Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.”
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?
Ko govorimo o antifašizmu, govorimo o solidarnosti z zatiranimi, spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasilju ter o svobodi in pravičnosti
“Manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva,” tako je zapisal eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte, filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma.
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah? Za to se moramo vrniti na sam začetek.
Profesor Nigel Copsey, Univerza Teeside, se akademsko že dlje časa ukvarja s fašizmom in antifašizmom. “Prvi antifašisti so bili tisti, ki so nasprotovali Mussolinijevim črnosrajčnikom v 20. letih prejšnjega stoletja. Antifašisti so rasli tudi iz nasprotnikov črnosrajčnikov v italijanskih migrantskih skupnostih.”
Med prvimi, ki so se uprli fašističnim idejam, so bili tudi Slovenci na Tržaškem, ki so začutili ogroženost narodne identitete. “Zadnji tržaški, slovenski škof Andrej Karlin je že decembra 1918 doživel vdor v svoje stanovanje. Skvadristi so ga potem tudi prisilili, da je zbežal najprej v Stično in potem v Maribor. Poleti 1919 se je zgodil sloviti naskok na slovenski delavski dom, kjer je samo nekaj mesecev prej Ivan Cankar izrekel svoje zadnje politično predavanje. Potem pa seveda 13. julij 1920, ko se je zgodila šentjernejska noč in ko so požgali Narodni dom.” Razlaga zgodovinar in filozof s Tržaškega Jernej Šček, ki poudarja, da je vse to takrat bilo še nezakonito, saj fašistična stranka uradno še ni obstajala in fašistični teror še ni bil zakonsko podprt.
Tržaško in primorsko območje sta tako izrazito in še vedno prepojeni z antifašističnimi vrednotami, a postati antifašist v tistih časih ni bilo tako lahko.
Profesor Marco Bresciani z Univerze v Firencah, zdaj živi v Trstu, se je še posebej poglabljal v zgodovino prvih antifašistov na tem območju. Poudarja, da imamo danes čisto sliko, kaj je bil fašizem, a v 20-ih letih prejšnjega stoletja to ni bilo tako enostavno.
“V družbi so se takrat ves čas kresala mnenja o tem, kaj je fašizem, zato se tudi kot antifašist ni bilo tako zelo lahko opredeliti. Na začetku je bil fašizem nekaj drugega kot tisto, v kar je prerasel do 40. let. Zato so nastale tudi različne interpretacije antifašizma.”
Mussolini se je dobro zavedal, da če želiš ubiti eno skupnost, ti te ni treba nujno fizično iztrebiti, ampak jo je treba intelektualno obglaviti. Tako Jernej Šček nadaljuje, da je bila ena izmed možnosti tudi kulturni genocid oziroma etnocid. Zato so se temu uprle različne organizacije, ena izmed njih je bila znamenita organizacija Tigr, ki pa ni bila edina antifašistična organizacija. “Pojavi se tudi tajna krščansko socialna organizacija.”
Tako je že tedaj obstajalo veliko različnih frakcij in interpretiranj antifašističnega odpora. Profesor Bresciani tako navaja komunističnega, nekomunističnega, liberalnega, socialističnega in krščanskega. A vsem je bilo nekaj skupnega. “Če pa bi moral najti skupni imenovalec ljudi, ki so se odločili bojevati se s kakršnim koli fašističnim terorjem in mu nasprotovati, lahko rečem, da izstopata dve vrednoti. Svoboda in pravičnost. Fašistični režimi so se namreč osredotočili točno na ti vrednoti. In ljudje so se v tistem času odločili, da bodo za ti vrednoti tvegali tudi svoje življenje.”
Tako so tudi današnje vrednote antifašizma podobne tistim, ki so antifašizem poganjale v 30. letih 20. stoletja. Profesor Copsey: “Govorimo o spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasprotovanju nasilju, antifašizem tudi ceni odpor proti nasilju in brutalnosti ter solidarnost z zatiranimi. Ker so pripadniki teh gibanj v veliki večini bolj z leve, jih poganjajo tipične vrednote levice, kakršna je na primer bolj egalitarna družba.”
