Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Mamina zgodba: Pismo tebi, ki si rodila mojega sina Interpretira: Eva Longyka Marušič
Kako bi zveneli Štirje letni časi, če bi jih mojster Vivaldi napisal leta 2050? Umetna inteligenca je ob pomoči znanstvenikov na novo napisala partituro skladbe in v notne zapise vključila predvidene ekstremne spremembe v okolju. Projektu, poimenovanem "The Uncertain Four Seasons", se je pridružil tudi Slovenski mladinski orkester, ki bo poustvaril verzijo Štirih letnih časov, kakšna bi bila, če bi bila leta 2050 napisana na Marshallovih otokih, ki jih že zdaj ogroža dviganje morske gladine. Še več različic z vsega sveta od Afrike do Bangladeša in Evrope pa bomo slišali 1. novembra, v urah pred začetkom letošnje konference Združenih narodov o podnebnih spremembah COP26.
Ogenj, voda, zrak in zemlja so štirje elementi, ki jih skupaj povezuje tudi nova 80 km dolga krožna pot v Prekmurju, imenovana GardEN. Povezuje pa tudi obmejno območje Slovenije in Madžarske in na njeni poti se lahko ustavite tudi v krajih, ki morda niso med našimi najbolj znanimi turističnimi destinacijami. Pot je možno prekolesariti, ali se po njej v več etapah odpraviti peš in tudi zato se pot vije mimo različnih ponudnikov namestitvenih kapacitet. V Tešanovcih je taka Panonska vas, prekmurska zgodba na sodoben način, ki si jo je pred osmimi leti zamislil sicer Korošec, ki se, kot pravi, trudi biti Prekmurec, Matevž Kadiš. Če vam na poti GardEN, ki poteka po manj prometnih cestah, vseeno zmanjka energije, pa se lahko ustavite na domačiji Passero pri Jasmini in Tomažu Sotošku. Na domačiji je nekoč gospodaril Jasminin pradedek Joža, najprej so bili pod velbi konji, potem kmetijska mehanizacija, zdaj pa tam diši po čokoladi. Po Sloveniji z Valom 202 - ob podpori Slovenske turistične organizacije.
Predstavljamo Instagram skupnosti, ki skrbijo, da je svet vsaj za trenutek lepši. Prva v vrsti je skupnost, ki se je razvila okoli profila Redkobesedno
Poezija skupnosti Redkobesedno v interpretaciji Ivana Lotriča.
12. avgust je od leta 1999 namenjen mladim, saj so ga takrat Združeni narodi razglasili za mednarodni dan mladih. Letošnja tema dneva mladih so trajnostni prehranski sistemi, hkrati pa ta dan izpostavlja tudi pomen vključevanja mladih v procese odločanja. Ob mednarodnem dnevu mladih smo se o stanju mladih v Sloveniji pogovarjali s predsednikom Mladinskega sveta Slovenije Miho Zupančičem.
Do 16. avgusta poteka oddaja prijav za vpis v študentske domove. V prihodnjih dneh tako študente, ki s tem odlašajo, čaka še nekaj poletne birokracije. To uokvirja dejstvo, da se v visokošolskih središčih spopadajo s pomanjkanjem kapacitet v študentskih domovih. Največje težave na Primorskem, kjer bi potrebovali najmanj tisoč ležišč več.
Poolimpijski teden zaznamujejo predvsem številni uradni sprejemi za slovenske olimpijce. Tina Šoln je ob tej priložnosti pred mikrofon povabila Mateja Avanza, ustanovitelja in direktorja agencije Sportanzo, nekdanjega direktorja marketinga ter članskih reprezentanc na Košarkarski zvezi Slovenije, sedaj pa delegata pri mednarodni košarkarski zvezi Fiba. Pogovarjala sta se o odnosu države do športa, o tem, zakaj potrebujemo samostojno ministrstvo za šport ter o tem, kaj kdaj in zakaj smejo ali ne smejo politiki komunicirati o športnih uspehih. Foto: Sportanzo
234 znanstvenikov iz 66 držav je včeraj objavilo prvo daljše poročilo o podnebnih spremembah po letu 2014. V skoraj 4000 strani dolgem zapisu Medvladni odbor za podnebne spremembe tako ugotavlja, da čutimo vpliv sprememb pravzaprav po vsem svetu, izračuni pa so pokazali, da ima največ vpliva na podnebne spremembe človek. Več z dr. Lučko Kajfež Bogataj z ljubljanske Biotehniške fakultete.
Medtem število tujih študentov v Nemčiji po krajšem zastoju zaradi pandemije znova strmo narašča, država želi biti privlačna za najboljše z vsega sveta. Več pa iz Berlina Polona Fijavž.
