Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Znamenita španska romarska pot Camino je ena od treh najpomembnejših romarskih poti za katoliške vernike na svetu, poleg romanja v Jeruzalem in Rim. A veliko nas ne ve, da se v Santiago de Compostela na severu zahodu Španije že 1000 let stekajo romarske poti z vseh koncev Evrope. Ena teh je tudi slovenka romarska pot Svetega Jakoba, ki sta jo pred natanko 20 leti obudila in na novo zasnovala zakonca Rigler iz Ljubljane. Pravi razcvet doživlja to poletje, ko mnogi romarji zaradi pandemije niso mogli v Španijo in so se podali po bolj razgibanem slovenskem kaminu.
Dr. Simon Ličen je profesor na Washintonski univerzi kjer predava o vplivu družbe na šport. Poklicali smo ga po protestih športnikov, ki so v zadnjih dneh predramili javnost zaradi družbenega razslojevanja v ZDA in zaradi odnosov v družbi. Liga NBA naj bi se po začasni prekinitvi nadaljevala ta konec tedna, a poziv ostaja in športnike v ZDA je moč zelo glasno slišati.
Inštitut 4.0 je že tretjič zapored organiziral Poletni robo kamp, namenjen osnovnošolcem in osnovnošolkam, ki se navdušujejo nad robotiko.
Na današnji dan mineva natanko 250 let od rojstva nemškega filozofa Georga Friedricha Wilhelma Hegla, ki velja za enega od najpomembnejših filozofov v zgodovini filozofije. Več o njegovi politični filozofiji, zgodovini filozofije, ki jo je zastavil, vplivu Hegla na tokove slovenske filozofske misli v pogovoru s filozofom dr. Gregorjem Modrom.
Pogovor z Julijo Sardelič, ki kot predavateljica politologije in mednarodnih odnosov živi in dela na Novi Zelandiji, o tem, kako se je ta otoška država soočila in uspešno zajezila epidemijo covida-19. Več tudi o tem, zakaj so bili državljani pripravljeni sprejeti razmeroma precej ostre ukrepe, zakaj država ob tem ni zdrsnila v gospodarski kolaps in zakaj je kljub hudim ukrepom priljubljenost novozelandske vlade v tem času še narasla.
Kakšna je podoba Blatnega jezera sredi nenavadne poletne turistične sezone, kdo so gostje, kakšne so cene, kako je s slovenskimi gosti?
Glasbena zgodba o hiphopovski sceni vzhodne obale Združenih držav Amerike. O zgodnjih začetkih, ki so jih zaznamovali sveta trojica didžejev, MC-ji in prve zasedbe. Med njimi ne bi mogli spregledati skupine Beastie Boys ter Ricka Rubina, ki je vzhodno sceno približal celotnemu spektru ameriške družbe. "Beastie Boys uletijo kot eni mladi pankerji. Za njih je bil ključen Rick Rubin, ki je poštekal, da se da aparat izražanja hip hopa plasirati tudi belemu srednjemu razredu oziroma celemu spektru ameriške družbe." - Borja Močnik Kako pa je s primerjavami Vzhoda in Zahoda? Ali lahko rečemo, da je imel zahod Dr. Dreja in Snoopa, vzhod pa Tupaca in Biggija? "Vse primerjave se mi zdijo neprimerne. Recimo da Tupac spada bolj na zahod, če pogledamo, kdo ga je produciral. Primerjava Biggieja in Tupaca pa je bila bolj ko ne medijsko napihnjena." - Borja Močnik
Sergei Chernooki je star 46 let. Živi v Minsku, glavnem mestu Belorusije. Kot računalniški raziskovalni inženir je zaposlen v podjetju, ki sodeluje predvsem s tujim trgom. Študiral je telekomunikacije na Univerzi v Minsku. Ko je bil star 20 let, je Aleksander Lukašenko prišel na oblast. Pred 26 leti.
Na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani je ta teden potekala Poletna šola strojništva, že sedma zapovrstjo, ki je to pot privabila 82 udeležencev, od šestega razreda osnovne šole do zadnjih letnikov srednje. Poletna šola, ki je letos zaradi koronavirusa potekala nekoliko drugače kot v preteklosti, je postregla z devetimi različnimi delavnicami, od energetike, mehatronike, konstruiranja, hidravlike in letalstva.