Po drugi svetovni vojni je v Evropi obstajal širok antifašistični konsenz, toda z leti, postaja vse šibkejši.
“Delno je to posledica spremembe generacij in bledenja kolektivnega spomina, krila mu jemlje tudi skrajno desni populizem, ki dobiva novo moč z nasprotovanjem migrantom, islamu, multikulturalizmu, feminizmu, politični korektnosti … Kar vidimo danes, je, da skrajna desnica spodjeda liberalni establišment demokratične politike. Antifašistične vrednote humanizma in strpnosti so se znašle pod pritiskom, seveda pa je to odvisno od države do države, a svetovne težnje usihanja antifašizma so jasne in trajajo zadnjih 20 ali 30 let.”
Antifašizem ima tudi domoljubno vlogo poudarja Jernej Šček. “V življenju manjšinjske skupnosti ni nič samoumevnega, še najmanj lastna identiteta. Debata o antifašizmu se je znašla v slepi ulici, kot bi šlo samo za debato med komunisti in fašisti, to je napaka.”
Italijanski filozof Antonio Gramsci, ki je veliko pretrpel tudi zaradi fašističnega terorja, med drugim piše:
“Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni od skupnosti. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedavstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne, kajti ravnodušni se umikajo pred odgovornostjo. Živeti namreč pomeni biti angažiran.“
Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.”
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?
Ko govorimo o antifašizmu, govorimo o solidarnosti z zatiranimi, spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasilju ter o svobodi in pravičnosti
“Manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva,” tako je zapisal eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte, filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma.
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah? Za to se moramo vrniti na sam začetek.
Profesor Nigel Copsey, Univerza Teeside, se akademsko že dlje časa ukvarja s fašizmom in antifašizmom. “Prvi antifašisti so bili tisti, ki so nasprotovali Mussolinijevim črnosrajčnikom v 20. letih prejšnjega stoletja. Antifašisti so rasli tudi iz nasprotnikov črnosrajčnikov v italijanskih migrantskih skupnostih.”
Med prvimi, ki so se uprli fašističnim idejam, so bili tudi Slovenci na Tržaškem, ki so začutili ogroženost narodne identitete. “Zadnji tržaški, slovenski škof Andrej Karlin je že decembra 1918 doživel vdor v svoje stanovanje. Skvadristi so ga potem tudi prisilili, da je zbežal najprej v Stično in potem v Maribor. Poleti 1919 se je zgodil sloviti naskok na slovenski delavski dom, kjer je samo nekaj mesecev prej Ivan Cankar izrekel svoje zadnje politično predavanje. Potem pa seveda 13. julij 1920, ko se je zgodila šentjernejska noč in ko so požgali Narodni dom.” Razlaga zgodovinar in filozof s Tržaškega Jernej Šček, ki poudarja, da je vse to takrat bilo še nezakonito, saj fašistična stranka uradno še ni obstajala in fašistični teror še ni bil zakonsko podprt.
Tržaško in primorsko območje sta tako izrazito in še vedno prepojeni z antifašističnimi vrednotami, a postati antifašist v tistih časih ni bilo tako lahko.
Profesor Marco Bresciani z Univerze v Firencah, zdaj živi v Trstu, se je še posebej poglabljal v zgodovino prvih antifašistov na tem območju. Poudarja, da imamo danes čisto sliko, kaj je bil fašizem, a v 20-ih letih prejšnjega stoletja to ni bilo tako enostavno.
“V družbi so se takrat ves čas kresala mnenja o tem, kaj je fašizem, zato se tudi kot antifašist ni bilo tako zelo lahko opredeliti. Na začetku je bil fašizem nekaj drugega kot tisto, v kar je prerasel do 40. let. Zato so nastale tudi različne interpretacije antifašizma.”
