Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Jože Protner je enolog, znani vinarski strokovnjak, nekdanji direktor kleti VINAG, tudi nekdanji kmetijski minister in oče prvega večjega javnega martinovanja pri nas – leta 1985 v Mariboru. Za začetek smo z njim spregovorili o tradiciji martinovega. V preteklosti je bil na posestvih to praznik enakosti – gospodar in vsi njegovi delavci, hlapci, viničarji, so se zbrali v kleti in si bili vsaj en dan v letu pravzaprav enaki.
Priporočilo za preživljanje prostega časa tokrat poda Irena Ekart, ki obuja uporabo želoda v prehrani.
Kakšen je širši kontekst zgodbe, ki traja že nekaj časa? Kako razmere na poljsko-beloruski meji vplivajo na že razgreto drubeno dogajanje na Poljskem, kjer je danes dan samostojnosti, ko predvsem v Varšavi pričakujejo napete razmere na ulicah? Foto: EPA.
Kot marsikaj, je mednarodni dan prijaznosti v Sloveniji zaživel zaradi entuziazma posameznikov. Čeprav je bila deklaracija o prijaznosti podpisana že leta 1998, so ga veliko pozneje k nam zanesli prostovoljci mariborskega društva Humanitarček, ki so od leta 2016 tudi uradni ambasadorji tega dneva pri nas. Prvo leto so sledili ideji, da se neznancem na ta dan podarja rumeno cvetje, a kot prostovoljno društvo brez kakršnih koli sredstev so se že naslednje leto odločili za drugačen simbol – porisan, pobarvan ali popisan kamenček. In letos jih bo zagotovo že več kot 20.000 in tudi tukaj smo Slovenci rekorderji. Z akcijo so začeli v Mariboru, pridružili so se jim številni vrtci, šole in podjetja.
Poljski profesor, fizik in oceanograf Jacek Piskozub deluje pri Inštitutu oceanologije pri Poljski akademiji znanosti. Preučuje oceane, delovanje morja ter kako podnebne spremembe vplivajo na morsko delovanje. Še posebej se je posvetil Baltskemu morju, ki ga spremlja od blizu iz mesta Sopot na severu Poljske. Jacek Piskozub, z njim se je v Gdansku pogovarjal Gašper Andrinek, spremlja podnebno konferenco v Glasgowu, a sam ni najbolj optimističen.
Skoraj polovica Slovenk in Slovencev uživa alkohol čezmerno, prisotnost alkohola v kulturi in običajih pa je tako samoumevna, da se ti vzorci prenašajo iz roda v rod. Ker smo že dodobra zakorakali v Martinov teden, opozarjamo na preventivno akcijo Slovenija piha 0,0. Do konca tedna bodo policisti na cestah izvajali poostrene nadzore alkoholiziranosti in nagrajevali 0,0 šoferje. Sogovorniki: Vodja Sektorja za krepitev zdravja in preprečevanje odvisnosti na Ministrstvu za zdravje Vesna Marinko, vodja Sektorja prometne policije na Generalni policijski upravi magister Ivan Kapun ter naključni mladi na ljubljanskih ulicah.
Kako se z epidemijo spopadajo v Veliki Britaniji po poletnem popolnem odprtju družbe? Kakšno je zaupanje v znanost? Kako poteka vsakodnevno javno življenje in kako se občuti brexit? V živo iz Londona Luka Hvalc.
Iris Pokovec je vizualna umetnica, ki živi in dela v Ljubljani. Leta 2017 je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje na Univerzi v Ljubljani magistrirala z delom Všečnost in kupljivost. Ukvarja se z odnosi med aktualno potrošniško plastiko, marketinškimi slogani 21. stoletja in sodobnim popularnim nihilizmom. In to je tudi rdeča nit njene samostojne razstave Angels & Discounts v Aksiomi.