Razmišljanje o vpisu na italijanske univerze se – po navodilih Ministrstva za visoko šolstvo in raziskovanje – začne na spletni strani universitaly.it, ki ponuja pregled univerz, programov, šolnin in pogojev tako v italijanščini kot v angleščini. Tam lahko najdemo tudi okrožnico z navodili, pripravljenimi na pristojnem ministrstvu za mednarodne študente, ki bi v naslednjem akademskem letu radi študirali v Italiji. Pri tem imamo v mislih tiste, ki niso državljani Evropske unije, ne stalno bivajoči v Italiji in niti udeleženci kakšnega od evropskih štipendijskih programov.
Arheološki park v Simonovem zalivu v sebi skriva ostanke vile iz rimskih časov. Na najdišču so na ogled mozaiki in ostanki bivalnih prostorov, ob vhodu pa je postavljen tudi interpretacijski center. V njem obiskovalci s pomočjo interaktivnega zemljevida spoznajo življenje v vili in rimski dobi. Na ogled nas je peljal arheolog Andrej Preložnik.
Butični muzej Izolana - hiša morja je skrit globoko v centru Izole. Ta obmorski kraj velja za ribiško mesto, kjer lahko še danes ob jutrih pri ribičih na pomolu kupimo kakovostne sveže ribe in morske plodove. Po poteh ribiške tradicije, ladjedelništva in ribje predelovalne industrije nas je popeljal vodič Gregor Benčina.
Po Sloveniji z Valom 202 - ob podpori Slovenske turistične organizacije. Lovrenška jezera, nahajališče čizlakita, oplotniški Vintgar je le nekaj zanimivih stvari, ki jih lahko obiščete na turistični destinaciji Rogla - Pohorje. Ena od najbolj priljubljenih pa je gotovo Pot med krošnjami, ki obiskovalce od leta 2019 dobesedno pelje nad krošnje. Lani je pot dobila tudi tobogan in vožnje po njem nikakor ne gre izpustiti.
Tonči Žlogar je nekdanji kapetan slovenske nogometne reprezentance, zdaj pa selektor slovenske reprezentance do 17 let. Odraščal je v Izoli, kjer z družino živi še danes. Kako ga je mesto zaznamovalo? Kam bi popeljal turiste? Kakšno je bilo odraščanje v tem obmorskem mestu?
V deveti epizodi zanimivosti o Japonski se znova lotevamo tamkajšnje kulture. Tokrat predvsem o tempu življenja. Pričakovali bi, da je na Japonskem izjemno hiter, a ga japonologinja Katarina Petaci primerja s hojo po vrvi. Premikaš se počasi, ampak če narediš eno samo napako, boš padel v globino, kar je velik stres. In vpliva na kakovost življenja. Fenomen inemuri, spanje na delovnem mestu ali v javnosti, ki izvira iz preobremenjenosti, je razširjen povsod, tudi na fakultetah. Med predstavitvijo seminarske naloge se zgodi, da nekateri študenti spijo, tudi profesorji. To je dejansko sprejemljivo, ker s tem pokažeš, da si veliko delal.
Kdo lahko o uspehih naših športnikov objavlja na družabnih omrežjih in kakšna so pravila glede oglaševanja na samih olimpijskih igrah? Kakšne so posebnosti glede oglaševanja na največjem športnem dogodku na svetu? Sogovorniki: - Maja Šorli Jakin, soustanoviteljica in direktorica vsebin v agenciji W3B - mag. Barbara Bejek, nekdanja športna novinarka in ustvarjalka vsebin v agenciji W3B - Matic Švab, Olimpijski komite Slovenije Foto: pixabay.com
V osmi epizodi zanimivosti o Japonski se znova lotevamo tamkajšnje kulture. Pri razlagi nam pomaga japonologinja Katarina Petaci, ki z nami deli svoje izkušnje s potovanj po deželi vzhajajočega sonca. Pravi, da je religija velik del tradicije, kar je opaziti na vsakem koraku. A obenem meni, da tradicija zavira inovacije. Družba ima namreč togo hierarhijo, kar se pozna predvsem pri kakšnih podjetjih, kjer se bolj ceni senioriteta kot pa inovativnost posameznika.
Olimpijske igre v Tokiu so zaradi aktualnih razmer na svetu, ki jih narekuje epidemija covida-19 precej nenavadne. Tako udeleženci kot tudi novinarji so pod nenehnim nadzorom organizatorjev.
Verjetno bi se tudi v najhujši vročini precej bolj olimpijsko počutili, če bi lahko v razžarjeni prestolnici našli kakšno rečno kopališče, kot smo jih nekoč že poznali … In ko je že vse v znamenju Tokia, morda bi se tako našli tudi talenti, ki se jim ne bi bilo treba dokazovati zgolj v kratkih bazenih.
Neveljaven email naslov