Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Na Nacionalnem inštitutu za biologijo se že desetletja ukvarjajo z raziskavami virusnih okužb krompirja, začetki segajo v raziskave na slovenski sorti Igor, ki jo je virus PVY praktično uničil, no, danes pa se veliko posvečajo tudi koristnim mikroorganizmom, ki krompirju pomagajo v boju proti škodljivcem. Seveda pa krompirja ne napadajo le virusi, temveč tudi nevarne karantenske bakterije. Ena pomembnejših vstopnih točk krompirja v Evropo iz Egipta je Luka Koper, pri čemer raziskovalci preverijo, ali je zdrav in neokužen. Če bi tovrstnim organizmom namreč dovolili, da vstopijo v Evropo, bi posledično prizadeli tudi vodne vire. Kot sta Maji Ratej povedali profesorica Kristina Gruden in Manca Pirc z oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo na inštitutu, se v Sloveniji raziskavam krompirja posveča približno 30 raziskovalcem, krompir pa še zdaleč ni enostaven za preučevanje.
V osrčju Slovenije, na gozdnatem območju tega dela naše dežele, na Dolah pri Litiji oglarjenje živi že več kot 150 let. Domačini so si skozi desetletja s kuhanjem oglja na tradicionalen način zagotavljali dodaten zaslužek na kmetijah in še danes je tako. Z oglarjenjem, ki ni na območju Dol nikoli zamrlo, se danes ukvarja 16 domačinov. Pred dvema desetletjema so se odločili, da svojo dejavnost na različne turistično privlačne načine predstavijo tudi obiskovalcem. Letos jim je kljub preprekam s koronavirusom uspelo pripraviti tradicionalni pohod po Oglarski deželi. Praviloma poteka spomladi, tokrat pa so ga zamaknili v jesen in tako so številni pohodniki davi krenili po lepo urejeni krožni oglarski poti. Kaj vse je moč videti in doživeti na 12-kilometrski poti, pa v pogovoru naše zasavske dopisnice Karmen Štrancar Rajevec z enim od soorganizatorjev prireditev na Dolah Tomažem Lihtenvalnerjem.
Pet let po vrhuncu migracijske krize je ta teden svetovno javnost požar v begunskem centru Moria na Lezbosu ponovno opomnil, da vprašanje migracij v Evropski uniji nikakor ni rešeno. S profesorjem dr. Mitjem Žagarjem z Inštituta za narodnostna vprašanja razmišljamo, kje so bile storjene največje napake, kako bi lahko članice EU dosegle nov dogovor in kakšne so posledice dosedanjega položaja za države v soseščini unije.
V Portorožu se je danes sklenila Mednarodna konferenca Jedrska energija za novo Evropo, na kateri je sodelovalo nekaj manj kot 200 udeležencev iz 25 držav, ki so se strinjali, da je jedrska energija trajnosten nizkoogljični vir energije v prihodnosti, ob tem pa so poudarili nujnost tesnega sodelovanja strokovnjakov z vseh področij za koristno in varno uporabo te energije. Na zadnji dan konference je veliko pozornosti požel vodja fuzijskega programa pri francoskem komisariatu za jedrske in alternativne vire energije Jerome Bucalossi, ki je v pogovoru za Val 202 poudaril novosti na področju fuzijske tehnologije.
