Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj nas uči šport na primarni ravni in kje v družbi je trenutno fair play? Boštjan Reberšak se je pogovarjal s specialistom za športno filzofijo dr. Milanom Hosto.
O tem, kaj nas lahko šport uči na primarni ravni in kje v družbi je trenutno fair play, razmišlja dr. Milan Hosta, specialist filozofije športa
Čas, v katerem živimo, je pred nas postavil cel kup izzivov, s katerimi se spopadamo. V ospredju je skrb za zdravje, pa tudi za zdravstvo, ki se je tako kot še marsikatero področje v Sloveniji znašlo na preizkušnji. Izjema ni niti šport. Dr. Milan Hosta, profesor etike športa in olimpizma ter specialist filozofije športa, o njem razmišlja kot o nevtralnem pojavu, ki ponuja telesno prakso, ki temelji na naravni potrebi po gibanju: “To potrebo umesti v kontekst igre in pravil. Zato je šport vedno vezan z institucijo. Ta institucija zadaj pa ima neki interes, ki je lahko usmerjen v zdravje, v preventivo ali pa v spektakel.”
“Slovenci imamo res dobro naravo. V vseh štirih letnih časih jo lahko izkoristimo za gibanje. In to gibanje ni nujno športno. Kar je ključno. Lahko se gibamo tudi brez institucije, ki stoji za našim hrbtom, in ostajamo zdravi.”
Gibanje pomeni svobodo, paradoks pa je, da se moramo znotraj športa omejiti s pravili, nato pa smo znotraj teh pravil svobodni, da dosežemo cilj igre: “Če nimamo nobene omejitve, tudi ta igra nima čara.”
“Šport je privlačen, ker nas omeji v svobodi izbire, ki jo imamo, na samo nekaj pravil, s katerimi lahko dosežeš cilj, da lahko igramo isto igro.”
Šport, ki ga igramo s prijatelji na ulici in v telovadnici, za seboj nima institucije, ima pa močno moralno in vzgojno plat, saj se moramo dogovoriti, kako bomo igrali. Iz modrosti, ki je pred nami na ulici, lahko to prenesemo na delovanje države, saj je ključno, da se dogovorimo, kakšno igro igramo in kaj je cilj igre: “V tej zgodbi meni manjka ravno to. Pripravljen sem preživeti grobo igro ali to, da se mi s pravili jemlje svoboda gibanja, ampak moram vedeti, kaj bomo s tem dosegli.”
“Drugi del športa, telesno-gibalni del, ki ne potrebuje institucije, nima predstavnikov. Tudi šolski šport in celo gibanje smo športizirali. Imamo lep izraz, ki se mu reče telovadba, telesna kultura. Ampak smo ga kar pometli pod preprogo. Za to ne potrebujemo institucije ali pa je ta institucija spontana. Ampak za to ne potrebujemo kluba, lige ali olimpijskih iger.”
Kontekst fair playa danes še bolj nagovarja o pošteni igri v družbi, v okolju. Kakšen zgled ima vse, kar smo v preteklosti lahko gledali in spremljali v športnih arenah za delovanje družbe in politike?
“Kdo je bil fer? Tisti, ki ni imel skritih namenov. Lahko je naredil tudi prekršek, ampak nenamenoma, zato da nasprotnik ne bo vrgel na koš, ne pa zato, da bi ga poškodoval. Na ulici smo se naučili marsikaj. Tudi politika ulice pokaže, da fair play na koncu šteje.”
Kaj nas uči šport na primarni ravni in kje v družbi je trenutno fair play? Boštjan Reberšak se je pogovarjal s specialistom za športno filzofijo dr. Milanom Hosto.
O tem, kaj nas lahko šport uči na primarni ravni in kje v družbi je trenutno fair play, razmišlja dr. Milan Hosta, specialist filozofije športa
Čas, v katerem živimo, je pred nas postavil cel kup izzivov, s katerimi se spopadamo. V ospredju je skrb za zdravje, pa tudi za zdravstvo, ki se je tako kot še marsikatero področje v Sloveniji znašlo na preizkušnji. Izjema ni niti šport. Dr. Milan Hosta, profesor etike športa in olimpizma ter specialist filozofije športa, o njem razmišlja kot o nevtralnem pojavu, ki ponuja telesno prakso, ki temelji na naravni potrebi po gibanju: “To potrebo umesti v kontekst igre in pravil. Zato je šport vedno vezan z institucijo. Ta institucija zadaj pa ima neki interes, ki je lahko usmerjen v zdravje, v preventivo ali pa v spektakel.”
