Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po krščanskem izročilu pohlep velja za enega izmed sedmih smrtnih grehov. Če so se ga davno nekoč ljudje sramovali, pa naj bi že nekaj časa veljal tudi kot vrlina in predvsem pot k uspehu. O tem, kako močno je pohlep zarezan v današnjo družbo in na kakšen način vpliva nanjo, razmišljajo duhovnik Branko Cestnik, pisatelj Miha Mazzini, gledališka režiserka Ivana Djilas in pesnik Ahmed Burić.
Z njimi se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Kako je v določenih primerih eden izmed sedmih smrtnih grehov v krščanstvu postal vrlina in pot do uspeha
Z raziskovanjem in preizpraševanjem pohlepa se človek ukvarja zelo dolgo. Kaj nekatere žene k večnemu prisvajanju moči ali materialnih dobrin ne da bi se pri tem ozirali na druge in pri tem ne izbirajo sredstev? Kdaj je smrtni greh v krščanstvu postal vrlina sodobnega časa in kaj to pomeni za družbo, v kateri živimo?
Razmišljajo: duhovnik Branko Cestnik, pisatelj Miha Mazzini, gledališka režiserka Ivana Djilas in pesnik Ahmed Burić.
“Človek grabi, hoče imeti veliko. To je znak duhovne in čustvene praznine. V tem se pohlep ni spremenil, se pa je v dojemanju ljudi. Zanimivo je kako je protestanska miselnost po letu 1990 prišla v slovensko katolištvo. Tako je Mohorjeva družba izdala knjigo ‘Moč pozitivnega mišljenja’ protestantskega pridigarja, ki je v New Yorku pridigal staršem od Trumpa,” pravi Branko Cestnik.
“Vedno sem v neki smešni situaciji. Kot podeželski župnik sem primerljiv najnižjemu plačnemu razredu in vedno se moram zagovarjati zaradi pohlepa cerkve. V mariborski aferi je prvi krivec bila poslovna naivnost, drugi krivec pa pohlep, predvsem institucije.” – Branko Cestnik
Opazovalec slovenske družbe, pisatelj, kolumnist in doktor znanosti Miha Mazzini pravi, da slovenstvo temelji na zavisti: “To je čustev, ki regulira, kako se ljudje obnašamo drug do drugega. Pohlep in zavist sta zelo povezana. Slovenija je dežela z največ traktorji na prebivalca, samooskrbni pa smo približno 50%. Kar pomeni, da traktorji niso kupljeni za pridelke, ampak zaradi sosedov. Pohlep človeka obrne kot rokavico. Ves čas opreza okoli, navznoter pa je prazen.”
“Pohlep je namenjen temu, da si zagotovite osnovne potrebe: hrano, prebivališče, itd. Vse naprej je smrtni greh.” – Miha Mazzini
Vse tri največje monoteistične religije izhajajo iz puščave opozarja Cestnik: “Puščavski človek je hrepenel po oazi. Znotraj tega se je rodila teorija blagoslova. Če si prišel do oaze in imaš nekaj za pokazat, si blagoslovljen od Boga. Do neke točke je ta potreba po preživetju dobra, potem pa pridemo do neke točke, ko začne materialna dobrina nadomeščati duhovno dobrino.”
“Pomembna je razlika med biti in imeti. Če je nekdo ambiciozen in za to trdo dela ter postane npr. uspešen pianist, je povsem drugače, kot pa nekdo, ki govori, da je nekaj več, ker nekaj ima, to pa je čisti pohlep.” – Miha Mazzini
Gledališka režiserka Ivana Djilas opozarja, da je velik problem pri dešifriranju pohlepa, da mislimo, da je pohlep zgolj pri drugih ter da ga definiramo kot to, da nekdo veliko ima: “Že naše navadno življenje v Sloveniji je veliko več, kot pa imajo ljudje drugod po svetu.”
“Imamo resne težave s tem kdo nam določa kaj potrebujemo. A smo zmožni zraven vseh drežljajev, ki so okrog nas, še zdravo presojati, kaj zares potrebujemo? Naše hiše in urniki so prenatrpani. Vsi pokamo po šivih in si očitno želimo nekaj več, kot fizično zmoremo.” – Ivana Djilas
Pesnik Ahmed Burić dodaja: “Užitek je mogoče zadnja postaja pred tem, ko se razkrije, ali je to pohlep ali ni. Ampak zmeren užitek še ni pohlep.”