Oči svetovne športne javnosti so te dni uprte v Francijo, kjer se kolesarji merijo na slovitem Touru. Kolesarstvo postaja eden izmed najbolj prestižnih in gledanih športov, zato ekipe vedno večjo pozornost posvečajo tudi testu in razvoju opreme. Ekipa Jumbo-Visma, katere član je tudi Primož Roglič, že dlje časa sodeluje z nizozemsko Univerzo za tehnologijo v Eindhovnu, kjer so za namene testiranj opreme zgradili tudi 3D model slovenskega kolesarskega šampiona. O sodelovanju med univerzo in ekipo Jumbo-Visma smo se pogovarjali s profesorjem Bertom Blocknom, znanstvenim direktorjem vetrovnika. Foto: Bart van Overbeeke
Po svetu ga kličejo Big river man, tak je namreč naslov filma o njegovem neverjetnem podvigu v Amazonki. In prav ta film, ki je prejel tudi nekaj nagrad na mednarodnih festivalih, mu je odprl vrata ameriškega raja, o katerem je sanjal že od otroštva. Ultramaratonski plavalec Martin Strel je danes star 65 let, ampak še ne misli odnehati s svojimi plavalnimi podvigi. V Guinnessovi knjigi so zabeleženi kar štirje njegovi rekordi, če ne bi bilo epidemije koronavirusa, bi bil trenutno baje na najnovejšem, največjem podvigu doslej – plavanju okrog sveta. Pravi, da ima zdaj dve "Ameriki" – domovino Slovenijo, kjer je približno tri mesece na leto in dom v Arizoni, v Združenih državah, kjer preživlja največ časa. O poznanstvih z Olivio Newton John, Michaelom Phelpsom, o slovenskih dvomljivcih, svojemu bogastvu ... Prisluhnite in si sami ustvarite svoje mnenje ali je vse to, kar boste slišali, res ali pa ima Martin Strel res samo neizmerno bujno domišljijo, vam svetuje Aleš Smrekar.
Ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora, ki je še vedno med vodilnimi vzroki umrljivosti v svetu – vsako leto zaradi njega umre več kot 800 tisoč ljudi – smo se pogovarjali s strokovnjakinjo na področju preučevanja in preprečevanja samomorilnega vedenja, izr. prof. Vito Poštuvan. Smrti zaradi samomora lahko preprečujemo in pri tem lahko sodeluje vsakdo.
Ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora, ki je še vedno med vodilnimi vzroki umrljivosti v svetu – vsako leto zaradi njega umre več kot 800 tisoč ljudi – smo se pogovarjali s strokovnjakinjo na področju preučevanja in preprečevanja samomorilnega vedenja, izr. prof. Vito Poštuvan. Smrti zaradi samomora lahko preprečujemo in pri tem lahko sodeluje vsakdo.
Iz grškega otoka Lezbos prihajajo videoposnetki in fotografije uničenega begunskega kampa Moria, ki ga je ponoči zajel požar. S požarom se je borilo 25 gasilcev, po nekaterih ocenah je uničena skoraj polovica kampa, ki predstavlja začasni dom skoraj 13 tisočim beguncem in migrantom. Foto: Stand by Me Lesvos/MoriaMediaTeam
Koronavirus je spomladi ustavil življenje koncertnih odrov, ti so povsem zamrli in znova oživeli v zadnjih nekaj tednih. Po drugi strani pa je med epidemijo razcvet doživel streaming. Pretočno poslušanje glasbe je dosegalo rekorde, saj so se ljubitelji glasbe po vsem svetu očitno zatekli k Apple Musicu, Deezerju, Youtube Musicu, Spotifyju in tudi SoundCloudu. O tej temi smo v preteklih mesecih že večkrat govorili, tokrat pa smo si zastavili vprašanje: Ali je streaming lahko rešitev? Za mnenje in izkušnje z aplikacijami za pretočno poslušanje glasbe smo povprašali ulico ter nekaj domačih glasbenikov, ki so delili svoje poglede in tudi zanimive primere dobre prakse.
Odpravili smo na novo dogodivščino k našim sodelavcem na televizijo. Tokrat smo obiskali studio, kjer se trenutno sinhronizirajo risanke. Preverili smo, kako to izgleda in na kaj morajo biti sinhronizatorji pozorni.
Omejitve, ki jih imamo, so predvsem v naših glavah, je eno od vodil Planinstva za invalide in osebe s posebnimi potrebami, ki širi idejo, da lahko prav vsak prispeva svoj delček k raznovrstnosti in pestrosti pohodništva. Jurček Nowakk je vodja odbora Planinstvo za invalide in dolgoletni vodnik Planinske zveze ter prepričan, da je planinstvo za vse, tudi za slepe, gluhe in ljudi na vozičkih. Akcija Gibalno ovirani gore osvajajo, pa k telesni dejavnosti nagovarja vse gibalno ovirane, jih spodbudi, naj zapustijo udobje kavča in enoličnega vsakdana ter se podajo v naravo, družbo in novim dogodivščinam naproti.