V oddajah o športni rekreaciji, serijo z mladimi športniki nadaljujemo po strmi poti navzgor. Naši mikrofoni so bili v plezalnem objektu v Podvinu, kjer trenira tudi Vita Lukan - prva Slovenka, ki je osvojila olimpijsko medaljo v športnem plezanju. No, če smo natančni, srebrno odličje na olimpijskih igrah mladih v Buenos Airesu pred tremi leti. Vita je na trening povabila svoja varovanca, Nejca in Izo.
Matematična kocka mlade podjetniške skupine MENTHA CUBE ima namesto šestih 22 kockinih ploskev, namesto ducata kockinih robov pa kar nekaj ducatov robov več. Skupino sestavljajo študent 6. letnika medicine Matej Žnidarič, magister mehatronike Alen Kolman in razvojna psihologinja dr. Nera Božin. Z zanimivim izdelkom, matematično kocko, naj bi otrokom iz prvih razredov osnovne šole priskrbeli predmet večnega hrepenenja učiteljev in učiteljic – igračo, ki je obenem učilo. Modra kocka ima številna stikala, LCD zaslon, priključena pa je na USB polnilec – in kajpada polna števil in osnovnih računskih operacij.
Na fundaciji Poti miru v Posočju so v dobrih dveh desetletjih prejeli kakšnih tisoč prošenj potomcev vojakov, ki so padli na soški fronti. Po najrazličnejših sledeh želijo priti do njihovega groba in izvedeti še kakšno zanimivost iz njihovega življenja. Pri iskanju jim bo kmalu v pomoč tudi baza padlih vojakov, ki jo skupaj z znanstveno-raziskovalnim centrom SAZU ustvarjajo v sklopu čezmejnega Interreg projekta WALKofPEACE. Z Mihaelom Uršičem iz Fundacije Poti miru v Posočju se je pogovarjala Mariša Bizjak. Foto: WALKofPEACE
Refomatorji v stripu se selijo na oder – natančneje: na oder Kosovelove dvorane v Cankarjev dom v Ljubljani. Tam bo na praznični dan reformacije premiera predstave Reformatorji na odru. V njej nastopata Boštjan Gorenc - Pižama in Nik Škrlec. Uprizoritev je nastala po knjigi Boštjana Gorenca - Pižame ''Reformatorji v stripu'' z ilustracijami Jaka Vukotiča in s pomočjo in spremno besedo dr. Kozma Ahačiča. Foto: Darja Štravs Tisu
Plastične embalaže je vse več in vse več je konča v sežigu, na odlagališčih ali v naravi, 200 tisoč ton letno v Sredozemskem morju. V Sloveniji več kot 137 milijonov plastenk letno ne pride do reciklaže. Tako piše na spletni strani Društva za naravovarstvo in okoljevarstvo Eko krog, ki je začelo s kampanjo Zaprimo krog, s katero se zavzemajo za uvedbo kavcijskega sistema v Sloveniji. Finančna motivacija v obliki kavcije je namreč učinkovit mehanizem, ki spodbuja ločeno zbiranje plastenk, pločevink in steklenic. Tega ima že 10 evropskih držav, v osmih – po novem tudi v Avstriji – se vzpostavlja. Države EU bodo do leta 2025 morale ločeno zbrati 77 odstotkov plastenk, do leta 2029 pa 90 odstotkov in kavcijski sistem je edini, ki že dosega te cilje. Dobro prakso imajo v Litvi, kjer so kavcijski sistem vzpostavili leta 2016 in zdaj na leto zberejo približno 600 milijonov različnih steklenic. Njihov sistem smo si ogledali na povabilo neprofitne mednarodne organizacije Reloop, ki združuje industrijo, vlado in nevladne organizacije s skupno vizijo uspešnega krožnega gospodarstva, njihovo poslanstvo in vrednote pa so osredotočeni na gradnjo sveta brez onesnaževanja.
