Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Jera Musič ni običajna 20-letnica, saj ni prehodila le El Camina oziroma Jakobove poti, pač pa tudi 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot, ki vodi skozi 14 zveznih držav, od Spinger Mountaina v Georgii do Mount Katahdina v Mainu. Jeri, ki je imela v srednji šoli celo popravni izpit iz športne vzgoje in se ji ni dalo niti na Rožnik, je zdaj hoja postala način življenja, ima pa tudi že svoje popotniško ime Beets.
Martin Močnik je bil od nekdaj samostojen, bil je gostinec, od katerega je bilo odvisno več ljudi. Pred 11 leti pa je zaradi hude sladkorne bolezni izgubil vid in življenje se mu je obrnilo na glavo. Takrat je razmišljal, ali naj se smili sam sebi ali pa svoje življenje prilagodi hendikepu. In ga je. Ker so stvari, ki jih več ne more početi, je pač začel početi tisto, kar lahko. Potuje in hodi. S psičko Bibo sta leta 2018 sama prehodila španski Camino.
Hani Geder se je pred dobrima dvema letoma sesul svet. Da bi se rešila bremena žalosti, se je odpravila na El Camino. Ko se je vrnila, je imela načrt za potovanje v Mongolijo s prijateljico, a ji je pot prekrižala ideja, da bi prehodila Vio Adriatico. Nanjo se je odpravila s kužkom Panom, a je na polovici poti spremenila načrte in se s hrvaškima pohodnikoma preusmerila na Vio Dinarico. V 63 dneh je prehodila približno 1300 kilometrov po Via AdriDinarici.
Podjetnik letošnjega leta je postal Peter Podlunšek, lastnik in direktor murskosoboške družbe Medicop, ki je svetovno priznana proizvajalka medicinske opreme in reševalnih vozil. Podjetje Medicop so pred štirimi desetletji ustanovili njegovi starši, letos pa se je skoraj sto zaposlenih preselilo v nove proizvodne in poslovne prostore. Kljub ponudbam ne razmišljajo o prodaji podjetja, ki svoje izdelke izvaža v šestdeset držav, prav tako pa vrhunski akrobatski pilot za zdaj še ne razmišlja, da bi ostal na tleh.
Na tradicionalni prireditvi Ime leta smo gostili posebej izstopajoče posameznike, ki so zaznamovali vseh 12 mesecev iztekajočega se leta.
Nara Petrovič je nekdanji puščavnik, publicist, okoljski aktivist, brez stranišča že 15 let. Pravi, da je razlika med potrošnikom in potratnikom. "Potrošiti pomeni uporabiti do bridkega konca. Ta obleka, ki jo nosim … Ko ne bo več za na televizijo, bom šel z njo na radio, potem na njivo, na koncu bo predpražnik. Ko ne bo več niti za to, bo zastirka na vrtu, ko bo preperela, bo pristala v kompostu.”
Profesor zgodovine, popoldanski tiskar in občasni bloger Sven Merhar se brez dlake na jeziku obregne ob dolgočasne predbožične pridige in pridigarje, ki nam v adventnem času, ko svoje materialistično poslanstvo opravljamo v svoji polnosti, življenje grenijo s pridušanjem čez eksistenčno bistvo: da radi zapravljamo za lepe plastične stvari.
Poslušalci razkrivajo svoje grenko otroško spoznanje o tem, kdo jih je prepričeval, da Božička, Miklavža in dedka Mraza ni
Gašper vsako leto tradicionalno s prijatelji 14 dni pred novim letom v brunarici igra računalniške igre. Sestri dvojčici Polona in Katja med sprehodom delita sladkarije mimoidočim. Alenka skupaj z družino tekmuje, kdo prvi po radiju sliši skladbo Last Christmas. Črtovi prijatelji pa že nestrpno pričakujejo njegov predbožični glasbeni miks.
Na področju digitalnega prehoda na pametna mesta in skupnosti že dlje časa obstajajo globalne strategije, ki skušajo zajeti bistvena področja družbene transformacije. Eden takšnih je tudi projekt SRIP, ki poteka v okviru Strategije pametne specializacije EU. Slovenija je k projektu pristopila že leta 2015. Prepoznala je 9 ključnih gospodarskih področij, ki so pomembna za razvoj Slovenije, eno od njih pa je tudi področje pametnih mest. Delo, ki ga koordinirajo na Institutu »Jožef Stefan« poteka v Strateško razvojnem inovacijskem partnerstvu pametna mesta in skupnosti. Vse podrobnosti je Borisu Žgajnarju pojasnila Vodja centra za pametna mesta in skupnosti na Institutu “Jožef Stefan”, dr. Nevenka Cukjati. Projekt je nastal v okviru Strateško razvojno inovacijskega partnerstva, tudi s pomočjo evropskih sredstev.