“Slovenci imamo res dobro naravo. V vseh štirih letnih časih jo lahko izkoristimo za gibanje. In to gibanje ni nujno športno. Kar je ključno. Lahko se gibamo tudi brez institucije, ki stoji za našim hrbtom, in ostajamo zdravi.”
Gibanje pomeni svobodo, paradoks pa je, da se moramo znotraj športa omejiti s pravili, nato pa smo znotraj teh pravil svobodni, da dosežemo cilj igre: “Če nimamo nobene omejitve, tudi ta igra nima čara.”
“Šport je privlačen, ker nas omeji v svobodi izbire, ki jo imamo, na samo nekaj pravil, s katerimi lahko dosežeš cilj, da lahko igramo isto igro.”
Šport, ki ga igramo s prijatelji na ulici in v telovadnici, za seboj nima institucije, ima pa močno moralno in vzgojno plat, saj se moramo dogovoriti, kako bomo igrali. Iz modrosti, ki je pred nami na ulici, lahko to prenesemo na delovanje države, saj je ključno, da se dogovorimo, kakšno igro igramo in kaj je cilj igre: “V tej zgodbi meni manjka ravno to. Pripravljen sem preživeti grobo igro ali to, da se mi s pravili jemlje svoboda gibanja, ampak moram vedeti, kaj bomo s tem dosegli.”
“Drugi del športa, telesno-gibalni del, ki ne potrebuje institucije, nima predstavnikov. Tudi šolski šport in celo gibanje smo športizirali. Imamo lep izraz, ki se mu reče telovadba, telesna kultura. Ampak smo ga kar pometli pod preprogo. Za to ne potrebujemo institucije ali pa je ta institucija spontana. Ampak za to ne potrebujemo kluba, lige ali olimpijskih iger.”
Kontekst fair playa danes še bolj nagovarja o pošteni igri v družbi, v okolju. Kakšen zgled ima vse, kar smo v preteklosti lahko gledali in spremljali v športnih arenah za delovanje družbe in politike?
“Kdo je bil fer? Tisti, ki ni imel skritih namenov. Lahko je naredil tudi prekršek, ampak nenamenoma, zato da nasprotnik ne bo vrgel na koš, ne pa zato, da bi ga poškodoval. Na ulici smo se naučili marsikaj. Tudi politika ulice pokaže, da fair play na koncu šteje.”
Andrej Karoli in Rok Kužel iz Tel Aviva o prvih vtisih po polfinalnem večeru Evrovizije, na katerem sta si Gašper in Zala zagotovila vstopnico za veliki finale.
Carlesa Puigdemonta je s položaja katalonskega predsednika odstavila španska vlada, ko je po razglasitvi nekakšne odložene neodvisnosti Katalonije v katalonskem parlamentu jeseni 2017 ukinila katalonske institucije in razpisala predčasne volitve v regiji, katalonske politične in civilnodružbene voditelje, ki so imeli kaj opraviti z referendumom o neodvisnosti, pa obtožila upora proti državi. Proti njegovim kolegom, ki so že več kot leto in pol v priporu, v Madridu poteka sojenje, Puigdemont pa danes živi v Belgiji in bo konec maja kandidiral za evropskega poslanca. Njegova kandidatura je bila sicer še pred nekaj dnevi vprašljiva. Španska volilna komisija mu je namreč prepovedala kandidiranje, ker da ne more kandidirati nekdo, ki je v izgnanstvu, vendar je špansko sodišče to prepoved razveljavilo. Vprašanje je sicer, ali bo lahko v primeru izvolitve tudi opravljal delo poslanca in predvsem – ali se bo lahko vrnil v Španijo brez bojazni aretacije.
Na prvi Evroviziji pred 64 leti je tekmovalo 7 držav, letos bo v Tel Avivu sodelovalo 42 držav, tudi Slovenija, ki jo zastopata Zala Kralj in Gašper Šantl.
