Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.”
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?
Ko govorimo o antifašizmu, govorimo o solidarnosti z zatiranimi, spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasilju ter o svobodi in pravičnosti
“Manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva,” tako je zapisal eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte, filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma.
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah? Za to se moramo vrniti na sam začetek.
Profesor Nigel Copsey, Univerza Teeside, se akademsko že dlje časa ukvarja s fašizmom in antifašizmom. “Prvi antifašisti so bili tisti, ki so nasprotovali Mussolinijevim črnosrajčnikom v 20. letih prejšnjega stoletja. Antifašisti so rasli tudi iz nasprotnikov črnosrajčnikov v italijanskih migrantskih skupnostih.”
Med prvimi, ki so se uprli fašističnim idejam, so bili tudi Slovenci na Tržaškem, ki so začutili ogroženost narodne identitete. “Zadnji tržaški, slovenski škof Andrej Karlin je že decembra 1918 doživel vdor v svoje stanovanje. Skvadristi so ga potem tudi prisilili, da je zbežal najprej v Stično in potem v Maribor. Poleti 1919 se je zgodil sloviti naskok na slovenski delavski dom, kjer je samo nekaj mesecev prej Ivan Cankar izrekel svoje zadnje politično predavanje. Potem pa seveda 13. julij 1920, ko se je zgodila šentjernejska noč in ko so požgali Narodni dom.” Razlaga zgodovinar in filozof s Tržaškega Jernej Šček, ki poudarja, da je vse to takrat bilo še nezakonito, saj fašistična stranka uradno še ni obstajala in fašistični teror še ni bil zakonsko podprt.
Tržaško in primorsko območje sta tako izrazito in še vedno prepojeni z antifašističnimi vrednotami, a postati antifašist v tistih časih ni bilo tako lahko.
Profesor Marco Bresciani z Univerze v Firencah, zdaj živi v Trstu, se je še posebej poglabljal v zgodovino prvih antifašistov na tem območju. Poudarja, da imamo danes čisto sliko, kaj je bil fašizem, a v 20-ih letih prejšnjega stoletja to ni bilo tako enostavno.
“V družbi so se takrat ves čas kresala mnenja o tem, kaj je fašizem, zato se tudi kot antifašist ni bilo tako zelo lahko opredeliti. Na začetku je bil fašizem nekaj drugega kot tisto, v kar je prerasel do 40. let. Zato so nastale tudi različne interpretacije antifašizma.”
Mussolini se je dobro zavedal, da če želiš ubiti eno skupnost, ti te ni treba nujno fizično iztrebiti, ampak jo je treba intelektualno obglaviti. Tako Jernej Šček nadaljuje, da je bila ena izmed možnosti tudi kulturni genocid oziroma etnocid. Zato so se temu uprle različne organizacije, ena izmed njih je bila znamenita organizacija Tigr, ki pa ni bila edina antifašistična organizacija. “Pojavi se tudi tajna krščansko socialna organizacija.”
Tako je že tedaj obstajalo veliko različnih frakcij in interpretiranj antifašističnega odpora. Profesor Bresciani tako navaja komunističnega, nekomunističnega, liberalnega, socialističnega in krščanskega. A vsem je bilo nekaj skupnega. “Če pa bi moral najti skupni imenovalec ljudi, ki so se odločili bojevati se s kakršnim koli fašističnim terorjem in mu nasprotovati, lahko rečem, da izstopata dve vrednoti. Svoboda in pravičnost. Fašistični režimi so se namreč osredotočili točno na ti vrednoti. In ljudje so se v tistem času odločili, da bodo za ti vrednoti tvegali tudi svoje življenje.”
Tako so tudi današnje vrednote antifašizma podobne tistim, ki so antifašizem poganjale v 30. letih 20. stoletja. Profesor Copsey: “Govorimo o spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasprotovanju nasilju, antifašizem tudi ceni odpor proti nasilju in brutalnosti ter solidarnost z zatiranimi. Ker so pripadniki teh gibanj v veliki večini bolj z leve, jih poganjajo tipične vrednote levice, kakršna je na primer bolj egalitarna družba.”
