Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Neskončna tišina, trda tema, pot v neznano in predvsem pot brez konca. Tako nekako si lahko od tu spodaj predstavljamo vesolje, nekakšne podobne vzporednice pa bi lahko potegnili tudi s podzemnim svetom, vsaj tako so zatrdili astronavti, ki so se pred mesecem teden dni urili v kraški jami. Čeprav visoko nad Zemljo veljajo posebne zakonitosti kot pod njenim površjem, pa se lahko z urjenjem v jamah naučiš strpnosti, sodelovanja, jasne komunikacije in odzivanja na nepredvidene dogodke. Zato so jame že več let prostor priprav, nekakšen poligon za pot v vesolje.
V temi, ki je prevladujoča tako v vesolju kot v jamah, znajo biti jame prav negostoljubne. In tam je tako kot v vesolju
Neskončna tišina, trda tema, pot v neznano in predvsem pot brez konca. Tako nekako si lahko od tu spodaj predstavljamo vesolje, podobne vzporednice pa bi lahko potegnili tudi s podzemnim svetom, vsaj tako so zatrdili astronavti, ki so se pred mesecem teden dni urili v kraški jami.
Alexander Gerst je bil v vesolju že dvakrat. Ob vrnitvi, obakrat je pristal v mrzlem Kazahstanu, pa ga je najbolj prevzel vonj. Podobno je dišalo tudi, ko se je vrnil iz jame:
“Ko sem ob pristanku odprl vrata pristajalne kapsule, sem zavonjal zemljo. Bilo je fantastično, vonj sem zaznaval kakšnih 5, 10 minut, potem je izginil, ampak celo zamrznjena tla so dišala, to je bil moj domači planet. Ko sem prišel ven iz jame, sem zavonjal podoben zrak. To je bil svež vonj narave, ki me spominja na to, na kakšnem krasnem planetu živimo.”
Šest astronavtov iz različnih držav se je urilo v tem, kako se odzivati v nevarnih položajih. Joshua Kutryk je razložil, da treninga v jamah ne moremo primerjati z bivanjem v vesolju, tam si namreč popolnoma sam in je dosti bolj nevarno. Je pa za astronavta izjemnega pomena, da se na polet v vesolje zelo dobro pripravi:
“Če te je kdaj pri tem strah in se zanašaš le na srečo, najverjetneje nečesa ne počneš pravilno. Tako je tudi pri vesoljskih poletih: Vse je odvisno od priprav na vse mogoče scenarije. Če si pripravljen, te ni več strah.”
Čeprav visoko nad Zemljo veljajo posebne zakonitosti kot pod njenim površjem, pa se lahko z urjenjem v jamah naučiš strpnosti, sodelovanja, jasne komunikacije in odzivanja na nepredvidene dogodke. Zato so jame že več let prostor priprav, nekakšen poligon za pot v vesolje.
“Jame so neznan prostor, ki daje možnost astronavtom, da postanejo znanstveniki, saj razskujejo površje, pokazati morajo vodstvene in komunikacijske sposobnosti. To je tudi dobra telovadnica, saj astronavti trenirajo mišice in postanejo res dober kader,” pove Loredana Bessone, ki je bdela nad celotnim jamskim projektom ESA Caves.
Čeprav se včasih zdi, da je človek v vesolju in podzemlju že povsem domač, pa Gerst opozarja, da tam ne moremo živeti:
“Jame so podobno negostoljubne in neznane kot vesolje. Ljudje jih raziskujemo, lahko se tam zadržimo nekaj časa, ampak tam ni nič, kar bi nas ohranjalo pri življenju. Ne v vesolju ne v jami. Ni svetlobe, ni hrane, nekaj časa se lahko skrivaš, a to ni naša prihodnost. Samo en planet imamo. Biosfera je tista, ki nas varuje, zato moramo tudi mi zavarovati biosfero.”
Prispevek sta pripravili Maja Stepančič in Maureen Welter, ki je posnela astronavte takoj po vrnitvi iz kraške jame pri Divači.