Motoristov je iz leta v leto vse več, saj so motorji cenovno vse bolj dostopni. A tudi vse hitrejši, močnejši in zato lahko tudi nevarnejši. Kakšne nevarnosti prinaša vožnja na motorju in drugih enoslednih vozilih in kako jih vsaj zmanjšati opozarja Danijel Andoljšek, dolgoletni reševalec na motorju Reševalne postaje UKC LJ in zasebno dolgoletni navdušeni motorist.
Dare Rupar in Igor Tominec sta bila v družbi Primoža Rogliča po prvi zmagi na Giru 2019 na uvodnem kronometru, ko je oblekel, kot prvi Slovenec, tudi roza majico vodilnega na dirki.
Dare Rupar in Igor Tominec sta bila v družbi Primoža Rogliča po prvi zmagi na Giru 2019 na uvodnem kronometru, ko je oblekel, kot prvi Slovenec, tudi roza majico vodilnega na dirki.
Nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek je gost uvodne epizode nove serije Frekvence X, ki smo jo naslovili Quo vadis, človek?! Prof. Pirtošek se ukvarja tudi z Alzheimerjevo boleznijo in drugimi demencami, ki so vedno bolj razširjene v sodobni družbi. Kako se bo z njimi soočal človek prihodnosti, kakšne rešitve lahko ponudi znanost? Tudi o možnostih tako imenovanega kognitivnega ojačevanja in tehnoloških možnostih, ki bi omogočile, da bi človeku prihodnosti lahko celo brali misli. Je prihodnost optimistična ali pesimistična, kako je in predvsem bo z etičnimi vprašanji? Avtor: Luka Hvalc
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas. *INTERVJU je v angleščini
Letos ne obeležujemo samo 40 let od prvega slovenskega pristopa na vrh Everesta, pač pa tudi 70 let Športnega uredništva na Radiu Slovenija. V vseh teh letih so naši športni kolegi zabeležili številne dogodke in pred mikrofon povabili veliko gostov. Rajko Dolinšek se je tako leta 1979 po vrnitvi iz Himalaje pogovarjal z Andrejem Štremfljem.
Eden izmed članov 25-članske odprave Everest 1979 je bil tudi alpinist Viki Grošelj, takrat star 27 let. Pravi, da je bila odprava dobro zastavljena, od starejših do zelo mladih članov, bila pa je tudi zelo obširna in priprave zanjo so se formalno začele že štiri leta prej, da so imeli čas pripraviti vso opremo. Skladišče, v katerem so pakirali, so imeli v kletnih prostorih takrat še neodprtega Kliničnega centra. Od Katmanduja pa do baznega tabora je ekipi pomagalo prenašati tovor kar 800 nosačev. Prav Viki Grošelj in Marjan Manfreda - Marjon sta na najvišjo goro sveta poskusila priti prva, a so bile razmere slabe, njune ozebline pa prehude. Vseeno pa sta na neki način odprla vrata do vrha.
Konec februarja pred 40 leti je na pot krenila obsežna jugoslovanska alpinistična himalajska odprava na Everest. Priprave nanjo so se začele že leta 1974, ko so alpinisti dobili dovoljenje za vzpon na najvišjo goro na Zemlji, na čelo sveta, kot imenujejo goro v Nepalu, ali na mater vesolja, kot ji pravijo v Tibetu. 25-člansko odpravo je vodil Tone Škarja, med spremljevalci so bili še novinarja, snemalec, slikar in dva radioamaterja našega radia. In tudi zaradi teh dveh smo v našem arhivu, predvsem pa v arhivu Športnega uredništva Radia Slovenija, ki letos obeležuje 70 let, našli nekaj res neprecenljivih posnetkov.
Letos ne obeležujemo samo 40 let od prvega slovenskega pristopa na vrh Everesta, pač pa tudi 70 let Športnega uredništva na Radiu Slovenija. V vseh teh letih so naši športni kolegi zabeležili številne dogodke in pred mikrofon povabili marsikaterega gosta. Franek Trefalt se je tako leta 1979 po vrnitvi iz Himalaje pogovarjal s Stanetom Belakom - Šraufom.