Mussolini se je dobro zavedal, da če želiš ubiti eno skupnost, ti te ni treba nujno fizično iztrebiti, ampak jo je treba intelektualno obglaviti. Tako Jernej Šček nadaljuje, da je bila ena izmed možnosti tudi kulturni genocid oziroma etnocid. Zato so se temu uprle različne organizacije, ena izmed njih je bila znamenita organizacija Tigr, ki pa ni bila edina antifašistična organizacija. “Pojavi se tudi tajna krščansko socialna organizacija.”
Tako je že tedaj obstajalo veliko različnih frakcij in interpretiranj antifašističnega odpora. Profesor Bresciani tako navaja komunističnega, nekomunističnega, liberalnega, socialističnega in krščanskega. A vsem je bilo nekaj skupnega. “Če pa bi moral najti skupni imenovalec ljudi, ki so se odločili bojevati se s kakršnim koli fašističnim terorjem in mu nasprotovati, lahko rečem, da izstopata dve vrednoti. Svoboda in pravičnost. Fašistični režimi so se namreč osredotočili točno na ti vrednoti. In ljudje so se v tistem času odločili, da bodo za ti vrednoti tvegali tudi svoje življenje.”
Tako so tudi današnje vrednote antifašizma podobne tistim, ki so antifašizem poganjale v 30. letih 20. stoletja. Profesor Copsey: “Govorimo o spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasprotovanju nasilju, antifašizem tudi ceni odpor proti nasilju in brutalnosti ter solidarnost z zatiranimi. Ker so pripadniki teh gibanj v veliki večini bolj z leve, jih poganjajo tipične vrednote levice, kakršna je na primer bolj egalitarna družba.”
Po drugi svetovni vojni je v Evropi obstajal širok antifašistični konsenz, toda z leti, postaja vse šibkejši.
“Delno je to posledica spremembe generacij in bledenja kolektivnega spomina, krila mu jemlje tudi skrajno desni populizem, ki dobiva novo moč z nasprotovanjem migrantom, islamu, multikulturalizmu, feminizmu, politični korektnosti … Kar vidimo danes, je, da skrajna desnica spodjeda liberalni establišment demokratične politike. Antifašistične vrednote humanizma in strpnosti so se znašle pod pritiskom, seveda pa je to odvisno od države do države, a svetovne težnje usihanja antifašizma so jasne in trajajo zadnjih 20 ali 30 let.”
Antifašizem ima tudi domoljubno vlogo poudarja Jernej Šček. “V življenju manjšinjske skupnosti ni nič samoumevnega, še najmanj lastna identiteta. Debata o antifašizmu se je znašla v slepi ulici, kot bi šlo samo za debato med komunisti in fašisti, to je napaka.”
Italijanski filozof Antonio Gramsci, ki je veliko pretrpel tudi zaradi fašističnega terorja, med drugim piše:
“Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni od skupnosti. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedavstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne, kajti ravnodušni se umikajo pred odgovornostjo. Živeti namreč pomeni biti angažiran.“
Bohemian Rhapsody je edina skladba, ki je bila dvakrat naj božični singel, edina skladba v Veliki Britaniji, ki je bila na prvem mestu v dveh različnih letih, prva skladba, ki je preživela devet tednov na prvem mestu glasbene lestvice v Veliki Britaniji. Izšla je na plošči A Night at The Opera.
Judita Nahtigal je ravnateljica Dijaškega doma Kranj, Ime tedna pa je postala leta 2016, ko je postala tudi Ime meseca februarja.
Roman Brunšek, ravnatelj osnovne šole Škofljica ob ponovnem odprtju šol pravi, da nekateri otroci v času šolanju na daljavo gotovo niso imeli podpore, prave usmeritve in so se na neki način določen čas tudi izgubljali.