Po drugi svetovni vojni je v Evropi obstajal širok antifašistični konsenz, toda z leti, postaja vse šibkejši.
“Delno je to posledica spremembe generacij in bledenja kolektivnega spomina, krila mu jemlje tudi skrajno desni populizem, ki dobiva novo moč z nasprotovanjem migrantom, islamu, multikulturalizmu, feminizmu, politični korektnosti … Kar vidimo danes, je, da skrajna desnica spodjeda liberalni establišment demokratične politike. Antifašistične vrednote humanizma in strpnosti so se znašle pod pritiskom, seveda pa je to odvisno od države do države, a svetovne težnje usihanja antifašizma so jasne in trajajo zadnjih 20 ali 30 let.”
Antifašizem ima tudi domoljubno vlogo poudarja Jernej Šček. “V življenju manjšinjske skupnosti ni nič samoumevnega, še najmanj lastna identiteta. Debata o antifašizmu se je znašla v slepi ulici, kot bi šlo samo za debato med komunisti in fašisti, to je napaka.”
Italijanski filozof Antonio Gramsci, ki je veliko pretrpel tudi zaradi fašističnega terorja, med drugim piše:
“Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni od skupnosti. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedavstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne, kajti ravnodušni se umikajo pred odgovornostjo. Živeti namreč pomeni biti angažiran.“
Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.”
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?
Ko govorimo o antifašizmu, govorimo o solidarnosti z zatiranimi, spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasilju ter o svobodi in pravičnosti
“Manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva,” tako je zapisal eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte, filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma.
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah? Za to se moramo vrniti na sam začetek.
Profesor Nigel Copsey, Univerza Teeside, se akademsko že dlje časa ukvarja s fašizmom in antifašizmom. “Prvi antifašisti so bili tisti, ki so nasprotovali Mussolinijevim črnosrajčnikom v 20. letih prejšnjega stoletja. Antifašisti so rasli tudi iz nasprotnikov črnosrajčnikov v italijanskih migrantskih skupnostih.”
Med prvimi, ki so se uprli fašističnim idejam, so bili tudi Slovenci na Tržaškem, ki so začutili ogroženost narodne identitete. “Zadnji tržaški, slovenski škof Andrej Karlin je že decembra 1918 doživel vdor v svoje stanovanje. Skvadristi so ga potem tudi prisilili, da je zbežal najprej v Stično in potem v Maribor. Poleti 1919 se je zgodil sloviti naskok na slovenski delavski dom, kjer je samo nekaj mesecev prej Ivan Cankar izrekel svoje zadnje politično predavanje. Potem pa seveda 13. julij 1920, ko se je zgodila šentjernejska noč in ko so požgali Narodni dom.” Razlaga zgodovinar in filozof s Tržaškega Jernej Šček, ki poudarja, da je vse to takrat bilo še nezakonito, saj fašistična stranka uradno še ni obstajala in fašistični teror še ni bil zakonsko podprt.
Tržaško in primorsko območje sta tako izrazito in še vedno prepojeni z antifašističnimi vrednotami, a postati antifašist v tistih časih ni bilo tako lahko.
Profesor Marco Bresciani z Univerze v Firencah, zdaj živi v Trstu, se je še posebej poglabljal v zgodovino prvih antifašistov na tem območju. Poudarja, da imamo danes čisto sliko, kaj je bil fašizem, a v 20-ih letih prejšnjega stoletja to ni bilo tako enostavno.
“V družbi so se takrat ves čas kresala mnenja o tem, kaj je fašizem, zato se tudi kot antifašist ni bilo tako zelo lahko opredeliti. Na začetku je bil fašizem nekaj drugega kot tisto, v kar je prerasel do 40. let. Zato so nastale tudi različne interpretacije antifašizma.”
Mussolini se je dobro zavedal, da če želiš ubiti eno skupnost, ti te ni treba nujno fizično iztrebiti, ampak jo je treba intelektualno obglaviti. Tako Jernej Šček nadaljuje, da je bila ena izmed možnosti tudi kulturni genocid oziroma etnocid. Zato so se temu uprle različne organizacije, ena izmed njih je bila znamenita organizacija Tigr, ki pa ni bila edina antifašistična organizacija. “Pojavi se tudi tajna krščansko socialna organizacija.”
