Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.
Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti
52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.
“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”
To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?
“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”
Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?
“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”
“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”
Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?
“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati. Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”
Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?
“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”
“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”
Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?
“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni, zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”
Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?
“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost. Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”
“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”
“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”
Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?
“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.
Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”
“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”
Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?
“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”
Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?
“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”
Intervju v originalu
Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.
Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti
52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.
“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”
To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?
“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”
Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?
“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”
“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”
Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?
“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati. Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”
Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?
“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”
“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”
Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?
“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni, zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”
Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?
“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost. Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”
“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”
“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”
Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?
“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.
Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”
“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”
Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?
“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”
Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?
“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”
Intervju v originalu
Glavni poudarek jutrišnjega Svetovnega dneva oživljanja je, da ne obstaja človek, ki ne bi mogel vsaj pomagati. Ob tem so še posebej opozorili na ranljive skupine, ki so bile do sedaj pogosto spregledane, čeprav so lahko še kako pomemben člen v reševanju življenja. To so dokazali tudi otroci iz Centra Janeza Levca v Ljubljani, ki je namenjen vzgoji in izobraževanja ter usposabljanju otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. Njihova predstavitev postopkov oživljanja je celo pred televizijskimi kamerami potekala suvereno in tako, kot velevajo strokovne smernice.
Ob stečaju letalske družbe Adrie Airways se je s kapitanom Primožem Jovanovićem pogovarjala Tatjana Pirc.
Evropski inštitut za enakost spolov bo v Bruslju objavil aktualni Indeks enakosti spolov za leto 2019, ki omogoča primerjavo med posameznimi državami članicami. Katere ključne ugotovitve prinaša in kam se na tem področju uvršča Slovenija? O tem z vodjo operacij pri Evropskem inštitutu za enakost spolov Marušo Gortnar.
Letošnji Svetovni dan oživljanja, ki bo v sredo, so slovenski organizatorji namenili vprašanju, ali sploh obstaja človek, ki ne bi mogel pomagati pri oživljanju? Ob tem so posebej opozorili na to, da je v veščine oživljenja pomembno vključevati tudi najranljivejše skupine, tudi otroke, tudi take s posebnimi potrebami. Prav vsak namreč lahko pomaga nekomu rešiti življenje.
Prva oddaja je bila na Televiziji Slovenija predvajana 26. 10. 1993. Tudi letos bo prva epizoda jubilejne, 25. sezone predvajana v soboto 26. oktobra. Od 1993 do 2016 je kviz vodil igralec Pavle Ravnohrib, v tretje leto vodenja pa vstopa igralec Nik Škrlec: “Že tri leta se počutim kot ravnatelj legendarne šole. Teh 25 let Malih sivih celih je 25 let celotnega gibanja, ki združuje mladino, šolarje in več generacij. Vse to je preraslo samo oddajo.”
Tim Farčnik je podpredsednik organizacijskega odbora Pokljuka: “Zavedati se moramo, da po svetovnem prvenstvu leta 2021 ne bo konec dela, ampak se bo pravzaprav delo šele zares začelo.”
Ena od novosti prihodnjega leta bo, da nekatera območja na Pokljuki ne bodo več prosto dostopna. Bodo pa na začetku planote odprli info točko, kjer bodo na voljo vse informacije, kam in kako po Pokljuki. Razlog je predvsem varstvo koconoge kure oziroma divjega petelina, ki ga je Fran Saleški Finžgar imenoval ‘kralj ptic’ za Ivana Tavčarja pa je bil ‘gozdne perutnine vladar’. Več o petelinu, pa tudi o tem, kako je na Pokljuki z alpskim svizcem, nam je povedal Andrej Arih, vodja oddelka za naravo v javnem zavodu Triglavski narodni park.
Ameriško transportno letalo Douglas C-47 je po koncu 2. svetovne vojne nad Pokljuko nepričakovano doživelo svoj žalosten konec. Ameriška letala so v tistem času namreč pogosto letela proti Vidmu, kjer so oskrbovala tam še vedno nameščene čete. 19. avgusta leta 1946 pa sta v Lescah pilot jugoslovanskih zračnih sil Vinko Vodopivec in kopilot Milorad Knežev prejela nenavadno navodilo. Jugoslovansko lovsko letalo za prestrezanje JAK-3 je dobilo zeleno luč za sestrelitev ameriškega letala.