Neskončna tišina, trda tema, pot v neznano in predvsem pot brez konca. Tako nekako si lahko od tu spodaj predstavljamo vesolje, nekakšne podobne vzporednice pa bi lahko potegnili tudi s podzemnim svetom, vsaj tako so zatrdili astronavti, ki so se pred mesecem teden dni urili v kraški jami. Čeprav visoko nad Zemljo veljajo posebne zakonitosti kot pod njenim površjem, pa se lahko z urjenjem v jamah naučiš strpnosti, sodelovanja, jasne komunikacije in odzivanja na nepredvidene dogodke. Zato so jame že več let prostor priprav, nekakšen poligon za pot v vesolje.
V temi, ki je prevladujoča tako v vesolju kot v jamah, znajo biti jame prav negostoljubne. In tam je tako kot v vesolju
Neskončna tišina, trda tema, pot v neznano in predvsem pot brez konca. Tako nekako si lahko od tu spodaj predstavljamo vesolje, podobne vzporednice pa bi lahko potegnili tudi s podzemnim svetom, vsaj tako so zatrdili astronavti, ki so se pred mesecem teden dni urili v kraški jami.
Alexander Gerst je bil v vesolju že dvakrat. Ob vrnitvi, obakrat je pristal v mrzlem Kazahstanu, pa ga je najbolj prevzel vonj. Podobno je dišalo tudi, ko se je vrnil iz jame:
“Ko sem ob pristanku odprl vrata pristajalne kapsule, sem zavonjal zemljo. Bilo je fantastično, vonj sem zaznaval kakšnih 5, 10 minut, potem je izginil, ampak celo zamrznjena tla so dišala, to je bil moj domači planet. Ko sem prišel ven iz jame, sem zavonjal podoben zrak. To je bil svež vonj narave, ki me spominja na to, na kakšnem krasnem planetu živimo.”
Šest astronavtov iz različnih držav se je urilo v tem, kako se odzivati v nevarnih položajih. Joshua Kutryk je razložil, da treninga v jamah ne moremo primerjati z bivanjem v vesolju, tam si namreč popolnoma sam in je dosti bolj nevarno. Je pa za astronavta izjemnega pomena, da se na polet v vesolje zelo dobro pripravi:
“Če te je kdaj pri tem strah in se zanašaš le na srečo, najverjetneje nečesa ne počneš pravilno. Tako je tudi pri vesoljskih poletih: Vse je odvisno od priprav na vse mogoče scenarije. Če si pripravljen, te ni več strah.”
Čeprav visoko nad Zemljo veljajo posebne zakonitosti kot pod njenim površjem, pa se lahko z urjenjem v jamah naučiš strpnosti, sodelovanja, jasne komunikacije in odzivanja na nepredvidene dogodke. Zato so jame že več let prostor priprav, nekakšen poligon za pot v vesolje.
“Jame so neznan prostor, ki daje možnost astronavtom, da postanejo znanstveniki, saj razskujejo površje, pokazati morajo vodstvene in komunikacijske sposobnosti. To je tudi dobra telovadnica, saj astronavti trenirajo mišice in postanejo res dober kader,” pove Loredana Bessone, ki je bdela nad celotnim jamskim projektom ESA Caves.
Čeprav se včasih zdi, da je človek v vesolju in podzemlju že povsem domač, pa Gerst opozarja, da tam ne moremo živeti:
“Jame so podobno negostoljubne in neznane kot vesolje. Ljudje jih raziskujemo, lahko se tam zadržimo nekaj časa, ampak tam ni nič, kar bi nas ohranjalo pri življenju. Ne v vesolju ne v jami. Ni svetlobe, ni hrane, nekaj časa se lahko skrivaš, a to ni naša prihodnost. Samo en planet imamo. Biosfera je tista, ki nas varuje, zato moramo tudi mi zavarovati biosfero.”
Prispevek sta pripravili Maja Stepančič in Maureen Welter, ki je posnela astronavte takoj po vrnitvi iz kraške jame pri Divači.
Ko se voziš tako dolgo časa, da se vmes vreme trikrat spremeni, si počasi res že na Šentviški planoti. Tako je nekdo pred leti opisal prihod na trikotnik med Baško grapo, dolino Idrijce in Cerkljanskim, kjer je mladim pred 15-imi leti padlo na pamet, da bi tam organizirali velik rock koncert. Ideja je zaživela in nastala je Gora rocka. Ni pa ostalo samo pri tem, Gora je z leti postajala vedno večja, Šentviška planota pa bolj in bolj znana, vsaj konec junija. Kakšno pa je sicer življenje v krajih, kjer brez avta ne gre, kjer ni trgovine, niti bankomata? Ne nujno slabo. In kako se reče domačinom na Prapetnem brdu, kjer je bil tudi Val 202? Zelo težko.
Tolmin se vsako poletje spremeni v mesto festivalov, predvsem glasbenih. Vseeno pa je zdaj že srce festivalskega dogajanja ob sotočju Soče in Tolminke Soča Outdoor. Gre predvsem za športno prireditev, organizatorji pa od prve izvedbe upoštevajo smernice trajnostnih športnih dogodkov in zelene politike, kot jo je v Zeleni shemi slovenskega turizma opredelila Slovenska turistična organizacija. Pred začetkom sedme izvedbe festivala se je iz Tolmina oglasil Aleš Smrekar.
Nesporna junakinja slovenske osamosvojitve je pravica naroda do samoodločbe, načelo mednarodnega prava, povezano tudi s številnimi zatrtimi hrepenenji narodov in manjšin. Na naši poti do samostojnosti je odigrala zelo pomembno vlogo. Pri iskanju rešitev pa ne smemo zanemariti vloge posameznika, pravi dr. Mitja Žagar z Inštituta za narodnostna vprašanja, gost prazničnega dopoldneva na Valu 202. Z njim se je pogovarjala Tatjana Pirc. Foto: Osebni arhiv
Od hiše do mesta so poimenovali razstavo svojih projektov študentke in študenti ljubljanske Fakultete za arhitekturo, kjer so med drugim iskali odgovore na številne aktualne problematike slovenskih in tujih mest ter predstavili svojo vizijo razvoja okolja ter slovenske družbe. Lotili so se problema praznih stavb in njihovega oživljanja.
Original conversation with dr. Christine Jones Forman and dr. Bill Forman in English. Originalni pogovor z astronomoma dr. Christine Jones Forman in dr. Billom Formanom v angleščini.
Ob letošnjih obletnicah Everest 40 let in 70 let Športnega uredništva na Radiu Slovenija smo se ob tem, ko Val 202 praznuje 47 let, spomnili, kako je bil prav slednji eden prvih radiev na svetu, ki je omogočil prve radioamaterske prenose poročanja iz baznega tabora pod Everestom.
14. junij je svetovni dan krvodajalcev in ob tej priložnosti se je Aleš Smrekar srečal z Lidijo Svetelšek, glavno medicinsko sestro na oddelku za preskrbo s krvjo na Zavodu za transfuzijsko medicino. Medicinske sestre in tehniki zdravstvene nege so namreč v transfuzijsko verigo vpeti od začetka do konca.
V tretjem in zadnjem kvizu Lepo je biti mala bela celica so se pomerili trije bivši: bivši hip-hop estradnik, bivša prvakinja v bivši državi v taborniškem deseteroboju in bivši rezervist na klopi lokalnega košarkarskega kluba.
V drugem krogu kvazi kviza so se (spet) spopadli trije največji umi: Mojca Širok, Boštjan Gorenc - Pižama in Franci Kek.
12. junija 1929 se je rodila Ana Frank, pred natanko devetdesetimi leti, torej. Zato se bomo danes spomnili na dnevnik in na izjemno deklico, ki ga je pisala. Spomnili se bomo njene tragične zgodbe, predvsem pa sporočila o grozotah, ki se ne smejo nikoli več ponoviti. Tatjana Pirc se je pogovarjala z Borisom Hajdinjakom, direktorjem Sinagoge Maribor, in doktorico Dragico HarAmija, ki raziskuje literaturo, povezano s holokavstom.
