Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nismo algoritmi. Ljudje smo, zato hitimo počasi

13.02.2019

Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.

Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti

52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.

“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”

To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?

“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”

Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?

“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”

“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”

Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?

“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati.  Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”

Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?

“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”

“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”

Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?

“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni,  zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”

Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?

“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost.  Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”

“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”

“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”

Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?

“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.

Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”

“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”

Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?

“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”

Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?

“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”

Intervju v originalu

 


Val 202

2505 epizod

Val 202

2505 epizod


Nismo algoritmi. Ljudje smo, zato hitimo počasi

13.02.2019

Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.

Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti

52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.

“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”

To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?

“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”

Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?

“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”

“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”

Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?

“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati.  Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”

Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?

“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”

“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”

Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?

“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni,  zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”

Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?

“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost.  Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”

“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”

“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”

Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?

“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.

Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”

“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”

Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?

“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”

Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?

“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”

Intervju v originalu

 


15.03.2022

Gledališče, ki je tudi zaklonišče

Tanya Shelepko je režiserka v ProEnglish Theatre v Kijevu, to je edino angleško govoreče gledališče v Ukrajini. Ker so njihovi prostori v kleti, se je že prvi dan vojne gledališče spremenilo v zaklonišče, kjer preživljajo dneve in noči, tudi delovno, saj nadaljujejo s pripravo predstave. Ko zatulijo sirene, pa se jim pridružijo tudi bližnji sosedi. Tatjana Pirc se je pogovarjala s Tanyo Shelepko. Poklicala jo je v Kijev.


15.03.2022

Vpliv vojne v Ukrajini na turizem

V turističnih agencijah zaradi vojne v Ukrajini opažajo zadržanost pri rezervacijah, množičnih odpovedi pa še nimajo. Z vojno so se razmere spremenile, struktura turistov bo drugačna. "Za ameriški, kitajski, avstralski trg je vojna v Ukrajini vojna v Evropi," pravi profesor Janez Mekinc s portoroške fakultete za turistične študije Turistica.


10.03.2022

Delo od doma tudi po epidemiji?

Med epidemijo je torej delo od doma postalo nova realnost, ki se je je večina zaposlenih navadila do te mere, da danes lahko govorimo o problematiki vračanja na delovno mesto. Številni si namreč želijo ostati doma, misel na vračanje v pisarne in druge kraje dela pa jim povzroča resno stisko. Mogoče se med njimi prepoznate tudi sami, zato prisluhnite prispevku Nataše Žunić o prednostnih in slabostih dela od doma.


10.03.2022

Ievgen Klopotenko - ukrajinski chef iz Kijeva

Ievgen Klopotenko je ukrajinski chef iz Kijeva. Pred sedmimi leti je postal zmagovalec tekmovanja Masterchef, po tem pa odprl svojo restavracijo. Svoj čas iz znanje je pred 24. februarjem 2022 posvečal predvsem popularizaciji in modernizaciji ukrajinske kuhinje, trudi se, da bi UNESCO boršč priznal za ukrajinsko kulturno dediščino. Zdaj je njegovo delo prekinila vojna, zato je v svojem slogu zagnal iniciativo "Make borscht not war", v kateri vabi, naj ljudje po svetu podprejo Ukrajino tudi na tovrsten način - da skuhajo boršč, fotografijo pa objavijo na družabnih omrežjih. Jevgen je sicer ostal v Kijevu, delo pa popolnoma prilagodil vojni. Svojo restavracijo je tako spremenil v kuhinjo, v kateri na dan nastane tisoč obrokov za razseljene Ukrajince in vojake na frontah, ker pa ima v restavraciji tudi zaklonišče, tam redno biva od 15 do 20 Ukrajincev.


09.03.2022

Stopimo skupaj za Ukrajino

RTV Slovenija v sodelovanju z Rdečim križem Slovenije in Slovensko karitas pripravlja dobrodelni koncert za pomoč beguncem – Stopimo skupaj za Ukrajino. Dobrodelna sredstva se bodo zbirala tudi dan po koncertu, v sredo 9. marca. Telefonski številki 01 473 98 78 in 01 472 00 11 za zbiranje sredstev bosta znova aktivni med ponovitvijo koncerta, danes od 13.00 ure naprej na TV SLO 2. Ves čas pa je mogoče darovati prek sporočil SMS: 5 evrov boste darovali, če boste na številko 1919 poslali ključno besedo UKRAJINA5, 10 pa, če boste na 1919 poslali besedo UKRAJINA10.