Po krščanskem izročilu pohlep velja za enega izmed sedmih smrtnih grehov. Če so se ga davno nekoč ljudje sramovali, pa naj bi že nekaj časa veljal tudi kot vrlina in predvsem pot k uspehu. O tem, kako močno je pohlep zarezan v današnjo družbo in na kakšen način vpliva nanjo, razmišljajo duhovnik Branko Cestnik, pisatelj Miha Mazzini, gledališka režiserka Ivana Djilas in pesnik Ahmed Burić.
Z njimi se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Kako je v določenih primerih eden izmed sedmih smrtnih grehov v krščanstvu postal vrlina in pot do uspeha
Z raziskovanjem in preizpraševanjem pohlepa se človek ukvarja zelo dolgo. Kaj nekatere žene k večnemu prisvajanju moči ali materialnih dobrin ne da bi se pri tem ozirali na druge in pri tem ne izbirajo sredstev? Kdaj je smrtni greh v krščanstvu postal vrlina sodobnega časa in kaj to pomeni za družbo, v kateri živimo?
Razmišljajo: duhovnik Branko Cestnik, pisatelj Miha Mazzini, gledališka režiserka Ivana Djilas in pesnik Ahmed Burić.
“Človek grabi, hoče imeti veliko. To je znak duhovne in čustvene praznine. V tem se pohlep ni spremenil, se pa je v dojemanju ljudi. Zanimivo je kako je protestanska miselnost po letu 1990 prišla v slovensko katolištvo. Tako je Mohorjeva družba izdala knjigo ‘Moč pozitivnega mišljenja’ protestantskega pridigarja, ki je v New Yorku pridigal staršem od Trumpa,” pravi Branko Cestnik.
“Vedno sem v neki smešni situaciji. Kot podeželski župnik sem primerljiv najnižjemu plačnemu razredu in vedno se moram zagovarjati zaradi pohlepa cerkve. V mariborski aferi je prvi krivec bila poslovna naivnost, drugi krivec pa pohlep, predvsem institucije.” – Branko Cestnik
Opazovalec slovenske družbe, pisatelj, kolumnist in doktor znanosti Miha Mazzini pravi, da slovenstvo temelji na zavisti: “To je čustev, ki regulira, kako se ljudje obnašamo drug do drugega. Pohlep in zavist sta zelo povezana. Slovenija je dežela z največ traktorji na prebivalca, samooskrbni pa smo približno 50%. Kar pomeni, da traktorji niso kupljeni za pridelke, ampak zaradi sosedov. Pohlep človeka obrne kot rokavico. Ves čas opreza okoli, navznoter pa je prazen.”
“Pohlep je namenjen temu, da si zagotovite osnovne potrebe: hrano, prebivališče, itd. Vse naprej je smrtni greh.” – Miha Mazzini
Vse tri največje monoteistične religije izhajajo iz puščave opozarja Cestnik: “Puščavski človek je hrepenel po oazi. Znotraj tega se je rodila teorija blagoslova. Če si prišel do oaze in imaš nekaj za pokazat, si blagoslovljen od Boga. Do neke točke je ta potreba po preživetju dobra, potem pa pridemo do neke točke, ko začne materialna dobrina nadomeščati duhovno dobrino.”
“Pomembna je razlika med biti in imeti. Če je nekdo ambiciozen in za to trdo dela ter postane npr. uspešen pianist, je povsem drugače, kot pa nekdo, ki govori, da je nekaj več, ker nekaj ima, to pa je čisti pohlep.” – Miha Mazzini
Gledališka režiserka Ivana Djilas opozarja, da je velik problem pri dešifriranju pohlepa, da mislimo, da je pohlep zgolj pri drugih ter da ga definiramo kot to, da nekdo veliko ima: “Že naše navadno življenje v Sloveniji je veliko več, kot pa imajo ljudje drugod po svetu.”
“Imamo resne težave s tem kdo nam določa kaj potrebujemo. A smo zmožni zraven vseh drežljajev, ki so okrog nas, še zdravo presojati, kaj zares potrebujemo? Naše hiše in urniki so prenatrpani. Vsi pokamo po šivih in si očitno želimo nekaj več, kot fizično zmoremo.” – Ivana Djilas
Pesnik Ahmed Burić dodaja: “Užitek je mogoče zadnja postaja pred tem, ko se razkrije, ali je to pohlep ali ni. Ampak zmeren užitek še ni pohlep.”