Tako je že tedaj obstajalo veliko različnih frakcij in interpretiranj antifašističnega odpora. Profesor Bresciani tako navaja komunističnega, nekomunističnega, liberalnega, socialističnega in krščanskega. A vsem je bilo nekaj skupnega. “Če pa bi moral najti skupni imenovalec ljudi, ki so se odločili bojevati se s kakršnim koli fašističnim terorjem in mu nasprotovati, lahko rečem, da izstopata dve vrednoti. Svoboda in pravičnost. Fašistični režimi so se namreč osredotočili točno na ti vrednoti. In ljudje so se v tistem času odločili, da bodo za ti vrednoti tvegali tudi svoje življenje.”
Tako so tudi današnje vrednote antifašizma podobne tistim, ki so antifašizem poganjale v 30. letih 20. stoletja. Profesor Copsey: “Govorimo o spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasprotovanju nasilju, antifašizem tudi ceni odpor proti nasilju in brutalnosti ter solidarnost z zatiranimi. Ker so pripadniki teh gibanj v veliki večini bolj z leve, jih poganjajo tipične vrednote levice, kakršna je na primer bolj egalitarna družba.”
Po drugi svetovni vojni je v Evropi obstajal širok antifašistični konsenz, toda z leti, postaja vse šibkejši.
“Delno je to posledica spremembe generacij in bledenja kolektivnega spomina, krila mu jemlje tudi skrajno desni populizem, ki dobiva novo moč z nasprotovanjem migrantom, islamu, multikulturalizmu, feminizmu, politični korektnosti … Kar vidimo danes, je, da skrajna desnica spodjeda liberalni establišment demokratične politike. Antifašistične vrednote humanizma in strpnosti so se znašle pod pritiskom, seveda pa je to odvisno od države do države, a svetovne težnje usihanja antifašizma so jasne in trajajo zadnjih 20 ali 30 let.”
Antifašizem ima tudi domoljubno vlogo poudarja Jernej Šček. “V življenju manjšinjske skupnosti ni nič samoumevnega, še najmanj lastna identiteta. Debata o antifašizmu se je znašla v slepi ulici, kot bi šlo samo za debato med komunisti in fašisti, to je napaka.”
Italijanski filozof Antonio Gramsci, ki je veliko pretrpel tudi zaradi fašističnega terorja, med drugim piše:
“Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni od skupnosti. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedavstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne, kajti ravnodušni se umikajo pred odgovornostjo. Živeti namreč pomeni biti angažiran.“
Godli in govorili smo o tako imenovanih enkratnikih, posrečenčkih. Manj neroden in bolj znan termin za to je "one hit wonders". Skladbe, ki so ostale same na vrhu, čeprav so glasbeniki ustvarjali še dolgo potem.
Dokumentarna razstava Oblečeni spomeniki, nekulturna dediščina obuja spomin na projekt Manekeni, ko je 14. novembra 1997 Marija Mojca Pungerčar v okviru drugega trienala sodobne umetnosti U3 oblekla šestnajst ljubljanskih spomenikov, ki so jim sešili obleke po merah. Oblečeni spomenik padlih borcev je predstavljal esperanco, žar obetov v brezbarvni vsakdanjosti, za žensko, ki si drzne upati, Kidričev spomenik pa ekstravaganco, kredibilnost materialov in smel izbor barv za moškega, ki se zna uveljaviti.
Miha Švalj je gostil Slobodana Simiča – Simeta, piranskega raziskovalca in publicista, ki zase pravi, da je preprost in nepopravljiv Pirančan.