V okrašenih mestih se zdaj že počasi prižigajo praznične luči. Kot vsako leto je tudi v avstrijskem Gradcu predbožični čas nekaj posebnega. Tam na primer lahko na dvorišču deželnega dvorca občudujete ledene jaslice, ki jih je umetnik Kimmo Frosti oblikoval iz 35 ton ledu. Tatjana Pirc pa je v Ljubljani srečala Susanne Höller z graškega turističnega urada. Pogovarjali sta se o tamkajšnjih božičnih sejmih, ponudbi in odgovornem odnosu mesta Gradec do okolja.
Ob načrtovanju varovanja podatkov moramo v obzir vzeti širšo sliko in upoštevati mnogo različnih teoretičnih scenarijev, ki bi lahko privedli do zloma normalnega delovanja javnih institucij. To bo od začetka prihodnjega leta naloga Uprave za informacijsko varnost, ki jo vodi dr. Uroš Svete, obramboslovec in izredni profesor na Fakulteti za družbene vede ter nekdanji direktor Direktorata za informacijsko družbo. Med pogovorom v studiu nam razloži, kakšne bodo naloge nove uprave in kateri so največji izzivi, ki jo čakajo.
V Štihovi dvorani Cankarjevega doma danes zvečer krstna uprizoritev drame to jabolko, zlato, ki je nastala v koprodukciji Cankarjevega doma, SNG Drame Ljubljana in Mestnega gledlišča ljubljanskega. V Pokrajinskem muzeju Maribor pa so v torek odprli novo stalno razstavo Portret meščanstva. Razstava v ospredje postavlja kulturno življenje v Mariboru v 19. stoletju, ko je meščanstvo doživelo svoj popolni razcvet. Foto: Matej Povše
Reševanje problemov onesnaževanja okolja v ladijskem prometu se odvija z upočasnjeno dinamiko, a vendarle se. Evropska komisija napoveduje dodatno obdavčitev ladjarjev po sistemu onesnaževalec plača, ogromno pa bi lahko prispevali že samo z uvedbo sistema, ki ga poganja veter. Pri slovenskem podjetju Mides design pravijo, da imajo rešitev za kar 55 odstotkov vseh obstoječih tovornih ladij. Razvili so namreč avtomatsko in zložljivo jadrovje, imenovano aero jadra, projekt pa nastaja v okviru Strateško razvojno inovacijskega partnerstva. Vse podrobnosti je predstavil konstruktor in oblikovalec Erik Šifrer.
Hongkong je že pol leta eno izmed žarišč protestov po svetu. Tisoči ljudi se vsak dan, predvsem pa čez konec tedna, zbirajo na ulicah, postajah podzemne železnice, v veleblagovnicah ali na letališčih in ostro nasprotujejo tako lokalnim oblastem kot težnjam Kitajske po večjem nadzoru nad tem močnim finančnim in gospodarskim središčem na vzhodni kitajski obali. Mesto je bilo 12 let tudi dom za španskega novinarja in dopisnika Davida Jimeneza, ki že od preloma tisočletja spremlja tamkajšnje razmere.
Triglavski ledenik je približno enkrat manjši in tanjši od približno petdeset kilometrov vzhodneje in štiristo metrov nižje ležečega bratca pod Skuto v Kamniško-Savinjskih Alpah.
Legendarni kitarist Jimi Hendrix se je rodil na današnji dan leta 1942. Njegovo glasbo opisujejo kot pionirsko, eksperimentalno, uničujočo, osvobajajočo, prodorno, vizionarsko.
Ko smo aprila v naši oddaji Nedeljski izlet predstavljali knjižnico Inštituta za novejšo zgodovino, ki zaenkrat še vedno domuje v ljubljanski Kazini v središču mesta, smo dejali, da v tej specialni knjižnici zbirajo in hranijo dragoceno gradivo za raziskovalce in ljubitelje naše novejše zgodovine. Fond knjižnice obsega več kot 52 tisoč enot. To so knjige, časopisi, dokumentarno gradivo, priročniki, zemljevidi, enciklopedije, letaki … V teh dneh pa nas je presenetila novica, da knjižnico zapirajo za javnost. Peticijo za ohranitev knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino so podpisali številni ugledni posamezniki, poziv pa naslavljajo na ministrstvo za izobraževanje, vlado in državni zbor, pa tudi na vodstvo inštituta. Tatjana Pirc je direktorja Inštituta za novejšo zgodovino Jureta Gašpariča vprašala, zakaj so se odločili, da knjižnico zaprejo za javnost.
Vmesniki med možgani in računalniki se zdijo kot znanstvena fantastika, ki se pojavlja le v medicini. Delno ta trditev drži – v rabo so za zdaj prišli po večini le v medicinske namene, nikakor pa ti vmesniki niso znanstvena fantastika. Raziskovalci jih izpopolnjujejo in iščejo nove načine uporabe, hkrati pa se ukvarjajo tudi z etičnimi vprašanji, ki se nanašajo na zaznavanje naših čustev. O teh dilemah govori dr. Maryam Alimardani z Univerze v Tilburgu.
Neveljaven email naslov