Po sprehodu v hribe in okusnem kosilu se prileže popoldanski počitek. Pri tem se prileže tradicionalna fajfa in na Gorenjskem boste težko našli boljšega fajfarja, kot je Srečko Lotrič z Gorjuš.
Na Pokljuki smo šli po gobe. Pavel Jakopič, predsednik gobarskega društva Gorje, pa nam je zatrdil, da v gobovem golažu, ki ga danes na Mrzlem studencu kuhajo za pohodnike društva upokojencev, mušnice ne bodo našle mesta. “Za tiste gobarje, ki poznajo samo lisičke in jurčke, na Pokljuki zaradi slane ne bo več sreče.”
Martin Šolar je podpredsednik Planinske zveze Slovenije, nekdanji direktor Javnega zavoda Triglavski narodni park: “Pokljuka ponuja nekaj prav za vse profile planincev. Od lahkih tur za začetnike do strmejših pobočij, namenjenih izkušenim planincem.” Val 202 je soboto preživel prav na Pokljuki in odkrival njene številne druge, skrite in odkrite bisere.
Visoka kraška planota v Julijskih Alpah ni samo popularno izhodišče za planinske podvige. Tudi ni samo biatlonsko središče, ki bo leta 2021 gostilo svetovno prvenstvo. Soboto smo preživeli prav na Pokljuki in odkrivali še njene številne druge, skrite in odkrite bisere. Gostili smo podpredsednika Planinske zveze Slovenije in z njim pregledali planinske ture, katerih izhodišče je Pokljuka, predsednika tamkajšnjega gobarskega društva in ga vprašali, ali bo gobarstvo zaradi nezanimanja mladih enkrat izumrlo. Oglasili smo se na Gorjušah, kjer se samo še na enem mestu ukvarjajo z izdelovanjem fajf – pip, odkrili dokaj neznano zgodbo o sestrelitvi ameriškega letala na Pokljuki leta 1946. S predstavnikom Triglavskega narodnega parka smo prečesali zanimivo floro in favno, seveda pa nismo mogli mimo biatlonskega centra, ki bo leta 2021 središče svetovnega biatlona.
Zgodi se nenadoma, človeku pred nami se ustavi srce, morda tudi pade kot pokošen. Ko srce ne deluje več, se možnost za to, da bo človek še kdaj takšen, kot smo ga poznali do tistega trenutka, iz minute v minuto manjša. V povprečnem času, v katerem pridejo reševalci, so poškodbe možganov že nepopravljive. Če reševalci prispejo po več kot desetih minutah in ves ta čas človeku z zastalim srcem ni pomagal nihče, je njihov trud povsem zaman. In zastoj srca se v Sloveniji zgodi vsak dan v povprečju štirikrat. Največkrat, kar v 60 odstotkih, se zgodi doma, na cesti v desetih odstotkih, na delovnem mestu ali v javnih zgradbah v sedmih, toliko primerov je tudi v domovih za ostarele. V skoraj 90 odstotkih gre za vaše najbližje, prijatelje, sodelavce ali vsaj znance. Ker vsako leto več sto ljudi umre tudi zato, ker ob srčnem zastoju nihče ni znal, zmogel ali hotel pomagati. Na to smo začeli opozarjati že v naši prvi akciji Sekunde rešujejo pred 12 leti. Letos jih s Slovenskim reanimacijskim svetom, Rdečim križem Slovenije in drugimi partnerji pripravljamo znova in znova ponujamo več deset brezplačnih tečajev temeljnih postopkov oživljanja po vsej Sloveniji. Seznam tečajev najdete na www.val202.si. Foto: Bobo
Za nami je že druga postojanka v okviru jesenske tekaške akcije. Potem ko smo prejšnji teden tekli v Ljubljani, smo včeraj obiskali Maribor, kjer se nam je pri Treh ribnikih pridružila številčna in razigrana ekipa Mariborskih tekačev. Čeprav je bilo hladno, pravzaprav že skoraj zimsko, je tekaški trener Roman Kejžar z domišljenim treningom poskrbel, da nas ni zeblo.