Pred skorajšnjim izidom dokumentarnega filma, ki nastaja ob 30. obletnici izida njegove prve plošče Štorije in baldorije, se z Iztokom Mlakarjem pogovarjamo o ... teatru glasbe
V nedeljo se bo končal 72. knjižni sejem v Frankfurtu, ki so ga naslovili posebna edicija. Gre namreč za eksperiment, ki ga je, soočena z omejitvami potovanj in združevanj, razvila ekipa direktorja Jürgena Boosa. Tokratna edicija je namreč skoraj docela digitalna. Tudi Slavoj Žižek, Ana Roš in Alenka Zupančič, ki jih še lahko ujamete na današnjem knjižnem festivalu, vrhunec katerega bo enourni pogovor s kanadsko pisateljico Margaret Atwood ob 20.00, bodo vidni in slišani le na spletu. Eden od vtisov, ki spremlja sejem, je ogromna in bogata, obenem pa precej nepregledna ponudba. V prispevku o letošnjem nenavadnem sejmu pa več Polona Balantič, naša kolegica s Televizije Slovenija, ki se je pogovorila z direktorjem sejma.
O psih kot pomočnikih pri iskanju in reševanju ljudi so prvi pisali menihi v švicarskem samostanu sveti Bernard, ki je postal znan po tem, da so ob pomoči psov bernardincev iskali izgubljene popotnike čez prelaz. Ob koncu 30. let prejšnjega stoletja so švicarski gorski reševalci spoznali, da lahko psi odkrijejo tudi ponesrečenca v snežnih plazovih, izkazali pa so se tudi v drugi svetovni vojni, ko so prav psi v okolici Stalingrada našli 200.000 ranjencev. Za iskanje ljudi v ruševinah po bombnih napadih so pse prvi začeli uporabljati v Angliji. Pri nas je Kinološka zveza prvi tečaj za šolanje reševalnih psov za iskanje v snežni plazovini prvič organizirala leta 1970 pod Stolom. Kako reševati poškodovane ljudi v ruševini, pa so pse učili v ruševinah podrtih hiš na trasi avtoceste Ljubljana-Vrhnika. Danes so vodniki reševalnih psov v Sloveniji organizirani v Enoti reševalnih psov v okviru Kinološke zveze Slovenije ter v Zvezi vodnikov reševalnih psov in delujejo v društvih in klubih po Sloveniji. Vsi vodniki reševalnih psov v Sloveniji so prostovoljci in to ni njihov hobi, je način življenja.
Poslušalec Branko dokazuje, kako pomembno je takojšnje ukrepanje. Že en sam človek lahko ogromno spremeni in reši življenje!
Nace Breitenberger iz Idrije se je prostovoljcem na Tom telefonu pridružil pred 28-imi leti. Dolgoletni pedagog je prostovoljec in predsednik Planinskega društva Idrija in tudi velik ljubitelj knjig.
Nemedicinske vidike, ki jih ustvarja aktualna koronadoba, komentira profesorica na ljubljanski Fakulteti za socialno delo Darja Zaviršek. Opozarja, da imajo ukrepi premalo posluha za partikularnosti.
Pred časom je bila sopomenka za dostavo hrane prek telefona naročena pizza. Na škatli je bil enak logotip kot na uniformi in vozilu dostavljavca. Danes pa lahko izbiramo med različnimi jedmi iz številnih restavracij v naši bližini. Naročilo in dostava pogosto nista več v domeni gostinskega obrata. Podjetja, ki nastopajo kot posredovalci naročil in imajo lastno floto dostavljavcev hrane, pri nas sta to eHrana in Wolt, želijo postopek čim bolj poenostaviti, pospešiti in ga približati uporabnikom. Kako jim to uspeva ter kakšne so izkušnje dostavljalcev in uporabnikov?
Danes se ob 13. uri odvija protest slovenskih študentk in študentov z avstrijske Koroške. Študentka Julija je ena od organizatork protesta ter predstavnica Kluba študentk in študentov na Dunaju. Pove, da bo protest potekal tako, da "bomo skupaj prehodili Celovec. Ob točkah v mestu bo vsakič ena organizacija spregovorila in imela govor. Cela demonstracija danes se bo kontekstualizirala iz različnih vidikov."
Pogovor z Markom Sternom, piscem besedil in bobnarjem v skupini Bališ.
Pogovor s Felixom Wieserjem, podpredsednikom Slovenske gospodarske zveze.
