh biodiverzitete. Ustanovljen je bil kot vrt domovinske flore v okviru visokih šol za potrebe medicinskega študija v času Ilirskih provinc in je tako naša edina ustanova, ki deluje neprekinjeno od svojega nastanka. Vrt je zasnoval Franc Hladnik, ki je bil njegov prvi ravnatelj in hkrati še predavatelj za naravoslovje in botaniko na že omenjeni šoli. Prvotno je vrt meril 33 arov, inventarni spisek za leto 1812 pa navaja že 766 domačih vrst. Danes imajo v botaničnem vrtu na Ižanski cesti, na dveh hektarjih in pol površine, 5000 različnih rastlinskih vrst iz Slovenije in celega sveta. Njegova raziskovalna rastlinska zbirka zajema več kot 20.000 enot predstavnikov naše flore, v semenski banki pa imajo shranjena semena 3500 različnih rastlinskih vrst. O nekaterih aktivnostih vrta sta nam povedala vodja botaničnega vrta dr. Jože Bavcon in raziskovalka dr. Blanka Ravnjak.


15.07.2020

Odnos oblasti do medijev je lakmusov papir demokratičnosti oblasti

Suzana Lovec, urednica rubrik 24ur Fokus in 24ur Inšpektor na Pop TV, opozarja, da je odnos oblasti do medijev lakmusov papir demokratičnosti oblasti. Zelo pazljivi moramo biti do tega, kako se oblast loteva spreminjati medije in kakšen je njen namen, dodaja. "Če kdaj, potrebujemo zdaj močne in neodvisne medije in kredibilne informacije V naslednjih mesecih bo toliko bolj pomembno, da bodo imeli uredniki hrbtenico. Da se ne bodo dogajala umetna uravnoteževanja človekovih pravic, zgodovinskih dejstev in resnice."


25.07.2020

Tolminsko poletje brez festivalov

Dolga leta so poletja v Tolminu odmevala po glasbenih festivalih na sotočju Tolminke in Soče, kot so naprimer Metalcamp, Punk rock holidays, Reggae riversplash itd. Letos bo menda v nekakšni koronski izvedbi sredi poletja ugledal luč le najstarejši tolminski festival Sajeta, ki pa navadno ne pritegne tolikšne množice tujih obiskovalcev. Kakšen je torej turistični utrip Tolmina v nenavadnem poletju nenavadnega leta 2020, je v minulih dneh preveril Damjan Zorc.


15.07.2020

Poletni raj, kjer ni komarjev

V salzburškem hribovitem svetu poletnim turistom pravijo begunci pred vročino. Kako koronavirus spreminja avstrijski turizem?


14.07.2020

Direktor STA Bojan Veselinovič o zakonski noveli tiskovne agencije

Predlagana novela zakona o Slovenski tiskovni agenciji močno spreminja financiranje STA, opazno se bi predrugačil postopek imenovanja članov nadzornega sveta, zakon tudi prenaša določen del produkcije STA - avtorske fotografije, radijski in video material - na trženjski sektor, spreminja se dikcija o neodvisnosti STA. Direktor agencije Bojan Veselinovič predlagane spremembe spremlja z razočaranjem, pri tem meni, da je v ozadju celotnega paketa predlagane prenovljene medijske zakonodaje namen, da bi vsi objavljali iste vsebine. To bi bilo zelo slabo za razvoj medijske krajine, opozarja.


14.07.2020

Guy De Launey, BBC: Vlade skušajo vplivati na javne medije ali jih povsem nadzirati

Zelo zanimivo je slišati tudi mnenje novinarja, ki slovensko družbo in politiko opazuje kot dopisnik BBC, enega izmed najbolj uglednih svetovnih medijev. Guy De Launey, ki iz Ljubljane spremlja dogajanje v vseh državah nekdanje Jugoslavije, izpostavlja pomen kakovostnih medijev in velik pomen javnega servisa ravno zaradi izkušnje s koronavirusom. Tudi o vplivu politike na medije v državah nekdanje Jugoslavije.