V prvem kvizu Lepo je biti mala bela celica so se pomerili trije bivši: bivši hip-hop estradnik, bivša prvakinja v bivši državi v taborniškem deseteroboju in bivši rezervist na klopi lokalnega košarkarskega kluba.
Mineva sedemdeset let od izida antiutopičnega romana 1984, ki ga je napisal britanski pisatelj George Orwell. To je bilo in še vedno je zelo brano delo, predvsem zaradi izjemno natančnega opisa totalitarištičnega režima, pa tudi prikaza, kako je človek proti oblasti nemočen. V času hladne vojne je bilo delo 1984 take vrste knjiga, zaradi katere si lahko šel tudi v zapor, na Kitajskem pa je njena prodaja še danes prepovedana. Orweel v knjigi predstavi tudi besedna zveza Veliki brat, ki pooseblja vseobsegajoč nadzor državljanov. Dr. Nikolai Jeffs s koprske Fakultete za humanistične študije je napisal spremno besedo k slovenskem prevodu Tine Mahkota leta 2004 in se strinja, da kar je takrat zvenelo kot nepredstavljivo, nam je danes čisto vsakdanje. Nenehen nadzor se izvaja še konkretneje kot v knjigi, mi pa smo vse to sprejeli.
70 let mineva od izida enega najbolj preproških romanov 20. stoletja - antiutopičnega romana Georga Orwella 1984. Na tej povezavi lahko prusluhnete celotnemu pogovoru z dr. Nikolaijem Jeffsom, ki je napisal spremno besedo k prevodu Tine Mahkota iz leta 2004. O tem, kako je prevod odmeval v socialistični Jugoslaviji, do tega da si lahko zaradi takšne knjige pristal tudi v zaporu.
Ob lanskem dnevu v spomin na Primoža Trubarja je dr. Kozma Ahačič napisal:"Prve knjige je napisal za bralce, ki jih še sploh ni bilo in ki si takšnih knjig sploh še niso želeli." Delal je stvari, ki so se zdele nemogoče in vedel, kaj hoče doseči. S tem nam je še danes lahko za zgled, je prepričan predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša.
Filozofinja dr. Renata Salecl razmišlja o izzivih človeka sedanjosti in prihodnosti. O tem, kako bo človek prihodnosti moral poiskati konsenz okrog uporabe umetne inteligence in ohranitve ideje demokracije, bolj premišljeno reševati paradokse izbire, se soočati z družbenimi pritiski, nadzorom, izgorelostjo ... Zakaj je upanje v mladih? Intervju je del serije Quo vadis, človek?! Naroči se na podkast: www.val202.si/frekvencax Avtor: Luka Hvalc
Raziskava kampanje Parkiraj izgovore drugam! Ne na mesta, rezervirana za invalide je pokazala, da je kršiteljev, ki neupravičeno zasedejo parkirna mesta za invalide manj kot pred nekaj leti. Predvsem se je zmanjšal delež mlajših kršiteljev, zavest o pomenu teh parkirišč se počasi, a vztrajno spreminja. A še vedno je prevelik delež tistih, ki brez slabe vesti zasedejo invalidom namenjeno parkirno mesto in sploh ne pomislijo, kakšne nevšečnosti lahko povzročijo gibalno oviranim.
In the series Cities of the Future, the authors of the science themed radio series “Frekvenca X” are on a search for small tricks and big ideas on how to build better cities of tomorrow. We take a look at the incredible speed of urbanisation around the world, numerous climate issues that cities are facing, the effects of urban greenery, the importance of spatial planning for better urban traffic and the necessity of including inhabitants in the planing process for the future. Authors: Jan Grilc, Luka Hvalc and dr. Dan Podjed *Oddaja v angleškem jeziku je bila pripravljena za potrebe udeležbe na mednarodnem tekmovanju, ni bila namenjena predvajanju v etru Vala 202.
Neveljaven email naslov