V podjetništvu velikokrat zmotno govorimo o tem, da so najtežji začetki. Da najdeš idejo, kapital in se prebiješ na trg. Še težji kot začetki pa so padci, ki sledijo in o katerih vse premalo govorimo. Ravno zato je podjetniška skupnost Ceed letos pripravila konferenco, kjer so govorci spregovorili o težavah in neuspehih v svoji karieri. Svojo zgodbo je predstavil tudi Igor Bogičević, direktor tehničnega sektorja Seven Bridges Genomics, vodilnega podjetja na področju biomedicinskih analiz . O svoji podjetniški zgodbi, zvezdništvu med podjetniki in učenju iz lastnih napak se je pogovarjal s Tino Šoln.
Tako kot pri vsaki stvari pa tudi pri pretiravanju s kavo lahko pričakujemo stranske učinke, o katerih nam je več povedala doktorica Urška Blaznik iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
Pred 86 leti se je v Tržaškem zalivu začela ena najbolj uspešnih družinskih zgodb, povezanih s kavo, v svetu. Ferenc oziroma Francesco Illy, po rodu Madžar, je že po koncu prve svetovne vojne z Dunaja pripotoval v Trst in tam začel pisati dišečo zgodovino. To je bila drzna poteza, saj je takrat v Trstu delovalo kakšnih 60 podjetij s kavo, a se konkurenca ni ustrašil, prej nasprotno - dala mu je dodatno motivacijo za uspeh. Kmalu po ustanovitvi podjetja je pokazal sposobnost za inovacije, ustvaril je sistem vakuumskega pakiranja kave, leta 1935 je razvil Illetto, ki je tlakovala pot modernim verzijam aparatov za kuhanje kave espresso. Revolucionarno razmišljanje je prevzel tudi njegov sin Ernesto, ki je študiral kemijo in je kmalu po vstopu v podjetje razvil raziskovalni laboratorij. Kava ni bila več samo kava, je bila tudi in predvsem znanost. Zato so odprli laboratorij, v katerem raziskujejo in kujejo različne arome in okuse Illyjevih mešanic, in univerzo kave, na kateri poučujejo prihodnje mojstre priprave te rjave zmesi. Trajnost, etika, enakopravnost in transparentnost so njihove vrednote, ki uresničujejo večno težnjo - med ljudi ponesti najboljšo kavo na svetu. In ta filozofija se družine drži že štiri generacije, v četrti pa je med drugimi tudi Daria Illy, sogovornica Maje Stepančič. Fotografija Darie Illy: Osebni arhiv
Kava je k nam prišla nekje v 17. stoletju, in sicer iz Italije, in je najprej veljala za eksotični napitek, ki so ga prodajali v lekarnah na recept. A Kranjci so jo posvojili veliko hitreje kot krompir. Na podeželju so morali dva dneva hoditi na dnino, da so si lahko privoščili skodelico kave ali dve. To je le nekaj informacij, ki smo jih o kavi našli v najboljši knjigi o kavi na svetu z naslovom Kava: čarobni napoj, ki jo je napisal antropolog Božidar Jezernik.
Danes je odnos do kave precej drugačen, kot je bil nekoč; postala je dostopna in s tem samoumevna. Nemški skladatelj Ludwig van Beethoven je, na primer, za vsako kavo skrbno odštel in preštel zrna in za vsako skodelico je porabil natančno 60 zrn. Nekdo, ki se kave zaveda, je tudi Tine Čokl. Pred leti je ugotovil, da pravzaprav niti ni vedel, kaj je stregel, ko je gostom pripravljal kavo, zato je to pijačo in surovino začel spoznavati na drugačen način in bil tudi eden prvih, ki je pri nas začel govoriti o pravični trgovini v povezavi s kavo.
Neveljaven email naslov