Morska biološka postaja Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, je edina slovenska ustanova, ki preučuje morje in spremlja njegovo kakovost. Letos praznuje 50 let delovanja, 50 let raziskav, ki nam pomagajo razumeti slovensko morje, njegove prebivalce, vidne in nevidne, in številne procese v morju. "Prehrana 20 % svetovnega prebivalstva temelji na ribah, zato je pomembno, da vemo, kaj vse je v njih. Zaradi dobrih hranil, ki jih tovrstna hrana vsebuje, pa poraba rib celo narašča." - dr. Andreja Ramšak
Morska biološka postaja Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, je edina slovenska ustanova, ki preučuje morje in spremlja njegovo kakovost. Letos praznuje 50 let delovanja, 50 let raziskav, ki nam pomagajo razumeti slovensko morje, njegove prebivalce, vidne in nevidne, in številne procese v morju. Ta teden smo priča visoki gladini morja. Ali je to nekaj, česar se bomo morali navaditi? "Jaz mislim, da ja. Na žalost. Globalne študije nakazujejo, da če se bomo zelo potrudili kot človeštvo, bo rast morske gladine globalno med 30 in 50 centimetri." - ddr. Matjaž Ličer
dr. Lovrenc Lipej je morski biolog. Pravi, da je slovensko morje Noetova barka, saj imamo veliko različnih morskih vrst, a malo primerkov posamezne vrste. Morska biološka postaja Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, je edina slovenska ustanova, ki preučuje morje in spremlja njegovo kakovost. Letos praznuje 50 let delovanja, 50 let raziskav, ki nam pomagajo razumeti slovensko morje, njegove prebivalce, vidne in nevidne, in številne procese v morju.
Vodja Morske biološke postaje Piran prof. dr. Patricija Mozetič se je kot se je kot mlada raziskovalka postaji pridružila v devetdesetih letih. Morska biološka postaja Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, je edina slovenska ustanova, ki preučuje morje in spremlja njegovo kakovost. Letos praznuje 50 let delovanja, 50 let raziskav, ki nam pomagajo razumeti slovensko morje, njegove prebivalce, vidne in nevidne, in številne procese v morju.
Letošnji festival bo zaznamovala močna slovenska udeležba, v fokusu bo kubanski film 60-ih, z retrospektivo se bodo poklonili režiserki Agnes Varda, ki nas je letos zapustila, v goste pa prihaja tudi kontroverzni ameriški filmar Abel Ferrara. Njegov najnovejši avtobiografski film Tommaso bo ob 19.30 festival tudi odprl.
Novi lastnik Tobačne mesto je Kreativni center Poligon obvestil, da z novim letom z njimi ne bodo podaljšali najemniške pogodbe.
Tla ljubljanskega Kina Šiška bo danes zvečer zatresla nostalgija. Tisti, ki štejete vsaj tri desetletja svojega življenja, se boste zagotovo spomnili dveh bendov, ki jih je takrat - leta 2001 - še glasbena postaja MTV vneto vrtela. Alien Ant Farm so s priredbo komada Smooth Criminal kralja popa Michaela Jacksona dokazali, da zna biti tudi punk rock zabaven in smešen, P. O. D. oziroma Payable on Death pa so s svojo Alive prodrli na ameriško nu metal sceno. Pred večernim koncertom se je s pevcem skupine P. O. D. Sonnyjem Sandovalom srečala Maja Stepančič.
S čim so zaznamovali družbo in kako bi se znašli v današnji? Odgovarja filmski in literani kritik Robert Kuret.
As ti tud not padu? je ponarodela fraza, menda avtorsko delo igralca Bogdana Lubeja, ki je v filmu Ne joči, Peter igral malega, štiriletnega hudomušnega Petra. Film so letos ob stoti obletnici rojstva režiserja Franceta Štiglica digitalno restavrirali in ga bodo v soboto ob 20-ih premierno v digitalni verziji predvajali v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Film, ki je v Štigličevi karieri pomenil prelom nekega zgodovinskega obdobja, saj je bil njegov zadnji partizanski film, je povezal več deset generacij, njegova sporočilnost pa je pomembna tudi v današnjem svetu.
O trabantih in avtomobilski industriji na obeh straneh berlinskega zidu in železne zavese se pogovarjata avtomobilska strokovnjaka Vala 202 Andrej Brglez in Janez Martinčič.