Nina Zagoričnik je v središču dogajanja 77. filmskega festivala Mostra v Benetkah.
V Indiji so že v začetku julija skupaj z 58 drugimi aplikacijami blokirali uporabo kitajske aplikacije TikTok, ki je namenjena ustvarjanju in deljenju videoposnetkov, popularna pa je predvsem med mlajšo populacijo. Aplikacija je tarča kritik, da jo kitajske oblasti uporabljajo za množično prisluškovanje, glede na ameriško-kitajske odnose pa ne preseneča niti dejanje ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je 6. avgusta izdal odredbo, da morajo v 45 dneh prepovedati z uporabo aplikacij TikTok in WeChat na ameriškem tržišču, če ju kitajske matične družbe v tem času ne bodo prodale. Podjetje TikTok je že vložilo tožbo proti Trumpovi administraciji. O kitajsko-ameriških odnosih na tehnološkem področju, nevarnostih aplikacije TikTok in tem, kaj se bo zgodilo, če bodo 15. septembra v ZDA res blokirali uporabo te viralne aplikacije se bomo pogovarjali z dr. Denisom Mancevičem, doktorjem družboslovnih in humanističnih znanosti ter direktorjem in partnerjem v podjetju Herman&Partnerji.
Velike težave imajo številni javni servisi po Evropi, tudi britanski BBC. Gorazd Rečnik pogovarjal s predavateljem na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, anglistom in sociologom kulture dr. Nikolaijem Jeffsom.
Nekdanji pevec in vodja zasedbe R.E M. je v začetku leta, prav na svoj 60. rojstni dan, izdal skladbo Drive to the Ocean, poleti pa še skladbo No Time for Love Like Now, plod sodelovanja z zasedbo Big Red Machine, za katero stojita frontmana skupin The National in Bon Iver. V intervjuju za EBU Michael Stipe pripoveduje o novih skladbah in pomenu glasbe v teh časih. Pa tudi o pomembnosti radia.
Kako je potekal prvi šolski dan na Osnovni šoli Lavrica in na Srednji poklici in strokovni šoli Bežigrad Ljubljana?
Na Kemijskem inštitutu so dopoldne predstavili prve rezultate predkliničnega testiranja prvega slovenskega kandidata za cepivo proti koronavirusni bolezni covid 19. Trenutno je po svetu znanih 233 kandidatov za cepivo, nekaj manj kot 200 jih je v predklinični fazi, 37 pa jih je že v kliničnih raziskavah. Cepivo je mogoče zasnovati na več različnih načinov, med najstarejšimi in tudi najpogostejšimi so pristopi na osnovi inaktiviranega oziroma oslabljenega virusa oziroma vnesenih proteinov, vse več pa je naprednih pristopov, ki temeljijo zgolj na virusnem genskem materialu, kar je veliko hitrejša metoda. Med temi pristopi je tudi slovenski.
Marsikdo pozna kultno radijsko oddajo Lahko noč, otroci, ki je na sporedu vsak večer ob 19:45 na Prvem programu Radia Slovenija. Ena najstarejših oddaj, ki opravlja veliko kulturno poslanstvo, najmlajše pa tudi starejše poslušalce vsako noč že 55. let vodi v svet domišljije v izbrani govorici gledaliških igralcev in igralk. Zato smo preverili, kako nas pravljice iz domače in svetovne literature, s katerimi se čisto vsak dan prevesi v noč, pospremijo v svet sanj.
Več kot desetletje vas v akcijah Sekunde rešujejo na Valu 202 skupaj s sodelujočimi partnerji opozarjamo, da le hitra pomoč pri srčnem zastoju in nekaterih drugih urgentnih stanjih lahko reši življenje. Medtem ko laiki, ki se tega naučijo v nekajurnih tečajih, lahko pomagajo le, če so po naključju znajdejo na kraju nesreče, pa se v uradni sistem reševanja vključuje vse več t.i. Prvih posredovalcev, ki jih na pomoč pokličejo dispečerske službe.
Neveljaven email naslov