Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.”
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?
Ko govorimo o antifašizmu, govorimo o solidarnosti z zatiranimi, spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasilju ter o svobodi in pravičnosti
“Manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva,” tako je zapisal eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte, filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma.
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah? Za to se moramo vrniti na sam začetek.
Profesor Nigel Copsey, Univerza Teeside, se akademsko že dlje časa ukvarja s fašizmom in antifašizmom. “Prvi antifašisti so bili tisti, ki so nasprotovali Mussolinijevim črnosrajčnikom v 20. letih prejšnjega stoletja. Antifašisti so rasli tudi iz nasprotnikov črnosrajčnikov v italijanskih migrantskih skupnostih.”
Med prvimi, ki so se uprli fašističnim idejam, so bili tudi Slovenci na Tržaškem, ki so začutili ogroženost narodne identitete. “Zadnji tržaški, slovenski škof Andrej Karlin je že decembra 1918 doživel vdor v svoje stanovanje. Skvadristi so ga potem tudi prisilili, da je zbežal najprej v Stično in potem v Maribor. Poleti 1919 se je zgodil sloviti naskok na slovenski delavski dom, kjer je samo nekaj mesecev prej Ivan Cankar izrekel svoje zadnje politično predavanje. Potem pa seveda 13. julij 1920, ko se je zgodila šentjernejska noč in ko so požgali Narodni dom.” Razlaga zgodovinar in filozof s Tržaškega Jernej Šček, ki poudarja, da je vse to takrat bilo še nezakonito, saj fašistična stranka uradno še ni obstajala in fašistični teror še ni bil zakonsko podprt.
Tržaško in primorsko območje sta tako izrazito in še vedno prepojeni z antifašističnimi vrednotami, a postati antifašist v tistih časih ni bilo tako lahko.
Profesor Marco Bresciani z Univerze v Firencah, zdaj živi v Trstu, se je še posebej poglabljal v zgodovino prvih antifašistov na tem območju. Poudarja, da imamo danes čisto sliko, kaj je bil fašizem, a v 20-ih letih prejšnjega stoletja to ni bilo tako enostavno.
“V družbi so se takrat ves čas kresala mnenja o tem, kaj je fašizem, zato se tudi kot antifašist ni bilo tako zelo lahko opredeliti. Na začetku je bil fašizem nekaj drugega kot tisto, v kar je prerasel do 40. let. Zato so nastale tudi različne interpretacije antifašizma.”
Mussolini se je dobro zavedal, da če želiš ubiti eno skupnost, ti te ni treba nujno fizično iztrebiti, ampak jo je treba intelektualno obglaviti. Tako Jernej Šček nadaljuje, da je bila ena izmed možnosti tudi kulturni genocid oziroma etnocid. Zato so se temu uprle različne organizacije, ena izmed njih je bila znamenita organizacija Tigr, ki pa ni bila edina antifašistična organizacija. “Pojavi se tudi tajna krščansko socialna organizacija.”
Tako je že tedaj obstajalo veliko različnih frakcij in interpretiranj antifašističnega odpora. Profesor Bresciani tako navaja komunističnega, nekomunističnega, liberalnega, socialističnega in krščanskega. A vsem je bilo nekaj skupnega. “Če pa bi moral najti skupni imenovalec ljudi, ki so se odločili bojevati se s kakršnim koli fašističnim terorjem in mu nasprotovati, lahko rečem, da izstopata dve vrednoti. Svoboda in pravičnost. Fašistični režimi so se namreč osredotočili točno na ti vrednoti. In ljudje so se v tistem času odločili, da bodo za ti vrednoti tvegali tudi svoje življenje.”
Tako so tudi današnje vrednote antifašizma podobne tistim, ki so antifašizem poganjale v 30. letih 20. stoletja. Profesor Copsey: “Govorimo o spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasprotovanju nasilju, antifašizem tudi ceni odpor proti nasilju in brutalnosti ter solidarnost z zatiranimi. Ker so pripadniki teh gibanj v veliki večini bolj z leve, jih poganjajo tipične vrednote levice, kakršna je na primer bolj egalitarna družba.”
Po drugi svetovni vojni je v Evropi obstajal širok antifašistični konsenz, toda z leti, postaja vse šibkejši.
“Delno je to posledica spremembe generacij in bledenja kolektivnega spomina, krila mu jemlje tudi skrajno desni populizem, ki dobiva novo moč z nasprotovanjem migrantom, islamu, multikulturalizmu, feminizmu, politični korektnosti … Kar vidimo danes, je, da skrajna desnica spodjeda liberalni establišment demokratične politike. Antifašistične vrednote humanizma in strpnosti so se znašle pod pritiskom, seveda pa je to odvisno od države do države, a svetovne težnje usihanja antifašizma so jasne in trajajo zadnjih 20 ali 30 let.”
Antifašizem ima tudi domoljubno vlogo poudarja Jernej Šček. “V življenju manjšinjske skupnosti ni nič samoumevnega, še najmanj lastna identiteta. Debata o antifašizmu se je znašla v slepi ulici, kot bi šlo samo za debato med komunisti in fašisti, to je napaka.”
Italijanski filozof Antonio Gramsci, ki je veliko pretrpel tudi zaradi fašističnega terorja, med drugim piše:
“Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni od skupnosti. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedavstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne, kajti ravnodušni se umikajo pred odgovornostjo. Živeti namreč pomeni biti angažiran.“
Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.”
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?
Ko govorimo o antifašizmu, govorimo o solidarnosti z zatiranimi, spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasilju ter o svobodi in pravičnosti
“Manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva,” tako je zapisal eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte, filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma.
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah? Za to se moramo vrniti na sam začetek.
Profesor Nigel Copsey, Univerza Teeside, se akademsko že dlje časa ukvarja s fašizmom in antifašizmom. “Prvi antifašisti so bili tisti, ki so nasprotovali Mussolinijevim črnosrajčnikom v 20. letih prejšnjega stoletja. Antifašisti so rasli tudi iz nasprotnikov črnosrajčnikov v italijanskih migrantskih skupnostih.”
Med prvimi, ki so se uprli fašističnim idejam, so bili tudi Slovenci na Tržaškem, ki so začutili ogroženost narodne identitete. “Zadnji tržaški, slovenski škof Andrej Karlin je že decembra 1918 doživel vdor v svoje stanovanje. Skvadristi so ga potem tudi prisilili, da je zbežal najprej v Stično in potem v Maribor. Poleti 1919 se je zgodil sloviti naskok na slovenski delavski dom, kjer je samo nekaj mesecev prej Ivan Cankar izrekel svoje zadnje politično predavanje. Potem pa seveda 13. julij 1920, ko se je zgodila šentjernejska noč in ko so požgali Narodni dom.” Razlaga zgodovinar in filozof s Tržaškega Jernej Šček, ki poudarja, da je vse to takrat bilo še nezakonito, saj fašistična stranka uradno še ni obstajala in fašistični teror še ni bil zakonsko podprt.
Tržaško in primorsko območje sta tako izrazito in še vedno prepojeni z antifašističnimi vrednotami, a postati antifašist v tistih časih ni bilo tako lahko.
Profesor Marco Bresciani z Univerze v Firencah, zdaj živi v Trstu, se je še posebej poglabljal v zgodovino prvih antifašistov na tem območju. Poudarja, da imamo danes čisto sliko, kaj je bil fašizem, a v 20-ih letih prejšnjega stoletja to ni bilo tako enostavno.
“V družbi so se takrat ves čas kresala mnenja o tem, kaj je fašizem, zato se tudi kot antifašist ni bilo tako zelo lahko opredeliti. Na začetku je bil fašizem nekaj drugega kot tisto, v kar je prerasel do 40. let. Zato so nastale tudi različne interpretacije antifašizma.”
Mussolini se je dobro zavedal, da če želiš ubiti eno skupnost, ti te ni treba nujno fizično iztrebiti, ampak jo je treba intelektualno obglaviti. Tako Jernej Šček nadaljuje, da je bila ena izmed možnosti tudi kulturni genocid oziroma etnocid. Zato so se temu uprle različne organizacije, ena izmed njih je bila znamenita organizacija Tigr, ki pa ni bila edina antifašistična organizacija. “Pojavi se tudi tajna krščansko socialna organizacija.”
Tako je že tedaj obstajalo veliko različnih frakcij in interpretiranj antifašističnega odpora. Profesor Bresciani tako navaja komunističnega, nekomunističnega, liberalnega, socialističnega in krščanskega. A vsem je bilo nekaj skupnega. “Če pa bi moral najti skupni imenovalec ljudi, ki so se odločili bojevati se s kakršnim koli fašističnim terorjem in mu nasprotovati, lahko rečem, da izstopata dve vrednoti. Svoboda in pravičnost. Fašistični režimi so se namreč osredotočili točno na ti vrednoti. In ljudje so se v tistem času odločili, da bodo za ti vrednoti tvegali tudi svoje življenje.”