08.03.2022

Dr. Katja Mihurko Poniž

8. marec, mednarodni dan žensk, ni namenjen le podarjanju cvetja in čokoladic, je tudi dan za kritičen premislek o položaju žensk v družbi na številnih področjih. O ženskih avtoricah v literaturi in učnih programih smo govorili z dr. Katja Mihurko Poniž, literarno zgodovinarko, dramaturginjo in urednico, vodjo Raziskovalnega centra za humanistiko v Novi Gorici.


08.03.2022

Ne gre za materialno, ampak za notranjo moč

V enem izmed ljubljanskih hostlov je že nameščenih 67 ljudi iz Ukrajine, ki so prišli v Slovenijo, potem ko se je na njihovo prošnjo za pomoč odzval Slovenski mladinski orkester z Živo Ploj Peršuh, dirigentko in umetniškim vodjo SNG Opera in balet Ljubljana. Gre za mlade glasbenike Mladinskega simfoničnega orkestra Ukrajine in njihove družinske člane. Z nekaterimi je govorila Veronika Gnezda.


07.03.2022

Analiza razmer v Ukrajini z dr. Uršem Lipuščkom

Kakšno vlogo bi lahko odigrala Kitajska v doseganju sporazuma med Rusijo in Ukrajino? Koliko je verjetnosti, da bi Rusija ublažila zahodnih sankcij tudi s kitajsko gospodarsko pomočjo? Kolikšen delež ljudi sploh podpira Putina v vojni proti Ukrajini?


07.03.2022

Solidarnost je najmočnejše orožje, ki ga imamo proti vojni

Darja in Vitalina sta Ukrajinki, ki sta s pomočjo Aljoše in Olge iz Ukrajine uspešno prišli v Barcelono. V Barcelono smo poklicali Aljošo Slameršaka.


05.03.2022

Mir in vojna: Branje poezije za mir v Ukrajini

V Rusiji imajo tri združenja PEN. Eno izmed njih je nedavno v pismu, polnem vojnega podpihovanja, podprlo Putina. Slovenski center PEN, Društvo slovenskih književnih prevajalcev in Društvo slovenskih pisateljev so v pisateljski vili na Tomšičevi ulici organizirali branje poezije za mir v Ukrajini, ki so ga naslovili Mir in vojna. Dogodku bo sledilo še več podobnih, pesniki in pesnice, pisatelji in pisateljice ter vsi člani in članice centra PEN pa si bodo še naprej prizadevali za mir.


05.03.2022

Mir in vojna: Branje poezije za mir v Ukrajini

V Rusiji imajo tri združenja PEN. Eno izmed njih je nedavno v pismu, polnem vojnega podpihovanja, podprlo Putina. Slovenski center PEN, Društvo slovenskih književnih prevajalcev in Društvo slovenskih pisateljev so v pisateljski vili na Tomšičevi ulici organizirali branje poezije za mir v Ukrajini, ki so ga naslovili Mir in vojna. Dogodku bo sledilo še več podobnih, pesniki in pesnice, pisatelji in pisateljice ter vsi člani in članice centra PEN pa si bodo še naprej prizadevali za mir.


03.03.2022

Karmen Švegl: Ruski napad je potisnil Ukrajino v naročje zahoda

O aktualnem dogajanju v Ukrajini z našo dopisnico Karmen Švegelj. Pogovarjali smo se v četrtek ob 10.45, opisuje razmere v bližini Kijeva, nočno dogajanje, razmah lažnih novic, poročanje ukrajinskih medijev in vzdušje med prebivalci.


03.03.2022

Jutranja vremenska napoved v sodelovanju z BBC

Ugotovljeno je bilo, da je bil naš uvodni jutranji pozdrav strokovno novinarsko nedodelan, neaktualen, predvsem pa ne dovolj objektiven, ne dovolj nepristranski, da bi ustrezal novim visokim standardom javne komunikacije. Prav tako se o resničnosti podatkov o temperaturah pred objavo nismo posvetovali z Uradom vlade za komuniciranje, kjer bi nam lahko informacije preverili oziroma ustrezno prefiltrirali. Zato smo uvodni pozdrav na novo sestavili in mu za pravo ažurnost, aktualnost dodali podatke o temperaturah po državi od dneva prej. Smo se pa – zasledujoč najsodobnejše trende v medijski produkciji tudi na Radiu – za ta poseben projekt dogovorili za programsko sodelovanje z britansko medijsko hišo BBC.