14.07.2020

EBU svari: Stanje v Sloveniji je zelo skrb vzbujajoče

Ob napovednih spremembah medijske zakonodaje smo se pogovarjali z Jeanom Philipom de Tenderjem, direktorjem za medije pri Evropski radiodifuzni zvezi EBU, ki poudarja, da ga predlagana reforma medijev pri nas skrbi. "Po eni strani javni mediji nimajo zadostnega financiranja, zato obstaja tveganje, da ne bodo več mogli izpolnjevati svojega poslanstva. Druga skrb pa je, da del denarja, namenjenega javnim medijem, vlagate v institucije, ki niso neodvisne in širijo sporočila vlade, zato so meje med neodvisnimi javnimi mediji in državno upravljanimi mediji vse bolj zabrisane," poudarja.


14.07.2020

Zarja Muršič: Javni medij bi moral z raznolikostjo vsebin razblinjati mehurčke, v katerih živimo

Za mnenje, kakšne javne medije si v Sloveniji želimo, smo vprašali komunikatorko znanosti in znanstveno novinarko na Radiu Študent Zarjo Muršič, ki je nedavno doktorirala na britanski univerzi Durham. Kot meni, je osnovna naloga javne RTV, da goji raznolikost in različnost ter da svojim bralcem, gledalcem in poslušalcem predoča zgodbe, o kateri sicer ne bi razmišljali, zgodbe, ki odprejo horizont razmišljanja in človeka izvzamejo iz mehurčka, v katerem morda nevede živi v vsakdanjem življenju. Zelo pomembno se ji zdi, da je javna RTV dostopna vsem, da ljudi vzgaja in zahteva od njih, da prisluhnejo tudi zahtevnejšim vsebinam.


14.07.2020

Prof. Roman Kuhar: Mediji so ogledalo družbe

Dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani sociolog Roman Kuhar opozarja, da mora biti javni RTV servis v demokratičnih državah in družbah slaba vest politike. Pravi tudi, da javni RTV servis opravlja naloge in funkcije v odnosu do različnih delov družbe, ki so po svoji naravi nekomercialne. Če bi RTV podvrgli tržnim mehanizmom, kot to v zakonu predlaga vlada, bi to pomenilo njegov konec. S tem bi izgubili zadnji branik demokracije.


14.07.2020

Vasja Jager: To je napad na neodvisne medije

Novinar Mladine Vasja Jager, ki podrobno spremlja spremembe na medijskem področju opozarja, da predlogi sprememb medijskih zakonov niso reforma, ampak vse drugo. V pogovoru tudi o pomenu javnega zavoda RTV Slovenija in napadu na naodvisnost novinarstva. Foto: Bobo


14.07.2020

Sonja Merljak Zdovc: Otroci težko ločijo med dejstvi in mnenji

Medtem ko so druge države sprejemale posebne sheme pomoči za medije, je slovensko ministrstvo za kulturo konec aprila sporočilo, da ne more zagotoviti niti izplačila sredstev iz že v letu 2019 zaključenega razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2020. Kaj to pomeni, predvsem za tako imenovane manjše, specializirane, tudi lokalne medije razmišlja Sonja Merljak Zdovc, odgovorna urednica spletnega časopisa za otroke Časoris. Foto: Osebni arhiv


14.07.2020

Peter Čakš: Vse gre v smeri siromašenja kakovostne lokalne informacije

Peter Čakš z Inštituta za medijske komunikacije Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko na Univerzi v Mariboru se strokovno ukvarja s spremljanjem medijske krajine, bolj podrobno tudi lokalne. Z Gašperjem Andrinkom sta se pogovarjala o tem kako zelo bi spremembe v Zakonu o medijih zarezale v lokalno novinarstvo, ki je sicer že dolgo na udaru,


Stran 32 od 126
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov