Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.”
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?
Ko govorimo o antifašizmu, govorimo o solidarnosti z zatiranimi, spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasilju ter o svobodi in pravičnosti
“Manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva,” tako je zapisal eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte, filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma.
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah? Za to se moramo vrniti na sam začetek.
Profesor Nigel Copsey, Univerza Teeside, se akademsko že dlje časa ukvarja s fašizmom in antifašizmom. “Prvi antifašisti so bili tisti, ki so nasprotovali Mussolinijevim črnosrajčnikom v 20. letih prejšnjega stoletja. Antifašisti so rasli tudi iz nasprotnikov črnosrajčnikov v italijanskih migrantskih skupnostih.”
Med prvimi, ki so se uprli fašističnim idejam, so bili tudi Slovenci na Tržaškem, ki so začutili ogroženost narodne identitete. “Zadnji tržaški, slovenski škof Andrej Karlin je že decembra 1918 doživel vdor v svoje stanovanje. Skvadristi so ga potem tudi prisilili, da je zbežal najprej v Stično in potem v Maribor. Poleti 1919 se je zgodil sloviti naskok na slovenski delavski dom, kjer je samo nekaj mesecev prej Ivan Cankar izrekel svoje zadnje politično predavanje. Potem pa seveda 13. julij 1920, ko se je zgodila šentjernejska noč in ko so požgali Narodni dom.” Razlaga zgodovinar in filozof s Tržaškega Jernej Šček, ki poudarja, da je vse to takrat bilo še nezakonito, saj fašistična stranka uradno še ni obstajala in fašistični teror še ni bil zakonsko podprt.
Tržaško in primorsko območje sta tako izrazito in še vedno prepojeni z antifašističnimi vrednotami, a postati antifašist v tistih časih ni bilo tako lahko.
Profesor Marco Bresciani z Univerze v Firencah, zdaj živi v Trstu, se je še posebej poglabljal v zgodovino prvih antifašistov na tem območju. Poudarja, da imamo danes čisto sliko, kaj je bil fašizem, a v 20-ih letih prejšnjega stoletja to ni bilo tako enostavno.
“V družbi so se takrat ves čas kresala mnenja o tem, kaj je fašizem, zato se tudi kot antifašist ni bilo tako zelo lahko opredeliti. Na začetku je bil fašizem nekaj drugega kot tisto, v kar je prerasel do 40. let. Zato so nastale tudi različne interpretacije antifašizma.”
Mussolini se je dobro zavedal, da če želiš ubiti eno skupnost, ti te ni treba nujno fizično iztrebiti, ampak jo je treba intelektualno obglaviti. Tako Jernej Šček nadaljuje, da je bila ena izmed možnosti tudi kulturni genocid oziroma etnocid. Zato so se temu uprle različne organizacije, ena izmed njih je bila znamenita organizacija Tigr, ki pa ni bila edina antifašistična organizacija. “Pojavi se tudi tajna krščansko socialna organizacija.”
Tako je že tedaj obstajalo veliko različnih frakcij in interpretiranj antifašističnega odpora. Profesor Bresciani tako navaja komunističnega, nekomunističnega, liberalnega, socialističnega in krščanskega. A vsem je bilo nekaj skupnega. “Če pa bi moral najti skupni imenovalec ljudi, ki so se odločili bojevati se s kakršnim koli fašističnim terorjem in mu nasprotovati, lahko rečem, da izstopata dve vrednoti. Svoboda in pravičnost. Fašistični režimi so se namreč osredotočili točno na ti vrednoti. In ljudje so se v tistem času odločili, da bodo za ti vrednoti tvegali tudi svoje življenje.”
Tako so tudi današnje vrednote antifašizma podobne tistim, ki so antifašizem poganjale v 30. letih 20. stoletja. Profesor Copsey: “Govorimo o spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasprotovanju nasilju, antifašizem tudi ceni odpor proti nasilju in brutalnosti ter solidarnost z zatiranimi. Ker so pripadniki teh gibanj v veliki večini bolj z leve, jih poganjajo tipične vrednote levice, kakršna je na primer bolj egalitarna družba.”
Po drugi svetovni vojni je v Evropi obstajal širok antifašistični konsenz, toda z leti, postaja vse šibkejši.
“Delno je to posledica spremembe generacij in bledenja kolektivnega spomina, krila mu jemlje tudi skrajno desni populizem, ki dobiva novo moč z nasprotovanjem migrantom, islamu, multikulturalizmu, feminizmu, politični korektnosti … Kar vidimo danes, je, da skrajna desnica spodjeda liberalni establišment demokratične politike. Antifašistične vrednote humanizma in strpnosti so se znašle pod pritiskom, seveda pa je to odvisno od države do države, a svetovne težnje usihanja antifašizma so jasne in trajajo zadnjih 20 ali 30 let.”
Antifašizem ima tudi domoljubno vlogo poudarja Jernej Šček. “V življenju manjšinjske skupnosti ni nič samoumevnega, še najmanj lastna identiteta. Debata o antifašizmu se je znašla v slepi ulici, kot bi šlo samo za debato med komunisti in fašisti, to je napaka.”
Italijanski filozof Antonio Gramsci, ki je veliko pretrpel tudi zaradi fašističnega terorja, med drugim piše:
“Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni od skupnosti. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedavstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne, kajti ravnodušni se umikajo pred odgovornostjo. Živeti namreč pomeni biti angažiran.“
Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.”
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?
Ko govorimo o antifašizmu, govorimo o solidarnosti z zatiranimi, spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasilju ter o svobodi in pravičnosti
“Manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva,” tako je zapisal eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte, filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma.
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah? Za to se moramo vrniti na sam začetek.
Profesor Nigel Copsey, Univerza Teeside, se akademsko že dlje časa ukvarja s fašizmom in antifašizmom. “Prvi antifašisti so bili tisti, ki so nasprotovali Mussolinijevim črnosrajčnikom v 20. letih prejšnjega stoletja. Antifašisti so rasli tudi iz nasprotnikov črnosrajčnikov v italijanskih migrantskih skupnostih.”
Med prvimi, ki so se uprli fašističnim idejam, so bili tudi Slovenci na Tržaškem, ki so začutili ogroženost narodne identitete. “Zadnji tržaški, slovenski škof Andrej Karlin je že decembra 1918 doživel vdor v svoje stanovanje. Skvadristi so ga potem tudi prisilili, da je zbežal najprej v Stično in potem v Maribor. Poleti 1919 se je zgodil sloviti naskok na slovenski delavski dom, kjer je samo nekaj mesecev prej Ivan Cankar izrekel svoje zadnje politično predavanje. Potem pa seveda 13. julij 1920, ko se je zgodila šentjernejska noč in ko so požgali Narodni dom.” Razlaga zgodovinar in filozof s Tržaškega Jernej Šček, ki poudarja, da je vse to takrat bilo še nezakonito, saj fašistična stranka uradno še ni obstajala in fašistični teror še ni bil zakonsko podprt.
Tržaško in primorsko območje sta tako izrazito in še vedno prepojeni z antifašističnimi vrednotami, a postati antifašist v tistih časih ni bilo tako lahko.
Profesor Marco Bresciani z Univerze v Firencah, zdaj živi v Trstu, se je še posebej poglabljal v zgodovino prvih antifašistov na tem območju. Poudarja, da imamo danes čisto sliko, kaj je bil fašizem, a v 20-ih letih prejšnjega stoletja to ni bilo tako enostavno.
“V družbi so se takrat ves čas kresala mnenja o tem, kaj je fašizem, zato se tudi kot antifašist ni bilo tako zelo lahko opredeliti. Na začetku je bil fašizem nekaj drugega kot tisto, v kar je prerasel do 40. let. Zato so nastale tudi različne interpretacije antifašizma.”
Mussolini se je dobro zavedal, da če želiš ubiti eno skupnost, ti te ni treba nujno fizično iztrebiti, ampak jo je treba intelektualno obglaviti. Tako Jernej Šček nadaljuje, da je bila ena izmed možnosti tudi kulturni genocid oziroma etnocid. Zato so se temu uprle različne organizacije, ena izmed njih je bila znamenita organizacija Tigr, ki pa ni bila edina antifašistična organizacija. “Pojavi se tudi tajna krščansko socialna organizacija.”
Tako je že tedaj obstajalo veliko različnih frakcij in interpretiranj antifašističnega odpora. Profesor Bresciani tako navaja komunističnega, nekomunističnega, liberalnega, socialističnega in krščanskega. A vsem je bilo nekaj skupnega. “Če pa bi moral najti skupni imenovalec ljudi, ki so se odločili bojevati se s kakršnim koli fašističnim terorjem in mu nasprotovati, lahko rečem, da izstopata dve vrednoti. Svoboda in pravičnost. Fašistični režimi so se namreč osredotočili točno na ti vrednoti. In ljudje so se v tistem času odločili, da bodo za ti vrednoti tvegali tudi svoje življenje.”
Tako so tudi današnje vrednote antifašizma podobne tistim, ki so antifašizem poganjale v 30. letih 20. stoletja. Profesor Copsey: “Govorimo o spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasprotovanju nasilju, antifašizem tudi ceni odpor proti nasilju in brutalnosti ter solidarnost z zatiranimi. Ker so pripadniki teh gibanj v veliki večini bolj z leve, jih poganjajo tipične vrednote levice, kakršna je na primer bolj egalitarna družba.”
Po drugi svetovni vojni je v Evropi obstajal širok antifašistični konsenz, toda z leti, postaja vse šibkejši.
“Delno je to posledica spremembe generacij in bledenja kolektivnega spomina, krila mu jemlje tudi skrajno desni populizem, ki dobiva novo moč z nasprotovanjem migrantom, islamu, multikulturalizmu, feminizmu, politični korektnosti … Kar vidimo danes, je, da skrajna desnica spodjeda liberalni establišment demokratične politike. Antifašistične vrednote humanizma in strpnosti so se znašle pod pritiskom, seveda pa je to odvisno od države do države, a svetovne težnje usihanja antifašizma so jasne in trajajo zadnjih 20 ali 30 let.”
Antifašizem ima tudi domoljubno vlogo poudarja Jernej Šček. “V življenju manjšinjske skupnosti ni nič samoumevnega, še najmanj lastna identiteta. Debata o antifašizmu se je znašla v slepi ulici, kot bi šlo samo za debato med komunisti in fašisti, to je napaka.”
Italijanski filozof Antonio Gramsci, ki je veliko pretrpel tudi zaradi fašističnega terorja, med drugim piše:
“Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni od skupnosti. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedavstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne, kajti ravnodušni se umikajo pred odgovornostjo. Živeti namreč pomeni biti angažiran.“
Na Biotehniški fakulteti v Ljubljani so sredi tedna podelili letošnje stanovske Jesenkove nagrade, ki so namenjene dosežkom na področju ved o življenju in se imenujejo po botaniku in enem od prvih profesorjev biologije na ljubljanski univerzi Franu Jesenku. Letos je šla nagrada za življenjsko delo v roke profesorici Ines Mandić Mulec, predstojnici katedre za mikrobiologijo na Biotehniški fakulteti, ki je ena najbolj uveljavljenih slovenskih raziskovalk na področju mikrobiologije.
Veliko ljudi najbrž ne ve, da so zlate ribice pravzaprav krapi, največkrat ne posebno lepe sivo zelene barve. Zlato rumeni primerki so posledica mutacije. Zaradi barve so jih nekoč v naravnih ribnikih lovili kitajski menihi ter jih shranjevali v ribnike upanja. Iz Kitajske so jih prinesli na Japonsko, tam pa so se z njimi ukvarjali samuraji. Pred več kot 400 leti so prišle na Portugalsko in se kot precej invazivna tujerodna vrsta razširili po vsej Evropi. Pa ne le po akvarijih, zlate ribice so se znašle tudi v kalih in ribnikih v naravnem okolju, v katerih izpodrivajo avtohtone vrste. Iz okolja jih odstranjuje veterinar Peter Maričić in ob pomoči trgovin za male živali poskrbi, da jih posvojijo novi lastniki. Novo bivališče je ob njegovi pomoči našlo že vsaj 1500 ribic. Peter Maričić se ukvarja tudi z ribniki z akvaponiko, ki jih postavlja v izobraževalne in zdravstvene ustanove ter vanje naseli v naravi ulovljene zlate ribice. Eden takih ribnikov je tudi v gradbeni jami, deponiji ministrstva za pravosodje med Dunajsko in Bežigrajskim dvorom v Ljubljani. Tega je v sodelovanju z veterinarjem Petrom Maričićem, društvom ProstoRož, postavilo društvo Trajna in ga poimenovalo Ribnik želja.
V prvih 150-ih letih delovanja idrijskega rudnika so cinabaritno rudo, iz katere so pridobivali živo srebro, žgali kar na odprtih ognjiščih v okoliških gozdovih. Doslej so v okolici Idrije odkrili in preučili 27 tovrstnih starih žgalnic. Predvidevajo, da jih je bilo še veliko več. Raziskave letos pospešeno nadaljujejo v okviru projekta "Odkrijmo žgalnice".
Potem ko so znanstveniki sredi septembra sporočili, da so v oblakih nad površjem planeta Venera odkrili plin fosfin, smo za razlago odkritja in njegovo širšo umestitev prosili dr. Ceneta Gostinčarja z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Kot trdijo znanstveniki, bi lahko odkritje dokazovalo, da na Zemlji najbližjem planetu obstajajo mikrobi, torej življenje v najbolj enostavni obliki, Gostinčar pa svari pred preuranjenim navdušenjem. "Odkritje je zelo zanimivo, a ga je treba jemati z rezervo. Preden bomo namreč ugotovili njegovo morebitno prelomnost, bomo morali dobiti še kar nekaj podatkov."
Novi spopadi med Armenijo in Azerbajdžanom v Gorskem Karabahu so ponovno opozorili na enega najdlje trajajočih zamrznjenih konfliktov na svetu. Najhujši boji po letu 1994, ko sta strani dosegli sporazum o prekinitvi ognja v tej sporni regiji, kjer je večina prebivalcev armenske narodnosti, leži pa na ozemlju Azerbajdžana, razkrivajo tudi ambicije velikih sil v regiji, predvsem Turčije in Rusije. O nevarnosti širjenja konflikta in interesih, ki stojijo za začetkom novih spopadov, govorimo z obramboslovcem dr. Rokom Zupančičem (FDV) in Mihom Lamprehtom, našim nekdanjim dopisnikom iz Rusije.
Slovenija je bogatejša za novo olimpijsko zlato, tokrat v matematiki. Luka Horjak je dijak 4. letnika I. gimnazije v Celju, ki bo z jutrišnjim dnem nadaljeval študij na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Med 616 tekmovalci iz 105 držav je osvojil 22. mesto in Slovenijo obogatil za prvo zlato medaljo na tem področju. Medalji sta prejela tudi Lovro Drofenik (srebrno) in Job Petrovčič (bronasto).
Že deset let je vsako četrtkovo popoldne na TV Slovenija namenjeno znanosti. Za to skrbijo ustvarjalci oddaje Ugriznimo znanost, ki z različnimi znanstveniki in strokovnjaki poskušajo na razumljiv, sproščen in duhovit način razložiti vse tisto, kar se včasih zdi nemogoče. Čeprav je v desetih letih na področju znanosti in poročanja o njej prišlo do velikih sprememb, največji izziv pri nastajanju te oddaje ostaja enak - kako določeno temo predstaviti poljudno in atraktivno.
Finale dobrodelne dražbe ob 10. obletnici projekta Botrstvo in ob izjemnem uspehu slovenskega kolesarstva na dirki po Franciji. Zmagovalec dražbe je Samo, ki je ponudil 45.000 evrov. Njegov tekmec v finalu Danilo pa je dodal 2.009 evrov, kar pomeni, da se je izjemen teden za slovenski šport končal z izjemnim zneskom. Tudi tokrat je bil na voljo ekskluziven kos zgodovine slovenskega športa, sredstva pa, tako kot doslej, namenjamo tistim, ki svojih talentov brez podpore ne bi mogli razviti, ki potrebujejo pomoč, da bo njihov talent lahko dobil krila in priložnost, da ga bo sploh kdo lahko prepoznal.