01.03.2022

Mojmir Mrak: Gre za resen pritisk na Rusijo, ki pa je lahko tudi nevaren

Dr. Mojmir Mrak je redni profesor za mednarodne finance in ekonomske politike Evropske unije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Poklicali smo ga za komentar o nekaterih finančnih ukrepih proti Rusiji, predvsem v povezavi z bankami, kot vemo, so med drugim tudi v Sloveniji zaprte poslovalnice ruske Sberbanke.


01.03.2022

Protestno pismo ruskih znanstvenikov

Zaradi nesmiselne vojne, njenih posledic in pretrganih stikov s svetom so se s protestnim pismom oglasili tudi ruski znanstveniki. Na spletni strani, kjer je objavljen njihov oster protivojni protest, piše, da nenehno prejemajo nove podpise, ki jih na seznam dodajajo, kolikor je mogoče hitro in da je podpisnikov že več kot 5360. Tatjana Pirc se je pogovarjala z enim izmed njih.


28.02.2022

Da bo pomoč Ukrajincem v stiski zares dosegla svoj cilj

Hitrost in intenzivnost, s katerima je prišlo do vojne v Ukrajini, sta sprožili tudi veliko potrebo po humanitarni pomoči. Na poziv Ukrajine in drugih držav, ki že sprejemajo begunce, se je odzvala tudi Slovenija. Vlada je prek različnih mehanizmov že namenila materialno in finančno pomoč, odzvali pa so se tudi prebivalci. Kako je mogoče pomagati, kakšne so pasti pomoči manj znanim organizacijam ali samoorganiziranim skupinam?


28.02.2022

Ob svetovnem dnevu redkih bolezni: Zakaj ravno meni?

Ob svetovnem dnevu redkih bolezni se obeta razširitev programa presejalnega testiranja za novorojenčke, ki bi omogočila hitro odkrivanje in zdravljenje bolezni ter v nekaterih primerih preprečila smrt. Predstavljamo zgodbo dveletne Maše in njene mame Irene.


26.02.2022

Predsednik Pahor izbrisanim: Sprejmite opravičilo v mojem imenu in imenu države

Ravno na dašnji dan, 26. februarja je 30 let od izbrisa 25.671 ljudi, med njimi več kot 5000 otrok iz registra stalnega prebivalstva. Predsednik države se je po 30-ih letih za izbris opravičil v svojem imenu in imenu države. Dogodka se je v predsedniški palači udeležila Nataša Štefe.


26.02.2022

Sergej Sumlenni: Bojim se, da je treba denacificirati Rusijo

"Vedeli smo, da bi se to lahko zgodilo, pričakovali smo to, ampak nihče tega ni hotel sprejeti. Vedeli smo, da Putin sanja o ponovni vzpostavitvi Sovjetske zveze, vedeli smo, da je to človek, ki želi napasti sosednje države, vedeli smo, da ruska vojska trenutno okupira dele Gruzije, Moldavije, Belorusije in dele Ukrajine, a še vedno so skoraj vsi v Evropi in ZDA govorili, da moramo graditi dialog z Rusijo, da moramo govoriti in najti kompromis." Politični analitik Sergej Sumlenny je vidno razočaran nad dejanji nekaterih držav Evropske unije ob ruski vojaški invaziji v Ukrajini. O Putinovem razlogu, da želi denacificirati Ukrajino: "Ukrajina je država, katere predsednik je ob izvolitvi govoril le rusko, ukrajinsko pa ne, a je dobil 73 odstotkov glasov na volitvah. Tako državo le težko imenujemo nacistična. Rusi radi govorijo o boju proti fašizmu, vsakogar, ki ga ne marajo, imenujejo fašist. Država, ki bi jo morali denacificirati, je Rusija. Država s šovinistično ideologijo, z visoko stopnjo militarizacije družbe, ki sproža napadalne vojne proti sosednjim državam. V Rusiji ni svobodnih medijev, močna je vloga države v gospodarstvu, vezi med vojsko in političnim vrhom so močne, vse to so bile značilnosti Nemčije v 30. letih. Bojim se, da je treba denacificirati Rusijo."


25.02.2022

Marija Sotnikova Štravs, Ukrajinka, ki živi v Sloveniji

Marija Sótnikova Štravs prihaja iz Luganske regije na vzhodu Ukrajine, ki jo je pred dnevi priznala Rusija. Je prevajalka za ruščino, ukrajinščino, poljščino, angleščino in slovenščino. Luka Hvalc jo je vprašal, kakšne so zadnje razmere v njeni domovini.


Stran 5 od 126
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov