Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nismo algoritmi. Ljudje smo, zato hitimo počasi

13.02.2019

Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.

Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti

52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.

“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”

To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?

“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”

Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?

“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”

“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”

Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?

“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati.  Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”

Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?

“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”

“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”

Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?

“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni,  zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”

Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?

“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost.  Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”

“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”

“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”

Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?

“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.

Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”

“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”

Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?

“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”

Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?

“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”

Intervju v originalu

 


Val 202

2505 epizod

Val 202

2505 epizod


Nismo algoritmi. Ljudje smo, zato hitimo počasi

13.02.2019

Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.

Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti

52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.

“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”

To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?

“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”

Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?

“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”

“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”

Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?

“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati.  Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”

Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?

“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”

“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”

Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?

“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni,  zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”

Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?

“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost.  Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”

“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”

“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”

Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?

“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.

Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”

“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”

Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?

“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”

Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?

“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”

Intervju v originalu

 


08.02.2022

Na obisku pri nekdanji smučarki in lastnici hostla Lukna Urši Hrovat

Zgornjesavska dolina slovi po svojih turističnih biserih, nemalokrat prepletenimi s športnimi aktivnostmi. Temu primerna je tudi obiskanost v vseh letnih časih, število nastanitvenih kapacitet pa raste iz leta v leto. Odpravili smo se na obisk v Mojstrano k lastnici hostla Lukna in sestri Mete Hrovat Urši Hrovat.


07.02.2022

Osnove kitajščine: pismenke

V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Potem ko smo se naučili nekaj pozdravov in najbolj uporabnih fraz, je prav, da se posvetimo še pisavi. Kot pravi naš gost, ima ta posebno mesto, saj deluje kot povezovalni dejavnik civilizacije.


06.02.2022

Osnove kitajščine: uporabne fraze

V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Potem ko smo se naučili nekaj pozdravov, sledi še nekaj uporabnih fraz, ki nam lahko pridejo ob obisku Kitajske še kako prav. Turisti si tam z znanjem angleščine namreč ne moremo kaj prida pomagati.


05.02.2022

Osnove kitajščine: pozdravi

V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Za začetek se učimo, kako reči živijo, dobro jutro, dober dan in dober večer. Kitajščina je – kot mnogi drugi vzhodnoazijski jeziki – tonalni jezik. Zato je lepo, če se pred začetkom učenja učimo tudi petja, se pošali Žiga Tršar. Kot poudarja, je pri pozdravu zelo pomemben kontekst, saj da je ta velikokrat namenjen nekemu dogodku v dnevu.


03.02.2022

Sklad Mojce Senčar - poklon spominu na dolgoletno predsednico Združenja Europa Donna Slovenija

Združenje Europa Donna Slovenija letos zaznamuje 25 let ozaveščanja o pomenu zdravega načina življenja in zgodnjega odkrivanja raka ter podpore bolnicam in njihovim svojcem ob spopadanju z boleznijo. Pred svetovnim dnevom boja proti raku, ta bo 4. februarja, so predstavili Sklad Mojce Senčar, s katerim se bodo poklonili spominu na dolgoletno predsednico združenja Mojco Senčar.


02.02.2022

Primer Juliana Assangea

V začetku januarja so člani in članice upravnega odbora slovenskega PEN centra soglasno izvolili Juliana Assangea za častnega člana v upanju, da bi ob mednarodni pomagala tudi podpora Slovenskega centra PEN. V javnem pismu so zapisali, da obsojajo sodni pregon Assangea, kot tudi pregon vsakega novinarja in publicista na svetu, vključno s slovenskimi, kadar se znajdejo pod pritiski vplivnežev, ki hočejo resnico prikriti.


01.02.2022

Nikjer na svetu ni mesta za apartheid

Organizacija za človekove pravice Amnesty International je v 280-stranskem poročilu obsodila Izrael, da uveljavlja sistem zatiranja in prevlade nad palestinskim ljudstvom. To vključuje tako Palestinke in Palestince, ki živijo v Izraelu ter na zasedenih palestinskih ozemljih, kot tudi palestinske begunce, razseljene v drugih državah. Poročilo je zelo kritično, saj poziva, da morajo izraelske oblasti odgovarjati za zagrešitev zločina apartheida nad Palestinci. Izpostavlja tudi nezakonite poboje. Z Metko Naglič iz Amnesty International Slovenije se je ob njegovi objavi danes dopoldne pogovarjal Gorazd Rečnik.


29.01.2022

Program mladi reporterji v Lozani

Mednarodno združenje športnih novinarjev redno organizira izobraževalne programe za mlade reporterje. Enega se je lani udeležil Miha Trošt.


27.01.2022

Bi lahko ideja o krajšem delavniku zaživela tudi pri nas?

Minuli teden so v Veliki Britaniji pričeli s 6-mesečnim pilotnim projektom, kjer delodajalci zaposlenim ponudijo možnost 4-dnevnega delovnega tedna. Raziskavo so kar 5 let že izvajali na Islandiji, kjer se je več kot 2500 delavcev in prek 100 delodajalcev odločilo, da delovne ure omejijo na 35 ur, v nasprotju s prvotnimi 40. na teden. Pogovarjali smo se z idejno vodjo projekta Charlotte Lockhart, izvršno direktorico podjetja 4 Day Week Global, in dr. Evo Boštjančič, psihologinjo in profesorico na Oddelku za psihologijo Filozofske fakulete v Ljubljani.


25.01.2022

Agon(ija) epidemije

Tri omizja pod skupnim naslovom Agon(ija) epidemije so minuli teden s pomočjo univerzitetnih profesorjev in gostov iz tujine skušala ponuditi nekoliko drugačen pogled na dogajanja v zadnjih dveh letih in njihovem vplivu na družbo, znanost in na posameznika.Iz skupno skoraj šestih ur debat v drugih dveh večerih smo izbrali nekaj takih misli, ki morda odstopajo od večinskega pogleda na epidemijo kot smo ga v zadnjih dveh letih lahko spremljali v večini medijev. Nekatere so provokativne, nekatere v nasprotju z razmišljanji, ki so doslej veljala za edine znanstvene, zagotovo predstavljene tudi v nekoliko preskromnem kontekstu. Nekateri sodelujoči so poudarjali tudi, da je načrten ali nenačrten znanstveni in strokovni molk močno vplival na to, kakšne ukrepe smo sprejemali in da bi odkrite debate med znanstveniki in stroko morale tudi javno potekati že bistveno prej. Izbor je pripravila Jana Vidic.


20.01.2022

Planinska tura je zaključena šele v dolini, ne na vrhu pri koči

Minuli konec tedna je v gorah za sabo pustil črno sled, ugasnilo je šest življenj planincev. Gorske nesreče so se zgodile kljub temu, da že nekaj časa ni snežilo, da se je vreme otoplilo, kar načeloma pomeni, da se sneg preobraža in je nevarnost plazov manjša, kljub temu, da je bilo lepo, sončno vreme in so bile razmere videti idealne. To so primeri, ki potrjujejo, da so razmere v gorah pozimi v vsakem primeru težavne in da jih planinci prepogosto podcenjujejo. Sogovornik: podpredsednik Planinske zveze Slovenije, gornik, izkušeni gorski vodnik, reševalec Martin Šolar.


18.01.2022

Razmisleki o tem, kakšne posledice je epidemija pustila na posamezniku

Sinoči je bila na pobudo skupine zaposlenih na Univerzi v Ljubljani in ZRC SAZU organizirana prva od predvidoma treh javnih debat o posledicah epidemije na posamezniku, na znanosti in na družbi. Pripravljene so z željo, da ljudje, ki znanost soustvarjajo, javnosti pokažejo, da univerza tudi (oziroma zlasti) v krizi deluje kot avtonomen prostor svobodnega premišljanja in kresanja mnenj. S takimi debatami pa želijo pripomoči tudi k odpravljanju nezaupanja v znanost, ki je usodno in ki zapira izhod iz krize.


13.01.2022

Jaka Lucu, novinar in poznavalec tenisa

Številka ena tenisa in prvi nosilec odprtega teniškega prvenstva Avstralije, Novak Đoković, še naprej ostaja v negotovosti, ali bo lahko zaigral na prvem turnirju za grand slam v sezoni. Dogajanje je komentiral Jaka Lucu, novinar, velik poznavalec športa, predvsem tenisa in njegovega zakulisja.


13.01.2022

Kako sta povezana ptujska mestna ura in Leonardo da Vinci?

Da je Leonardo da Vinci raziskal in preučil sotočje Vipave in Soče, je jasno, prav mogoče pa je, da je obiskal tudi Ptuj, kjer je skiciral mehanizem prvotne stolpne ure


11.01.2022

Iztok Tomazin o novi knjigi "Na meji"

Iztoka Tomazina slovenska javnost pozna po marsičem, najbolj po medicinskih in gorniških, pa tudi adrenalinskih in pisateljskih dejavnostih - s tihotapstvom pa ga najbrž le težko povežemo. Resda je bil "šverc-komerc" v nekdanji Jugoslaviji na eni strani množičen adrenalinski konjiček, na drugi pa je marsikomu pomenil vzpon za klin ali dva više na družbeni lestvici … V knjigi Na meji je Tomazin predstavil svoje in tuje "kontrabante" v čisto drugačnih krajih in okoliščinah, navsezadnje pa je bilo tudi tihotapljeno blago nevsakdanje. Razmejeni gorski grebeni, ki so kot pogosta naravna danost "zlorabljeni" za politično mešetarjenje in risanje meja, pa so mu kot zagrizenemu gorniku vedno in povsod odveč.


06.01.2022

Tadej Golob pred začetkom serije Leninov park

V času pretočnih storitev nikoli ni prepozno ali prezgodaj za ekran, zato vas vabimo pred televizijski ekran. Na prvi program Televizije Slovenija prihaja prvi del nove serije Leninov park, ki je nastala na podlagi knjižne predloge pisatelja Tadeja Goloba in predstavlja nadaljevanje uspešne televizijske serije Jezero izpred dveh let. O pričakovanjih, pisateljskem delu, nesreči in novem romanu, ki bo predvidoma izšel pomladi.


31.12.2021

Silvestrovanje s Timom Urbanyo, Natašo Štefe in izbrano glasbo

Na Valu 202 bomo poskrbeli za različne okuse in želje poslušalcev. Na silvestrski večer vas bo do odštevanja vodila Nataša Štefe, in sicer s kvizom, klepeti in glasbo po izboru Andreja Karolija. Kdor bo iskal primerno glasbeno spremljavo brez odvečnega klikanja, motečega ponavljanja ali neprimernih odskokov algoritma, bo na Spotifyu našel silvestrski seznam naših glasbenih urednikov. Na val202.si pa bo za plesno podlago na voljo videoprenos s Timom Urbanyo in večeru primernim setom elektronske glasbe. V nočnem podaljšku po 0.30 pa lahko prisluhnete še koncertnemu albumu Robbieja Williamsa z naslovom Live at Knebworth. Posnetek je nastal v začetku julija 2003 na treh zaporednih nastopih, ki so skupaj pritegnili kar 375.000 obiskovalcev.


30.12.2021

Neuklonljivi Galci v Ljubljani

"Če vam je kaj do vrat, jih odklenite, ker jaz grem noter," to je le ena izmed izjav Obelixa, najboljšega prijatelja Asterixa iz legendarne francoske stripovske serije. Neustrašnim galskim junakom so vrata odprli v ljubljanski Galeriji Kresija, kjer bo do 11. januarja na ogled razstava ob 60. obletnici izida prvega albuma Asterix, galski junak. Razstavo Asterix – rojstvo stripa je pripravila francoska založba Editions Albert Rene in je že gostovala po številnih evropskih mestih. Da je Asterix prišel tudi v Slovenijo, sta zaslužna Francoski inštitut v Sloveniji in založba Graffit.


29.12.2021

Večina ljudi, ki dvomi v cepljenje, to počne iz strahu ali neznanja

Šest mamic znanstvenic je odprlo svojo Facebook skupino Science Mammas’ Vaccine Forum, v kateri spoštljivo, temeljito in strokovno odgovarjajo na dileme, vprašanja, pomisleke v zvezi s cepljenjem in cepivi.


27.12.2021

Jan Brovč, 25-letni modni oblikovalec z vesoljskimi idejami

Modni oblikovalec z edinstveno, ekstravagantno estetiko in vesoljskimi idejami, ki zelo rad šiva, reciklira, barva in improvizira, se spretno poigrava z blagom in ustvarja raznovrstne teksture. Poleg uspešnih modnih nagrad, priznanj in kolekcij, je Jan Brovč sodeloval tudi z nekaj vidnejšimi imeni slovenske glasbe - na primer s Senidah, Zalo in Gašperjem, z zasedbo Mrfy. Trenutno svoja zgodnja jutra (ko ne ustvarja kostumov v SNG Opera in Balet Ljubljana) posveča novi modni kolekciji.


Stran 7 od 126
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov