Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj nas uči šport na primarni ravni in kje v družbi je trenutno fair play? Boštjan Reberšak se je pogovarjal s specialistom za športno filzofijo dr. Milanom Hosto.
O tem, kaj nas lahko šport uči na primarni ravni in kje v družbi je trenutno fair play, razmišlja dr. Milan Hosta, specialist filozofije športa
Čas, v katerem živimo, je pred nas postavil cel kup izzivov, s katerimi se spopadamo. V ospredju je skrb za zdravje, pa tudi za zdravstvo, ki se je tako kot še marsikatero področje v Sloveniji znašlo na preizkušnji. Izjema ni niti šport. Dr. Milan Hosta, profesor etike športa in olimpizma ter specialist filozofije športa, o njem razmišlja kot o nevtralnem pojavu, ki ponuja telesno prakso, ki temelji na naravni potrebi po gibanju: “To potrebo umesti v kontekst igre in pravil. Zato je šport vedno vezan z institucijo. Ta institucija zadaj pa ima neki interes, ki je lahko usmerjen v zdravje, v preventivo ali pa v spektakel.”
“Slovenci imamo res dobro naravo. V vseh štirih letnih časih jo lahko izkoristimo za gibanje. In to gibanje ni nujno športno. Kar je ključno. Lahko se gibamo tudi brez institucije, ki stoji za našim hrbtom, in ostajamo zdravi.”
Gibanje pomeni svobodo, paradoks pa je, da se moramo znotraj športa omejiti s pravili, nato pa smo znotraj teh pravil svobodni, da dosežemo cilj igre: “Če nimamo nobene omejitve, tudi ta igra nima čara.”
“Šport je privlačen, ker nas omeji v svobodi izbire, ki jo imamo, na samo nekaj pravil, s katerimi lahko dosežeš cilj, da lahko igramo isto igro.”
Šport, ki ga igramo s prijatelji na ulici in v telovadnici, za seboj nima institucije, ima pa močno moralno in vzgojno plat, saj se moramo dogovoriti, kako bomo igrali. Iz modrosti, ki je pred nami na ulici, lahko to prenesemo na delovanje države, saj je ključno, da se dogovorimo, kakšno igro igramo in kaj je cilj igre: “V tej zgodbi meni manjka ravno to. Pripravljen sem preživeti grobo igro ali to, da se mi s pravili jemlje svoboda gibanja, ampak moram vedeti, kaj bomo s tem dosegli.”
“Drugi del športa, telesno-gibalni del, ki ne potrebuje institucije, nima predstavnikov. Tudi šolski šport in celo gibanje smo športizirali. Imamo lep izraz, ki se mu reče telovadba, telesna kultura. Ampak smo ga kar pometli pod preprogo. Za to ne potrebujemo institucije ali pa je ta institucija spontana. Ampak za to ne potrebujemo kluba, lige ali olimpijskih iger.”
Kontekst fair playa danes še bolj nagovarja o pošteni igri v družbi, v okolju. Kakšen zgled ima vse, kar smo v preteklosti lahko gledali in spremljali v športnih arenah za delovanje družbe in politike?
“Kdo je bil fer? Tisti, ki ni imel skritih namenov. Lahko je naredil tudi prekršek, ampak nenamenoma, zato da nasprotnik ne bo vrgel na koš, ne pa zato, da bi ga poškodoval. Na ulici smo se naučili marsikaj. Tudi politika ulice pokaže, da fair play na koncu šteje.”
Kaj nas uči šport na primarni ravni in kje v družbi je trenutno fair play? Boštjan Reberšak se je pogovarjal s specialistom za športno filzofijo dr. Milanom Hosto.
O tem, kaj nas lahko šport uči na primarni ravni in kje v družbi je trenutno fair play, razmišlja dr. Milan Hosta, specialist filozofije športa
Čas, v katerem živimo, je pred nas postavil cel kup izzivov, s katerimi se spopadamo. V ospredju je skrb za zdravje, pa tudi za zdravstvo, ki se je tako kot še marsikatero področje v Sloveniji znašlo na preizkušnji. Izjema ni niti šport. Dr. Milan Hosta, profesor etike športa in olimpizma ter specialist filozofije športa, o njem razmišlja kot o nevtralnem pojavu, ki ponuja telesno prakso, ki temelji na naravni potrebi po gibanju: “To potrebo umesti v kontekst igre in pravil. Zato je šport vedno vezan z institucijo. Ta institucija zadaj pa ima neki interes, ki je lahko usmerjen v zdravje, v preventivo ali pa v spektakel.”