V izobraževalnem sistemu je v vrtcih približno 88.000 otrok. Nekaj od njih se jih je danes spet vrnilo med šolske klopi in svoje vrstnike. Pred Vrtcem Ledina je o svoji karantenski izkušnji spregovorilo nekaj staršev in otrok, Aleš Smrekar pa se je v Grosuplju o pripravah na sprejem malčkov pogovarjal z ravnateljico vrtca Kekec Majdo Fadiga.
Športni akterji bi radi več javnega denarja za prebroditev krize. Pristojno ministrstvo odgovarja, da bo šport reševalo samo iz najhujšega primeža krize
Little Richard je bil poseben. Ne zato, ker je bil veliko let, preden je rokenrol postal rokenrol, že rokenrol, ne zato, ker je v otroštvu nosil obleke sester, in ne zato, ker je mnogo leto potem, ko se je upokojil, srečal enega od stvarnikov. Bil je poseben, ker se je v obdobju, ko je bila segregacija na vrhuncu, boj za pravice pa še ni bil oblečen po zadnji modi, proglasil za kralja. Tako vehementno, brez zavor. In čeprav je vehemenca načeloma nezaželeno obnašanje, je imel prav. Kar je potrdila prihodnost, ki je danes že zgodovina.
V okviru MMC RTV Slovenija je bil leta 2014 ustanovljen poseben spletni portal Dostopno.si, ki omogoča hiter dostop do informacij osebam z različnimi oviranostmi, predvsem gluhim in naglušnim ter slepim in slabovidnim ter starejšim s pešanjem vida in sluha. Na portalu so pripravili posebno rubriko Lahko branje, ki je namenjena ljudem, ki imajo težave pri branju, to so na primer osebe z disleksijo, osebe z motnjo v duševnem razvoju tudi osebe z motnjo avtističnega spektra.
Ob 12. maju, ko je svetovni dan medicinskih sester, nam je o svojem delu, predvsem pa o zadnjih tednih, pripovedovala Andreja Bogdan, vodja negovalnega tima v Domu starejših občanov Ljutomer.
Jezikoslovec Kozma Ahačič je ime tedna Vala 202 postal večkrat, prvič marca 2017, ko je postal tudi ime meseca. Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, kjer je zaposlen, so v času koronakrize začeli ustvarjati posebno rubriko jezikovnega spletnega portala Fran, različica covid 19, v tem času pa je izšla tudi njegova zbirka kolumn Kozmologija.
V trinajstih primorskih glasbenih šolah so v preteklih tednih vzpostavili nov, drugačen način učenja – pouk na daljavo. To pomeni, da se je moralo na nov način dela navaditi več kot 3900 otrok, ki trenutno obiskuje primorske glasbene šole, ter več kot 800 mladih, ki so vpisani v Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel Gorica in Glasbeno matico v Furlaniji Julijski krajini. Aleš Grosek, učitelj klarineta na Glasbeni šoli Koper se je pouka na daljavo lotil preko različnih aplikacij za video konference, potem pa ugotovil, da je za starejše učence bolje, če se doma posnamejo in mu nato posnetek pošljejo v analizo. Tak način dela je všeč tudi njegovi učenki Sari, ki obiskuje 9. razred OŠ: “Všeč mi je predvsem, ker sem doma bolj sproščena in se lahko večkrat posnamem, če mi posnetek ni všeč.” Vseeno pa obstaja del znanja, ki ga je preko kamere zelo težko podati. Aleš Grosek pravi, da je predvsem tehnika (dihanje, drža, nastavitev ustnika) tista, ki zahteva fizično prisotnost učenca in učitelja.