Letos ne obeležujemo samo 40 let od prvega slovenskega pristopa na vrh Everesta, pač pa tudi 70 let Športnega uredništva na Radiu Slovenija. V vseh teh letih so naši športni kolegi zabeležili številne dogodke in pred mikrofon povabili veliko gostov. Rajko Dolinšek se je tako leta 1979 po vrnitvi iz Himalaje pogovarjal z Jernejem (Nejcem) Zaplotnikom.
“Študent - veš kaj ješ?” je program Zveze potrošnikov Slovenije, ki skuša v okviru programa Ministrstva za zdravje “Dober tek Slovenija”, študente spodbuditi k bolj zdravemu prehranjevanju. Kakšne spremembe predlagajo na ZPS in v študentskih organizacijah ter kako na študentsko prehrano gledajo njeni uporabniki?
V torek se bo v Izraelu začelo letošnje tekmovanje za Pesem Evrovizije, v prvem polfinalu bosta nastopila tudi Zala Kralj in Gašper Šantl. Tudi na Valu 202 bomo spremljali Eurosong, namesto ogrevanja pa pogovor Aleša Smrekarja s predsednikom slovenskega Kluba ljubiteljev Evrovizijske popevke, Miranom Cvetkom. Tudi o tem, zakaj tokrat spektakla ne bo spremljal v živo.
Deset let po velikem koncertu s Simfoniki RTV Slovenija ob Dnevu 202 se Dan D vračajo na oder ljubljanskih Križank. Najprej pa so se ustavili v našem studiu.
V Kopru so ob semedelski promenadi uredili park, ki ponuja, svežo, privlačno podobo. Z intenzivno ozelenitvijo preglasi okoliške zgradbe, v svoji osnovi pa združuje elemente mestne plaže in sodobnega mestnega parka. Tako so v okviru Evropskih skladov in trajnostnega urbanega razvoja s pomočjo mehanizma celostnih teritorialnih naložb, v mestu pridobili tudi športno rekreativne površine, ki v marsičem presegajo ustaljeno krajinsko arhitekturo. Več je Borisu Žgajnarju povedala Marina Jelen iz urada župana na Mestni občini Koper. Pred in med poletno sezono je torej možnosti za dodatne vsebine v novem, obmorskem parku dovolj. Če ga boste obiskali, pa še tale nasvet. Posebno doživetje park ponuja zvečer, ko se v njem prižgejo luči in ustvarijo izjemen ambient. Projekt nastaja v okviru trajnostnega urbanega razvoja, sofinancirala pa ga je tudi Republika Slovenija in Evropska unija.
Hrvaški filozof Srećko Horvat je že pred leti postal eden izmed bolj pomembnih glasov mlade generacije. Bil je eden od ustanoviteljev zagrebškega Subverzivnega festivala, zdaj pa v hrvaškem glavnem mestu pripravlja sklope pogovorov poimenovane Filozofski teater. Gašper Andrinek se je z njim pogovarjal tik pred predavanjem Slavoja Žižka.
Drobiž je taka, po svoje banalna stvar. Dokler ga imamo se ga ne zavedamo, ko nam ga zmanjka, nam gre pa vse narobe, pravi Vitomir Čop, tajnik Numizmatičnega društva Slovenije, ki so ga kovanci začeli zanimati na začetku osnovne šole. Ko je pisal knjigo o slovenskih kovancih in bankovcih v 20. stoletju, je naletel na zanimive članke o drobižu in tem, kako je tega med prvo svetovno vojno pravzaprav zmanjkalo.
O Leonardu da Vinciju je bilo povedanih že res veliko stvari, kdo je bil, kaj je počela, ali je sebe opredelil bolj kot slikarja ali anatoma, se je raje ukvarjal z arhitekturo ali vojnim inženirstvom? O zadnjem razstavljata kar dva muzeja v Firencah, kjer so po njegovih revolucionarnih skicah in načrtih v leseni izvedbi in v naravni velikosti izdelali denimo tank ali katapult. Pa še nekaj drugih zares inovativnih in nepojmljivih stvari - denimo letalne naprave, zamisel katerih naj bi zrasla prav v njegovi glavi. Po muzeju inovacij Leonarda da Vincija je Majo Stepančič peljala kustosinja Alessandra Romanelli.
Neveljaven email naslov