Tako so tudi današnje vrednote antifašizma podobne tistim, ki so antifašizem poganjale v 30. letih 20. stoletja. Profesor Copsey: “Govorimo o spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasprotovanju nasilju, antifašizem tudi ceni odpor proti nasilju in brutalnosti ter solidarnost z zatiranimi. Ker so pripadniki teh gibanj v veliki večini bolj z leve, jih poganjajo tipične vrednote levice, kakršna je na primer bolj egalitarna družba.”
Po drugi svetovni vojni je v Evropi obstajal širok antifašistični konsenz, toda z leti, postaja vse šibkejši.
“Delno je to posledica spremembe generacij in bledenja kolektivnega spomina, krila mu jemlje tudi skrajno desni populizem, ki dobiva novo moč z nasprotovanjem migrantom, islamu, multikulturalizmu, feminizmu, politični korektnosti … Kar vidimo danes, je, da skrajna desnica spodjeda liberalni establišment demokratične politike. Antifašistične vrednote humanizma in strpnosti so se znašle pod pritiskom, seveda pa je to odvisno od države do države, a svetovne težnje usihanja antifašizma so jasne in trajajo zadnjih 20 ali 30 let.”
Antifašizem ima tudi domoljubno vlogo poudarja Jernej Šček. “V življenju manjšinjske skupnosti ni nič samoumevnega, še najmanj lastna identiteta. Debata o antifašizmu se je znašla v slepi ulici, kot bi šlo samo za debato med komunisti in fašisti, to je napaka.”
Italijanski filozof Antonio Gramsci, ki je veliko pretrpel tudi zaradi fašističnega terorja, med drugim piše:
“Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni od skupnosti. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedavstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne, kajti ravnodušni se umikajo pred odgovornostjo. Živeti namreč pomeni biti angažiran.“
Tokac: "Ta sila, ki je večja od največjih ljudi, brez odvečnega egoizma, včasih morda nepravično, s surovo močjo uveljavi svoj prav. Tako kot samo mame znajo. A ni to vredno navdiha?"
Gregor Pust je ustanovitelj in direktor Zavoda G-rega v okviru katerega deluje tudi zasebni vrtec, organizirajo pa tudi različne športne aktivnosti, tečaje za najmlajše. Je pa tudi eden tistih, ki čutijo posledice, ki jih je prinesla epidemija koronavirusa.
V okviru skupine na Facebooku Pomoč samozaposlenim v kulturi v času kovid19 so pred enim tednom pripravili peticijo vladi za pomoč samozaposlenim zaradi epidemije koronavirusa. S podporo Rdečega križa pa je stekla še solidarnostna akcija, ki poziva k solidarnosti predvsem znotraj kulturnega sektorja in podpornike kulture. Kot pravi pobudnica akcije Beti Žerovc, je težko čakati na sprejete ukrepe vlade, povezane s samozaposlenimi, saj so številni že zdaj brez prihrankov, z izpadom honorarjev pa je ogrožena njihova najosnovnejša eksistenca.
Brigita Praznik Lokar, profesorica na OŠ Danile Umar v Ljubljani po sklopih priporoča zgodovinske knjige in dokumentarne filme z mladinsko tematiko za učence osnovnih šol.
23. marca 2020 dopoldne je po dolgi in hudi bolezni v 67. letu starosti umrl naš legendarni novinar Marjan Jerman. V dolgoletni karieri je Marjan Jerman s svojimi radijskimi in televizijskimi prispevki postal sopomenka za pogumnega in neugnanega iskalca resnice, neustrašnega psa čuvaja v službi malega človeka, neusmiljenega raziskovalca družbenih krivic in oblastniških stranpoti … Naslednje minute zato posvečamo res velikem in kakovostnem opusu Marjana Jermana.
Žal vas moramo obvestiti o zelo žalostni vesti. Danes dopoldne je po težki in dolgi bolezni v 67-letu starosti umrl dolgoletni novinar Vala 202 in RTV Slovenija Marjan Jerman. Marjan Jerman je s svojimi radijskimi in televizijskimi prispevki postal sopomenka za pogumnega in neugnanega iskalca resnice, neustrašnega novinarja v službi malega človeka, neusmiljenega raziskovalca družbenih krivic in oblastniških stranpoti … Marjan, večna ti slava! Tvoji Valovke in Valovci, tvoje poslušalke in poslušalci!