Razmere za begunce in migrante v Bosni in Hercegovini so vse slabše. Najhuje je v neuradnem begunskem taborišču Vučjak, kjer je ta hip približno tisoč ljudi. To področje je občina Bihać letos spomladi namenila za začasno namestitev beguncev in migrantov, ki se zadržujejo na območju mesta in ki niso sprejeti v namestitvene centre, s katerimi upravlja Mednarodna organizacija za migracije. Tam je bil tudi Gašper Andrinek.
V obdobju med letoma 2010 in 2018 je po podatkih Lovske zveze Slovenije na slovenskih cestah poginilo 46 933 osebkov srnjadi, 1329 jelenjadi, 935 divjih prašičev, 48 gamsov, 65 medvedov, 34 šakalov in 14 volkov. Na dnevni ravni pa uradno povozimo od 15 do 15 živali, neuradno pa še kakšno več. Če ste ob cesti opazili modre odsevnike na količkih, pa vam ni bilo jasno, za kaj gre in čemu so namenjeni, je odgovor preprost. Povezani so s trki vozil z živalmi, ki jih je s širjenjem cestnega omrežja, povečanim prometom, večjim številom avtomobilov in višjimi hitrosti vse več.
Gospodarstvenik, naravovarstvenik, razsvetljenec. Čeprav je bil baron rojen v Trstu, je izvrstno govoril slovensko, kar ga je naučila mama. Po očetu pa je podedoval bogastvo in pri tridesetih letih postal najbogatejši in najuglednejši podjetnik in graščak na Kranjskem, ki si je lahko privoščil mecenstvo slovenske znanosti in slovstva. Podprl je prvi dve odpravi na Triglav, predvsem zaradi iskanja železove rude, a od tam dobil fosile amonitov. Ti so postali del njegove čudovite zbirke mineralov, ki jo zdaj hranijo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije in vsebuje tudi mineral, poimenovan po njem. Žiga Zois je bil tudi lastnik ene največjih zasebnih knjižnic na Kranjskem. Knjige je kupoval in izmenjaval tudi v tujini, kjer je prijateljeval z evropsko intelektualno elito, tudi z zloglasnim Casanovo. Letos mineva 200 let od smrti Žige Zoisa, človeka, mimo katerega ne moremo, ko govorimo o svoji zgodovini.
Marija Kacin že vrsto let raziskuje življenje in delo Žige Zoisa na območju med Ljubljano, Trstom in Benetkami. Leta je poučevala italijanščino na slovenskih srednjih šolah v Trstu, najdlje na klasičnem oddelku Liceja Franceta Prešerna. Njeni starši izvirajo z idrijskega konca in že njen oče, doktor Anton Kacin, je prav pred sto leti na Idrijski realki z odliko maturiral z nalogo Zoisov krog v slovenskem slovstvu. Marija pa se je z Zoisom začela ukvarjati, ko je študirala na Filozofski fakulteti rimske univerze La Sapienza in ji je profesor, ki je vodil inštitut za slovansko filologijo, določil temo o Zoisu. Zdaj je podpisana pod tri dela o slovenskem mecenu. Prvo ima naslov Žiga Zois in italijanska kultura, drugo Žiga Zois in italijansko gledališče, v zadnjem, še čisto svežem pa je raziskala odnos med Zoisom in Casanovo.
Žiga Zois je bil tudi lastnik ene največjih zasebnih knjižnic na Kranjskem. V Narodni in univerzitetni knjižnici je na ogled razstava Knjižnica Žige Zoisa - središče razsvetljenske kulture na Slovenskem, ki so jo postavili ob 200-letnici Zoisove smrti in predstavlja izbor del iz Zoisove knjižnice.
Znano je, da je Žiga Zois podprl prvi dve odpravi na Triglav, predvsem zaradi iskanja železove rude, a od tam dobil fosile amonitov. Ti so postali del njegove čudovite zbirke mineralov, ki jo je hranil v drugem nadstropje palače v Ljubljani, minerale pa kupoval od trgovcev in jih veliko dobil tudi z izmenjavo. Zbirko zdaj hranijo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.
Neveljaven email naslov