9. maja 1945 je prvič izšel časnik Večer, ki neprekinjeno izhaja vse od takrat. Pogovarjali smo se z odgovornim urednikom Matijo Stepišnikom, ki je dejal, da je časnik sprva imenoval Novi časnik, od leta 1952 pa je Večer. "Starejši kolegi pravijo, da so ti bili časi, ko mediji niso bili svobodni, a so se skozi javne razprave v časopisih pojavili tudi kritični glasovi." "Naš namen je ostati zavezani novinarskim standardom, etiki, ključnim kategorijam, ki dajo poklicu zaupanje, verodostojnost in integriteto. Če nam bo uspelo ohraniti te vrednote, se za slovenski medijski prostor - ne glede na vse izzive - ni bati."
Več glasbenih organizacij in festivalov na Vlado Republike Slovenije je že pred časom naslovilo poziv k izredni in trajnostni podpori za zaščito glasbenega sektorja, odgovora še ni prejelo. Zaradi preveč neznank in negotovega položaja je zato v ponedeljek na pristojne institucije Gospodarsko interesno združenje koncertnih organizatorjev Slovenije naslovilo predloge ukrepov za odpravo posledic prepovedi izvajanja javnih prireditev.
Kaj nas uči šport na primarni ravni in kje v družbi je trenutno fair play? Boštjan Reberšak se je pogovarjal s specialistom za športno filzofijo dr. Milanom Hosto.
Glasba je umetnost. In znanost se lahko ukvarja z umetnostjo, tudi popularno. Metodološke obdelave glasbe, tako kot vse metodološke raziskave, temeljijo na podatkih. In 17.000 skladb, ki so sestavljale glasbeno lestvico Billboardovih 100, je bila iztočnica za raziskavo evolucije popularne glasbe v ZDA, ki je pripeljala do sklepa, da je sodobna glasba med letoma 1960 in 2010, seveda ob konstantnih spremembah, vsebovala tri revolucionarne momente. Niti ne momente, saj so revolucije, ki jih omenjam, posledica nekajletnih sprememb v glasbi.
V prihodnjih tednih, mesecih in morda tudi letih bo moralo veliko institucij spremeniti in prilagoditi načine delovanja, med njimi so tudi domovi za starejše. Kako se bodo soočali s tem izzivom? Aprila lani je Ime tedna Vala 202 postala Anamarija Kejžar, takrat aposlena v domu za starejše občane v Tržiču, sedaj pa se je v Ljubljani podala v akademske vode, kjer raziskuje, poučuje in išče izboljšave pri obravnavi ljudi z demenco.
Postopno odpiranje vrtcev in šol s seboj prinaša ogromno izzivov in ustvarja številna vprašanja. Na nekatera od njih je odgovorila direktorica Šolskega centra Ljubljana in Predsednica Društva ravnateljev srednjih šol, dijaških domov in višjih šol Nives Počkar. O tem, kako so šole pripravljene na sprejem dijakov, na varnost in tudi, kako bo potekal zadnji del šolskega leta na daljavo za tiste, ki ostajajo doma.
Vlada je sprejela nekatere poteze, ki jih nevladne organizacije razumejo kot napad nanje. To so na primer aneksi, s katerimi UKOM želi odpovedati programe nevladnim organizacijam, ki so bile izbrane na njegovem razpisu, in omejevanje okoljskih organizacij pri sodelovanju v gradbenih postopkih. Nevladniki vidijo vzporednice z dogajanjem na Madžarskem. Gorazd Rečnik se je o tem pogovarjal z zgodovinarjem s Srednjeevropske univerze v Budimpešti Luko Lisjakom Gabrijelčičem, ki meni, da če se pod krinko izrednega stanja skuša okrniti vlogo civilnodružbenih organizacij, to ni upravičeno. Ugotavlja, da so sredstva za financiranje nevladnih organizacij iz pozicije državnega proračuna zanemarljiva, iz stališča delovanja teh organizacij pa nepogrešljiva.
Mnenja nekaj udeležencev prvomajskih protestov pred parlamentom. Po oceni policije se jih je udeležilo več tisoč ljudi, ki so izražali nezadovoljstvo z ukrepi vlade.
Neveljaven email naslov