Dr. Tomaža Lazar iz Narodnega muzeja Slovenije je poznavalec srednjega veka in predvsem velik strokovnjak za srednjeveško orožje, obrabne sisteme in vojskovanje tistega časa. Trenutno svoj čas vlaga v pisanje knjige o oklepih na Slovenskem. Meni, da je prebiranje zgodovinskih romanov zelo zaželjeno, a se je obenem potrebno zavedati, da je to fikcija. Potrebno je tudi ločiti različne vrste romanov in avtorjev – nekateri svojo raziskovalno nalogo namreč opravijo bolje kakor drugi. Njegov knjižni namig je Ken Follett: Stebri Zemlje. Je lep primer zgodovinske fikcije, ki je dobro umeščena v svoj kontekst.
O življenju v Berlinu v teh izrednih razmerah smo se pogovarjali z Anjo Catherine Limon, eno od gostij oddaje Globalna Vas. "Od prejšnjega tedna delam od doma, v mestu so zaprli klube, bare in večino restavracij. Vlaki še vedno vozijo, a bolj poredko. Je pa bil sončen teden, zato je bilo veliko ljudi v parkih. Mislim, da prebivalci Berlina virusa še ne jemljejo zelo resno." Drugačne razmere je opaziti predvsem pri nočnem življenju, ki ga praktično ni več. Kar je pohvalno, pa so različne akcije ljudi, ki ponujajo pomoč starejšim, pravi naša gostja.
Infektologinja Mojca Matičič, vodja Klicnega centra za informacije o koronavirusu (080 14 04), o najpomembnejših novostih in najpogostejših vprašanjih v petek, 20. marca.
V Srbiji je predsednik Aleksander Vučić uvedel policijsko uro. Kako je minila prva noč in kaj se bo zgodilo z zdravstvenim sistemom na Balkanu, če se jim "zgodi" Italija? Iz Beograda se je oglasil Boštjan Anžin. Poklical ga je Gašper Andrinek.
Z enim očesom spremljamo tudi razmere po Evropi in svetu, smo pa zaradi razmer doma trenutno kar sami sebi dovolj. In spregledamo, da denimo Portugalska ravno danes začenja s karanteno. Poklicali smo Agnes Bobnjar, ki že tri leta živi v Lizboni.
Voznik tovornjaka v mednarodnem prometu Tadej vsem delavnim ljudem poklanja skladbo It's My Life, Mirjam pravi, da smo borci, zato si je zaželela skladbo I'm Still Standing.
Poročali smo, da je število krvodajalcev zaradi samoizolacije močno upadlo, Zavod za transfuzijsko medicino zato poziva, da potrebujemo zaloge krvi. Dr. Polonca Mali, vodja Centra za izbor dajalcev in zbiranje krvi pravi, da preskrbo s krvjo ves čas spremljajo in skušajo zagotoviti ravnovesje zalog na nacionalnem nivoju. "Krvodajalke in krvodajalce obveščamo, da smo v izogib okužbi spremenili način odvzema krvi. Prek sms sporočil bomo na odvzem povabili krvodajalce tistih skupin, ki jih potrebujemo. Za krvodajalce veljajo pogoji, da so zdravi, nimajo znakov akutnega vnetja dihal ali povišane telesne temperature in da v zadnjem mesecu niso potovali izven Slovenije."
Iz Španije smo poslušali pričevanja tudi o tem, da ljudje ne spoštujejo ukrepov in so zaradi njih precej jezni. V Barceloni, kjer živi Nika Ambrožič, pa so imeli Katalonci manj težav z doslednim upoštevanjem uradnih navodil za preprečevanja širjenja okužbe.
Zaradi ukrepov, s katerimi skušajo države preprečiti širjenje koronavirusa, je vsak dan bolj okrnjen tudi letalski promet. V Sloveniji je od polnoči prepovedano opravljanje zračnih prevozov, razen nekaterih izjem. Primož Jovanovič je nekdanji kapitan Adrie Airways, zdaj je pilot pri poljskem nacionalnem prevozniku LOT.
Ob začetku širjenja koronavirusa v Sloveniji in možnih scenarijih, ki jih to lahko prinese, smo večkrat slišali o težavah, ki jih bodo razmere prinesle gospodarstvu. Kmalu je bil sprejet tudi interventni ukrep delnega povračila nadomestila plače, ki je zajel delavce, ki delo opravljajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi in so kot takšni v odvisnem položaju do delodajalca. Ta pa je izvzel samozaposlene.
Dr. Katarina Kompan Erzar je izredna profesorica za zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in predavateljica na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda in Pedagoški fakulteti v Ljubljani.
Španija je druga najhuje prizadeta evropska država v pandemiji koronavirusa, zato so v Španiji v soboto razglasili izredne razmere. O stanju tam smo govorili z Evo Panjan, ki že dobra tri leta živi v Madridu.
Neveljaven email naslov