Leta 1970 se je zgodil eden izmed največjih razpadov v zgodovini popularne glasbe. Zaključila se je zgodba benda, ki ni spremenil le glasbe, temveč celotno podobo (pop) kulture tistega časa. Skupina je vplivala na razvoj glasbene industrije, umetnosti, mode, britanske identitete, predvsem pa na ideje, mišljenje in družbena gibanja. Lahko bi se reklo, da so The Beatles orkestrirali družbene spremembe, ki so presegale meje Velike Britanije. O vsestranski zapuščini skupine smo se pogovarjali s profesorjem popularne glasbe na FDV-ju, sociologom in glasbenikom dr. Gregorjem Tomcem.
Kot narod, ki se nenehno navdušuje nad izjemnimi športnimi dosežki posameznikov, nas mora posebej skrbeti, da so gibalne sposobnosti v času koronaukrepov najbolj upadle pri skupini 10 odstotkov otrok, ki so prej imeli najvišje gibalne sposobnosti. "Imeli smo 14 odstotkov deklic in 11 odstotkov fantov, ki so lahko dosegali vrhunske rezultate. Danes imamo najnižji odstotek gibalno sposobnih otrok kadarkoli v zgodovini Slovenije," opozarja Gregor Starc s Fakultete za šport. Če se marčevski scenarij ponovi, bomo to generacijo otrok lahko poimenovali koronaotroci, saj bodo celo življenje nosili posledice, ki so jih uvedli odrasli.
Eden od paradnih konjev, ki ga že več četrt stoletja poganja Jure Longyka, so tudi naši in seveda vaši Izštekani, ki so v tem času gostili številne, če ne prav vse domače glasbenike. Kako izštekana glasbena oddaja od povabila do izvedbe nastaja, je v zakulisju preverila tudi naša ekipa, ko je na oder stopila skupina Manouche.
V petek se je končalo jesensko izpitno obdobje. Študijsko leto, ki se počasi poslavlja, je v študijski proces prineslo veliko novosti, med drugim tudi izpite na daljavo. Kako so takšni izpiti potekali in kakšno opremo so študenti potrebovali? Kje je lažje goljufati, pri izpitih na daljavo ali pri tistih, ko je v predavalnici poleg študenta še 50 drugih sošolcev? Svoje izkušnje o izpitih v letu 2020 bodo delili študenti štirih fakultet.
Kolesarska dirka po Franciji ni le športni dogodek, ima tudi veliko gospodarsko in politično odmevnost. O tem smo se lahko prepričali tudi na francoskem veleposlaništvu v Ljubljani. Z veleposlanico Florence Ferrari o tem, kam sega njeni prvi spomini na Tour, o francoskem spremljanju dirke, tudi med tistimi, ki so manj športno navdušeni. Pogovorimo se tudi o boju različnih krajev, ki si prizadevajo, da bi se karavana ustavila pri njih, ter o skrivnosti uspeha Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja.
Sredi februarja je Gregor Erjavec s prijateljema odšel v Grčijo za tri tedne … in tam ostal pet mesecev. O njegovi dogodivščini se je okrog ljubljanske Špice že nekaj časa šepetalo, če bi po njej posneli film, pa bi ga lahko naslovili Prišel je z zadnjim, odšel s prvim. Tatjana Pirc se je končno srečala z glavnim junakom, ki ji je povedal koronazgodbo, nabito s pozitivno energijo.
V začetku aprila je minilo 30 let odkar je Radio Gaga postal parodična in satirična radijska stalnica Prvega programa Radia Slovenije. V njej vodja ekipe Sašo Hribar s številnimi imitatorji znanih osebnosti iz političnega in javnega življenja predeluje aktualno dogajanje v slovenski družbi in politiki ter s svojimi komentarji nastavlja ogledalo sedanjosti. Kako oddaja, ki je sprva trajala kar osem ur, se kasneje skrajšala na dve in kasneje na uro in pol, nastaja, je v en petek preverila tudi ekipa Vala 202.
Nocoj se s podelitvijo Zlatih beneških levov zaključuje 77. Beneški filmski festival. Zadnjo besedo bo imela predsednica žirije, avstralska filmska igralka Cate Blanchet. Seveda bo nagrad veliko več, a Zlati beneški lev je nagrada, ki šteje.
Neveljaven email naslov