Na Kozjanskem je pred časom zaživel zanimiv čezmejen projekt, ki so ga na področju dodatne turistične ponudbe uresničili pri Razvojni agenciji Sotla v sodelovanju s slovensko-hrvaškimi partnerji. Vključuje naravno in kulturno dediščino, ki je zanimiva za spoznavanje predvsem aktivnih obiskovalcev na kolesih in konjih. Prav zato so projekt za aktiven oddih poimenovali RIDE & BIKE II.
Prejšnji četrtek se je na festivalu Indigo z naslovom Masovna hipnoza v ljubljanski Cukrarni Slavoj Žižek pogovarjal z grškim finančnim ministrom iz časa dolžniškega spravljanja Grčije na kolena. Pred pogovorom sta nekaj minut za vprašanja Yanisu Varufakisu imela tudi novinarja Arsa Aleksander Čobec in Vala 202 Gorazd Rečnik.
Gost 4. oddaje UP v 2. sezoni je Robi Špiler. S Tjašo Štruc obožujeta vrtnarjenje, imata Vrt obilja in celo vrsto sledilcev na družabnih omrežjih. Kot poudarjata sta svoj posel razvila okoli hobija in ne iz hobija. Zato svojih pridelkov ne prodajata, z veliko vnemo in natančnostjo pa predajata znanje o vrtnarjenju in svobodnem življenju z naravo. Z Anjo Hlača Ferjančič in Micem Melanškom, soustanoviteljem Hooray Studios, so med drugim govorili o drugačnem pogledu na podjetništvo, o življenju v majhni hiški in zavestnem omejevanju rasti posla.
V Mariboru je bil v četrtek poseben dan, z živo verigo so namreč selili del gradiva osrednje enote Mariborske knjižnice na Rotovškem trgu na začasno lokacijo v Trgovskem centru City na Trgu Leona Štuklja. Tja se seli zaradi gradnje težko pričakovanih novih prostorov, ki bodo del Centra Rotovž in ki bodo za zaposlene pomenili varnejše in sodobnejše delovno okolje, za obiskovalce pa prijetnejši prostor in sodobno knjižnično izkušnjo. Verigo je tvorilo približno sedemsto ljudi, ki so poudarjali pomen solidarnosti in primernega odnosa do knjig. Knjižničarji s pomočjo selitvenega servisa selijo skupaj 160 tisoč enot in za približno štiri kilometre polic. Reportažo o dogodku, na katerem je ob pomoči Mariborčanov na začasni dom pripotovalo tisoč knjig poezije, je pripravila Irena Kodrič Cizerl.
V organizaciji Vodnikove domačije prek spleta vsak drugi četrtek potekajo glasna branja za starejše, ki jih že več let uspešno organizira upokojena novinarka Lada Zei. "Ko greš skoz življenje, glasilke uporabljaš ne da bi o tem razmišljal, razen če si pevec. Pozabljivost je posledica tega, da starejši ljudje govorijo zelo malo. Večinoma so to ženske. Ob glasnem branju aktiviramo glasilke, ki prekrvavijo možgansko skorjo. Če bereš na glas, tudi če si sam, si lahko privoščiš in bereš tako, kot da si v teatru, se delaš norca iz besed."
Sestri Sandra in Nadja Keržan sta pred šestimi leti iskali službo in ker redne zaposlitve ni bilo na vidiku, sta se odločili, da si bosta priložnost ustvarili sami. Odprli sta spletno trgovino z ekološkimi čistili, prve pakete sta pošiljali kar iz Nadjine sobe. Prvi velik preskok sta naredili čez šest mesecev, ko sta najeli prostore. Sledilo je odprtje (fizične) trgovine ter razvoj lastne linije čistil Okay. Ob vseh uspehih pa tudi številni izzivi: od iskanja sodelavcev, do epidemije in prekinjenih dobavnih verig ter višjih cen surovin.
Neveljaven email naslov