“Slovenci imamo res dobro naravo. V vseh štirih letnih časih jo lahko izkoristimo za gibanje. In to gibanje ni nujno športno. Kar je ključno. Lahko se gibamo tudi brez institucije, ki stoji za našim hrbtom, in ostajamo zdravi.”
Gibanje pomeni svobodo, paradoks pa je, da se moramo znotraj športa omejiti s pravili, nato pa smo znotraj teh pravil svobodni, da dosežemo cilj igre: “Če nimamo nobene omejitve, tudi ta igra nima čara.”
“Šport je privlačen, ker nas omeji v svobodi izbire, ki jo imamo, na samo nekaj pravil, s katerimi lahko dosežeš cilj, da lahko igramo isto igro.”
Šport, ki ga igramo s prijatelji na ulici in v telovadnici, za seboj nima institucije, ima pa močno moralno in vzgojno plat, saj se moramo dogovoriti, kako bomo igrali. Iz modrosti, ki je pred nami na ulici, lahko to prenesemo na delovanje države, saj je ključno, da se dogovorimo, kakšno igro igramo in kaj je cilj igre: “V tej zgodbi meni manjka ravno to. Pripravljen sem preživeti grobo igro ali to, da se mi s pravili jemlje svoboda gibanja, ampak moram vedeti, kaj bomo s tem dosegli.”
“Drugi del športa, telesno-gibalni del, ki ne potrebuje institucije, nima predstavnikov. Tudi šolski šport in celo gibanje smo športizirali. Imamo lep izraz, ki se mu reče telovadba, telesna kultura. Ampak smo ga kar pometli pod preprogo. Za to ne potrebujemo institucije ali pa je ta institucija spontana. Ampak za to ne potrebujemo kluba, lige ali olimpijskih iger.”
Kontekst fair playa danes še bolj nagovarja o pošteni igri v družbi, v okolju. Kakšen zgled ima vse, kar smo v preteklosti lahko gledali in spremljali v športnih arenah za delovanje družbe in politike?
“Kdo je bil fer? Tisti, ki ni imel skritih namenov. Lahko je naredil tudi prekršek, ampak nenamenoma, zato da nasprotnik ne bo vrgel na koš, ne pa zato, da bi ga poškodoval. Na ulici smo se naučili marsikaj. Tudi politika ulice pokaže, da fair play na koncu šteje.”
Boštjan Gorenc Pižama bo v naslednjih dneh na svojstven način predstavljal posebnosti izbranih del naših največjih pesnikov in pisateljev.
Simon Purger, učitelj iz Polhovega Gradca na portalu YouTube deli predavanja zgodovine in geografije za svoje učence
Temperature že redno vztrajajo pri dvomestnih številih, med drevesi je vsak dan več cvetočih krasotic, spet se sliši čebljanje ptic in brenčanje čebel. Pomlad je skratka tu, le da temu letos zaradi glave v ‘koronaoblaku’ posvečamo manj pozornosti. O tem, kako se je pomlad napovedala letos, bomo poklepetali z dvema, ki naravi budno sledita ne glede na letni čas. O ptičjih povratnikih bo več povedal biolog Dušan Klenovšek iz Kozjanskega parka, o cvetoči predstavi, ki smo ji lahko priča zunaj, pa botanik dr. Jože Bavcon in ljubljanskega Botaničnega vrta.
V zavodu Vsak in društvu Duh časa zbirajo računalnike in opremo za socialno ogrožene otroke. Takih šolarjev je več kot 700
V Srbiji je policija ta teden aretirala novinarko Ano Lalić, ki je objavila pričevanja zdravnikov iz Novega Sada o pomanjkanju zaščitne oreme in informacij za zaposlene v Kliničnem centru Vojvodina. Ob uvedbi izrednih razmer je vlada dobila mnoga nova pooblastila in kritične glasove skuša utišati na različne načine, poroča naš dopisnik Boštjan Anžin.
Angleški glasbenik Frank Turner, ki smo ga v Sloveniji lahko slišali že večkrat, je pojasnil položaj, v katerem so se ob epidemiji koronavirusa znašli glasbeniki.
Miha Šalehar je v Švico poklical Mirana Ališiča. “V Švici je nedeljsko vzdušje. V primerjavi s Slovenijo, kolikor lahko spremljam, je tu promet nekoliko bolj živahen, ljudje še vedno delno hodijo v službe. Vrtci do 4. leta starost še delujejo. To so zasebni vrtci in država želi, da ostanejo odprti.”
Tinkara Kovač pravi, da je izbrala flavto, ker si ni znala predstavljati, da bi na šolskem izletu na zadnjih sedežih avtobusa igrala kontrabas ali harfo. V teh dneh jo veliko igra, tudi poučuje na daljavo.
Ob nujnih ukrepih za zajezitev širitve novega koronavirusa in prepovedi dejavnosti je brez dela in mesečnega zaslužka ostalo veliko ljudi različnih panog. Eden od naših sogovornikov celo pravi, da z epidemijo koronavirusne bolezni 19 postaja vse večja tudi epidemija nezakonitosti delodajalcev. Iz Sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije opozarjajo, da so bili nekateri tuji delavci, ki so bili v Sloveniji zaposleni v gostinstvu, prisiljeni podpisati sporazumne odpovedi delovnega razmerja ali sporazumne odsotnosti z delovnega mesta brez nadomestila plače. Kako pa je s slovenskimi državljani, ki so bili zaposleni v Avstriji in prav tako izgubili zaposlitev? Naši sogovorniki so: Robert Vavh, regionalni predstavnik Sindikata delavcev migrantov za Koroško, Mirela Žnidarec, sekretarka OO ZSSS Gorenjska, Mojca Krašovec, direktorica Sava hotelov Bled, Goran Lukić, predsednik Društva za zagovorništvo ranljivih skupin – Delavske svetovalnice.
Barbara Šešet, učiteljica angleščine na OŠ Raka pri Krškem o tem, kako učitelji na novo odkrivajo sodobne načine poučevanja in kako se z znjimi spoprijemajo
Številni muzeji so pripravili virtualne predstavitve svojih zbirk, natečaje in organizirajo spletna druženja. Kakšna je naša ponudba? Poklicali smo v Etnografski in Tehniški muzej Slovenije ter Gorenjski muzej
Nedelje so običajno za to, da so družine skupaj, da dlje poležavajo, da so na sporedu risanke in da v dopoldne omamno diši po kavi. Zadnje čase pa dnevi izgubljajo značaj, podobni so eden drugemu, lahko bi rekli, da je kar vsak dan po malem podoben nedelji. To je lahko priložnost za krepitev družinskih vezi, a terja po drugi strani tudi dobro organizacijo, ustvarjalnost in tudi obilo strpnosti. Kako se s socialno izolacijo spopadajo velike družine? Poklicali bomo v okolico Kranja, kjer živi družina Pavec s šestimi otroki. Z nami bo Ana Pavec, mama šestih otrok, prevajalka in samostojna podjetnica.
V Franciji je po zadnjih podatkih 25.533 okuženih za koronavirusom in 1331 mrtvih, stanje pa še ne umirja, zato država iz dneva v dan napoveduje vse več prepovedi. Francozi še do nedavnega niso prav resno jemali epidemije koronavirusa, kljub zaskrbljujočim podatkom o okuženih v Italiji, so parki v francoskih mestih pokali po šivih, na igralih se je trlo otrok. Kot pogosto rečemo, so se Francozi na začetku enostavno naredili francoze v zvezi s epidemijo – v medijih so se pojavile tudi fotografije ljudi, ki so se zbirali na protestih. Zdaj pa je Francija že več kot teden dni v karanteni, posamezniki pa morajo v primeru, da zapustijo dom, s sabo nositi poseben certifikat. In če jih na cesti ustavi policija, ga morajo tudi predložiti. Kako je to videti v praksi, je Svta Peterlina, študenta na Erasmus izmenjavi v frwancoskem Lillu, vprašala Maja Stepančič.
“Če gre človek dovolj globoko vase, lahko najde tisto, kar je skupno vsem. To je uglašenost,” pravi Janez Dovč. Glasbenik poudarja, da se bomo po krizi morda bolj zavedali pomena koncertov, glasbe v živo.
Neveljaven email naslov