Povprečna starost, pri kateri pisatelji v Sloveniji izdajo svoj prvenec, je trenutno 25 let, še pred desetletjem pa večina pisateljev pri nas svojih del ni začela izdajati pred dopolnjenim 30. letom starosti. Uredniki založb opozarjajo, da mladi preveč hitijo z izdajanjem knjig, priporočajo jim, naj se izpopolnjujejo in objavljajo v revijah, se udeležujejo natečajev ter literarnih večerov. Na tak način jih bodo lahko odkrili tudi založniki, ki so pozorni na kakovostna literarna dela tudi neuveljavljenih ustvarjalcev. A neuveljavljenost v literarni sferi ne igra pomembnejše vloge, če je delo kakovostno in če besedilo preveva energija. Kako priti do svojega prvenca in se uveljaviti na trgu kot nepoznano ime, tudi če vmes poseže epidemija?
V zadnjih nekaj dneh so gorski reševalci zabeležili že približno 20 intervencij. Lepo sončno vreme v gore privablja veliko število ljudi, marsikdo pa izkorišča zadnje dni pred začetkom novega šolskega leta. Padci, zdrsi, poškodbe, epileptični napadi, pa tudi dehidriranost, so običajni vzroki za klic na pomoč. Poklicali smo predsednika komisije za letalsko reševanje pri Gorski reševalni zvezi Tonija Smoleja.
Julij 2020 je po svetu za skoraj stopinjo Celzija presegel dolgoletno globalno temperaturno povprečje, najbolj skrb vzbujajoče so bile rekordne temperature v Sibiriji, kjer so se posamezne regije segrele tudi do pet stopinj nad siceršnjim povprečjem. V zadnjih desetletjih je Arktika izgubila skoraj polovico ledenih površin, tudi debelina ledu je zdesetkana. O razmerah na zemeljskem severu in tem, kaj pomenijo novi vsakoletni temperaturni odkloni, je Maja Ratej poklicala podnebna znanstvenika dr. Michaela Manna, avtorja krivulje t.i. hokejske palice, in dr. Zacka Labea, ki javnost redno in slikovito obvešča o vremenskem dogajanju nad severnim polom.
Prejšnji teden je v več evropskih mestih potekal protest delavcev v glasbeni industriji. Pod ključnikom #WeMakeEvents so se zbrali tudi v Veliki Britaniji, kjer se je protest odvil v več mestih, kulturna prizorišča pa so se na dneve shodov obarvala rdeče. Opozarjali so predvsem na več kot milijon delavcev v glasbeni industriji, ki jim je zaradi nove koronavirusne bolezni že več kot 4 mesece delo onemogočeno in zdi se, da dela v običajnem obsegu ne bodo mogli opravljati vsaj do pomladi prihodnje leto. Glasbeno oziroma širše – industrijo srečanj – sestavlja več različnih poklicev, kot se morda sprva zdi – od tistih, ki skrbijo za tehnične vidike, kot so zvok, luči in slika, do tistih, ki na koncertnem odru nikoli ne stojijo, temveč se ukvarjajo z logistiko, načrtovanjem turnej in z založništvom. Hude omejitve za izpeljavo javnih prireditev tako glasbenike in njihove sodelavce rinejo na rob preživetja. Dva od pobudnikov tihega shoda delavcev v glasbeni industriji, ki se je odvil pretekli petek, sta koncertna organizatorja Črt Batagelj in Matej Ahlin.
Na lep sončen dan ni lepšega kot sedeti na mirnem dvorišču. A v Mariboru v poletnih mesecih nekatera, sicer mirna dvorišča, zaživijo in postanejo živa. Ideja o oživljanju dvorišč je zaživela pred desetimi leti in od takrat člani društva za ljudi in prostore Hiša z drugimi sodelujočimi odkrivajo skrite kotičke pozabljenih mariborskih dvorišč, na njih prirejajo dogodke in tako manj znane dele mesta približajo drugim.