Rudi Vouk je odvetnik in aktivist. Pove, da so ostali na četrt poti. "Če bi nam člen 7 izpolnili takoj, ko bi ga morali, leta 1955, bi imeli na Koroškem okoli 800 krajev z dvojezičnimi krajevnimi napisi in bi bilo navzen vidno, kje živimo. Potem desetljetja dolgo niso naredili nič, dokler Ustavno sodišče ni odločilo, da bi morali. Ustavno sodišče je bilo malo bolj ohlapno, uresničili bi dvojezične napise 350 krajev, pa tudi tega niso naredili, ponovno samo polovico rečenega."
Ekonomska situacija na Koroškem je vplivala na izid plebiscita. Takratna generacija koroških Slovencev je bila v prvi vrsti odvisna od delodajalcev, deloma so to bili kmetje. Vladimir Wakounig, sociolog z Univerze AlpeAdria Celovec meni, da je bilo pri nekaterih srce zelo močno. "Če pogledam svojega dedka, on je bil goreč Slovenec, samostojen kovač, ki je iz borne kovačije naredil zelo dobro kovačijo, v tistih letih se je boril. Na drugi strani poznam kmete, ki so Slovenci, a so bili odvisni od trga. Takšni ljudje so se odločili za Republiko Avstrijo. Predvsem intelektualci, ki so imeli popolnoma drug pogled na politične stvari, so se odločali s srcem in za ohranjanje slovenščine, ker niso zaupali koroški propagandi."
Ni več veliko krajev na avstrijskem Koroškem, kjer bi večina mladih govorila slovensko, opozarja študentka in aktivistka Lena Kolter, ki pove, da "nas je veliko, ki se ne strinjamo in ne praznujemo tega praznika in pomembno je, da se nas končno enkrat sliši.”
Ob 100. obletnici koroškega plebiscita se je Val 202 odpravil pred Slovensko gimnazijo v Celovcu z namenom, da raziščemo zgodovino, sedanjost in prihodnost koroških Slovencev. Zgodovinar Teodor Domej v pogovoru z Damjanom Zorcem odstira pogled na dogajanje v začetku 20. stoletja in na manj znane dogodke, ki so pomembno vplivali na rezultat plebiscita.
Po maratonskem sodnem procesu se je po petih letih in pol končalo sojenje proti grškim neonacistom Zlata zora. Sodišče je vidne vodilne člane spoznalo za krive vodenja in organiziranja kriminalne združbe. Sodišče je tudi odločilo, da je podpornik stranke Jorgos Rupakias kriv umora 34-letnega raperja Pavlosa Fisasa leta 2013. Grozi mu najdaljša zaporna kazen. V procesu so članom stranke sodili tudi v dveh primerih zaradi poskusa umora, in sicer egiptovskih ribičev 12. junija 2012 in članov komunističnega sindikata PAME 12. septembra 2013. Kaj to sojenje in obsodba pomeni za grško družbo? Se je s tem res znebila nacizma? V analizi s Katjo Lihtenvalner, poročevalko Večera iz Aten.
Po več kot desetih letih delovanja bo Kickstarter, globalno najbolj priljubljena platforma za množično financiranje, končno zaživel tudi v Sloveniji. Ob tej priložnosti je v Slovenijo pripotovala Heather Corocan, direktorica dizajna in tehnologije, ki pojasnjuje, kaj prihod platforme v Slovenijo sploh pomeni in odgovarja na dileme o prihodnosti Kickstarterja.
V Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu so pripravili razstavo, posvečeno 30-letnemu delovanju TOM telefona, telefona za otroke in mladostnike. Ta je začel delovati v času, ko veliko ljudi doma še ni imelo telefonskega priključka in so bile telefonske govorilnice nekaj vsakdanjega. V treh desetletjih so zabeležili 800 000 stikov. V začetku so klicale predvsem deklice, pozneje se je številka teh izenačila s fanti, najpogosteje pa kličejo mladi, stari med 13 in 15 let. Stalnica med težavami so ljubezen, odnosi v družini, težave v šoli, zadnja leta se povečujejo težave, povezane z internetom, oglašajo pa se tudi starejši od 25 let, ki imajo dileme povezane z zaposlitvijo, stanovanjsko problematiko in osamosvojitvijo.
24. septembra leta 1945 je nekdanji smučarski skakalec, predvsem pa vizionar, Rudi Finžgar, v Begunjah na Gorenjskem ustanovil zadrugo za izdelavo športnega orodja in jo poimenoval Elan. Letos torej podjetje, ki je predvsem z zmagami Ingemarja Stenmarka postalo znano v Evropi pa tudi izven nje, praznuje 75 let obstoja. V kakšni kondiciji je zimska divizija podjetja, s katero se je vse skupaj začelo?
Neveljaven email naslov