Srcozlom je beseda, ki opisuje različna čustva, ki jih povzročajo ljubezenske težave, podivjani kapitalizem in neizbežna apokalipsa. Vse stvari, ki nam trenutno grenijo življenje in nas prizadenejo. Srcozlom pa je predvsem Instagram profil, ki kaže, kaj v današnjem času pesti pesi mlade na področju ljubezni. Ker gre za kolektivni projekt uporabnikov in uporabnic, ki so imeli, imajo ali sumijo, da bodo imeli zlomljeno srce, želi ustanoviteljica in administratorka profila ostati anonimna. Kolektivni projekt se je prejšnji teden iz digitalnega sveta preselil še v analognega, v razstavni prostor galerije DobraVaga v Ljubljani. foto: Lana Špiler/DobraVaga
Kapitalizem in javna blaginja že načelno nerada sobivata. Ena redkih novosti v sistemu javne mobilnosti so izposojevalnice koles, ki so po številnih slovenskih mestih vzniknile kot gobe po dežju. Žal pa so z njimi oživele tudi nove oblike pobalinstva, lumparij in celo kriminala, ki tej javni blaginji ne prizanašajo. Čeprav je škoda v različnih mestih podobna, so načini reševanja te problematike zelo samosvoji. Pobliže si bomo pogledali trboveljski in postojnski primer, povprašali za mnenje dobavitelja koles v več kot ducatu slovenskih mest, na koncu pa bomo o vzgibih in značilnostih storilcev govorili še s kriminalističnim psihologom. Kdo in zakaj tako rad pljuva v svojo lastno skledo?
Voditelji EU na izrednem vrhu prek video povezave razpravljajo o neevropski Belorusiji. Kandidatka na nedavnih predsedniških volitvah Svetlana Tihanovska jih je že pozvala, naj zavrnejo izide omenjenih volitev, na katerih je že šesti predsedniški mandat dobil Aleksander Lukašenko. Anja Hlača Ferjančič se je o ozadju dogajanja v 10 milijonski Belorusiji, kjer potekajo množični protesti in stavke, pogovarjala z dr. Denisom Mancevičem, ki je politolog, nekdanji diplomat, direktor v družbi Herman & partnerji. Foto: Osebni arhiv
Od kod izvira hip hop in kako je scena zahodne ameriške obale postala tako močna, da je definirala zvok ameriškega popa v devetdesetih. Povod za glasbeno zgodbo je Nate Dogg, ki bi danes praznoval 51. rojstni dan. Član rap tria 213, v katerem je deloval tudi Snoop Dogg. Kakšna je bila njegova vloga v hip hop sceni zahodne obale in kako se je ta popularizirala? "Zahodna obala je v začetku 80. let na nek način kopirala vzhod. Se postavljala na noge in iskala identiteto. Potem pa se je iz ekipe World Wreckin` Cru razvil krog, ki je naredil veliko. Med njimi Easy-E, Dr. Dre in tudi Egyptian Lover, še danes priznan didžej. N.W.A. pa so bili prvi res avtohtoni bend s "statementom", ki je povedal več kot vsi zvezdniki vzhodne obale." - Borja Močnik
Valovci so tokrat gostovali na Nanosu, kjer je eden izmed redkih oddajnikov Radiotelevizije Slovenija, kamor stalne tehnične ekipe prihajajo še vsak dan.
Lozice so prva vas v Vipavski dolini ob jugozahodem vznožju Nanosa. Ena od znamenitosti tega kraja je tudi kamnita miza, ob kateri naj bi se menda ob svojem pomikanju skozi Vipavsko dolino odpočil Napoleon. Z domačinoma Antonom Mislejem in Ljubom Medenom pa smo se usedli v senco Ljubove brajde s pogledom na nanoška pobočja in začeli pogovor o tem, kako je bilo na Nanosu nekoč. Sicer pa je Nanos zanimiv tudi za jamarje, in med te sodita tudi Ljubo Meden in Anton Mislej. Prvi ljubiteljsko, Anton pa jame raziskuje od malih nog, ustanovil pa je tudi jamarsko društvo Karantanija.
Neveljaven email naslov